S POTI

Marec 25th, 2019 by Borut Peršolja

Potepanje po svetu pomeni srečevanje. V prvi vrsti s pokrajino in njenimi značilnostmi. O pokrajinskih sestavinah in prilagoditvah nanje nam veliko povedo živali. Res je barvit ta svet.

Marakeš z okolico, februar/marec 2019

  • Share/Bookmark

DRUŠTVENA GORNIŠKA ŠOLA 2019

Marec 14th, 2019 by Borut Peršolja

GORNIŠKA ŠOLA ŽAL – ŽE DRUGIČ ZAPORED – ODPADE ZARADI PREMAJHNEGA ŠTEVILA PRIJAV … KAKO SO REKLI NEKOČ PRI GRIFU? ČE JE ZASTONJ, ŠE S KRUHOM NI DOBRO. (Objavljeno 25. 3. 2019)

***

Planinsko društvo Domžale prireja društveno gorniško šolo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj
Ker smo planinsko društvo po meri gora in nam ni vseeno, kako se naše članice in člani vključujemo v društveno delo in kako kakovostno (varno in doživeto) se lotevamo gorniške dejavnosti.

Za koga
Za članice in člane Planinskega društva Domžale, še zlasti za članske novince in gorniško manj izkušene, pa tudi za vse ostale nečlane. V primeru večjega števila prijav imajo društveni novinci in člani prednost pred ostalimi. Predvideno število udeležencev je od deset do petnajst.

Kaj
Nekaj ključnih predavanj gorniške šole ter izlet in tura, kjer bomo uporabno teorijo prelili v preizkušeno prakso. Usposabljanje obsega prvine gorništva v kopnih razmerah.

Izlet na domačo Veliko planino bo namenjen osnovnim prvinam priprave in izvedbe izleta, vzpon na Gradiško turo pa bo namenjen plezanju po zelo zahtevni plezalni poti in uporabi samovarovalnega sestava.

Kje
Predavanja v prostorih Planinskega društva Domžale, Kopališka cesta 4, Domžale; ob četrtkih od 19. do 21. ure, gorništvo v praksi pa na Veliki planini in Gradiški turi.

Oprema na izletu/turi
Osebna gorniška oprema: gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti.

Osebna tehnična oprema: plezalni pas, samovarovalni sestav, čelada, pomožne vrvice, kompas. (Možnost brezplačne izposoje društvene osebne tehnične opreme.)

Več o opremi

Izvajalci
Društveni inštruktorji planinske vzgoje in vodniki Planinske zveze Slovenije.

Cena
Brezplačna predavanja in izposoja društvene osebne tehnične opreme. Potrebno bo sofinanciranje stroškov izleta in ture.

Dodatne informacije
Luka Skočir, načelnik vodniškega odseka (luka.skocir//gmail.com, 031 254 597)
Borut Peršolja, vodja gorniške šole (borut.persolja//guest.arnes.si)

Prijave
Najkasneje do petka, 22. marca 2019 do 21. ure na luka.skocir@gmail.com.

V prijavi na kratko napišite koga prijavljate (ime in priimek, letnica rojstva, naslov), kakšne so vaše gorniške izkušnje (navedite pet najzahtevnejših tur, ki ste jih opravili v zadnjem obdobju) in kaj pričakujete od gorniške šole. Napišite kateri dve temi (glej program četrtega vozla) od ponujenih šestih bi želeli slišati. (Lahko pa predlagate temo, ki je ni na seznamu, pa bi vas zanimala.)

***

OKVIRNI PROGRAM GORNIŠKE ŠOLE 2019

Prvi vozel (četrtek, 28. marec ob 19. uri)
Društveno življenje (Helena Kermauner)
Pozdrav predsednice društva, predstavitev društva (1948-…), njegove zgodovine in dejavnosti posameznih odsekov.

Gorništvo (Borut Peršolja)
Predstavitev (slovenskega) gorništva, planinske organizacije in slovenskih gora, Častni kodeks slovenskih planincev.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vozel (četrtek, 4. april ob 19. uri)
Gremo v hribe in kaj sedaj? (Milan Jazbec)
Izbor cilja in poti, oprema, pred odhodom.

Vzpon (1) (Milan Jazbec)
Začetek izleta, hoja v skupini, počitek, tempo, toplotna regulacija, spremljanje dogajanja, planinska koča. (Priprava na izlet na Veliko planino.)


(Fotografija: Borut Peršolja)

Izlet na Veliko planino (sobota, 6. april ob 7. uri) (Jernej Grad)
Iz Stahovice mimo svetega Primoža čez Pasjo peč do Domžalskega doma na Mali planini (1534 m). Samostojen spust v dolino (po izbiri).


(Fotografija: Borut Peršolja)

Tretji vozel (četrtek, 11. april ob 19. uri)
Vzpon in spust (2) (Borut Peršolja)
Dosega vrha, priprava na sestop, varnost v gorah, vreme, nesreča na počiva.

Doživljanje po izletu (Marija Petarka)
Beseda, fotografija, slika, film, splet, društveni informacijski kanali.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Četrti vozel – dve temi po izbiri udeležencev (četrtek, 18. april ob 19. uri)
• Orientacija v gorah (Luka Skočir)
• Spoznavanje in varstvo gorske narave (Borut Peršolja)
• Markacizem (Lojze Pirnat)
• Alpinizem (Milan Jazbec)
• Fotografiranje (Lili Jazbec)
• Družinsko gorništvo (Borut Peršolja)
• Drugo: ______________________


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vzpon na Gradiško turo (datum bomo določili v dogovoru z udeleženci) (Luka Skočir)
Iz Gradišča po Furlanovi poti na vrh Gradiške ture (793 m). Analiza ture.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Vabljeni!

  • Share/Bookmark

ZAHODNI KONEC: IZ MENGŠA ČEZ RAŠICO DO TRZINA IN DOMŽAL

Marec 12th, 2019 by Borut Peršolja

Domžalska pot spominov

Zahodni konec: iz Mengša čez Rašico do Trzina in Domžal

nedelja, 17. marec 2019*

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

»V hoji preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Po navadi slišimo in poslušamo tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognili pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo. Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega.«
(Borut Peršolja: Netipični potopis ali zadnji dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov)

Vabilo za tisk (PDF 635 KB)

Zbor in vrnitev
Zbor je na avtobusni postaji Domžale ob 7.15 (avtobus za Mengeš odpelje ob 7.27). Cena vozovnice, ki jo plačate pri vozniku na avtobusu, je za odraslega 1,3 €. V center Domžal se bomo vrnili do 14. ure.

V primeru slabega vremena
Izlet bo tudi v primeru slabega vremena. Glede natančnega poteka se bomo dogovorili na izletu. (Najverjetneje se bomo iz Trzina v Domžale vrnili z avtobusom, zato imejte s seboj denar (1,3 €)).

