Razgledi

VODNIŠTVU V PODPORO

Februar 14th, 2010 by Borut Peršolja

Ministrstvo za gospodarstvo je po več letih priprav (prve pobude segajo že v leto 2006) na svoji spletni strani objavilo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o gorskih vodnikih (delovno gradivo, 29. 1. 2010) in ga poslalo v koalicijsko usklajevanje. Od sprejetja Zakona o gorskih vodnikih je minilo že več kot deset let (Uradni list Republike Slovenije, št. 63, 6. 8. 1999) oziroma šest let (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gorskih vodnikih (ZGV-A), Uradni list Republike Slovenije, št. 37, 15. 4. 2004). Med tem se je marsikaj spremenilo, zato ne čudi, da je po mnenju pisca objavljenega gradiva eden od temeljnih razlogov za sprejem novele zakona »odprava pomanjkljivosti in slabosti, ki se kažejo pri izvajanju veljavnega zakona«. Čeprav na spletnem mestu Združenja gorskih vodnikov Slovenije (v nadaljevanju: ZGVS) trdijo drugače, da je osnovni razlog za sprejem spremenjenega zakona članstvo Slovenije v OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj). Ugled Slovenije, ki je očitno na preizkušnji, je – tako kot velikokrat doslej – povezan z gorami, še posebej pa je pomembno in samozavestno odvisen od naveze gorskega vodnika …

Poleg tehničnih popravkov, ki se dotikajo zunanjih okoliščin gospodarskega poslovanja in ki urejajo razmerja znotraj ZGVS in razmerja do Ministrstva za gospodarstvo, pa zakon prinaša rešitev, ki bo uredila tudi poklicno vodenje vodnikov Planinske zveze Slovenije (v nadaljevanju: VPZS).

Ob tem velja povedati, da bi to vprašanje lahko uredili tudi mimo zakona z medsebojnim dogovorom med ZGVS in PZS, vendar kljub številnim poskusom (prvi je iz oktobra 2002, zadnji – vsaj meni znani – iz septembra 2006) do njega ni prišlo. Verjetno je bilo težko upoštevati že izhodišče nepodpisanega zadnjega meni znanega dogovora, ki predvideva, da »Planinska zveza Slovenije in Združenje gorskih vodnikov Slovenije kot vodilo pri delu sprejmeta partnersko (enakopravno) sodelovanje. Slednje temelji na iskrenem prepričanju, da je njuno medsebojno sodelovanje na področju razvoja prostovoljnega in poklicnega vodništva ter preventivnega delovanja v gorah potrebno in obojestransko koristno.« Da iskrenega prepričanja na obeh straneh ni bilo (občutek imam, da ga ni niti danes), kaže tudi določba dogovora, ki se je vsa ta leta v praksi uresničevala prav v nasprotni smeri in v posmeh predlaganemu: »PZS in ZGVS se bosta sproti obveščala o vseh zadevah, ki se nanašajo na njuno sodelovanje in se izogibala ravnanjem, ki bi škodili medsebojnemu delovanju, zlasti pa strokovnemu razvoju in ugledu vodništva v gorah.«

O rešitvi, da bi poklicni vodniki PZS za čas pridobitnega opravljanja dejavnosti, prešli pod okrilje ZGVS, smo se v tedanjem predsedstvu PZS načelno dogovorili že jeseni 2000. V okviru postopka potrditve programov usposabljanja vodnikov PZS na Strokovnem svetu Republike Slovenije za šport sem po pooblastilu predsedstva PZS z Olimpijskim komitejem Slovenije (z njihove strani je sodeloval Jani Dvoršak) podpisal dogovor o načinu licenciranja, ki prostovoljnim vodnikom PZS omogoča podaljševanje dovoljenja za opravljanje dejavnosti vsake tri leta, za poklicne vodnike PZS pa je predvideno vsakoletno podaljševanje – tako kot je to v vseh ostalih poklicnih športih. A več o tem v nadaljevanju.

Objavljeno gradivo sproža tudi nekaj tihih vprašanj, ki jih glasno izpostavljam:

1. Citat iz 1. 1. Ocena stanja:
»Uveljavitev Zakona o gorskih vodnikih je pomembno prispevala k pravni urejenosti komercialnega vodenja v gorah, uveljavitvi poklica gorskega vodnika in tudi izboljšala varnost pri opravljanju dejavnosti vodenja v gorah. V Republiki Sloveniji je trenutno 60 aktivnih gorskih vodnikov z licenco Mednarodne zveze nacionalnih združenj gorskih vodnikov (IFMGA), 3 aktivni gorski vodniki z licenco Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS), 7 aktivnih gorskih vodnikov – pripravnikov z licenco ZGVS in 11 prostovoljnih clanov ZGVS – neaktivnih gorskih vodnikov.«

Komentar:
Pisec gradiva je previdno napisal besedno zvezo »izboljšala varnost pri opravljanju dejavnosti vodenja v gorah«. Iz zapisanega ni jasno, kaj je s tem mišljeno, ali:
- se je izboljšala »interna« varnost gorskih vodnikov pri izvajanju poklica oziroma
- se je izboljšala varnost klientov, s tem pa tudi siceršnje stanje varnosti v gorah?

Na splošni ravni, z vidika sicer neobstoječega programa nacionalne varnosti v gorah (ta je bil v osnutku izdelan leta 2001), so gorski vodniki vsekakor del gorniškega sistema, ki ima neposreden vpliv na preventivo. Na konkretni ravni, z vidika posameznega gorskega vodnika, pa je vpliv sorazmeren obsegu njegove osebne vodniške dejavnosti. Število gorskih vodnikov ostaja že desetletje približno enako in je v primerjavi s številom registriranih vodnikov PZS majhno (razmerje je 1 : 24 v korist prostovoljnih vodnikov PZS; 60 aktivnih poklicnih gorskih vodnikov/1429 registriranih prostovoljnih vodnikov PZS).

Podobno je tudi z obsegom dejavnosti v gorah, kjer je to razmerje približno 1 : 10 v korist vodnikov PZS. Čeprav ni zanesljivih podatkov ne za gorske vodnike, ne za vodnike PZS (za slednje imamo podatke za vsakoletno registracijo) lahko obseg dejavnosti (ob upoštevanju vodnikove odsotnosti zaradi dopusta, bolniške ali slabega vremena) dokaj dobro ocenimo. Če je bil vsak od aktivnih gorskih vodnikov poklicno (vedeti moramo, da jih večina ta poklic opravlja kot dopolnilno dejavnost osnovnega poklica) vsaj enkrat na teden v gorah, je opravil 35 vodniških tur (kar nekaj teh tur je bilo – po navedbah številnih gorskih vodnikov, zlasti mlajše generacije – opravljenih v tujini), kar znese skupaj 2100 gorskovodniških tur. Če je vsak od prostovoljnih vodnikov PZS opravil 15 vodniških tur, to skupaj znese 21.435 prostovoljnih vodniških tur.

Glede števila dejavnosti je treba upoštevati še gorniške dejavnosti iz rednega pouka osnovnih in srednjih šol, zlasti v okviru športnih dni z gorniško vsebino in drugih dejavnosti v naravi. Šolski učni program ima glede teh vsebin postavljene kakovostne standarde, žal pa o obsegu izvedenih športnih dni ni nobenih podatkov. Tudi vzgojiteljice in učitelji imajo državno licenco za vodenje v gore. Pa mentorji planinskih skupin, pa alpinistični inštruktorji za vzpone v alpinistični šoli in še bi lahko naštevali.

Za jasnejšo sliko pa je treba upoštevati tudi število vodenih: v primeru gorskih vodnikov je število klientov majhno (pogosto gre za običajno in dvojini naklonjeno navezo vodnika in klienta), med tem ko je število vodenih s strani vodnikov PZS precej večje (tudi do deset vodenih po lahkih poteh). Da ne omenjam učiteljev, ki jim licenca za ubijanje (kot to imenuje Bojan Pollak) omogoča spremljanje (ne pa vodenja!) pol razreda hkrati.

Jasno pa je, da je razmerje glede na območje izvajanje dejavnosti zelo v prid gorskim vodnikom pri izvedbi domačih plezalnih vzponov ter na tujem ledeniških tur in trekingov, saj je velika večina vodnikov PZS usposobljenih za vodenje po lahkih, zahtevnih in zelo zahtevnih poteh v kopnem in v snežnih razmerah (A, B in D kategorija).

Bralec se bo zaskrbljeno vprašal – vsaj upam, da si se – čemu sploh služijo te primerjave? Predvsem in samo utrjevanju zavesti, da je nujno sodelovanje in dopolnjevanje in da nihče nima monopola nad dejavnostjo vodenja v gorah in s tem povezanimi prizadevanji za varnost v gorah.

2. Citat iz 1. 1. Ocena stanja:
»Na temelju 16. člena tega zakona (gre za zakon o športu, opomba BP) je Strokovni svet Republike Slovenije za šport na predlog PZS leta 2001 potrdil program usposabljanja strokovnih delavcev na področju planinstva in s tem, v skladu s 34. členom, ki določa pogoje za opravljanje zasebnega dela v športu, vodnikom PZS omogočil, da se kot zasebni športni delavci vpišejo v razvid pri ministrstvu, pristojnem za šport in pričnejo s poklicnim vodenjem.«

Komentar:
V tem delu bi bilo treba napisati, da so bili leta 2001 programi usposabljanja strokovnih delavcev na področju planinstva na predlog PZS prvič potrjeni leta 2001, saj so bili zatem potrjeni še večkrat (leta 2005 in leta 2009).

3. Citat iz 1. 1. Ocena stanja:
»Gorski vodniki imajo področje dela urejeno v svojem zakonu, zato se Zakon o športu nanje ne nanaša. To tudi pomeni, da dejavnost, ki jih kot poklic opravljajo poklicni vodniki PZS, ne sme posegati v nobeno od dejavnosti, ki jih lahko opravljajo le gorski vodniki. Program usposabljanja za gorske vodnike je daljši in bistveno zahtevnejši od programa usposabljanja za poklicne vodnike PZS, zlasti za tiste višjih kategorij, predvsem pa so strožji pogoji za začetek usposabljanja. V primeru, da bi poklicni vodniki PZS lahko poklicno vodili na vseh, tudi najzahtevnejših gorskih turah, kot jim to sedaj sicer lahko dopušča podeljena licenca, bi s tem dopustili, da bi poklicno vodenje na gorskih turah lahko opravljale osebe, ki so to pravico pridobile pod neenakimi pogoji. To bi bilo v nasprotju s prizadevanji za čim boljšo strokovno usposobljenost pri vodenju, znižala pa bi se tudi raven varnosti storitev, ki je pri opravljanju te dejavnosti ključnega pomena. Iz navedenega izhaja, da je Zakon o gorskih vodnikih glede na Zakon o športu treba obravnavati kot poseben, področni zakon. Temu v prid govori tudi dejstvo, da je ta zakon novejši, saj je bil sprejet leto pozneje kot Zakon o športu.«

Komentar:
Rešitve, ki jih prinaša novela zakona, zanikajo trditev, da se zakon o dopolnitvah zakona o gorskih vodnikih ne naša na zakon o športu. Gradivo na številnih mestih priznava soobstoj zakona o športu in prvič jasno govori celo o poklicnih vodnikih PZS. In to je tudi eden najpomembnejših pozitivnih korakov k reševanju deset let dolge polemike in dosedanjih neustreznih rešitev. Upajmo, da bo v nadaljnjem procesu sprejemanja zakona, to gledanje obveljalo.

