GORNIŠTVO IN PLANINSTVO

Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum.
»Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih

Naj povem kar takoj: zame sta pojma planinstvo in gorništvo sopomenki. Prednost pri uporabi pa v svojem življenju, nastopih in publicistični dejavnosti dajem besedi gorništvo. K temu so me napeljali naslednji pogledi in izkušnje:

GEOGRAFSKI POGLED:

1 Sprememba rabe
Beseda planina je prvotno označevala goro (tak je najverjetneje primer Kamniških planin). Z višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja, kmetijsko prenaseljenostjo in naravnimi procesi v obdobju male ledene dobe se je gozdna meja spustila, povečal pa se je obseg površin namenjen paši v visokogorju (o tem zelo nazorno govori povedka o Zlatorogu). Prvotna raba besede planina je prešla v novo pomensko rabo, ki je označevala pretežno kmetijsko oz. gospodarsko rabo visokogorja oz. planega, neporaščenega sveta. Od sredine 19. stoletja do danes je kmetijska raba visokogorja zamrla (število aktivnih planin se je razpolovilo, prav tako stalež govedi in drobnice), v ospredje je prišla športna oz. turistična raba visokogorja (povzročena z “zlato dobo” označevanja planinskih poti in gradnjo planinskih koč).

Ob upoštevanju dejstva, da je obisk gora izrazito sezonski, predpostavimo, da se 2/3 od skupno 2 milijona obiskovalcev slovenskih gora odpravi v gore predvsem v štirih poletnih mesecih (122 dni), potem je vsak poletni dan v slovenskih gorah 16.393 obiskovalcev (eno celo Trbovlje ali Jesenice). Nekoč smo v gorah lahko opazovali sankanje, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, planinstvo in lov. Danes pa lahko izbiramo v gorskem svetu med naslednjimi prostočasnimi športnimi aktivnostmi (Jeršič 1998, 81): smučanje s pomočjo helikopterja, paragliding, zmajarstvo, jadralno padalstvo, jadralno letalstvo, letanje z ultralahkimi letali, snežno deskanje izven urejenih smučišč, snežno deskanje na urejenih smučiščih, poletno smučanje na ledenikih, alpinistično smučanje, turno smučanje, alpsko smučanje, izven urejenih smučišč, alpsko smučanje po urejenih smučiščih, hoja in tek na smučeh, sankanje, prosto plezanje, alpinizem, sprehajanje, popotništvo, planinstvo, jogging, gorski tek, vožnja s snežnimi sanmi, gorsko kolesarjenje, spust s skibobom, potovalno kolesarjenje, golf, poljsko lokostrelstvo, taborjenje, piknik ob vodi, športni ribolov, plavanje skozi kanjone, kajakaštvo, rafting in lov. Si lahko izmislimo še kaj?


Gorništvo. (Fotografija: Mateja Peršolja)

S tem procesom souporabe gorskega sveta se premika tudi pomensko težišče besede planinstvo, ki dobiva nov pomen in se ne omejuje več samo na svet nad gozdno mejo.

2 Gora – od vznožja do vrha in od vznožja do vrha
Gorska območja so zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako zelo svojevrstne, da je geograf dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se seveda nanaša predvsem na nadmorsko višino, naklone, ekspozicijo in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov izgled in sestavo. Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu gore in se po pobočjih spušča v dno in na drugi strani spet dvigne do vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja?


Dolinske gore ali gorske doline? (Fotografija: Borut Peršolja)

Gora je izrazit del zemeljskega površja, ki se dviguje nad dnom dolin, kotlin in ravnin ali nad relativno nižjim površjem v okolici. Njeni deli so vznožje, rebri ali pobočja ter vršina z vrhom. Pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori. Rezultat njihovega medsebojnega prepletanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in tradicionalna kultura domačinov. Ob čuječi raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri katerih je pokrajinska podoba rezultat dolgotrajnega sonaravnega ali trajnostnega razvoja. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.


Grintovci z Jezerskega: sprehodi, izleti, ture, izleti, sprehodi. (Fotografija: Borut Peršolja)

3 Kar lulaš na gori, to piješ v studencu
V kraškem svetu slovenskega visokogorja (v alpskem svetu je največ apnenca – 24 %, delež dolomita je 15 %) imajo vode ki se v vznožju apnenčastih masivov pojavljajo kot izdatni kraški izviri, zaradi kraškega pronicanja manjšo samočistilno sposobnost, kot jo imajo tekoče površinske vode. Ekološki pogled narekuje, da je treba goro gledati kot celoto, od vznožja do vrha in ne samo njene posamezne dele. Odsotnost tega pogleda se kaže v tem, da se ob imenu Aljaža nikoli ne pojavi oznaka, da je tudi prvi onesnaževalec slovenskih gora.


Izvir izpod ledeniške morene v Bavšici. (Fotografija: Borut Peršolja)

4 Zemljepisna imena
Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …” (Tuma 1925). Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev (Bezlaj 1956, 239). Bezlaj je opozoril na ugotovljeno pravilo, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov (Bezlaj 1967, 81). Zaradi zelo razširjene uporabe in stalne več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine (Peršolja 2002, 364). Z razvojem pokrajine pa so se spreminjala tudi zemljepisna imena.