Opis izleta
Iz Domžal z avtobusom do Mengša (izstop: avtobusna postaja Pavovec). Do spomenika na Zalokah po mestnih ulicah od tam pa skozi mestni gozd do Mengeške koče na Gobavici (433 m). Po grebenski poti, ki ves čas zasleduje hribovito sleme, prepredeno z gozdnimi vlakami, do vrha Rašice (641 m). Spust, sprva po gozdni poti zatem po cesti, do gostilne Ručigaj na Spodnjem Dobenu (400 m). Zmeren spust do gradu Jablje in naprej po ulicah do Osnovne šole Trzin (300 m). Skozi Depalo vas in ob železniški progi do Domžal. Hoje v vzponu je za dve uri in štirideset minut, vsega skupaj pa za pet ur.

Obiskali bomo štiri kontrolne točke Domžalske poti spominov** (brezplačni dnevnik žigov bo na voljo pri vodji izleta):
19 spomenik na Zalokah/Mengeška koča na Gobavici,
20 Rašica (Vrh Staneta Kosca),
21 Spodnje Dobeno in
22 Trzin.

Daljše odseke poti bomo hodili v tišini. Vsak dan spomina se ponavlja na isti način: živeti mirno, živeti za mir.

Vabljeni tudi na preostale tri izlete v okviru katerih bomo prehodili celotno Domžalsko pot spominov.

Zahtevnost izleta
Izlet poteka po planinskih poteh z oznako lahko, po gozdnih cestah in kolovozih, deloma po asfaltu. Primerno za otroke in mladostnike, družine z majhnimi otroki, odrasle in starejše. Glede morebitnih zdravstvenih omejitev me prosim diskretno opozorite na zbornem mestu.

Osebna oprema na izletu
Gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti, denar za vožnjo z avtobusom. Malica iz nahrbtnika, daljši postanki v planinskih kočah in gostilnah ob poti niso predvideni. Dnevnik žigov Domžalske poti spominov, blazinica za žige. Fotoaparat.

Več …

Prijave in dodatne informacije
Na e-naslov borut.persolja//guest.arnes.si do petka, 15. marca 2019 do 18. ure.

Vodja izleta
Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje

_____

* Prvotno je bil izlet načrtovan v soboto, 16. marca 2019. Ker pa ta dan sovodim izlet mladinskega odseka na Vremščico, je prišlo do te spremembe. Prosim za razumevanje.
**Avtor osveženega znaka Domžalske poti spominov je Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

  • Share/Bookmark

SAMOV GORNIŠKI VEČER Z ŽARKOM TRUŠNOVCEM

Marec 11th, 2019 by Borut Peršolja

V torek, 26. marca 2019, bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah.

Samov gorniški večer z Žarkom Trušnovcem

Hvala za pomoč

(sedeminsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Žarko Trušnovec (1956) iz Tolmina, univerzitetni diplomirani psiholog (1980), magister medicinskih znanosti (1994), alpinist (1978), gorski reševalec (1981), gorski reševalec – letalec (1986). Vdovec, oče treh sinov, zaposlen na Osnovni šoli Tolmin. Član Planinskega društva Tolmin (1981), Soškega alpinističnega odseka in postaje Gorske reševalne službe Tolmin (načelnik od leta 2001). Pleza od leta 1975, opravil je več kot 300 plezalnih vzponov v slovenskih in tujih gorah (Alpamayo (1979), južni steni Kitaraja in Jirishanke (1986)), med njimi več kot dvajset prvenstvenih. Sodeloval je na enajstih alpinističnih odpravah: v Peru (1979, 1985–1988, 1990, 1995), Argentino (1982), Bolivijo (1983), Gruzijo (1984) in Tanzanijo (1991). Sodeloval je na več kot 800 reševalnih akcijah, vodja državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite in član Društva psihologov Slovenije. Prejel je številne nagrade, med drugimi zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (2010), plaketo Občine Tolmin (2014), srebrno plaketo za solidarnost v gorah Targa d’argento (2017) in plaketo Civilne zaščite (2018).

Z Žarkom se bo pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni.

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

SARINA ZGODBA

Februar 23rd, 2019 by Borut Peršolja

V torek, 5. marca 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer s Saro Sedej

z naslovom

Užitek gora

(šestinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF 246 KB)

Sara Sedej (1997) iz Idrije. Gimnazijska maturantka, študentka inženirstva materialov na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Članica Plezalnega kluba Idrija. Starejša alpinistična pripravnica, vaditeljica športnega plezanja. V gore hodi že vse življenje, pleza od šestega razreda osnovne šole. Doslej je preplezala približno 120 alpinističnih in športnoplezalnih smeri, od tega dve prvenstveni. Pri štirinajstih letih je v enem kosu z očetom Borisom prehodila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kot članica ekipe na Državnem tekmovanju Mladina in gore je osvojila drugo mesto (2011/2012), postala je mlada pustolovka leta po izboru revije National geographical Junior Slovenija (2012).

S Saro se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si zadovoljna s svojo letošnjo zimsko sezono? Je bilo gora in sten dovolj?

Si bolj letna/kopna tipinja ali zimski/snežni tip gornice?

Zakaj mlado dekle, mlad človek, v današnjem času, ko je v izobilju drugih zanimivih dejavnosti, še vedno izbere gore? In za povrh še hojo, to – po mnenju nekaterih – najbolj dolgočasno stvar na svetu …

Koliko so k tej tvoji (drzni?) odločitvi prispevale družinske okoliščine? (Kako si sploh začela hoditi in kasneje plezati?)

Kaj pa planinsko društvo – kakšen vpliv je nate imel planinski krožek in društveno dogajanje? Si v hribe kdaj hodila zaradi družbe, zaradi mentorice/vodnika ali vedno in predvsem zaradi gora samih?

Si bila kdaj motivirana tudi s klobaso na občnem zboru?


Zala Sara. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Kako doživljaš gore? So gore zate lepe, strašne, polne zgodb/mitologije ali preprosto pokrajina, kjer se te dotakne narava?

Zakaj so gore tebi všeč? Kdaj rečeš, da so lepe?

Gresta gorništvo in naravo varstvo z roko v roki ali ne nujno?

Pika Nogavička ali Hermiona Granger? (Nikoli ni preveč Pike Nogavičke v nobeni ženski …)

Pri kateri dejavnosti v gorah srečaš največ sebe?

Kaj ti pomeni tišina v gorah?

Nate sem postal pozoren ob zapisu tvojega očeta, da sta opravila gorniško pot Planica–Pokljuka. Kako se spominjaš tega podviga? Katera etapa ti je najbolj ostala v spominu in zakaj?

Boš PP še ponovila?


Samozavestne mlade. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Domnevam, da si, kot članica ekipe na državnem tekmovanju Mladina in gore, Planinsko šolo predelovala do obisti. Kaj ti je pri Planinski šoli, kot temeljnem programu gorniškega opismenjevanja, najbolj všeč? Kaj ti je pri razumevanju delalo največ težav?

Se spomniš kakšnega stavka, ki ti je ostal še posebej v spominu?

Kaj pa programa Ciciban in Mladi planinec? Ju poznaš? Kakšno je tvoje mnenje o njih, o dnevnikih?

Si pogosta uporabnica planinskih koč? Kakšen je tvoj odnos do množičnosti v gorah?

Pa glede družabnosti v gorah: lahko petje, družabne igre, smeh, zamenjajo mobitel?

Kakšne so bile tvoje izkušnje z gorništvom v šoli – športni dnevi z gorniško vsebino, tabori, dnevi dejavnosti?