Iz zapisanih trditev glede zahtevnosti programa izobraževanja za gorskega vodnika v primerjavi z usposabljanjem vodnikov PZS pa se kaže, da ne vidimo stvari dovolj natančno, niti ne v celoti in da mešamo:
- jabolka (poklicno izobraževanje) in hruške (usposabljanje prostovoljcev) ter
- enovito, sklenjeno izobraževanje (gorskih vodnikov) s stopenjskim usposabljanjem (vodnikov PZS).

Za najvišjo stopnjo usposobljenosti vodnika Planinske zveze Slovenije za zahtevne turne smuke – H kategorija traja usposabljanje res da »samo« 64 ur, vendar ob upoštevanju predhodnih usposabljanj – kar kaže spodnja preglednica – znaša skupaj kar 690 ur praktičnega in teoretičnega dela, kar je že precej primerljivo z izobraževanjem gorskih vodnikov. Tudi navedek glede izkušenj v obrazložitvi ne velja in je podcenjujoč: sistem usposabljanja vodnikov PZS temelji na predhodnih osebnih izkušnjah posameznega vodnika PZS, ki jih dokaže s seznamom opravljenih tur, ki so eno stopnjo zahtevnejše od tistih, ki jih namerava po koncu usposabljanja voditi. Vodnik PZS H kategorije mora pred tem usposabljanjem (z upoštevanjem predhodnih usposabljanj) opraviti kar 164 tur različnih težavnosti, kar nedvomno znese zavidljivo mero znanja, veščin in izkušenj (v to pa niso vštete ture na tečajih in ture, ki jih v nižjih ravneh usposabljanja vodnik ves čas vodi).

Zato v primeru poklicnih vodnikov PZS nikakor ne drži, da bi »na gorskih turah lahko dejavnost opravljale osebe, ki so to pravico pridobile pod neenakimi pogoji.« Sistem usposabljanja vodnikov PZS so dolgo (in ga tudi še) formalno in neformalno sooblikovali tudi številni gorski vodniki. V številnih pavšalnih in podcenjujočih ocenah (“če želiš voziti avto, moraš imeti izpit“; pri čemer se vedno pozablja, da ima vodnik PZS tako avto, kot izpit; “sedanji sistem PV daje zelo omejeno in pomanjkljivo izobrazbo, znanje tujega jezika je tudi pogosto problem”; že napačna uporaba izraza Planinski vodnik, ki že nekaj časa ne obstaja, pove vse, kako dobro poznamo drug drugega in s kakšnimi iskrenimi nameni nastopamo v javnosti) gre tudi za nezaupanje do lastnega znanja in svojih (starejših) kolegov, ki so poklicno vodniško znanje uspešno ponudili slovenskim prostovoljnim vodnikom, pa tudi v mednarodnem prostoru – recimo v okviru Aleševe šole v Nepalu. Rezultat teh prizadevanj je, da po nesreči na Košutnikovem turnu in posledično spremenjenem sistemu usposabljanja vodnikov PZS ni bilo nobene nesreče s smrtnim izidom, ki bi jo s svojo malomarnostjo, neodgovornostjo in neusposobljenostjo povzročil katerikoli od 2500 usposobljenih vodnikov PZS!

In ne pozabimo: programe usposabljanj za vodnike PZS je prav tako potrdila ista država, kot sprejema ta zakon. Še več: posamezni deli usposabljanja za vodnike PZS so že pred desetimi leti prestali zahtevno in več stopenjsko testiranje v skladu s standardom usposabljanj vodnikov z naslovom Model training standards for voluntary leaders and instructors, ki jih vzdržuje Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA) in ki jih v nacionalni gorniški organizaciji preverja vsakih pet let. Del vodnikov PZS ima tako veljavno mednarodno licenco za vodenje v okviru svoje usposobljenosti.

4. Citat iz 2. 4 Poglavitne rešitve:
»Dejavnost gorskih vodnikov je razmejena od dejavnosti poklicnih vodnikov PZS in to tako, da se dejavnost slednjih nanaša le na vodenje oseb po poteh in v brezpotju v gorah, kjer ni potrebna uporaba vrvne tehnike ter na lažjih turnih smukih, kjer ni potrebno zavarovanje poti. Pri tem pojem »vrvna tehnika« seveda ne zajema občasne uporabe vrvi zaradi zagotavljanja dodatne varnosti manj veščim vodenim osebam na planinskih poteh, ki ne sodijo v najvišjo kategorijo zahtevnosti.«

Ta rešitev je diskriminatorna in izključevalna do vodnikov PZS kategorij višjih od A, B, D in G. Predpostavlja, da je glavni razloček gorskega vodništva predvsem vodenje:
- ki je zahtevnejše od lahkih, zahtevnih in zelo zahtevnih poti in
- ki vrvno tehniko skrči na izsek iz vrvne tehnike, ki se mu reče vodenje na kratki vrvi. To pojmovanje je v vodniški doktrini preozko in zato neustrezno. Vrvna tehnika je nedvomno tudi uporaba samovarovalnega sestava in učenje njegove uporabe za dosego varnejšega samostojnejšega gibanja v gorah.

Rešitev »kjer ni potrebno zavarovanje poti« je tudi neživljenjska in nevarna za vodene s strani vodnika PZS, saj v gorah ni nič stalnega, razen spreminjanja. Če je bila včeraj zelo zahtevna pot še čisto v redu, je lahko danes poškodvana do te mere, da jo mora vodnik PZS npr. zavarovati z vrvno ograjo ali ob varovanju napredujočega v navezi poskrbeti za varen prehod vodenih.

Ker gre za očitno slabo poznavanje dela in nalog vodnikov PZS povzemem nekatere vsebine iz članka z naslovom Organizacija vodništva, ki sva ga z Bojanom Rotovnikom pripravila za Vodniški učbenik iz leta 2006:

»Vodniki PZS izvajajo vzgojno-izobraževalno in strokovno-organizacijsko delo, za katero so ustrezno usposobljeni. Vzgojno-izobraževalno delo obsega planinsko vodenje in usposabljanje obiskovalcev gora. Strokovno-organizacijsko delo v podporo prostovoljnemu vodništvu in planinstvu poteka v organih planinske organizacije.

Težišče delovanja vodnikov PZS je izvajanje dejavnosti v gorski naravi, najpomembnejši cilj pa je varnost vodenih. To dosega s pedagoškim in andragoškim delom, v okviru katerega izvaja in posreduje planinsko znanje, veščine in izkušnje. Vodniki PZS vodene usposabljajo za varnejše samostojno gibanje v gorah, praviloma pa se ne ukvarjajo s turističnim ali pridobitnim vodenjem. V tem izjemno zahtevnem in odgovornem delu vodnik PZS pri vodenih vzbuja zanimanje za planinstvo kot način življenja z naravo. Tako uresničuje širša programska načela planinske organizacije, med katera v prvi vrsti uvrščamo naravovarstveno delovanje in razvijanje prostovoljnega društvenega dela.«

Iz istega članka povzemam tudi bistvene razlike med gorskimi vodniki in vodniki PZS:

Razlike obstajajo, niso pa tako velike, da ne bi mogle omogočiti soobstoja in sodelovanja ter dopolnjevanja obeh sistemov.

5. Ni citat, je pa vtis, ki ga predlagatelji novele zakona skušajo ustvariti v javnosti:
»Predlog zakona je bil predstavljen in obravnavan v okviru Združenja gorskih vodnikov Slovenije, Planinske zveze Slovenije ter Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi na Fakulteti za šport. V razpravo so bile tako vključene nevladne organizacije oziroma predstavniki zainteresirane javnosti. V celoti so bile upoštevane tudi vse prejete pripombe in predlogi civilne družbe.«

Kot zunanji sodelavec (od leta 1991) sem bil vabljen na sejo Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, ki je zasedala v razširjeni sestavi v sredo, 20. 1. 2010. Na njej sem natančno in odločno predstavil celo vrsto pomislekov (večino ste jih že spoznali), pa tudi rešitev. Nekatere med njimi so bile upoštevane, ključne – nediskriminatorna obravnava vodnikov PZS višjih kategorij in prehod poklicnih vodnikov PZS pod okrilje ZGVS – pa ne. To lahko potrdijo tudi na seji katedre navzoči in upam, da se bodo v tej strokovni debati oglasili.

6. Citat iz predlaganega novega besedila 2. člena:
2. člen
(poklic gorskega vodnika)

Gorski vodnik po tem zakonu je oseba, ki je vpisana v imenik iz 5. člena tega zakona in trajno ali občasno ter v vseh letnih časih pridobitno izvaja eno ali več naslednjih dejavnosti:

a) vodenje oseb v gorskem svetu po poteh in v brezpotju,
b) vodenje oseb na turnih smukih,
c) vodenje oseb na plezalnih vzponih,
č) vodenje oseb na ledeniških turah,
d) strokovni pouk iz gorništva.

Gorski vodnik lahko brez posebne registracije za zaokrožitev svoje ponudbe svojim gostom nudi tudi storitve prevoza, izposojo opreme in podobno.

Poklic gorskega vodnika je svobodni poklic.

Dejavnost iz prvega odstavka tega člena je pridobitno dovoljeno opravljati le z gorskimi vodniki po tem zakonu. To ne velja za:
- vodenje oseb v gorskem svetu po poteh in v brezpotju, kjer ni potrebna uporaba vrvne tehnike,
- vodenje oseb na lažjih turnih smukih.

Predlagam, da se zadnji odstavek črta in nadomesti z novim:

Dejavnost iz prvega odstavka tega člena je pridobitno dovoljeno opravljati le z gorskimi vodniki po tem zakonu. To ne velja za poklicne vodnike PZS, ki so vpisani v imenik poklicnih vodnikov PZS iz 5.a člena tega zakona.

Predlagam, da se doda nov 5. a člen:

5.a člen
(imenik poklicnih vodnikov PZS)

Imenik poklicnih vodnikov PZS vodi ZGVS. V imeniku so naslednji podatki:

a) tekoča številka,
b) ime in priimek,
c) datum in kraj rojstva,
d) državljanstvo,
e) naslov stalnega bivališča v Sloveniji,
f) davčna številka,
g) datum vpisa v imenik,
h) podatki o nezgodnem zavarovanju in zavarovanju odgovornosti,
i) datum izdaje, obnove ali odvzema vodniške izkaznice,
j) datum obnovljenega enoletnega dovoljenja za izvajanje dejavnosti,
j) datum izbrisa iz imenika,
k) številka odločbe o vpisu v razvid zasebnih športnih delavcev.

Vse spremembe podatkov iz prvega odstavka so vpisani v imenik dolžni v 30 dneh po nastanku sporočiti ZGVS.

V imenik poklicnih vodnikov PZS se lahko vpiše vodnik PZS, ki je ustrezno usposobljen, ima izdano odločbo o vpisu v razvid zasebnih športnih delavcev, je pri ZGVS pridobil enoletno dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ima zavarovano svojo odgovornost proti tretjim osebam (zavarovanje, katerega sklenitelj ni poklicni vodnik PZS ali ZGVS, ne velja). Vpis v imenik se obnovi vsako leto do prvega marca.

Obrazložitev:
Takšno rešitev omogočata že obstoječi zakon o gorskih vodnikih in zakon o športu, vendar je ZGVS vztrajno zavračalo takšno tolmačenje, PZS pa ga po letu 2001 ni želela razumeti. Predlagana rešitev omogoča, da vodniki PZS, ki želijo v okviru svoje usposobljenosti to dejavnost opravljati kot poklic oz. dopolnilni poklic, preidejo iz okrilja PZS pod okrilje ZGVS. ZGVS na ta način dobi že usposobljene vodnike PZS (in si tako ni treba izmišljevati novega in neustreznega pohodniškega vodnika), ki imajo bogato in ponavadi dolgoletno uspešno prakso vodenja v prostovoljnem sistemu vodenja. Ti poklicni vodniki PZS bi dovoljenje za opravljanje dejavnosti podaljševali vsako leto, torej po strožjih merilih od prostovoljnih vodnikov PZS, ki to dovoljenje podaljšujemo enkrat na tri leta. ZGVS dobi v roke tudi izvedbo licenčnih seminarjev poklicnih vodnikov PZS in na ta način nadzor nad njihovo dejansko usposobljenostjo. Poklicnemu vodniku PZS tudi ne velja zavarovanje za primer civilno pravne odškodninske odgovornosti, ki ga za prostovoljne vodnike PZS sklepa PZS. V primeru, da vodnik PZS izstopi iz poklicnega vodništva, se lahko normalno vključi nazaj v sistem prostovoljnega vodništva. Za kakovostno izvedbo tega predloga na operativni ravni bi bilo na obeh straneh – pri PZS in pri ZGVS – treba postoriti še naslednje stvari:

PZS:
- v program usposabljanja za vodnika PZS v temi 1.2 Organizacija vodništva vključi vsebine, s katerimi bo seznanila tečajnike z možnostjo opravljanja poklicne dejavnosti vodništva v okviru usposobljenosti za vodnika PZS na podlagi vpisa v razvid zasebnih športnih delavcev,
- dopolni Pravilnik vodnikov PZS tako, da uredi prehod prostovoljnih vodnikov PZS v poklicno vodništvo in nazaj, uredi njihov status v Registru vodnikov PZS ter uredi preprečevanje in kaznovanje zlorab s strani vodnikov PZS, ki bi s svojo dejavnostjo povzročali nelojalno konkurenco poklicnemu vodništvu in
- seznani OKS-ZŠZ s spremenjenim sistemom licenciranja strokovnih delavcev na področju planinstva, ki ga bo za poklicne vodnike PZS izvajalo ZGVS.

ZGVS:
- pripravi ustrezen program za licenčno usposabljanje vodnikov PZS, na podlagi katerega bodo poklicni vodniki PZS pridobili vsakoletno dovoljenje za opravljanje dejavnosti v okviru svoje usposobljenosti,
- dopolni tarifni sistem s plačilom poklicnih vodnikov PZS in
- zagotovi izmenjavo podatkov o poklicnih vodnikih PZS zaradi urejanja njihovega statusa v registru vodnikov PZS.

Odprto vprašanje:
- skrb za dodatno usposabljanje poklicnih vodnikov PZS in mentorstvo vodniškim novincem v okviru pripravništva – če na primer poklicni A vodnik PZS želi postati poklicni B vodnik PZS; to usposabljanje lahko ostane skrb PZS, poklicni vodnik PZS, ki želi opraviti zahtevnejše usposabljanje, pa se obravnava kot samoplačnik usposabljanja. Pripravništvo lahko opravi v okviru ZGVS.

Če bi bili ti odnosi urejeni tako, kot predlagam (gre tudi za rešitve, ki so primerljive s tujimi in na katere je opozoril že Janez Duhovnik na razpravah v okviru predsedstva PZS leta 2000 in v začetku leta 2001), bi se za poklicno vodenje – še zlasti v času finančne krize – odločilo bistveno več vodnikov PZS. Z narodnogospodarskega oz. makroekonomskega vidika bi to pomenilo omejitev sedanjega dela na črno in učinkovitejše pobiranje davkov. Z vidika osebnih financ, bi marsikomu – še zlasti pa študentski in mlajši generaciji vodnikov PZS – to izboljšalo osebni standard in to na območju zlasti lahkih poti, ki gorskim vodnikom ne dišijo (navkljub obsežnim zavarovanim območjem NATURE 2000 …).

***

Dopuščam možnost, da je zaradi te rešitve treba postoriti še kaj in še kje v drobovju celotnega zakona. Vendar je to ustvarjalno in plačano delo uradnikov na pristojnem ministrstvu.

***

Naj povem, da je bila opisana rešitev že dlje časa v pisni in ustni obliki znana nekdanjim vodstvom ZGVS, sedanjemu vodstvu PZS in tudi pristojnemu sekretarju na ministrstvu za gospodarstvo. Dejstvi, da so gore ene same in da je varnost v gorah ob izjemno povečanem številu gorskih nesreč in smrtnih žrtvah izjemnega pomena, sta na pomembni preizkušnji. Bomo zmogli preseči zgodovinska razhajanja in sodelovati, kot se v gorniškem tovarištvu spodobi in je pravično?

Posted in PZS, svetovanje, zakonodaja | No Comments »

GORNIŠKA ŠOLA 6/6 – PLANINSKA ORGANIZACIJA IN GORNIŠTVO

Februar 6th, 2010 by Borut Peršolja

Zvočni zapis (4 min 59 sek, MP3)

Pomen gorništva v slovenskem prostoru opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije), delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 50.000 članov v letu 2005), razvejenost planinske organizacije (7000 km planinskih poti in več kot 160 planinskih koč in bivakov) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost.

V Sloveniji je gorništvo prehodilo podobno ali celo enako pot razvoja kot v preostalih Alpah. Sprva neformalna in pretežno gospodarska dejavnost je prerasla v organizirano dejavnost in predvsem prostočasno dejavnost. Podatki kažejo, da članstvo v planinskih društvih v zadnjem desetletju močno izgublja veljavo, dejavnost sama pa se povečuje in sproščeno širi zunaj okvirov planinske organizacije. Članstvo v planinski organizaciji pa je vrednota sama po sebi, prostovoljno delovanje pa izraz spoštovanja in poguma posameznika, ki sprejme izziv in postane aktiven član in uresničuje dolžnosti in pravice.

Zbirka skoraj vsakega člana planinskega društva. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska organizacija je v dobrem stoletju organiziranega delovanja obiskovalcem gora (tako članom kot nečlanom) ponudila skupek navad in ravnanj, ki v gorskem okolju pomenijo odličnost in kakovost. Častni kodeks slovenskih planincev, dokument, ki je bil na Skupščini Planinske zveze Slovenije sprejet leta 1973, je postavil merila za presojo lastnega ravnanja in dosežkov.

Gore razumemo kot odprt prostor ne glede na socialne, narodnostne, rasne, spolne ali katere koli razlike med njihovimi obiskovalci. Razlike premagujemo s solidarnostjo, tovariško pomočjo, medsebojnim razumevanjem in sodelovanjem. Gibanje v gorah zato ni samo telesna ali športna aktivnost, ampak je hkrati vir etičnih, estetskih, poučnih, raziskovalnih, kulturnih in duhovnih vrednot. Vsak obisk gora je zato nenadomestljiv prispevek k naši splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti.

Obiskovalci gora se za stik z gorami odločajo zaradi najrazličnejših motivov, ki se spreminjajo skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi se seveda spreminjajo tudi s starostjo in planinska organizacija tem obiskovalcem sledi z različnimi programi, tako da se v slovenski prostor umešča kot nosilka športne, turistične, gospodarske, raziskovalne, humanitarne in kulturne dejavnosti, povezane z gorsko naravo. Poslanstvo slovenske planinske organizacije je strnjeno v sporočilu: gorništvo je lahko način življenja.

Gorništva ni brez gorske pokrajine, ki ji dajejo pečat razčlenjenost površja, posebne podnebne, vodne in talne razmere, prilagojeno rastje ter živalstvo in značilne oblike poselitve in rabe tal. Znanje o gorski pokrajini pomembno dopolnjuje gibalni in športni vidik planinstva, včasih pa je celo pogoj zanj oziroma ga omogoča. Brez poznavanja gora ni varne vrnitve v dolino, brez poznavanja sestavin gorske pokrajine, njihovih oblik, procesov in pojavov pa je gorniško doživetje le delno izpolnjeno. Zato pri načrtovanju lastne gorniške aktivnosti upoštevamo tudi zmogljivost gorskega območja, pri kateri se naravno ravnovesje zaradi dejavnosti človeka še ne poruši.

Gorništvo je prostočasna dejavnost, ki po večini poteka ob koncu tedna in v počitniških dneh, zanj je značilna sezonskost – obiskovanje gora je še vedno omejeno predvsem na kopni del leta. Vodniki Planinske zveze Slovenije zato v vlogi organizatorja in vzpodbujevalca celoletne gorniške dejavnosti zavestno presegamo te zakoreninjene omejitve. Kot športno rekreativni strokovnjaki se zaveda pomena redne vadbe zaradi krepitve zdravja ter izboljšanja varnosti in počutja v gorah, s katero v dolini vzdržujemo splošno vzdržljivost, krepimo moč in gibljivost, ohranjamo ravnotežje in koordinacijo in tako prilagajamo organizem za napore v gorah.

Vodniki Planinske zveze Slovenije pomagamo vodenim spoznavati, kaj je v pokrajini zanimivega, in razumeti rezultate razvoja pokrajine (tako z gledišča naravnih kot družbenih procesov), skušamo jih prepričati o doživljajski, estetski in poučni vrednosti ter jih spodbuditi k ohranjanju le-te. S strokovno razlago ustvarjamo kakovostno vez med gorsko naravo in njenimi obiskovalci. Vabimo vas, da se nam pridružite in skupaj z vodniki Planinske zveze Slovenije kakovostno vstopite v svet čudovitih slovenskih gora.

Posted in PZS, gorska narava, planinsko društvo, svetovanje | No Comments »

GORNIŠKA ŠOLA 5/6 – HOJA IN SRČNA KAP

Februar 6th, 2010 by Borut Peršolja

Zvočni zapis (3 min 14 sek, MP3)

Hoja je osnovni način človekovega gibanja, je učinkovita, osvežilna in krepilna gibalna dejavnost. S hojo se je mogoče ukvarjati vse leto, je najcenejša športno rekreativna dejavnost na prostem. S hojo se je mogoče ukvarjati v vseh življenjskih obdobjih in celo v visoki starosti, saj ohranja vitalnost organov in organizma kot celote. Za hojo nikoli ni prepozno, hoditi je mogoče povsod, domala ob vsakem času, sam ali z družbo. Za kakovostno gibanje v gorah, ki se večinoma odvija v prostem času ob koncu tedna, je pomembna tudi redna vadba oziroma trening med tednom. Z vajami v dolini prilagodimo organizem za napore v gorah.

V gore se vsako leto odpravlja vedno več telesno premalo pripravljenih in starejših ljudi. Analize vzrokov gorskih nesreč tudi v Sloveniji kažejo, da se povečuje število tistih gorskih nesreč, ki so povezane z boleznimi ali bolezenskimi stanji, ki jih obiskovalci »prinesemo« v gore in ki lahko ob naporni gorniški dejavnosti ogrožajo naše zdravje in življenje. Gore so območje, kjer ni takojšnje zdravniške oskrbe, zato moramo za svoje zdravje storiti kar največ sami.

Zdravi v gore in domov. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri tem še posebej izstopajo bolezni srca, ki – kot kažejo podatki – že predstavljajo največji dejavnik tveganja v gorah, saj zaradi srčne kapi vsako leto v slovenskih gorah umre od 4 do 8 ljudi. Med obiskovalci gora, ki so se smrtno ponesrečili ob izvajanju gorniške dejavnosti (hoja po poti ali brezpotju, plezanje, alpsko in turno smučanje), je kar polovica primerov srčne kapi.

V gorskem svetu, pri izjemnih vremenskih razmerah, pri redkejšem zraku (pa čeprav je nadmorska višina samo okrog 2000 metrov) se lahko pokažejo bolezni srca in ožilja, za katere obiskovalec gora dotlej sploh ni vedel. Številni med njimi se do takrat nikoli niso pritoževali nad tovrstnimi zdravstvenimi težavami in zato tudi nikoli niso bili pri zdravniku. Pogostnost sprememb na ožilju pri ljudeh, starih nad 40 let, je glavni vzrok za srčne kapi v gorah. Problematično je, da komajda kdo sluti, da je z njegovim srcem kaj narobe. Zato v gorah pogosto umirajo navidez popolnoma zdravi ljudje.

Dobra priprava in ustrezen izbor cilja pomeni, da naj se starejši in bolniki s kroničnimi ter srčnimi boleznimi, pa tudi tisti s povišanim krvnim tlakom ali po srčnih operacijah, odpovedo hoji v visokogorje. V gore naj ne hodijo sami, privoščijo naj si krajše in lažje izlete v bližini domačega kraja ali v alpskem hribovju, nikakor pa ne daljših in napornejših pohodov ali tur.

Izogibajo naj se vročemu in soparnemu vremenu, ob naporih pa naj zagotovijo nadomeščanje izgubljene tekočine. Glede oblike in intenzivnosti gorniške aktivnosti naj se posvetujejo s svojim zdravnikom, držijo naj se njegovih navodil, s seboj pa naj nosijo zdravila. Ni odveč tudi obnoviti ali izboljšati vedenje o dajanju prve pomoči, kar zlasti velja tudi za svojce in gorniške tovariše.

S svojim stanjem naj na vodenih turah seznanijo vodnika Planinske zveze Slovenije ali gorskega vodnika. Ob daljših pohodih in turah naj se vodnik ob vednosti bolnika posvetuje z njegovim zdravnikom.

Posted in PZS, gorska narava, osebno, planinsko društvo, svetovanje | No Comments »

GORNIŠKA ŠOLA 4/6 – RAVNANJE V GORAH

Februar 6th, 2010 by Borut Peršolja

Zvočni zapis (5 min 58 sek, MP3)

Gora je del pokrajine od vznožja prek pobočja do vrha – na vse strani neba enako. Spoznavajmo in varujmo gore, še posebej njihovo divjo naravo. Ob tem pa izhajajmo iz tega, da smo v naravi vedno samo njeni varuhi in učeči se ter opazujoči gostje. Vsak obiskovalec gora ima do njih prost dostop, meje svobodnega delovanja pa so določene z naravnimi danostmi in zakonitostmi. Kadar vemo za te omejitve se dosledno ravnajmo po njih. Če smo v dvomu, se v prid naravi prostovoljno odpovejmo nepremišljenemu ravnanju.

V naravi, v gorah pa še posebej, spoštujmo pravico do tišine. Vznemirjenje živali je znamenje, da smo jim preblizu in da smo se dolžni umakniti. Prestrašenosti rastja seveda ne moremo opaziti, kljub temu pa ne usmerjajmo korakov na doslej nenačete poti. Ne onesnažujmo gora, vse smeti odnesimo s seboj v dolino. Če je le mogoče, uporabljajmo javni prevoz ali poskrbimo za polno zasedenost avtomobilov. Obiskovalcem so vznožja in pobočja gora na višini od 500 do 1500 m vedno manj znana. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. To vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja dveh, če ne celo treh rastlinskih pasov. To območje je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje družin s predšolskimi otroki, osnovnošolskih otrok in starejših obiskovalcev gora.

Lahkomiselno, ponižujoče ali običajno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Med hojo izklopimo mobilne telefone; namesto, da hodimo z lažnim občutkom njihove varnosti poskrbimo za kakovostno pripravo na turo. Najmlajšim približajmo naravo kot posebno vrednoto in jih učimo živeti v naravi in z njo.

Za gorništvo uporabljajmo obstoječe poti, saj usmerjajo obisk, izboljšujejo varnost, preprečujejo erozijo in ne povzročajo sporov z lastniki zemljišč. Gibanja se lotevajmo odgovorno, zato uravnotežimo svoje želje in cilje z znanjem, s sposobnostmi, pripravljenostjo in opremo. Doživljajsko vrednost gora naj dopolnjujejo pristnost, skromnost, tovarištvo, obzirnost, solidarnost in požrtvovalnost do vseh obiskovalcev gora. Med seboj se pozdravljamo, pri srečanju na ozki stezi ali na izpostavljenem mestu naj se umakne spretnejši, močnejši ali mlajši.

Pomembno je biti v naravi in z njo, zato je cilj pot in ne vrh za vsako ceno. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalen nadzor in štetje članov skupine. Različni člani skupine naj uskladijo cilj in poiščejo ravnovesje med možnostmi in sposobnostmi posameznikov. Cilj in vse dejavnosti na izletu je treba podrediti otrokom. Po poteh hodimo z odprtimi očmi. Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost za dosego želenega cilja. Vsi obiskovalci gora, ne glede na to, ali hodijo samostojno ali znotraj vodene skupine, naj spremljajo in opazujejo smer in potek nadaljevanja planinske poti. Zavedati se moramo, da so opisi vedno nekoliko subjektivni in da se je lahko stanje poti zaradi naravnih procesov v času od objave že spremenilo.

Gorništvo, ki je bilo v začetku vezano na bivanje in delovanje domačinov (pastirjev, lovcev, gozdarjev, rudarjev …), se je od raziskovalne in kulturne vloge razvilo v turistično in rekreativno dejavnost. Posledica takšnega razvoja so številne označene planinske poti, planinske koče in druga turistična infrastruktura. V gore so začeli zahajati tudi obiskovalci, ki v gorah pričakujejo dolinsko udobje. Začeli so se pojavljati ekološki problemi, ki so povezani z onesnaževanjem voda, s porabo različnih virov energije, ravnanjem z odpadki ter hrupom. Takojšnji ukrepi za izboljšanje stanja so odprava pranja posteljnine v planinskih kočah, uporaba razgradljivih čistilnih sredstev, uvajanje suhih stranišč, raba obnovljive energije sonca in vetra, biološke čistilne naprave, razvrščanje odpadkov in njihov transport v dolino.

Planinska koča je namenjena zavetju, počitku, prehranjevanju in gorniškemu usposabljanju. Pri uporabi storitev ravnajmo tako, da dosegamo nižke pri porabi energije, vode, odpadkov, hrupa … V koči bodimo obzirni do osebja in obiskovalcev in spoštujmo hišni red. Planinska koča ni prostor za pijančevanje, kajenje in hrup. V njej upravičeno pričakujemo domačnost, skromno zavetje in postrežbo, informacije o stanju poti, vremenski napovedi in posredovanje obvestila v primeru nesreče. V planinski koči se prehranjujmo, s seboj prineseno hrano in pijačo pa omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšujemo težo nahrbtnikov, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo vzdrževanje planinske koče.

Gore so dom pestrega rastlinstva in živalstva. Življenjske razmere dosegajo svoje skrajnosti. Zato je gorsko okolje še posebej občutljivo za vsakršne posege. Narava nam omogoča gibanje, poleg tega pa nam pomeni tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih objektov, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri.

Poznavanje gorske pokrajine izboljšuje našo varnost in doživljanje gora. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost na površju. Skupki takšnih doživetij so prav gotovo stare planinske poti, na katerih odkrivamo naravne prehode in ob tem občudujemo iznajdljivost in domiselnost pri iskanju najboljše rešitve. Zavedati pa se moramo, da je narava živa in da se ves čas spreminja.

Posted in PZS, gorska narava, planinsko društvo, svetovanje | No Comments »

GORNIŠKA ŠOLA 3/6 – GORSKA POKRAJINA

Februar 6th, 2010 by Borut Peršolja

Zvočni posnetek (4 min 15 sek, MP3)

Gorske pokrajine so območja pomembnih virov pitne vode, obnovljivih virov energije, rudnin, gozda in kmetijskih pridelkov. So del občutljivega planetarnega ekosistema, območje neprecenljive biološke raznovrstnosti in osupljivih prilagoditev na zahtevne razmere ter življenjski prostor (ogroženih) rastlinskih in živalskih vrst. V preteklosti so bile zaznamovane s slabo prometno prehodnostjo in obmejnostjo, saj po gorah pogosto potekajo jezikovne, kulturne, narodnostne in državne meje. Ta območja so se ohranila kot starodavna žarišča bogate kulturne dediščine domačega prebivalstva. V zadnjih desetletjih so gorske pokrajine postale turistično in športno rekreativno območje, ki ga vsako leto obiščejo milijoni ljudi.