Goli vrh nad Ravensko kočno: ime opozarja na neporaščen oziroma zaradi paše iztrebljen svet, ki pa je danes zaradi manjšega obsega paše že skorajda v celoti zaraščen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Iz Registra zemljepisnih imen sem pred leti potegnil vsa imena s korenom plan– in korenom gor–. Že po številu so bila zemljepisna imena v obeh skupinah približno enako zastopana. Glede na lego zemljepisnega imena tudi ni bilo mogoče izpostaviti nobenega pravila: zemljepisna imena iz obeh skupin se enakovredno pojavljajo v vseh slovenskih pokrajinah. Šel sem še globlje in zemljepisna imena razdelil glede na višino kraja, ki mu pripadajo. In ne boste verjeli: tudi tukaj ni nobene značilne razlike.

GORNIŠKI POGLED:

1 Gore za vse življenje
Zaradi svoje višinske pasovitosti nam gore predstavljajo svojevrsten gorniški življenjski krog. Gore so pokrajina, ki jo lahko doživljamo v vseh življenjskih oziroma starostnih obdobjih. V vsakem odkrivamo nove oblike gibanja, raziskovanja in doživljanja gora. Ob kobacanju in prvih korakih se najmlajšim ob igri odpirajo skrivnosti predmestnih travnikov, s katerih nam pogled hočeš-nočeš uhaja na zanimivo poslikane igrače gora. V vrtčevskem obdobju se odpravimo iskat začetke rek in ob uživanju skrivnosti izvirov, tolmunov in slapov odkrijemo balvane v dnu ledeniško preoblikovanih dolin. Tu se začne narava ozirati še višje in ob vstopu v šolo lahko z lastnimi gojzarji in najljubšo igračo v nahrbtniku obiščemo že prenekatero planino in na razglednico odtisnemo prvi žig čisto prave planinske koče. Akcija, ki jo v otroštvu opravljamo v naravi, se najprej imenuje izlet, kasneje pa tura. Izlet je časovno krajše potovanje, ki je navadno bolj sproščeno in ne vključuje večjih hodilnih naporov ter zahtevnejših oblik gibanja. Izlet je vedno prilagojen najkrajšemu koraku, ki ga budno, a vendar sproščeno spremlja stik roke odraslega spremljevalca.


Starostno prilagojen program gorniških skupin. (Borut Peršolja)

Tura je ponavadi daljša, napornejša pot, ki vključuje premagovanje daljših razdalj in večjih relativnih višinskih razlik, zato smo zanjo drugače pripravljeni in opremljeni, saj lahko vključuje tudi najzahtevnejša gorniška dejanja. Ob nabiranju višinskih kilometrov, vsrkavanju do roba ravnin segajočih žarkov sončnega vzhoda na gori in puščanju gazi v srenu zasneženih kraških podov bomo s telesno višino zimskih markacij dočakali tudi slast širnih razgledov z dvatisočakov in spoznali spoštovanje prepadnih ostenij. V mladostnem in študentskem obdobju so nam fizično dostopni najmanj vsi slovenski vrhovi, na katere vodijo bolj ali manj drzne označene zahtevne in zelo zahtevne poti. Tudi v gorah se začne osamosvajanje, ki se kaže v samostojnem varnejšem gibanju in v poglabljanju duhovnega sveta gora.

Z leti se pot z izletom vrne v dolino in pogled na gore nam postane naš spomin, pogum in hrepenenje.

2 Gore v vseh letnih časih (in tudi v dežju)
S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mladostnike, vzpodbujajmo obiskovanje (gorske) narave. Dejavnosti v naravi načrtujmo čez celo leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost. V naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Z izleti na najboljši možni način spoznavamo in raziskujemo te spremembe, ki nas vračajo v objem po krivici odtujene narave.

Doma naj nas ne zadrži niti vreme, ki ni sončno. Oblačnost, vetrovnost, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. Za razliko od številnih delov sveta, kjer padavin ni ali pa jih je zelo malo, imamo v Sloveniji 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot nekaj vsakdanjega in neobremenilnega, je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti pa je predhodna dobra izkušnja ali navajenost drugačnega vremena pomembna, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.


V Sloveniji imamo 90 do 130 padavinskih dni na leto. (Fotografija: Jernej Južna)

Zato se čim bolj pogosto odpravimo od doma v naravo, pa čeprav z dežnikom v roki. Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni – tako z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo trenutnim temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oz. varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam veter dežnik puli iz rok, je to znak, da se moramo obrniti.

Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Slabo vreme smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega lastnega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava deluje brez vpliva človeka.

3 Kakovostna množičnost
Pomen gorništva v slovenskem prostoru opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije), delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 52.000 članov v letu 2006), razvejenost gorniške organizacije (7000 km planinskih poti in več kot 160 planinskih koč in bivakov) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost.

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima stoletne izkušnje in sveže znanje.