Kako se danes lotevaš načrtovanja svojih gorniških podvigov? Kje zbiraš informacije – knjižni vodnik, zemljevid, splet?

Si uporabnica katerih mobilnih aplikacij, ki olajšajo načrtovanje in navigacijo na površju?

Kje si plezala prvenstvene? Kako je prišlo do teh smeri, kako si jih poimenovala?

Kakšen imaš sicer občutek za orientacijo? Kako se znajdeš v steni, veliko štrikaš?

Uporabljaš tudi instagram. Zakaj? Kaj objavljaš? Komu slediš?

***

Kako skrbiš za svojo kondicijo? Kakšni so tvoji treningi?

Se ti zdi, da posameznik lahko spremeni svet?

Imaš v gorah, gorništvu, alpinizmu kakšnega vzornika? Katero gorniško knjigo si prebrala nazadnje, kaj priporočaš v branje iz zakladnice gorniške misli?

Si morda bila na festivalu gorniških filmov? Kateri filmi te navdušujejo – dokumentarni o naravi ali plezalki o velikih dosežkih v stenah?

Pa Planinski vestnik?

***

Čez nekaj dni bo dan žena. Ga praznuješ?

Imajo gore bolj ženski ali bolj moški značaj?

Katere zgodbe v gorah so te najbolj navduševale? So med njimi tudi ženske junakinje?

Velikokrat povezujemo tudi gore in romantiko. Večeri v gorah, taborni ogenj, prvi poljub … So gore prostor ljubezni?

Kje si ti srečala svojega fanta?

Če bi morala navdušiti mlade za hojo, plezanje v gorah, kaj bi jim rekla? Pa njihovim staršem? Pa vodnikom in inštruktorjem?

Katere so tvoje gorniške želje za prihodnje?

***

Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

SENCA OČAKA ALI KAKO RAZUMETI LEGENDO?

Februar 21st, 2019 by Borut Peršolja

Kdo je legenda? In še prav posebej: kdo je živa legenda? Kako naj se izrazim ob njem, njej? Rabijo njegova/njena dejanja – podobno kot nam služi legenda na zemljevidu – ključ za razumevanje? Se lahko odnos do izrednosti spremeni, če sta čas in razvoj prinesla drugačnost?


(Fotografija: Borut Peršolja/telefon HTC)

To so bila vprašanja, ki so mi rojila po glavi, ko sem se tretjega februarja 2016 odpravljal na eno od dveh predavanj Reinholda Messnerja v razprodani Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

To sicer ni bilo moje prvo srečanje z njim, saj sem ga v živo poslušal v Kranju, septembra leta 1990, en dan predno sem odšel na služenje vojaškega roka JLA. Takrat je v Sloveniji/Jugoslaviji gostoval na povabilo Toma Česna po njegovem vzponu na Lhotse. Drugič sem ga – ob izdatni pomoči Katje Krasko – videl leta 1999 (in takrat dobil tudi njegov avtogram), ko je v Slovenijo prišel na povabilo Mobitela ob uspešni odpravi v južni steni Daulagirija Tomaža Humarja.

To je bilo torej tretje srečanje v živo, vmes pa je bilo še cela vrsta posrednih stikov, bodisi skozi njegove medijske objave, ali ob obisku njegovih muzejev ali ob branju njegovih knjig. (Prek Vikija Grošlja sem ga tudi prosil za stavek ali dva o Marku Prezlju, ki smo ga vključili v obrazložitev za zlati red za zasluge, ki ga je Mark kasneje zasluženo prejel iz rok predsednika Republike).

Vsekakor je skupni imenovalec ta, da te Messner v nobenem primeru ne pusti hladnega. Res je karizmatičen, odličen govorec in nenarejeno samozavesten, saj prepričano ve, da so izkušnje mnogo, mnogo več, kot le razmišljanje kako bom, če bom.

V njegovem poalpinističnem javnem delovanju izstopajo vsa tri uprizoritvena področja: javna predavanja z besedo in fotografijo, alpinistične in raziskovalno/pustolovske knjige ter dokumentarni filmi. (Na ta način se z njim seznani tudi največje število slehernikov. Ne smemo pa spregledati njegove graščinsko muzejske interpretacijske dejavnosti.) Popolnoma jasno je, da je ta del njegovega življenja povezan s poslom in preživetjem (lahko bi rekli: dan po tem), a zdi se, da ostaja in obstaja stvaren.

Izjava, o kateri lahko znova in znova razmišljam, je iz njegovega najmanj produktivnega obdobja, ko je bil poslanec Zelenih v Evropskem parlamentu: »O vsem, kar počnem, hočem odločati sam. Nihče ne more vplivati name, če sam tega ne dovolim. Niti politika ne.«


(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)

Precej dokončno in univerzalno je njegovo spoznanje: »Naravi ni mogoče ukazovati, zato mora vsak zase sprejeti odgovornost, ko jo izzove. Ne gre kriviti gora, lahko jih samo spoštujemo. Alpinizem je nekaj veličastnega tudi zato, ker v sebi nosi možnost ideje, da uresničim nekaj nemogočega. Toda že dolgo vem, da gore ponujajo občutke sreče in žalosti v enakem razmerju. Mislim, da tiste, ko smo še živi, od preostalih loči močan nagon po preživetju … Globoko sočustvujem z družinami vseh alpinistov, ki niso preživeli.«

Najbolj pa se lahko poistovetim z njim ko pravi: »V trenutku, ko človek doseže srečo, ko je srečen, ga to stanje ne zanima več. Kaj naj počne s tem? Iskanje je precej bolj zanimivo, tudi za spoznanja o sebi.«


(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)

***

Seveda ni nobene možnosti, da bi ga kdaj gostil na gorniškem večeru (se pa že nekaj časa dogovarjam s Stevom Housom), a včasih vendarle razmišljam o tem, kaj bi ga vprašal v domžalski knjižnici.

Zdi se mi, da se Slovencev že desetletja loteva na drugačen način kot alpinistov, alpinistk drugih nacionalnosti. Nekako smo mu blizu, zato ne presenečajo izjave kot »to, kar so Slovenci naredili z vzponom na Mount Everest prek zahodnega grebena, je veliko pomembnejše od mojega vzpona brez dodatnega kisika«. Zanimalo bi me, kaj je tisto, kar južnemu Tirolcu budi simpatije pri naših fantih.

Vsekakor bi ga pobaral tudi o tem, če je pripravljen vrniti cepin Tomaža Humarja, s katerim je ta preplezal južno steno Daulagirija, nazaj v Slovenijo, saj je ta kos opreme pomemben del (zakonite) nacionalne gorniške dediščine …

Pogled bi bolj kot v preteklost usmeril v prihodnost. Ker verjame, »da na segrevanje ne vpliva le človek, ampak predvsem vesoljski ciklusi, ki so se dogajali na zemlji že takrat, ko še nihče na njej ni vedel, kaj je ogljikov dioksid«, bi ga pobaral, kako bo po njegovem izgledal vzpon na Everest čez 50 let

Zanimala bi me tudi vztrajnost, če ne celo najtrdovratnejša trma, saj je moral, da mu je uspelo opraviti vseh osemnajst vzponov na osemtisočake, kar trinajstkrat obrniti. Je tudi trma samostojen instinkt, tisto zdravo in neokrnjeno stanje, ki ga človek premore, tako kot na primer nagon po preživetju?

Na prejšnje vprašanje se navezuje tudi naslednje, saj je Reinhold Messner večkrat in ob različnih priložnostih bil zelo natančen: » … vrhunski alpinist, ki ni doživel velikega neuspeha, ne obstaja«. Kaj vse šteje za neuspeh? Pomrznjen prst na roki, razpadla zveza z ljubljeno osebo, smrt najbližjega? Kako smrt osmisliti danes, ko je na televizijskih poročilih v pol ure govorjeno o toliko smrti, kot jih je nekoč odrasel človek v resnici doživel od blizu v vsem svojem življenju?

Popolnoma logično je, da se alpinizem razvija iz generacije v generacijo. Potrošniško se celo zdi, da se razvija popolnoma na novo celo od sezone do sezone, ko izidejo novi nazorni in vabeči katalogi z osebno in tehnično opremo. Vsaka generacija naredi nekaj, kar je prejšnja imela za nemogoče. A umor ostaja umor! Torej: bi danes še enkrat napisal Umor nemogočega? Kaj bi spremenil, kaj bi odvzel in kaj dodal temu odmevnemu besedilu?

»Na Antarktiki nisem mogel pasti v globino. Tam sem bil izpostavljen nevarnosti v vsej njeni prostranosti. Nekaj popolnoma novega, precej bolj strašljivega, kot je Himalaja.« Vprašal bi ga, kako v zrelih in čez letih shaja s samoto in izkušnjo, ki mu jo je ob dva tisoč kilometrskem prečenju razkrila puščava Gobi. Tam je namreč »začutil, da mu tema razžira dušo. Bal sem se, da se ne bom več vrnil.«


(Fotografija: Jože Suhadolnik/Delo)

Na živce mu gre, da se na račun gora pripoveduje različne banalnosti. Ob spominu, kako so ga v eni od skritih kamer naplahtali s kioskom sredi stene, bi me zanimal njegov odnos do samoironije, do tovariških zajebancij in inicijacijske robatosti, ki pospešeno izginja iz alpinističnih odsekov in društev.

***

Razmislek o legendah s tem seveda ni izčrpan.

Denimo:
- Na katerih področjih mora nekdo dosegati visoko raven izjemnosti: doma, v družini; pri opravljanju poklica, v službi; v prostem času ali v celotni paleti dogajanja, ki mu rečemo življenje?
- Je spoštovanje dosežkov lahko zgolj brezpogojno ali vendarle obstaja tudi način komuniciranja, ki omogoča kritično obravnavo?
- Se z visoko starostjo legende spreminja razmerje in pričakovanje, da se govori le še o uspehih in dosežkih, bistveno manj pa o drugih vidikih?
- Je sploh mogoče načenjati temo, ne da bi ta, ki o tem govori, piše, res celovito (tudi v časovnem, družbenem in sociološkem oziru) poznal resničnost dogajanja?
- Si lahko nekdo drzne vleči razvoj naprej, ne da bi poznal dolžino in debelino črte tistih, ki so jo vlekli pred njim?

Še marsikaj bi se našlo in morda bom lahko kaj o tem spregovoril tudi z vsaj enim od letošnjih že napovedanih gostov gorniških večerov – Tonetom Škarjo.

***

Če se vrnem k Messnerju: zanimalo me je in me še vedno zanima njegov pogled na svet. Zavedajoč se dejstva, da se v ničemer ne morem primerjati z njim, razen v dejstvu, da pripadava človeštvu, in da mi tudi ni mogel biti vzornik, sem se vendarle čutil dolžnega, da mu vrnem nekaj za tisto, kar mi je dal, ko sem ga poslušal, bral in gledal. Ne, ne gre za privrženost ali občudovanje, temveč za željo biti blizu z nekom, ki je fizično oddaljen in s katerim me razen močnega stiska roke ne povezuje nič, kar stoji za besedo ljubezen.

Oddolžil sem se mu tako, da sem poskrbel za prevod njegovega besedila Umor nemogočega iz leta 1971 (torej pred mojim rojstvom).

Prevod članka The Murder of the Impossible/Umor nemogočega (PDF 427 KB)

Upam, da ga bomo zato lažje in bolje razumeli. In ga tudi udejanjali. (Hvala vsem trem sodelavkam za požrtvovalnost in potrpežljivost!)


Vstopnica za Premikanje gora.

  • Share/Bookmark

MODRO, S KOLESOM PO ZNANJE

Februar 16th, 2019 by Borut Peršolja

Mateja Peršolja

FORMATIVNO SPREMLJANJE ZNANJA V PRAKSI
Priročnik za učitelje

Ženin prvenec, odlično sprejet med stanovskimi kolegi, izšel na 146 straneh prejšnji ponedeljek. Več o priročniku, ceni, naročilu in formativnem spremljanju.

Urednik: mag. Borut Peršolja
Recenzentka: dr. Natalija Komljanc
Jezikovni pregled: Meta Matjačič
Prevod povzetka: Simona Podobnik Uršič
Fotografije: Mateja Peršolja, mag. Borut Peršolja, Kristina Ferel
Učni listi: Mateja Peršolja, Kristina Ferel, Nataša Puhner
Oblikovanje: Damjan Ilić, Ee grupa
Tisk: Demago d. o. o.
Izdajatelj: Mateja Peršolja, s. p.
Naklada: 300 izvodov

Prva izdaja
Domžale, januar 2019

ISBN 978-961-290-020-5

***

Priročnik pregledno opisuje razvoj in dosežke formativnega spremljanja znanja v Sloveniji od leta 2004. Ponuja natančen vpogled v delo učitelja, ki sam aktivno raziskuje in razvija formativno spremljanje. Bogat je s primeri praktičnih izkušenj iz razreda, uporabnimi tudi za učitelja, ki se formativnega spremljanja šele loteva, ne glede na področje poučevanja.

Nazorno pojasnjuje pojme, navaja izkušnje za izvedbo formativnega spremljanja v razredu. Posamezni primeri so podkrepljeni z raziskavami in izsledki domačih ter tujih strokovnjakov, kar omogoča poglabljanje znanja in primerjanje doseženega s stanjem v svetu. Dragocen je vpogled v učiteljev osebni razvojni proces, tudi skozi dnevniški zapis, ki razkriva odkrit opis osebne izkušnje s samovrednotenjem.

Priročnik inovativno pojasnjuje pojme formativnega spremljanja. Razčlenjuje prednosti in izzive uporabe ter priložnosti za prihodnji razvoj z namenom izboljšati kakovost poučevanja v razredu.

***

Kazalo

1 Uvod
1.1 O priročniku
1.2 Moj začetek

2 Formativno spremljanje

3 Moj model in faze formativnega spremljanja
3.1 Diagnostika predznanja in cilji
3.2 Aktivno učenje in dokazi v portfoliu
3.3 Merila
3.4 Samopresoja in samoevalvacija
3. 5 Sumativno povzemanje (ocenjevanje znanja)

4 Povratna informacija

5 Bistvo formativnega spremljanja
5.1 Pogosta vprašanja

6 Od diagnostike do ocenjevanja po formativno
6.1 Slovenski jezik in opismenjevanje
6.2 Slovenski jezik – dramatizacija
6.3 Tuji jezik v prvi triadi (3. razred)
6.4 Študija primera

7 Nasveti za prve korake

8 Priprave

9 Razvoj na šoli

10 Sklep in vizija

11 Viri in literatura

  • Share/Bookmark

NOVO POGLAVJE ALPINISTIČNE ŠOLE

Februar 12th, 2019 by Borut Peršolja

Bogdan Biščak:
Igra in biseri: kako sem hčerki z alpinizmom razložil življenje

Ljubljana 2018: Sidarta, 208 strani, ISBN 978-961-6027-88-5, cena: 21,90 €

Knjigo mi je podarila Ines Božič Skok.

Ines se je, ko se je začel približevati decembrski gorniški večer, na katerem naj bi bila moja spoštovana gostja, skušala izviti iz primeža predenoletne obljube o sodelovanju tako, da mi je navdušeno govorila o novi knjigi. O knjigi Bogdana Biščaka, ki je menda nekaj posebnega, izstopajočega, saj se vzporedno pojavljata dve zgodbi. Namesto sebe mi je skušala ponuditi boljšega sobesednika, a se nisem dal prepričati.

Ines pa je vztrajala in vztrajna do te mere, da sem knjigo dobil tako rekoč še toplo. In ko sem jo odložil sem vedel, da se Ines ni motila.

***

Bogdan Biščak pravi, da je alpinizem mejna, celo čudaška dejavnost. Divjanju po hribih, kot tudi imenuje lastni alpinizem, je namenil znaten del življenja. Naravnost pove, da plezanje pogosto seže na raven vzvišenosti (v primerjavi s politiko) in da v gorah – tako na strani narave kot pri ljudeh – najdeš veliko biserov (ki pa jih v politiki skoraj ni). Dejstvo, da je izkustvo gora nekaj več, je morda precenjeno, vsekakor pa ni precenjena vez prijateljstva, ki nastane v mikrookolju štirih, petih ljudi in ki s svojo živostjo in trdnostjo dokazuje, njen globok pomen. Alpinizem opisuje kot strast, za katero je potrebno veliko motivacije in ki v odnosu z okolico prinaša neizogibne težave, saj jo ta hitro vidi kot egoizem. Z izkušnjo petnajstletnega premora, ko je alpinizem zaradi tesnobe in strahu popolnoma izginil iz njegovega življenja, pa prepričano pravi, da te gorništvo/alpinizem ne zapusti. Nič, prav nič ne more nadomestiti alpinizma!

(Vsi navedki se nanašjo na besedilo knjige Igra in biseri.)

»Vse mi je ostalo v spominu, vse sem doživljal polno in intenzivno, mesec dni po tistem, ko sem smer dokončal, sem se še zmeraj spomnil vsakega pomembnejšega oprimka in vsakega klina v njej. Vse je ostalo v meni, ker je bilo vse pomembno, ker je bilo vse neznano. In o vsakem vzponu sem znal povedati dolgo zgodbo.« (19)

»Človek je trpežna naprava, trpežnejša, kot si mislimo pred takšnimi dogodivščinami.« (31)

»Ampak ljubezni je več vrst … Stari Grki so tisti med moškim in žensko rekli eros, prijateljski philia, ljubezni do vsega božjega pa agape. Tisto, kar naredi iz prijatelja pravega prijatelja, je ljubezen.« (49)

»Izgubljala sva avanturo. Plezalni vzpon je bil zame od vsega začetka eksistencialno, estetsko in športno doživetje. Eksistencialno zato, ker sem se zavedal, da je kljub vsemu znanju in lahkotnosti, ki sem ju z leti pridobil, v igri tudi moje življenje, in to sem tudi hotel. Estetsko zato, ker doživljam gorski svet kot nekaj lepega, skladnega, ker je konec koncev prav narava naša učiteljica lepote; in tega ne more spremeniti niti zavedanje, da ni ničesar izven nas, kar bi jo objektivno opredelilo kot lepo. In končno športno, zato ker gre pri vsakem vzponu tudi za preizkus zmožnosti telesa in – vsaj posredno – tudi za tekmo z vsemi, ki so se zapisali alpinizmu.« (59)

»Tako je minilo sedem dni sneženja in poležavanja v bazi, sedem morda najlepših dni v mojem življenju. Seveda, bilo je veliko doživetij, s katerimi se tisti dnevi čakanja le težko primerjajo, vendar pa je bil to teden tako mirnega sozvočja s samim seboj, kot si ga nisem uspel pripraviti nikoli kasneje in kot si ga najbrž ne bom uspel nikoli več. Bil sem, bili smo pravzaprav vsi povsem odtrgani od zunanjega sveta, ki z ničemer ni mogel zmotiti naše samozadostnosti. Cele dneve smo v šotorih preživeli v tišini, spregovorili le tistih nekaj nujnih besed, sicer pa le brali in brali. Nikjer ni bilo ničesar, nobene obveznosti, ki bi nas čakala; Anapurna je bila zaradi sneženja pač nedosegljiva.« (115)

***

Dokumentarna zgodba o plezalskih naporih in doživetjih (ki so kot podlistek pred 20 leti izhajali v Primorskih novicah) se prepričljivo, nevsiljivo in nenakladaško izmenjuje z refleksijami o naravi, vesolju, alpinizmu. Vse, prav vse je prežeto z izkušnjo. Z izkušnjo patagonske bele smrti, z izkušnjo radosti lepega prizora, z izkušnjo vrhunske samosti. In v to pripoved je vklesana tesnoba, ki je bila pogojena z odhodom prijateljev iz alpinizma. Preprosto jih je življenje posrkalo drugam, Biščaku pa se je zazdelo, da alpinizem, strogo racionalen, discipliniran, zadovoljujoč, ki ga je poznal in sooblikoval, ni več isti.

Ni več zavetja domačnosti, ni več varne kletke črnega humorja, pač pa zgolj zmuzljiv, nestalen in nedoločljiv plaz, ki mojstra trdo prizemlji na stol začetnika. Intuicija, tista iskra vsega, kar vodi v uspeh, ustvarjalnost, uresničenost in zadovoljstvo, se je potuhnila in se je preoblečena ter brez poenostavljanja vrinila na vrh »facts of life«. (Zato sem noro te ljubila … enkrat pa vse mine …)

In kot Bogdan v živo pove na predstavitvah svojega prvenca (!!!): »Brez poti je cilj nesmiseln. Potrebuješ pot in cilje. Pot brez ciljev je prazna.«

»Kar je za ptice moč zamahov kril, to je za človeka prijateljstvo; dvigne ga nad prah Zemlje.« (Zenta Maurina)

***

»Ali si izbrala prav ali narobe, izveš vedno šele za nazaj. Potem ko tisto, kar te na pogled pritegne, tudi dejansko preizkusiš.« (33)

»A povedati sem hotel, da si prijatelje pridobivaš v mladosti. … Sam sem po dvajsetem letu dobil le dva prijatelja, oba po varianti skupne poti skozi težave.« (49)

»… naj te ne bo sram v prvi vrsti misliti na svojo srečo.« (75)

»Ne dovoli, da ti okolica zmage spreminja v poraze. … razmisli, zakaj okolica tvojo zmago vidi kot poraz. In če lahko svoje cilje v prihodnosti prilagodiš razumevanju okolice, ne da bi se odpovedala svoji poti, svojemu bistvu, prilagodi svoje ravnanje.« (93)

»Takrat … se mi je res zdelo, da vrednost tistih trenutkov na vrhu izvira iz tega, da mi je uspelo. Uspelo nadzorovati sebe, svoje telo in misel, da sta znala potem obvladati svet, ki sem ga imel tako rad. Ampak danes se mi zdi, da je bilo v tistih trenutkih mnogo več.« (127)

»In si se spustil?
In sem se spustil.
Za trenutek sva oba tiho.« (169)

»Zdi se mi, da sem razvozlala, zakaj plezaš. … Ker je to tvoja bitka s smrtjo. … In tako odlagaš njen prihod čim dlje v prihodnost.« (173)

»Alpinizem je kompleksna igra, v kateri potrebuješ intuicijo in racionalni premislek. Igra z nešteto spremenljivkami – vreme, čas, orientacija, poznavanje stene, poznavanje sebe in soplezalca, izbira poti, opreme … Gre za igro …« (195)

»… sem tudi zase mislil, da je moja življenjska stalnica alpinizem in da moja strast do plezanja lahko preživi vse. A sem se zmotil. … Motil sem se o tem, da lahko močna volja, disciplina in trdo delo premagajo vse ovire. A sem spregledal tisto oviro, ki je neodstranljiva – samega sebe.« (204)

***

Dva meseca po prvem, integralnem branju sem poskušal še z ločenim branjem zgolj tistega dela besedila, v katerem se je Biščak v Peruju pogovarjal s hčerjo Anjo.

Uvidel sem (in da ne bo nobenega, niti najmanjšega dvoma, to sploh ni očitajoča kritika knjigi!), da zgolj branje dialoga, ki je sporočilno najmočnejši v vlogi na ljubljeno hči osredotočenega monologa (ki je, prosto po Henryju Millerju* pogosto celo boljši od dialoga), brez podrobnega poznavanja preostanka besedila, žal ni docela mogoče. Tega avtor – da bomo bralci morda želeli ubirati tudi drugačne bralne poti – seveda ob pisanju ni slutil, niti želel. Zdaj pa se mi zdi, da bi s tenkočutno uredniško vzpodbudo znal izpustiti nekatere dokumentarne detajle, kar bi vodilo do tega, da bi res dobili dva ločena, vsebinsko samostojna, a lepo zaokrožena dela, pri čemer bi dialog oče–hči zasijal v izjemnem, izčiščenem, življenjskem pomenu alpinizma.

Takšnega modroslovnega besedila, ki skuša opisati življenje z gorami, ni daleč naokrog, vsaj ne v precej obsežni (glede na mojo starost moram dodati – sodobni) alpski gorniški literaturi, ki jo, kolikor mi čas in dostopnost to omogočata, sledim (žal) predvsem v angleških (izvirnih in prevodnih) jezikovnih različicah.

Prav ta del besedila Biščakovo delo brez dvoma uvršča med izjemno redka slovenska gorniška besedila, ki presegajo domovinske vrhove. Besedilo, ki je v prvi vrsti literatura (in ne zgolj doživljajski opis v prevladujočem objemu gora) se uvršča med univerzalna, čez nacionalne meje segajoča gorniška dela, kar bo nedvomno pokazal jutrišnji čas. Širina duha, pripravljenost, sposobnost, izkušnje, strast … in sreča.

Zato je toliko bolj silovito dejstvo, da je knjiga, o kateri pišem, literarni prvenec že zelo zrelega moža.

***

Naj v gorniški maniri vendarle zagrabim še en oprimek, ki se navezuje na opremo. Dvojček – osebna in tehnična oprema, se pri knjigah izkazuje v zunanji in notranji opremi, ki morata biti usklajeni medsebojno in z vsebino. Naslovnica je na prvi pogled popolnoma negorniška: zgolj svetloba žarnice se razsipa v silhueti gora, sicer pa prizor bolj spominja na zasliševanje v katerem od krimič filmov. A vendar je v svoji zagonetnosti gorniško popolnoma izčiščena. Kaj mislim s tem (iščite v smeri priprava > izvedba > analiza ali naprej > navzgor > nazaj), pa naj si odgovori vsak sam. Vsekakor vrhunsko!

***

Knjiga je ostra zgodba o prijateljstvu. In je – šele po več kot sedemdesetih letih – čisto novo poglavje slovenske Alpinistične šole.

***

* “I like the monologue even more than the duet, when it is good. It’s like watching a man write a book expressly for you: he writes it, reads it aloud, acts it, revises it, savours it, enjoys it, enjoys your enjoyment of it, and then tears it up and throws it to the winds. It’s a sublime performance, because while he’s going through with it you are God for him-unless you happen to be an insensitive and impatient dolt. But in that case the kind of monologue I refer to never happens.”
― Henry Miller, The Colossus of Maroussi

  • Share/Bookmark

DAN IN NOČ PO GORAH

Januar 24th, 2019 by Borut Peršolja

V torek, 5. februarja 2019, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Samov gorniški večer z Danom Briškim

z naslovom

Izostrenost pogleda

(petiinsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje. (PDF KB)

Dan Briški (1985) iz Ljubljane. Gimnazijski maturant, poklicni fotograf, zapisan goram – Julijskim Alpam in Trenti. Kot samozaposleni fotograf pokriva širok nabor fotografskih zvrsti – od arhitekturne do portretne fotografije. Vodi fotodelavnice Luka Esenka po Sloveniji in sosednjih državah. Član Planinskega društva Ljubljana – matica, vodnik PZS, nekdanji član Fotokluba Diana. Redno sodeluje s številnimi domačimi revijami (med drugimi Lovec in Planinski vestnik), objave v knjigah (na primer Slovenske gore: v objektivu letnih časov (2014)), vodnikih in koledarjih (Triglavski narodni park 2018). Sodeloval je na številnih skupinskih in petih samostojnih razstavah doma in v tujini. Prejemnik nagrad na portalu Slo-foto.net ter nagrade za najboljšo fotografijo na natečaju Si.fotograf? (2015).

Z Danom se je pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni bilo.

Pogovor si lahko pogledate s kavča zaradi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kje oz. pri kom si se učil fotografiranja? Si razvijal fotke v temnici?

Se spomniš kdaj si prerasel avtomatske nastavitve in prešel na ročne nastavitve?

Si fotograf ali fotoreporter?

Pa gorniško znanje, veščine in izkušnje: kje si ga dobil in izbrusil?

Obvezno vprašanje: katero znamko in tip fotoaparata uporabljaš, katere objektive in pripadajočo opremo? Koliko tehta tvoj fotoreporterski nahrbtnik v gorah?

Si zelo tehnični tip? Koliko časa traja, da se navadiš na nov model fotoaparata?

Takoj obvladaš vse finese iz menija – tako na fotoaparatu kot v programih za obdelavo fotografij? Koliko zares eksperimentiraš z množico nastavitev?

Zakaj so gore v tvojih očeh lepe? Katere motive najpogosteje iščeš?

Kako svetle/temne, zelene/sive so gore?

Ko naključno vidiš kakšno fotografijo drugega avtorja – se ti kdaj zazdi, da ti je svetloba s posnetka nekako pokrajinsko znana (čeprav ne veš točno, kje je fotografija v resnici nastala)?

Katera gora najbolj uteleša tišino, mir, spokojnost – če so to sploh sopomenke?

Ob panoramskih, grebenskih razgledih občudujemo zlasti tvoje motive gamsov in kozorogov na izpostavljenih mestih. Katero žival bi si želel fotografirati na vrhu Triglava? Modrasa? Orla? Kozoroga?

Tudi gore so različno fotogenične. Katera je fotozvezda med gorami?

Kaj ti z vidika lepote pomeni Triglavski narodni park?

Se imaš za naravovarstvenika? Kako se soočaš z dilemami razkrivanja izjemnih, drobnih lokacij, ki jih množični turizem dobesedno požira/hlasta za njimi?


Dan Briški. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kam v Sloveniji bi peljal na primer fotografa Steva McCurryja?

Kdaj je fotoreporter v dobri ustvarjalni kondiciji? Kako bi to opisal?

Greš v hribe že z mislijo, kaj je tvoj (fotografski) cilj? Katera, kakšna fotka bo nastala? Uspeš iti v hribe brez fotoaparata?

Najin skupni projekt je bila knjiga Slovenske gore (2014, Cankarjeva založba). Kako danes gledaš na svoje sodelovanje pri tem projektu (udeležen si z naslovnico in približno desetimi fotografijami)? V opisu nastanka fotografije Rimske ceste nad dolino Sedmerih jezer pišeš, da si se na posnetek v mislih pripravljal več kot mesec dni. Je tak, študiozen pristop, temeljna značilnost tvojega dela?

Koliko časa potem nameniš tudi klasični gorniški, da ne rečem (varnostni) pripravi za turo? Paziš, da so motivi z ljudmi, tudi gorniško neoporečni, vzgojni (pravilna uporaba osebne opreme, smeti …)? Ti je šlo kdaj za nohte?

Jutro/vzhod ali večer/zahod? V čem se (če sploh? ) razlikujeta?

Stereotipno fotografsko pravilo je, da se sredi dneva nikjer, še posebej pa v gorah, ne fotografira. Kako si ti s soncem? Pa z uporabo bliskavice v gorah?

Če bi bil konj gorska žival, kako/kje bi ga fotkal?

Imaš pri svojih projektih pomočnika, pomočnike ali raje vse počneš sam? Kdo so tvoji spremljevalci, manekeni, nosači?

Kaj šteješ kot najbolj zamujeno priložnost? Fotka, ki že dolgo zori in je že (ali pa je še ni?) na vidiku?

S katerim programom obdeluješ fotografije?

Kaj je zate še dovoljeno, še sprejemljivo v postprodukciji? Kaj je verodostojna fotografija?

Katere od fotografij brišeš? Delaš to sproti?


Ustvarjalno mirne. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kako skrbiš za digitalno varnost, arhiv fotografij?

V enem od pogovoru mi je fotoreporter Srdjan Živulović povedal, da že na daleč prepozna svojo fotografijo. Tisoče in tisoče posnetkov hrani v glavi … Pa ti?

V katero smer bodo šle avtorske pravice na področju fotografije?

Kako ocenjuješ sodelovanje s Planinskim vestnikom? Bi, če bi bil urednik fotografije, kaj spremenil?

Katera fotografska monografija je na tvoji knjižni polici? Kateri oz. čigav koledar imaš letos na steni?

Kako doživljaš svojo dejavnost: kot obrt ali umetnost?

Kakšen je slovenski, mednarodni trg za gorniško, naravoslovno fotografijo?

Če bi lahko delal zgolj zase, za svoj izziv, da ne rečem užitek, kaj bi delal/fotkal?

Kakšen je tvoj odnos do črnobele fotografije?

Kaj pa modna fotografija v gorah?

Fotografske delavnice Luka Esenka. Kaj pričakujejo udeleženci in kaj dobijo?

Fotografija zaseda pomembno mesto na družbenih omrežjih (Facebook, Instagram …)? Se bomo vseh teh podob nasičili? Kakšnih ali čigavih odzivov si želiš? Koga spremljaš ti?

Ženskih gorniških fotoreportinj ni veliko – Ana Pogačar, Petra Draškovič Pelc … Čemu pripisuješ moško prevlado?

Tujina, tuje gore … Kam usmerjaš pogled v prihodnje?

***
Gorniški večeri potekajo v soorganizaciji Planinskega društva Domžale in Knjižnice Domžale ter pod pokroviteljstvom podjetja Sam d. o. o..

  • Share/Bookmark

GORA JE GORA, GORA NI TISTA, KI GRE VEN*

Januar 6th, 2019 by Borut Peršolja

France Malešič, France Stele:
Gora ni nora: zbirka planinskih izrekov in misli

Celje 2018: Celjska Mohorjeva družba, 136 strani, ISBN: 978-961-278-381-5, cena: 23 €

Knjigo sem od založbe Celjska Mohorjeva dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.

***

Že na prvi pogled klasična knjiga (trda vezava, velikost 21 x 27 cm, črnobela). Tudi druge okoliščine so naklonjene samoumevnosti, preizkušeni v mojstrski tradiciji: knjiga je izšla v redni zbirki Celjske Mohorjeve družbe za leto 2019, ima gorniško vsebino, besedila je zbral in uredil cenjeni pisec France Malešič, fotografije je prispeval ugledni fotograf France Stele. Je receptura za uspeh zagotovljena?

Vznesenost Malešiča nad gorami se razkriva v dolgoletnem veselju zbiranja in zapisovanja izrekov, misli, rečenic. Najrazličnejši drobiž, ki ga je sprva ujemal po naključju, potem pa hranil z jasnim ciljem, je natančno uredil po pojmih, te pa po abecedi. Poleg misli starejših gornikov je z iščočo razgledanostjo bralca marsikje srečeval zanimive povedi pesnikov in pisateljev. Nekateri stavki so že dolga desetletja izredno priljubljeni in tako rekoč ponarodeli, drugi šele odsevajo duh časa, prostora in duhovitost/izkrčenost sporočila in si sedaj, ko so združeni v knjižno navezo, utirajo pot v modrost, ki nas prek pobočij, sten, vrhov, vodi v doline.

Merila o lepem, uporabnem, pametnem, sposobnost za pravilno presojanje, za prepoznavanje skladnosti je območje čuta, je prostor okusa, je izziv totalne različnosti. Ki ga absolutno simbolizira tudi v naslovu knjige deloma povzeti rek: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. (Zame je ta rek eden najbolj neumnih, celo protislovnih. In kot tak tudi neprimeren za naslov knjige, a o okusih se pač ne razpravlja …)


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

V predstavitvenem gradivu (PDF 307 KB) piše: »Seveda je v takšni zbirki povsem nemogoče ujeti ali celo ustaviti pisan in pester planinski trenutek. Morda pa nam bo vseeno zadostoval vsaj okus po njem.« In še: »Po vsem svetu pravijo vsem gornikom in vsemu gorništvu alpinisti. Le pri nas preveč strogo in umetno ločujemo planince in plezalce; vsebina torej v resnici velja za vse prave gornike.«

No, pa poglejmo, kaj velja za prave gornike. (Gre za moj osebni izbor. V oklepaju je številka strani v knjigi.)

***

Gora je neusmiljen in sovražen velikan. In ko je boj končan, ostane gora nepremagana. Zmagovalcev ni, so le preživeli. Barry C. Bishop (15)

Gori ni potrebna gora, človeku je potreben človek. Baskovski pregovor (19)

Ne osvaja človek gore, temveč gora človeka. Maurice Herzog (21)

Pomembnost dejanja pa ni v veličini, temveč v njegovi intenzivnosti. Marjan Lipovšek (24)

To, pri kapljici rujnega vinca osnovano planinsko društvo pa ni nič delovalo in je kmalu zaspalo. Fran Kocbek (25)

Vse leto vodim ljudi po gorah, da lahko grem v hribe zase. Raymond Lambert (31)

Izkušnja je najboljša šola, samo šolnina je zelo draga. Heinrich Heine (37)

Kdor ima rad gore, bi moral priti dvakrat na svet. Slovenski planinski izrek (43)

Nahrbtnik je vedno premajhen, ne glede na to, kako velik je. Vedno je pretežak, ne glede na to, kako malo vzameš s seboj; nikoli nimaš s seboj stvari, ki bi jo potreboval. Ko opremo tlačiš nazaj, je večja in težja kot prej. Zakonitosti nahrbtnika (49)


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ponoči se oblaki razgubijo, tako da zemeljska toplota lahko izpuhti v ozračje, tik pred zoro se oblaki ponovno prihulijo in sklenejo obroč okrog zemlje, tako da se nočni mraz obdrži čez dan. Resnica o oblakih (50)

Če bi vsaka napaka, ki jo storimo v gorah, prinašala človeku smrt, bi ne ostal živ noben alpinist. Mathias Zdarsky (52)

Le kaj nas žene v tolika prostovoljna tveganja? V velike nevarnosti, ki jim človekovo telo po svoji naravi ni doraslo, ki jih zmore le naša pamet? Samo želja po veselju, ko smo jih zmogli? Samo sla po uveljavljanju? Da bi uspeli, kjer drugim ni bilo dano? Hrepenenje po lepoti? Mar ni lepota tudi brez naših oči sama po sebi tako absolutna, kot je snov sama? Želja po spoznanju, prirojena človeku? Poznati vse do kraja, položiti roko na vse, poznati celo samega sebe, svoje zadnje možnosti, svoje skrajne meje? Ostvariti zapoved na delfijskem templju Apolona: Gnothi seauton – spoznavaj samega sebe? Kakšni glasovi vse se dvigajo iz teh globin? Kdo bi jim vedel odgovora? France Avčin (86)

Sreča je sestavljena iz nesreč, ki smo se jim izognili. Alphonse Karr (87)

Kaj je ranilo steno, da joče slap že tisoč let? Valentin Cundrič (88)

V alpinizmu je gotovo največ svobode, če le nisi ujetnik samega sebe. Tone Škarja (90)

Čimbolj je neka športna panoga plemenita, tem manj ima gledalcev. Sigmund Graff (92)

Slabo vreme ne obstaja. So samo različne vrste dobrega vremena. John Ruskin (103)


Igra narave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Fotografski opus Franceta Steleta je vsakomur, ki je zavestno pokukal skozi dolinsko meglo na s soncem obsijan greben, dobro znan. Ni ga mogoče zgrešiti, ga je pa mogoče pogrešati. Njegovo občudovanja vredno vztrajanje pri črnobelem prikazu gora vzbuja skomine (tak je tudi dvoglavi Triglav z naslovnice), drami pričakovanje divjosti, neukročenosti. Če so gore ponavadi izjemne kar same po sebi, pa se Stele vedno približuje tudi ljudem, domačinom in obiskovalcem gora, in jih neumorno spravlja v odnos. V odnos gore in ljudje. V odnos živeti v gorah.


Lepota okleščenosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V knjigi je objavljenih 24 celostranskih fotografij. Zelo enigmatičen in hkrati izjemno poveden je greben Triglava (97), na katerem je v izjemni ostrini fotografije moč našteti vsaj 75 ljudi, večinoma s čeladami, ki jim je bila, pa če se tega zavedajo ali ne, v koloni odvzeta vrhunskost najvišjega doživetja. Steletovi prehodi iz panorame v detajl so nekaj, kar ga fotoreportersko in umetniško utrjuje na njegovi gorniški poti. Zato je uredniško toliko bolj nenavadno, da se isti prizor grintovške Štruce, v sicer različnem izrezu, v knjigi pojavi kar dvakrat (35, 93).

Meni zelo manjka Stele kot pisec, kot ubesedovalec lastnih podob. Podnapisi v njegovih knjigah, odlične pisateljske misli, so nekaj, kar me zelo nagovarja:

Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju. Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odzvonilo mimo tebe! (France Stele, Nalivi svetlobe)

Svoboda je to, da s popotno palico v roki lahko poromaš tja, kamor zaidejo tvoje misli. (France Stele, Nalivi svetlobe)

***

V knjigi vsekakor močno pogrešam mlajše, pravzaprav bi moral zapisati sodobnejše avtorje. V besede preoblikovana občutja Igorja Škamperleta, Iztoka Tomazina, Igorja Likarja, Janeza Bizjaka, Matevža Lenarčiča, Helene Giacomelli, Mojce Luštrek, celo Marka Prezlja, pa že omenjenega Franceta Steleta, tudi še marsikoga drugega, bi vsekakor sodila v ta jagodni izbor.

Ena od ključnih sestavin globaliziranosti ter pridobitev demokratizacije je razpršenost in individualnost (tudi gorniških) zaznav, ki v literarnem opusu nikakor niso vezane na tiskano besedo, še zlasti pa ne zgolj in samo na Planinski vestnik. Če iskreno vztrajam pri svojem pogledu, potem si upam reči, da je Planinski vestnik že nekaj let celo ujetnik lastnega kroga in na ta način zapiralec vrat marsikomu, ki hlepi po gorniški ustvarjalnosti.


Igra svetlobe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tile izreki so iz moje osebne zbirke najrazličnejših zapisov:

Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih. (Edvard Kocbek, Črna orhideja. Strah in pogum, stran 242.)

Hrib je hrib. Gora je gora. Gora je gora, tudi če je nimam za goro. Hrib–gora je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega, dobrega. (Božo Jordan)

Čemu v gore? Če zaradi drugega ne, samo zato, da ubežimo pred hudobijo in temo, ki pokriva dolino, da imamo čisto vest, lahko srce in vedro, bogato dušo, voljo do dela, moč za čas, ko plane nad nas težaven boj za obstanek. (Dr. Miha Potočnik)

***

Knjiga, ki je kot prvi jutranji korak: zaspan, neodločen in v tihem pričakovanju razvoja ture.

***

* Lahko sicer spraviš človeka z gore, ne moreš pa spraviti gora iz človeka.

  • Share/Bookmark