Če v Sloveniji primerjamo gorska območja z drugimi pokrajinskimi tipi, so najopaznejša zaradi izoblikovanosti površja oziroma razčlenjenosti. Na kratke razdalje se menjavajo globoko vrezane široke ledeniške doline, utesnjene soteske in povirne grape, gozdnata strma pobočja, uravnane kraške planote in podi, goli priostreni vrhovi s prepadnimi stenami, ledeniške krnice in slapovi, žive pašne planine in zaraščajoče se košenice. Gorska območja označujejo tudi posebne podnebne, vodne in rastne razmere.

Dve različni strani iste gore. (Fotografija; Borut Peršolja)

Od gorskih območij je odvisna polovica človeštva, saj v njih živi približno 10 % svetovnega prebivalstva, okrog 40 % pa jih živi v niže ležečih porečjih. Prebivalstvo gorskih pokrajin je večinoma revno, slabo izobraženo, živi v slabih higienskih razmerah ob pomanjkljivi zdravstveni oskrbi in se preživlja s samooskrbnim poljedelstvom, ekstenzivno živinorejo, gozdnimi sadeži in gozdarstvom. Zaradi velikih prebivalstvenih in gospodarskih pritiskov prihaja na velikih površinah, od Andov do Himalaje ter od Urala do Jezerskega višavja, do zaskrbljujočih sprememb gorskih pokrajin in njihovih sestavin. Uničevanje gozda, čezmerna paša in erozija, ki jo sproža obdelovanje za poljedelstvo manj primernih površin, zemeljski plazovi, globalno onesnaževanje (na primer onesnaževanje zraka iz več sto kilometrov oddaljenih industrijskih območij) ter nagla izguba habitatov in genske raznovrstnosti so degradacijski procesi, ki ogrožajo nosilno sposobnost gorskih območij. Tudi turizem in športna rekreacija, ki ustvarjata nova delovna mesta in gorskim pokrajinam prinašata pomemben prihodek, s svojim nepremišljenim razvojem marsikje po svetu ogrožata prav tiste danosti, ki jima omogočajo obstoj. Čeprav so bila gorska območja v preteklosti prva deležna zakonske zaščite (narodni parki) to za njihov nadaljnji obstoj ne zadošča več.

V slovenskem alpskem svetu živi približno polovica prebivalcev Slovenije, ki so zgoščeni predvsem na ravninah in v večjih naseljih po dolinah. Tu število prebivalstva stalno narašča, više ležeča in prometno odmaknjena območja samotnih kmetij in zaselkov pa se praznijo. V teh območjih se prebivalstvo stara, spreminja pa se tudi kulturna pokrajina, ki se lahko ohranja le s stalno kmetijsko rabo, ki upošteva krajevne geografske značilnosti in nosilno sposobnost okolja.

Glavni naravni viri slovenskega alpskega sveta so gozdovi, vodnate reke, zaloge podtalnice, rudišča (od premoga do urana), rodovitna kmetijska zemljišča na Savski in Savinjski ravnini, s snegom prekrita pobočja, primerna za zimski turizem, in ne nazadnje gorniško razgibana pokrajina, ki privablja turiste.

Ta jih privablja v velikem številu, saj jim ponuja obilo možnosti za oddih in rekreacijo. Ponudba na področju športa in rekreacije se je izjemno povečala: sredi sedemdesetih let je bilo v gorskem svetu ugotovljenih šest prostočasnih dejavnosti, konec devetdesetih let pa kar 36 različnih dejavnosti. Zato si danes prizadevamo za turizem, ki temelji na naravnih vrednotah in ne posega agresivno v naravo, hkrati pa zagotavlja dohodek predvsem domačemu prebivalstvu. Rekreacija, ki jo tak turizem vključuje, ohranja naravne vire in človeka duhovno povezuje z naravo.

Posted in PZS, gorska narava, planinsko društvo, svetovanje | No Comments »

GORNIŠKA ŠOLA 2/6 – GORNIŠKO USPOSABLJANJE

Februar 6th, 2010 by Borut Peršolja

Zvočni posnetek (3 min 49 sek, MP3)

Za hojo v gore je treba imeti v védenje o gibanju, bivanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorskega sveta. Gibanje v gorah obsega hojo, plezanje, smučanje ter različne oblike dejavnosti kot so izleti, pohodi, ture, planinska orientacijska tekmovanja, turno smučanje in tabore. V gorah delujejo intenzivni naravni procesi, zato sprejmimo tveganje in prevzemimo odgovornost. To pomeni skrb za svojo varnost in varnost preostalih obiskovalcev gora ter spoštovanje in upoštevanje nosilne sposobnosti narave.

Zbir vseh teh znanj, izkušenj in veščin imenujemo Planinska šola, ki jo v slovenskih gorah poznamo od leta 1961. Planinska šola je pot k poglobljenemu teoretičnemu znanju in obvladovanju praktičnih veščin, ki izhaja iz stoletne tradicije planinske organizacije. Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobimo na organiziranih vodenih izletih, pohodih in turah, s sodelovanjem na Planinskih šolah in tečajih, ki jih prirejajo planinska društva in Planinska zveza Slovenije, ter s samoizobraževanjem (na voljo so številni učbeniki, priročniki, revije, svetovni splet). Cilj različnih vrst gorniškega usposabljanja je upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi.

Program gorniškega opismenjevanja omogoča novincu kakovosten vstop v gorništvo kot način življenja, saj se v njem prepletajo vsebine za varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah. Planinska šola je hkrati osnovno merilo usposobljenosti za dosego nadaljnjega gorniškega strokovnega znanja in nazivov, kot so inštruktor planinske vzgoje, alpinist, gorski reševalec ali varuh gorske narave.

Usposabljanje mentoric planinskih skupin. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zbrane vsebine v učbeniku Planinska šola, ki je izšel leta 2004 v Planinski založbi, pravzaprav predstavljajo gorniško abecedo, ki bi jo moral poznati in po možnosti čim bolje obvladati vsakdo, ki se odpravlja na izlet, pohod ali turo v gorsko pokrajino. Cilj Planinske šole je namreč usposobiti obiskovalce gorskega sveta za varnejše samostojno gibanje v gorah.

Zato se držimo pravila, da je vedno boljša preventiva in da je dobra priprava izleta ključni dejavnik varne vrnitve domov. V gorah izvajajmo dejavnosti, ki smo jim dorasli. Tudi izkušnje drugih so najpomembnejši vir znanja in ustreznega ravnanja. Zato naj novinci poskrbijo za svoje gorniško usposabljanje, poiščejo naj nasvet pri bolj izkušenih, od planinskih društev pa upravičeno lahko pričakujejo, da spremlja proces njihove uvajalne dobe. Stremimo za najboljšo prakso in se nikoli ne nehajmo učiti.

Pomembna prednost planinskih društev je urejen sistem prenosa in izmenjave znanja in izkušenj, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoteno delovanje ob spoštovanju nenapisanega medgeneracijskega dogovora o vlogi in pomenu posameznika za planinsko organizacijo. Tako se blažijo razvojne motivacijske krize aktivnih članov, ki so v posameznih življenjskih obdobjih v planinsko organizacijo vpeti različno učinkovito.

Vodniki Planinske zveze Slovenije obvladamo program Planinske šole, ki je osnovno merilo usposobljenosti za samostojno, varnejše in doživeto gibanje obiskovalcev gora. V planinskem društvu skrbimo za razvojne, svetovalne in strokovne naloge s področja gorniškega usposabljanja, za koordinacijo in izvedbo preventivnih programov varnosti v gorah in akcij, ki opozarjajo na najpomembnejše dejavnike tveganja v gorah. Vodniki PZS pripravljamo predavanja, demonstriramo gorniške veščine, omogočamo novincem postopno privajanje na gorske razmere in z zgledom skrbimo za uporabo pridobljenega znanja v gorskem svetu različne zahtevnosti.

Posted in PZS, gorska narava, osebno, planinsko društvo, svetovanje | No Comments »

GORNIŠKA ŠOLA 1/6 – PRED ODHODOM V GORE

Februar 6th, 2010 by Borut Peršolja

Zvočni zapis (7 min 25 sek, MP3)

Tura se nikoli ne začne šele ob vznožju gore, ampak že doma, nekaj dni pred odhodom. Ustrezna predhodna izbira cilja in poti, po katerih se bomo vzpeli na vrh in z njega varno sestopili v dolino je najpomembnejša odločitev, ki jo opravimo že doma. Ta odločitev pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri ture upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Temu prilagodimo naše želje po premagovanju naporov. Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti.

Informacije o poti zberemo iz različnih virov: podroben opis poti si preberemo v vodniku posamezne gorske skupine, pot še podrobneje razčlenimo s pomočjo planinskega zemljevida (najbolje v merilu 1 : 25.000 ali 1 : 50.000), o načrtovani turi se pogovorimo z nekom, ki je to pot prehodil pred kratkim (bodisi da so to prijatelji, starši, vodnik Planinske zveze Slovenije ali poklicni gorski vodnik). Pazimo, da so informacije »sveže«, saj v naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Tudi za gorništvo velja načelo postopnosti: najprej opravimo nekaj lažjih izletov, kasneje se lotimo zahtevnejših tur. Če smo sezonski obiskovalci gora in pozimi ne hodimo redno v gore, potem spomladi najprej obiščimo cilje v neposredni bližini doma in poraščene vrhove. Visoki skalni vršaci nas bodo počakali, da si zanje naberemo dovolj moči in volje.

Takole se pripravljajo Cickovi.

Izbira ture je odvisna še od vremenskih razmer (pri večdnevnem bivanju v gorah je poslabšanje vremena običajno), dostopnosti z javnim prevoznim sredstvom (izkoristimo planinske popuste pri prevozih z železnico) in nenazadnje od pripravljenosti prijateljev, staršev ali vodnikov, da se nam pridružijo na turi.

Pred odhodom si pripravimo še skico ture: iz vodnika prepišemo opis poti, narišemo potek in označimo čas, ki ga bomo potrebovali in si zabeležimo še nekatere pomembne podatke (vozni red avtobusa, telefonska številka planinske koče, vremenska napoved, telefon policije…). Najbolje je, da kopijo skice ture damo tudi svojcem oziroma prijateljem. Natančno jim povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati.

O tem, da so čevlji najpomembnejši del osebne opreme vsakega obiskovalca gora, ni dvoma. Za varno in udobno hojo naj bodo dovolj veliki, visoki, segajo naj čez gleženj, podplati naj bodo iz narezane gume, da nam pri hoji ne drsi. In da z njimi kar najbolje tipamo nagubano obličje gore. V nahrbtniku naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov vedno rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila. Ne pozabite na kompas, ustrezen planinski zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, piščalko, bivak vrečo, vžigalice, svečo in baterijsko svetilko. Nahrbtnik si vedno prilagodimo tako, da ne igra vloge naritnika, temveč nas s svojo enakomerno porazdeljeno težo krepi v čistem naporu.

Za vso opremo velja, da jo je pred odhodom na turo potrebno pregledati in ustrezno pripraviti. Oprema mora biti v nahrbtniku pravilno razporejena in jo je treba znati pravilno uporabljati! Če šele začenjamo hoditi v gore, potem vzemimo s seboj nekaj več opreme. Izkušnje nas bodo naučile, katere opreme tovorimo preveč in katere premalo. Pri nakupu opreme naj velja reklo, da nikoli nismo tako bogati, da bi kupovali poceni!

Vedno več ljudi uporablja za hojo po gorah zložljive palice. Nedvomno veliko pomagajo pri razbremenjevanju kolen, hkrati pa zaposlijo tudi mišice ramenskega obroča. Vendar pozor: če naša dejavnost v gorah ni celoletna, potem na prvih spomladanskih turah pustimo palice doma. Tako se bodo noge privadile svojemu delu in bo korak zanesljivejši in varnejši. Zmerna in premišljena uporaba palic nam bo omogočila planinske užitke še v pozno starost.

V slovenskih gorah smo vse planinske poti glede na njihovo tehnično zahtevnost razdelili v tri skupine: lahka pot je tista, pri kateri si pri hoji ni potrebno pomagati z rokami. Zahtevna pot vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Zelo zahtevna pot je tista, kjer je raba rok nujna in hojo zamenja plezanje. Vse te poti so nadelane oziroma zavarovane s klini, žičnimi vrvmi in stopi.

Na zahtevnost poti nas opozarjajo opisi v vodnikih, različne oznake na izhodiščih poti ter na planinskih zemljevidih. Zelo zahtevne poti so na planinskih zemljevidih označene s pikčasto rdečo črto, na smernih tablah pa z enakostraničnim trikotnikom, ki vsebuje klicaj – znak za splošno nevarnost. Tehnično zahtevnost poti upoštevajmo pri načrtovanju in izvedbi ture! Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Izogibajmo se bližnjic, spoštujmo naravo in se obnašajmo kot njeni varuhi.

Za turo si izberimo primernega sotovariša, saj je samohodstvo po gorah tvegano in že ob manjših poškodbah lahko usodno. Dobro presodimo, kdo vse gre skupaj z nami na turo. Če gredo z nami otroci, potem smo mi njihovi spremljevalci in ne obratno. Otrokom je treba podrediti cilj in vse dejavnosti na izletu. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalni nadzor in štetje članov skupine. Med gorniki velja, da vse kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino. Za smeti imamo zato v nahrbtniku vedno posebno vrečko, ki jo odvržemo v smetnjak v dolini. Počitki so najpogosteje povezani z malico, oba dogodka pa marsikdo uvršča med “najlepše” stvari na turi.

Kako hitro hodimo, je odvisno od naše kondicije, strmine in razgibanosti poti. Za hojo po ravnem velja, da v eni uri premagamo razdaljo dobrih 5 km. Pri vzponu premagamo v istem času približno 300 višinskih metrov, pri sestopu pa smo za polovico hitrejši, tako da se v eni uri spustimo tudi za več kot 450 m. Pri zahtevnih in zelo zahtevnih poteh uporabljamo pravilo treh opornih točk: to pomeni, da z obema nogama trdno stojimo, imamo tudi dober oprimek za eno roko, s prosto roko pa iščemo naslednji oprimek. Vse oprimke, stope in žično vrv vedno preverimo, preden jih obremenimo!

V gorah nas ogrožajo naravni procesi, predvsem pa naša tvegana ravnanja. Večina nesreč v gorah se začne že doma zaradi slabe ali neustrezne priprave na turo. Vzroki nesreč so povezani z izbiro prezahtevnega cilja (telesna in duševna nepripravljenost), pomanjkljive in neustrezne opreme, z neusposobljenostjo in pomanjkanjem znanja o gibanju in pravilni uporabi opreme, nepoznavanjem poti in površja, podcenjevanjem trenutnih razmer v gorah, ki so povezane predvsem s padavinami in temperaturnimi značilnostmi. Najpogostejše nevarnosti so zdrs, padec, padajoče kamenje, strela, plaz in podhladitev.

Posted in PZS, gorska narava, osebno, planinsko društvo, svetovanje | No Comments »

RADIJSKA GORNIŠKA ŠOLA V DOŽIVETJIH NARAVE

Februar 6th, 2010 by Borut Peršolja

Leta 2006 sem na povabilo Blaža Lesnika, radijskega voditelja na Radiu Ognjišče, za oddajo Doživetja narave, pripravil šest delov radijske gorniške šole:

1/6 Pred odhodom v gore
2/6 Gorniško usposabljanje
3/6 Gorska pokrajina
4/6 Ravnanje v gorah
5/6 Hoja in srčna kap
6/6 Planinska organizacija in gorništvo

Poobjavljam besedila in zvočne zapise, ki so bili predvajani v okviru programa Radia Ognjišče. Besedila od takrat niso podatkovno osvežena in kot se uporablja na področju odnosov z javnostmi – VELJA GOVORJENA BESEDA!

Za izziv in priložnost, pa tudi za posredovanje zvočnih posnetkov, se Blažu Lesniku najlepše zahvaljujem.

Marjeta Keršič Svetel in Blaž Lesnik na prireditvi ob 60. obletnici Planinskega društva Domžale. (Fotografija: Lojze Popelar)

Posted in gorska narava, svetovanje | No Comments »

RESNICA NI V OGLEDALU, AMPAK V OČEH ČLOVEKA

Januar 19th, 2010 by Borut Peršolja

V zadnji številki Planinskega vestnika je bil objavljen pogovor s predsednikom Planinske zveze Slovenije in njenim častnim članom mag. Francem Ekarjem z naslovom Za prostočasne aktivnosti ni več toliko časa.

Intervju v Planinskem vestniku, december 2009:
pv_intervju (PDF 389 KB)

Glede na uveljavljeno prakso, da se pisci gorniške zgodovine pri svojem mukotrpnem delu precej (in pogosto ne kritično) naslanjajo na objavljene podatke v Planinskem vestniku, sem se odločil nekatere navedbe v pogovoru dopolniti.

Odgovor na decembrski pogovor sem poslal uredniku Planinskega vestnika Vladimirju Habjanu, ki si je vzel dolg premislek. Na koncu je – tako kot je v pogovoru napovedal že Ekar (da v Planinskem vestniku ni prostora, “tudi za tiste ne, ki neobjektivno kritizirajo lastno organizacijo”, kaj šele za tiste, ki kritično obravnavamo njenega predsednika in to počnemo z dejstvi, podatki in argumenti – dodajam sam) – objavo odklonil. Sporočil je, da je tema preveč politična, preveč osebna in da bralcev to ne zanima. Je pa prijazno odstopil intervju v pdf obliki, da lahko na enem mestu berete oba prispevka, za kar se mu lepo zahvaljujem.

Presodite sami … Objavljeni so tudi skeni dokumentov, ki se nanašjo na posamezne trditve v pogovoru.

Resnice ni mogoče videti v ogledalu, ampak v očeh človeka.

***

Med najpomembnejšimi uspehi svojega devetletnega vodenja PZS predsednik PZS izpostavi pogum, “da smo naredili finančni red in transparentnost delovanja”. Leta 2003 je celotno gospodarsko ter finančno in materialno poslovanje Planinske zveze Slovenije, ki jo je takrat že drugo leto zapored vodil Ekar, vzbujalo med delegati skupščine Planinske zveze Slovenije takšen dvom v pravilno poslovanje, da smo leta 2004 prvič v novejši zgodovini PZS zavrnili Poročilo o delu nadzornega odbora.

Nadzorni odbor spremlja in nadzoruje delo vseh organov Planinske zveze Slovenije, zlasti pa nadzoruje celotno gospodarsko ter finančno in materialno poslovanje Planinske zveze Slovenije. Delegati smo v razpravi opozorili na številne konkretne pripombe in postavili vprašanja glede poslovanja Planinske zveze Slovenije. Najdlje je šel predstavnik Koroškega meddruštvenega odbora, ki je predstavil stališče, da takšnega poročila ne bo podprl, kar je bilo svojevrstno presenečenje (ne pozabimo: predsednik Planinske zveze Slovenije je leta 2001 kandidiral prav z njihovo podporo oziroma na njihovo prigovarjanje – »pred leti so me silili«).

MDO Notranjske opozarja na finančne nepravilnosti, podpisan sednji podpredsednik PZS Marko Goršič (2. 6. 2004).

O doseženi ravni preglednosti delovanja veliko pove tudi primer, ko je častni član PZS, za poplačilo dolga iz naslova neplačanega davka na dodano vrednost Planinskega društva Kranj (mimogrede – je tudi njegov predsednik) v sedanji vrednosti več kot 40.000 €, najel kredit kar z jamstvom PZS. Upravni odbor PZS s tem ni bil seznanjen, čeprav je edini pristojen za izdajanje takšnih jamstev.

Še posebej pa je bil finančni red dosežen, ko je predsedstvo PZS sprejelo sklep, da se predsedniku in podpredsednikom poravna stroške plačila avtocestne vinjete. Torej nečesa, kar je danes običajen strošek (skoraj) vsakega slovenskega gospodinjstva.

Upravni odbor PZS se že od leta 2006 trudi pridobiti vpogled v individualno pogodbo generalnega sekretarja PZS, ki ob imenovanju za to mesto sploh ni izpolnjeval pogojev. Predsednik PZS individualne pogodbe ne pokaže niti nadzornemu odboru PZS, ki bdi nad zakonitostjo poslovanja.

Pa to ni edini primer negospodarnega ravnanja: ko je predsednik PZS dopustil objavo Katastra planinskih poti z vsemi opisi in tehničnimi podatki na spletni strani PZS, ki so ga z veseljem zagrabili in shranjevali tudi zasebni založniki vodniške literature in zemljevidov, je sprejel soodgovornost za neposredno gospodarsko škodo. Gre za intelektualno lastnino PZS, ustvarjeno od njenega nastanka in zaradi katere je Planinska založba imela konkurenčno prednost za izdajanje planinskih vodnikov in zemljevidov.

Seveda pa nosi tudi vso odgovornost, da PZS izdaja smrtno nevarne zemljevide (na celotnem zemljevidu Grintovci iz leta 2005 manjkajo vrisane vrtače oz. kraško površje) in jih navkljub opozorilom še vedno prodaja in spravlja obiskovalce gora v nevarnost.

Izseka zemljevida Grintovci: kam so izginile vrtače?

V pogovoru najdemo tudi stališče, da “si politika že od leta 1990 prizadeva razvrednotiti PZS” in da gre pri kritikah predsednika PZS za “politični marketing”. Slabšalne politične značilnosti je v planinsko organizacijo vpeljal prav sedanji predsednik PZS, čeprav je ob ustoličenju za Gorenjski glas zatrdil, da je »prvi nepolitični predsednik PZS« (v članku z obetajočim naslovom Nisem strankarsko odvisen. To je največja vrednota, 20. 7. 2001). Tri leta zatem je na to popolnoma pozabil in kot član ter funkcionar političnih strank deloval v nasprotju s Statutom PZS, kar je s sklepi potrdila Izredna skupščina PZS.

Drobec, ki potrjuje Ekarjevo dvoličnost je dejstvo, da se je 12. marca 2004 udeležil strankarske prireditve (ne državne, da ne bo pomote) na Bledu (poglejte posnetek v arhivu TV Slovenije, na katerem je častni član v ozadju med pogovorom novinarke s tedanjim vrhunskim politikom – na časovni skali se posnetek začne s časom 5:18) namesto, da bi ob istem času vodil sejo upravnega odbora PZS (vodila sta jo podpredsednika Planinske zveze Slovenije Danilo Škerbinek in Adi Vidmajer) in s tem jasno pokazal, kaj je njegova zasebna prioriteta. Ob tem je za javno rabo ves čas trdil, da je »moja stranka Planinska zveza Slovenije« (Delo, Sobotna priloga 28. 7. 2001).

Gorenjski glas: Nisem strankarsko odvisen. To je največja vrednota, 20. 7. 2001.

Delo: Povsod planinarimo, a vsak po svoje, 28. 7. 2001.

Naslovnica zapisnika ustanovnega zbora Pokrajinskega odbora LDS, 14. 10. 2003.

Spletna predstavitev izvršnega odbora Pokrajinskega odbora Gorenjske, 16. 9. 2004.

V planinsko organizacijo je prvi in s precejšnjimi škodljivimi posledicami vnesel politično govorico in za kritike svojih potez ves čas izključevalno in s prezirom uporablja pojem opozicija. Na zboru vodnikov PZS, ki je potekal jeseni 2002 v Ljubljani (pa tudi v govoru na Dnevu planincev pri Krnskem jezeru julija 2003) je na začudenje poslušalstva nesramežljivo in izjemno nestrpno uporabil sovražni govor, ki ga povzemam po magnetogramu zbora vodnikov PZS: “… v naši organizaciji ugotavljamo da je dobrih 4 % neke opozicije, ki je verjetno zelo oddaljena od tistih osnovnih planinskih korenin, osnovnega planinstva. Ta plevel bomo izrodili in izgnali iz planinske organizacije, to naj se opozicija zaveda.«

Predvolilni plakat na avtobusni postaji v Preddvoru, jesen 2004.

V duhu te napovedi je tako na zadnji seji upravnega odbora PZS predsednik PZS nenapovedano in brez v naprej pripravljenega gradiva predlagal, da se Toneta Škarjo razreši z mesta urednika Obvestil PZS in Danila Sbrizaja z mesta generalnega sekretarja PZS. Obema, ki dolga leta delata v planinski organizaciji, zaradi njune odsotnosti sploh ni bila dana možnost odgovora na težke obtožbe. Več desetletno planinsko tovarištvo je čez noč izpuhtelo.

Člani upravnega odbora smo dokaj enotno in ostro nasprotovali načinu in metodam dela, ki so za demokratično družbo nesprejemljiva in razpravo o tem preložili na eno izmed prihodnjih sej (na isti seji pa je predsednik MDO Posočja Gregor Rupnik celo zahteval odstop predsednika PZS).

O natančno izdelanem občutku za politično servilnost pa veliko pove tudi pregled dobitnikov zlatih znakov PZS (in namišljenih priznanj), za katere člani planinskih društev prostovoljno delujemo dolga desetletja, sedanji predsednik PZS pa jih je kot po tekočem traku podeljuje ministrom, številnim delegacijam in zvestim prijateljem.

Karl Erjavec
Janez Gril

Čeprav predsednik PZS trdi drugače pa odnos član–planinsko društvo–PZS ostaja neurejen in kliče po ureditvi na pravno in vsebinsko sodoben (centralna evidenca članstva, premakljiva celoletna članarina, kjer je leto vezano na datum včlanitve in ne na koledarsko leto …) ter zakonit način. Na vse to se navezuje tudi problematika povezana s posredovanjem podatkov o predšolskih in osnovnošolskih otrocih ter mladostnikih, ki so člani planinskih društev. PZS in zavarovalnica sta se leta 2006 dogovorili, da bo zavarovalnica kot donator brezplačno nezgodno zavarovala vse člane P+O. Vendar zavarovalnica donacijo pogojuje z dostavo poimenskih seznamov teh članov, saj sicer »ne more zadostiti računovodskim predpisom.«

Sklenitelj nezgodnega zavarovanja je Planinska zveza Slovenije in ne posamezno planinsko društvo. Prejemniki zavarovalne storitve (donacije) so otroci, ki so člani planinskega društva, ki je včlanjeno v PZS. Otroci se v posamezno planinsko društvo včlanijo na podlagi določil Zakona o društvih ter društvenih pravil. Ob uvedbi zavarovalniške donacije smo se nekatera društva opredelila, da osebnih podatkov svojih članov ne bomo posredovali nikomur, še zlasti pa ne za komercialne namene, saj to presega podpisano izjavo ob včlanitvi in tudi namen donacije, za katero se ne sme opraviti proti storitve (v tem primeru gre za sponzorstvo). Ocenjujemo, da zavarovalnica na poceni način zbira podatke prihodnjih kupcev njihovih storitev, ki so zaradi starosti najboljši naslovnik za številne donosne zavarovalniške produkte. Zanimivo je, da Planinsko zvezo Slovenije v tem primeru bolj skrbi zakonito ravnanje zavarovalnice, ne pa tudi njenih članic, ki jih tako rekoč sili k nezakonitemu ravnanju (posredovanju podatkov, čeprav člani/njihovi zakoniti zastopniki za to niso dali pisnega dovoljenja).

Predsednik PZS področje varstva gorske narave zelo rad vključuje v svoje govore in aktivistične pozive. Če kje, potem je to ob prizadevanjih za varnost v gorah tisto področje, kjer se v polni meri pokaže odgovornost planinske organizacije za visokogorski svet. Številni primeri lastne uporabe helikopterja, opravičevanje planinskega društva, ki je neposredno odgovorno za onesnaževanje jezerskih voda v osrčju Triglavskega narodnega parka, počasna odzivnost pri nezakoniti gradnji gozdnih vlak na Zelenici, do Planine Svečica in Planine v Lazu, predvsem pa opustitev programa gradnje čistilnih naprav v planinskih kočah kažejo raven te odgovornosti.

Res bo treba – kot sam pravi – »poseči tudi v etična področja planinstva« in se »vsaj malo približati vsebinam Tirolske deklaracije.« Vprašanje seveda je, zakaj predsednik PZS – za razliko od drugih članic CAA – deklaracije v vsem tem času ni podpisal? Seveda pa tudi ni opazil, da so njene vsebine že nekaj let vgrajene v novo Planinsko šolo ter Vodniški učbenik in v vsebine aktov in ravnanj posameznih planinskih društev.

Pravkar priletel na Kredarico v spremstvu tedanje direktorice TNP dr. Marije Markeš in veteranov PD Kranj, za katere je bil ta let prijateljsko darilo.

Če je bila PZS v prejšnjem stoletju gonilna sila za ustanovitev TNP, pa je leta 2009 v celoti prevladal zasebni interes predsednika PZS nad dolgoročnimi interesi planinske organizacije. Ministrstvo za okolje in prostor je od septembra do konca oktobra 2009 vodilo javno razpravo o uredbi za ustanovitev Kamniško-Savinjskega regijskega parka. Po navedbah Informacijske pisarne prihodnjega regijskega parka se predstavniki PZS v času javne razprave niso pojavili na nobeni od predstavitev po občinah, niti niso posredovali svojih stališč.

Morda je za neodzivnost krivo to, da je predsednik PZS lastnik zemljišč v prihodnjem parku ali pa tiči razlog v lovski dejavnosti predsednika PZS na tem območju. Darko Veternik je v reviji Lovec (leta 2003 na straneh 571–572) objavil članek z naslovom Sejanje neresnic, ki jih ni mogoče prezreti (naslov je zgovoren že sam po sebi). Šlo je za odziv na navedbe lovca Franca Ekarja, kjer ga Veternik predstavi kot osebo, ki je »kot velik naravovarstvenik trideset let kot privilegirani posameznik intenzivno lovil divjad v lovišču Kozorog in plenil najmočnejše primerke divjadi.« Vetrnik tudi zapiše, da je Ekar »pozabil povedati, da je postrelil več trofejne divjadi kot kateri koli pokojni in še živeči funkcionar prejšnjega sistema«.

Članek sejanje neresnic v Lovcu:
lovec (PDF 605 KB)

Čeprav Ekar navaja svoj županski podpis pod sporazumom za ustanovitev parka iz leta 2005, pa je zamolčal dejstvo, da je prav Občina Preddvor jeseni 2009 “zaradi pritiska lastnikov” odstopila od že podpisanega pisma o nameri za ustanovitev parka.

Častni član je v pogovoru tudi povedal, “da v Evropi velja, da je (v članstvu) mladina samo do 18. leta.” S tem je želel povedati, da bi kazalo študentsko članarino ukiniti in povečati prihodke PZS na račun umetno ustvarjenega novega B članstva. Častni član PZS mladinskega dela ne pozna in ga celo podcenjuje (in ne ve, da je MK PZS že leta 1995 začela razvijati tudi delo mladih in ne samo delo z mladimi), prav tako ne pozna prakse in primerljive (evropske) zakonodaje s tega področja. Zakon o javnem interesu v mladinskem sektorju, ki je pravkar v postopku javne obravnave in ki se je PZS kot ena največjih »mladinskih« organizacij ne udeležuje, mlade obravnava kot “osebe, ki so jim namenjeni ukrepi, sprejeti v korist mladih, to je mladostnikov in mladih odraslih oseb obeh spolov, starih do vključno 29 let.” Očitno bo treba starostno mejo celo dvigniti, ne pa spustiti.

Predlog zakona o javnem interesu v mladinskem sektorju

Izrazil je tudi veliko zaskrbljenost nad dejstvom, da nimamo toliko mentorjev planinskih skupin “ker so premalo stimulirani in jih je tudi strah odgovornosti.” S skoraj 600 mentorjev je v času Ekarjevega vodenja PZS ta številka padla na okrog 130 registriranih mentorjev planinskih skupin (v gradivu za članarino za leto 2010 Postani član je zavajajoč in napačen podatek 600 mentorjev planinskih skupin). Predsednik PZS je leta 2004 jezno poklical tedanjega direktorja Zavoda RS za šolstvo, mu očital krajo programa mentorjev planinskih skupin in na mah uničil komaj dobro vpeljan sistem usposabljanja mentorjev planinskih skupin, ki sta ga skupaj izvajala PZS in Zavod RS za šolstvo.

Program usposabljanja je bil namreč verificiran tako s strani Programskega sveta za strokovno spopolnjevanje Ministrstva za šolstvo in šport kot pri Strokovnem svetu Republike Slovenije za šport. Seminarji Srečno v gore (do Ekarjevega uničevalnega klica je bilo izpeljanih 19 seminarjev s 543 udeleženci) so bili ocenjeni s povprečno oceno 5,8 (najvišja možna ocena je bila 6), kar jih je po besedah takratnega ministra za šolstvo in šport dr. Pavla Zgage uvrščalo med najboljše učiteljske seminarje. Po ukinitvi seminarjev Srečno v gore je MK PZS organizirala sedem seminarjev s komaj 130 udeleženci.

Enako pretresljivi pa so podatki o upadu podeljenih priznanj v akcijah Ciciban in Mladi planinec. V akciji Ciciban planinec je bilo na primer leta 2001 (začetno leto Ekarjevega mandata) skupaj podeljenih 10.176 našitkov, priponk in pesmaric, leta 2008 pa samo še 6.007 (neverjetnih 40 % manj).

Tudi v akciji Mladi planinec je opazen trend upadanja: leta 2001 je bilo skupaj podeljenih 1047 bronastih, srebrnih in zlatih znakov, leta 2008 pa samo še 884 (dobrih 14 % manj). Čeprav je izhodišča za prenovo obeh akcij upravni odbor PZS obravnaval že leta 2001, pa vsebinske, grafične in informacijske prenove akciji nista bili deležni. Družinsko gorništvo (pravzaprav planinstvo) je zgolj občasna fraza v slabih političnih govorih planinskih funkcionarjev, nikakor pa ne ena od osrednjih in ključnih programskih smernic PZS in planinskih društev, ki bi se odrazila v razpisih Mladinske komisije, v standardih za družinam prijazne planinske koče, izdaji posebnih vodničkov …

Zaskrbljujoče stanje je tudi v Planinski šoli, ki je bila sicer prenovljena, vendar ni bila deležne nikakršne promocije in se niti mentorji, niti vodniki in inštruktorji s spremembami sploh niso seznanili, čeprav je prav hiter prenos sprememb v prakso izjemnega pomena. Predsedstvo PZS je vse te podatke celo obravnavalo in jih odpravilo z ugotovitvijo, da gre samo za osebno statistiko (čeprav objavljenih podatkov nihče ni zanikal) in da statistika nikoli ne pokaže vsega. Lastne napake bi zato najraje prevalil na pleča nekoga drugega – v primeru otrok in mladostnikov kar na pleča javne šole.

Predsednik PZS tako nekoliko utrujeno pravi, da se “trudimo, da bi planinstvo na Zavodu za šolstvo prišlo v prioriteto kot redni in ne kot fakultativni izbirni predmet v šoli. V Angliji je npr. planinstvo v rednem predmetniku.” Usposabljanje za gorništvo (kot način življenja članstva planinskih organizacij, ki vključuje hojo, plezanje in turno smučanje, prostovoljno vodništvo, alpinizem, športno plezanje, planinske poti in koče, varstvo gorske narave, odprave v tuja gorstva, založništvo, gorsko reševanje in poklicno vodništvo) je predvsem naloga planinskih organizacij. Te pa so del civilne družbe. Skupščina Planinske zveze Slovenije je leta 2000 ugotovila, da je »trenutna zastopanost planinstva v učnih načrtih na najvišji ravni doslej.«

Od takrat do danes se v formalnem smislu ni nič spremenilo. Natančnejši pregled obsega ur, ki so v osnovni šoli namenjene gorništvu v okviru športnih dni pokaže, da je ta obseg (skupaj kar 90 ur) celo večji od obsega vsebin Planinske šole (ta obsega 64 ur). Kar bi nas moralo skrbeti je predvsem nedoseganje ciljev učnega načrta Športne vzgoje, neusposobljenost učiteljev in neenotni normativi za vodenje v gorah.

V Angliji pa planinstva ni v rednem predmetniku javne osnovne šole. Smo pa v Sloveniji že pred leti pripravili gradivi za dva izbirna predmeta: prvega z naslovom Gorništvo je pripravil mag. Borut Peršolja, drugega z naslovom Gorništvo, orientacija in športno plezanje pa dr. Stojan Burnik, dr. Blaž Jereb, dr. Marjeta Kovač in mag. Borut Peršolja. Po temeljiti analizi, ki je tekla tudi v PZS, smo bili avtorji enotnega mnenja, da bi gorništvu z umestitvijo v šolski prostor prej škodili, kot koristili, zato gradivi nista bili posredovani v potrditev strokovnemu svetu za splošno izobraževanje.

Predsednik PZS je šele po devetih letih vladanja in na podlagi aktivnega anketiranja ugotovil, da so prioritete dela “področje dela z mladimi, planinska usposabljanja, varstvo gorske narave, planinska pota in pohodništvo, alpinizem in sodobni gorski športi in športno plezanje, preventiva in usposobljenost za samoreševanje, planinska literatura.” Statut PZS je glede nalog jasen in ne pušča prostora za odvečno ustvarjalnost.

Veliko neuresničenih nalog je zapisanih tudi v Vodilih za delo PZS in PD, ki jih je Ekar ves čas skušal potiskati v ozadje. Kako častni član PZS ceni svoje sodelavce pa pove izjava, da smo »še vedno med najvišjimi prejemniki (torej tretji) državnih subvencij.« PZS ne dobiva nobene državne pomoči (razen če za to sploh ne vemo!), dobiva zgolj javna sredstva, ki jih pridobi na javnih razpisih za posamezne programe. Prijave na te javne razpise pa trudoma vsako leto pripravlja strokovna služba PZS.

Pravi tudi, da “še nikoli nisem sam kandidiral, vedno so me predlagali drugi …”, za časopis Dnevnik pa je povedal »da so ga k funkciji prisilili« (Dnevnik, 16. 10. 2004). Logično je, da se ni predlagal sam, saj lahko kandidature vlagajo le planinska društva, vendar ob pisnem soglasju in opolnomočenju kandidata. Iz drugega pa bi lahko sklepali, da ga nekdo izsiljuje in da mora že devet let delati celo proti svoji lastni volji. Predsednik PZS je “z borbo za slovensko planinstvo, z izjemno zavzetostjo, celo požrtvovalnostjo”, planinski stroki dal svojo novo prepoznavno vsebino. Zato seveda ne razume “nehvaležnosti, doživljajskih sentimentalnosti in nenaklonjenih tematik”, zaradi katerih je v svojo kalimerovsko zgodbo hote, a zavajajoče do javnosti, vpletel celo Urad varuha človekovih pravic, ta pa je vpletenost javno zanikal (Delo, 28. 10. 2004).

Častni član PZS je tako (p)ostal samotni jezdec izvirne in osnovne planinske dediščine.

Pri vsem skupaj pa gre pri večini planinskih odločevalcev za že nič kolikokrat videno zgodbo: nočem slišati, nočem videti, nič ne bom govoril. Mogoče pa se Boštjan M. Zupančič (v knjigi Prva od suhih krav) moti, ko pravi, da se je količina semenčic in testosterona zmanjšala šele v zadnjih desetletjih. Lahko da je to že posledica UNRINIH povojnih paketov? Snov za novo zgodbo.

Posted in PZS, svetovanje | No Comments »

DELAVNICA OB PRENOVI AKCIJE CICIBAN PLANINEC IN MLADI PLANINEC

Januar 13th, 2010 by Borut Peršolja

Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije že od leta 1969 oz. 1975 izvaja akciji Mladi planinec in Ciciban planinec. Z njima vzpodbuja družinsko planinstvo ter organizirane oblike planinske dejavnosti v planinskem društvu, vrtcu ali osnovni šoli. Obe sta sestavni del projekta kakovostne množičnosti, s katerim vzpodbujamo predšolske in osnovnošolske otroke in mladostnike, njihove starše, stare starše, vzgojiteljice, učitelje, mentorje planinskih skupin in vodnike Planinske zveze Slovenije k celoletni dejavnosti v naravi, saj se tam odpirajo čudovite možnosti gibanja (hoje, plezanja in smučanja), igranja, doživljanja, raziskovanja in spoznavanja (gorske) narave. Udeleženec akcije Ciciban planinec lahko ob prehodu iz vrtca v osnovno šolo mehko preide v akcijo Mladi planinec, ob koncu programa Mladega planinca pa lahko mladostnik vstopi v aktiven svet mladinskega odseka.

Akciji in dnevnika že od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja razen nekaterih drobnih vsebinskih sprememb, niso bili deležni celostne vsebinske in grafične prenove. Pri obeh akcijah je v obdobju zadnjih osmih let opazen tudi velik padec podeljenih znakov, kar vzbuja veliko skrb za prihodnji razvoj gorništva v Sloveniji.

Vse to so razlogi, da se je Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije odločila prenoviti obe akciji. K sodelovanju so povabili naju z Matejo, saj sva že v preteklosti sodelovala pri pripravi širše idejne zasnove (kot del Starostno prilagojenega program planinstva) in osnutkov predlogov za prenovo obeh akcij. Ta gradiva sva osvežila, jih dopolnila in pripravila za predstavitev na delavnici.

Objavljava gradiva, ki bodo predstavljena na delavnici. Udeleženci delavnice (člani MK PZS in vabljena strokovna javnost) so naprošeni, da si jih preberejo in da na srečanju aktivno in kritično izpostavijo čim bolj konkretna opažanja, predloge, vprašanja in dopolnitve. Če se delavnice ne morejo udeležiti, lahko svoj pisni prispevek posredujete po e-pošti na moj naslov (borut.persolja/afna/guest.arnes.si)

Po delavnici bodo gradiva ustrezno dopolnjena in popravljena in bodo šla še v širšo javno razpravo po vseh planinskih društvih.

Starostno prilagojeni program planinstva (PDF 298 KB):
2010spppredstavitveniclanekdoc

Akcija Ciciban planinec:
- podatki o številu podeljenih priznanj (PDF 53 KB)
2010-priznanja-v-akciji-ciciban-planinec
- graf gibanja števila podeljenih priznanj (PDF 32 KB)
2010-priznanja-v-akciji-ciciban-planinecgraf
- osnutek pravilnika programa Ciciban planinec (Word 54 KB)
2010-pravilnik-cp-osnutek
2010pravilnikcposnutekdoc (PDF 34 KB)

Akcija Mladi planinec:
- podatki o številu podeljenih priznanj (PDF 52 KB)
2010-priznanja-v-akciji-mladi-planinec
- graf gibanja števila podeljenih priznanj (PDF 30 KB)
2010-priznanja-v-akciji-mladi-planinecgraf
- osnutek pravilnika programa Mladi planinec (Word 74 KB)
2010-pravilnik-mp-osnutek
2010pravilnikmposnutekdoc (PDF 47 KB)

Posted in PZS, planinsko društvo, svetovanje | No Comments »

Kategorije