Iskanje gorniških tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in na različnih koncih Evrope ustanovili prva planinska društva. Motivi obiskovanja so se odtlej spremenili skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi sledi tako, da se v slovenski prostor umešča kot nosilka športne, turistične, gospodarske, raziskovalne, humanitarne in kulturne dejavnosti, povezane z gorsko naravo.

Poslanstvo Planinske zveze Slovenije bi lahko bilo strnjeno v sporočilu: gorništvo je lahko način življenja.


V najboljši družbi. (Fotografija: Borut Peršolja)

V sedanjem družbenem okolju je zagotovo najlaže biti nečlan – v najširšem pomenu te besede. Stopnja razvitosti in odprtosti družbe nam omogoča dostop do dobrin, kot so izobraževanje, zdravstvo, kultura in šport. Slovenski pravni red in praksa nam omogočata tudi prost dostop do gora. Tako so vsakomur – ne glede na članstvo v planinski organizaciji! – na voljo zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake, ki sestavljajo razvejeno planinsko omrežje. To velja tudi za nakopičeno gorniško znanje, veščine in izkušnje, uporabo vodniške in strokovne literature, zemljevidov in dejavnosti prostovoljnega in gorskega vodništva. Prav tako tudi dejavnost gorske reševalne službe ne pozna nobenih članskih omejitev, klicu v sili se gorski reševalci odzovejo brez zadržkov.

Članstvo in z njim tesno povezana solidarnost pomenita odgovornost za sooblikovanje in izvajanje programa ter skrb za vzdrževanje gorniškega omrežja in odgovorno vedenje posameznika do soljudi in gorske narave. V tej povezavi lahko to, da nečlan obiskuje gore razumemo kot svobodo posameznika, hkrati pa gre tudi za sebično rabo rezultatov prostovoljnega dela gorniške organizacije. Zato med najpomembnejše društvene naloge in vsakokratne izzive sodi prav ohranjanje obstoječih in pridobivanje novih članov. Zadnje vsakomur prinaša dolžnost, da ravna v skladu s Častnim kodeksom slovenskih planincev.

Kakovostno naravnana planinska društva zato namenjajo posebno pozornost gorniškemu usposabljanju otrok, mladostnikov in mladih. Tako naj bi mladostniki ob koncu uvajalnega gorniškega usposabljanja dosegli raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Zadnje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na znanje, izkušnje, opremo in telesno pripravljenost kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave. Temeljna naloga vsakega društva je tudi usposabljanje strokovnih delavcev v športu na področju gorništva in ozaveščanje članstva glede varstva gorske narave. Statutarna določba iz leta 2001 pa določa, da razumevanje vloge gorniške organizacije tesno povezujemo s civilno družbo; to pomeni, da si s svojim delovanjem prizadevamo tudi za blaginjo vse skupnosti.

***
Evo: zato gorništvo, pred planinstvom. In ne gorništvo namesto planinstva.

Kakorkoli že, gore in dejanja povezana z njimi ostajajo in se bodo odvijala ne glede na to, kako jih bomo poimenovali. Bistvena je vsebina, način, kako se človek sporazumeva z goro in s sotovariši na njej. In v vsebini je – gledano tudi z generacijskega stališča – srž starožitnosti in modernosti, ki se zrcali v gorništvu.

***
O umazanih podrobnostih pa jutri. In tudi o tem, kdo je avtor zapisa: »Dokler se ni vmešala politika, ki ji sledi tudi del planincev, članov planinske organizacije, ki verjetno na ta način, verjetno povsem nezavedno kažejo svoj odnos do naše zgodovine, našega naroda, je bil izraz »gornik« povsem sprejemljiv in bi kaj lahko ostal v takem pomenu, kot se je začel, ker je pač samo prikazal del planinske dejavnosti. Sedaj pa hoče povsem prevzeti pojem planinstva in tako izriniti več kot sto let uveljavljeno pojmovanje, kar med drugim pomeni tudi rušenje planinske organizacije, razdvajanje njenega članstva, saj sedaj nekateri celo poskušajo nadomestiti izraz planinec, planinstvo, planinski z izrazom gornik, gorništvo, gorniški. To se mi pa ne zdi v redu. Posebej še, ker ima tudi politični prizvok.«

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “GORNIŠTVO IN PLANINSTVO”

  1. STOJAN BURNIK komentira:

    UTEMELJITEV OBEH BESED JE BILA VELIKOKRAT ZAPISANA V PRETEKLOSTI IN SEDAJ, KO POTEKA RAZPRAVA O TEM NESMISELNEM SKLEPU PZS. POMEMBNA JE VSEBINA NE IZRAZ ALI BESEDA, POSEBNO, ČE POMENI OZIROMA OPISUJE ISTO STVAR.

  2. [...] PZS pred nekaj leti hotelo celo prepovedati rabo besed »gornik« ali »gorniški«. Pri polemiki o besedi gorništvu (to se je dogajalo oktobra 2008) ni šlo za nikakršen protiukrep vodstva proti Zvezi gorniških [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !