GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (4)

Februar 20th, 2018 by Borut Peršolja

(Četrta, zadnja objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

(Sklepne ugotovitve diplomskega dela)

Na podlagi študije različnih kart in pisnih virov lahko rečemo, da so imena v Kamniško-Savinjskih Alpah doživela podoben razvoj kot zemljepisna imena drugod na današnjem slovenskem ozemlju. Najstarejša so imena rek in vrhov, ne dosti mlajša so imena naselij, z intenzivno gospodarsko rabo (paša, lov, gozdarstvo, rudarstvo …) so svoja imena dobile tudi druge (manjše) prvine v pokrajini. Nekatera imena, zlasti imena planin, opozarjajo na nekdanjo rabo tal (takšno ime je npr. Goli vrh = neporaščen oz. iztrebljen svet zaradi paše, ki je danes že močno zaraščen).


Brana: mogočna gora, ki brani dostop nepoklicanim. (Fotografija: Borut Peršolja)

Večina zemljepisnih imen je zapisanih na zemljevidih. Ugotovili smo, da različni zemljevidi ne uporabljajo enotnega imenskega inventarja. Razlike so tako v številu zemljepisnih imen na zemljevidih (če gre za zemljevide enakega merila), kot tudi v značilnostih imena (lega, napis na zemljevidu). Številna imena, zlasti mikrotoponimi, so ohranjeni v številnih pisnih virih. Pregled pisnih virov še ni končan, zato tudi v EZIKSA še niso uvrščena vsa imena. Posamezni deli preučevanega območja (npr. južni in severni del Krvavške skupine, Pokokrje in Jezersko) v preteklosti niso bili deležni skrbnega zapisovanja in preučevanja zemljepisnih imen. Na teh območjih je nedvomno skritih še veliko zemljepisnih imen, ki živijo samo med ljudmi. Zaradi spremenjenega načina življenja domačinov, ki jim je gospodarski prostor gora nekoč pomenil najpomembnejši ali vsaj dopolnilni vir zaslužka, zemljepisna imena izumirajo oz. jih ne bomo mogli vseh oteti pozabi. Terensko delo, ki je edina metoda zbiranja zemljepisnih imen, bi moralo biti v ta namen zelo sistematično in plod dlje časa trajajočega raziskovanja.


Lepa imena, lepa brezpotna doživetja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri geografskem preučevanju smo naleteli na vrsto vprašanj in problemov, ki so dobro znana že predhodnim raziskovalcem:

• Pri določevanju lege so včasih sporni tako podatki o koordinatah objekta, na katerega se nanaša zemljepisno ime, kot tudi podatek o višini. Seveda sta obe danosti v domeni geodetov, ob resnem terenskem delu je možno tudi določevanje lege imen s pomočjo GPS sistema. Določevanje lege na terenu bi marsikdaj odpravilo nekatere netočnosti, ki se zlasti pojavljajo pri zemljepisnih imenih, ki zaznamujejo večje območje (npr. planina, gozdni predel, ledinsko ime).
• Obstaja veliko imen, za katere obstaja več pogovornih in pisnih različic imena. Dokončno opredeljevanje je možno le na podlagi skrbnega preverjanja v vseh treh stopnjah preučevanja: pregled kartografskih in pisnih virov ter preučevanje na terenu, takšen proces je lahko dolgotrajen in pogosto so tudi končne rešitve še vedno vsiljene. Verjetno je v tem primeru bolje uporabljati vsa imena v različici, za katero se avtor pod vsebinskimi pogoji odloči. Poseben problem predstavljajo zemljepisna imena, ki imajo v napisu pojasnjevalni del, za katerega ni jasno, ali je del imena (npr. slap Rinka, dolina Kamniška Bistrica, planota Velika planina). Pravila pri tem pravzaprav ni, raba je odvisna tako od starosti uporabe oz. splošnega poznavanja objekta (dlje je objekt znan javnosti, manj je potreb za njegovo razločevanje), kot tudi od informativne rabe zemljepisnega imena. Če naj bo zemljepisno ime “ključ za branje zemljevida”, potem naj se raje odločimo za daljše in tako jasnejše ime.


Spodmoli v Kalcah: zavetišče nekdanjih obiskovalcev gora. Pred prvopristopniki … (Fotografija: Borut Peršolja)

• Tudi pri opredeljevanju geografske vsebine, na katero se nanaša posamezno zemljepisno ime, naletimo na probleme. Opredeljevanje imena poteka z namenom, da obogatimo informacije o prostoru, hkrati se na našo opredelitev nanaša tudi izbor črk oz. pisave kot dogovorjenega znaka za izpis na zemljevidu. Jasno je, da vsak objekt ne more imeti popolnoma svoje identitete, ki bi se odražala v svojstvenem zapisu na zemljevidu, zato je potrebno združevanje v skupine imen. Združevanje v najširše skupine ni sporno, na težave naletimo pri natančnejšem opredeljevanju, saj šifrant imen z geografskega vidika ne upošteva enotnega pristopa. Kar nekaj težav pri opredeljevanju izvira tudi iz nedefinirane strokovne terminologije oz. terenskega izrazoslovja. Na tem področju čaka geografe še veliko dela.


Zaraščeni Goli vrh. Videz vara. Vara tudi ime? (Fotografija: Borut Peršolja)

• Pri zapisu imena, ki naj ustreza pravopisnim normam in je v osnovi stvar jezikoslovcev, ob skrbi za pravilno rabo pa tudi stvar vseh uporabnikov zemljepisnih imen, se najpogosteje in najizraziteje pokaže neenotna in pogosto tudi nepravilna raba zemljepisnih imen. Ob pregledu strokovne literature se je pokazalo, da je nemogoče vsa imena obravnavati enotno. Pod pravopisna pravila zagotovo sodijo vsa imena, ki jih označujemo kot makro ali mezo imena – ta imena imajo za seboj določeno zgodovino, so uveljavljena in so tudi najpogosteje uporabljena (v govoru, na zemljevidu, pri razvedanju …). Drobna pokrajinska imena oz. mikrotoponimi, so rezultat specifičnega razvoja tako jezika kot ljudi v pokrajini. Najpogosteje jih je oblikoval preprost človek, domačin, zato se v imenu skriva ne samo “orientacijska” informacija, pač pa informacija vredna narodnega bogastva, ta imena bi bilo zato potrebno zajemati v njihovi izvorni obliki, šele sčasoma, ko bi se ta imena vključila v vsakodnevno ali vsaj pogostejšo rabo, bi kazalo ta imena poknjižiti. V nasprotnem primeru naj ta imena ostanejo zapisana v obliki, kot so nastala.

Evidenca zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp je zato nedokončan projekt. V EZIKSA niso vključena vsa imena, potrebno je dopolniti manjkajoče podatke o legi in višini, prav tako manjka pri dokončnem oblikovanju sodelovanje vseh tistih strokovnjakov, ki sodelujejo v procesu standardizacije zemljepisnih imen. Obravnava zemljepisnih imen mora biti interdisciplinarna, saj nas preučevanje s samo enega zornega kota lahko pripelje v pretiravanje in nestrokovno razlaganje. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji, bi se lahko lotili tudi nekaterih zanimivih temeljnih geografskih preučevanj zemljepisnih imen, ki smo jih napovedali v uvodu. Gre npr. za preučevanje povezanosti razširjenosti in prisotnosti zemljepisnih imen v povezavi z rabo tal, kar bi nam morda dalo nove podatke o značilnostih pokrajine v preteklosti.


Nedokončana Rinka. (Fotografija: Borut Peršolja)

EZIKSA je zasnovana tako, da jo je moč še dodatno razširiti in dopolniti tudi s podatki, ki za naše potrebe niso tako zanimivi, so stvar celovitega pristopa k preučevanju zemljepisnih imen.

Med sklepne ugotovitve moramo zapisati tudi to, da je kakovost opravljenega dela odvisna predvsem od strokovnosti preučevalcev. Za geografe nedvomno velja, da v času študija tej problematiki namenjamo bistveno premalo pozornosti. Problematika preučevanja zemljepisnih imen je dobrodošla npr. za študijski program samostojne smeri geografije, saj študentje lahko povezujejo znanja s temeljnih področij geografije z znanjem računalništva in kartografije. Tudi ob rezultatih tega dela ugotavljamo, da smo premalo izkoristili možnosti, ki jih že danes ponuja računalniška kartografija.

Prav tako bi lahko bolj izkoristili eno temeljnih značilnosti geografskega pristopa k predmetu znanstvenega preučevanja. Geografija je pogosto mejna veda, veda, ki zna povezovati naravo in družbo, žal vse premalokrat spoznamo resnično interdisciplinarno delo, kjer bi geografi v praksi lahko izkoristili to konkurenčno prednost. Tudi na tem vsebinskem in metodološkem delu bi se lahko študentje geografije marsikaj naučili.


Repovkotski tolmuni ali tolmuni v Repovem kotu? (Fotografija: Borut Peršolja)

Čisto za konec še nekaj besed o naših občutkih po opravljenem delu. Zavedamo se, da smo šele na začetku. Pa naj gre pri tem za naše konkretno raziskovanje zemljepisnih imen v Kamniško-Savinjskih Alpah ali za našo pot v znanstveno delo. Prvi koraki so vedno obotavljivi, šele prve pozitivne izkušnje rojevajo nov pogum in nov zagon. Gledano nazaj bi se dalo še marsikaj narediti, dopolniti. Poznavalci bodo k našemu delu nanizali svoje predloge, kritične osti in opozorili na svoje poglede. Z veseljem bomo razpravljali o teh predlogih in razmišljanjih, saj je pred nami še veliko stvari in dogodkov, ki nas bodo obogatili in naučili sprejemati razvoj kot gibalo življenja.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Grintovci: moje domače gore. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (3)

Februar 18th, 2018 by Borut Peršolja

(Tretja, predzadnja objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

Delna EZIKSA je vsebovala okrog 760 zemljepisnih imen.

Dopolnjevanje podatkov EZIKSA je potekalo v treh vsebinskih sklopih (preverjanje kart, preverjanje pisnih virov ter preverjanje na terenu). Preverjanje je potekalo v treh stopnjah. Način in obseg preverjanja je razvidno iz navedb o Drugih virih ter Opomb v EZIKSA.

Preverjanje kart
Kot osnovne zemljevide za raziskavo smo uporabili naslednje liste DTK:
1. Preddvor, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1986.
2. Spodnje Jezersko, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
3. Zgornje Jezersko, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
4. Solčava, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
5. Grintavec, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.
6. Podvolovljek, topografska karta 1 : 25.000, Vojnogeografski institut Beograd, vsebina dopolnjena 1985, tiskano 1987.

Med dopolnilne kartografske vire smo uvrstili Temeljne topografske načrte v merilu 1 : 5.000 oz. 1 : 10.000 (22 listov), dva planinska zemljevida – Grintovci (1 : 25.000, 1994) ter Kamniške in Savinjske Alpe (1 : 50.000, 1996) ter zemljevide iz Atlasa Slovenije.

Kot zgodovinske vire smo uporabili Jožefinske vojaške zemljevide (1 : 28.800, 1763–1787) ter zemljevide iz Franciscejskega katastra (1826).

V EZIKSA niso vključena imena plezalnih smeri. Ta imena, zlasti tista, ki so nastajala pred in v klasični dobi alpinizma, marsikaj povedo o naravnih potezah sten. Novejša imena, ki so nastala ob vzponih v zadnjih tridesetih letih, so manj “geografska”, saj izražajo predvsem razpoloženje ali doživljanje smeri in življenjski slog prvih plezalcev in alpinistov. O teh imenih v literaturi ni najti nobene strokovne opredelitve. Na tem področju dejavnosti in rabe gorskega sveta nastaja največ novih imen in zavedati se moramo, da so tudi ta imena nedvomno del pokrajine in kot taka zemljepisna imena. Površen pregled alpinističnih vodnikov (Golnar, 1982, 1988, 1984) je pokazal, da je teh imen zelo veliko (našteli smo kar 530 imen različnih smeri).


Vodotočno jezero = Vodotočnik = Vodotočje. (vir: diplomsko delo)

Na teren smo se odpravili sedemkrat, večinoma na južno stran Grintovcev (Velika planina, Planjava, dolina Kamniške Bistrice, Kalce), po en dan smo bili tudi v Logarski dolini in Robanovem kotu, na Jezerskem in v Pokokrju. S terenskim delom smo tako uspeli preveriti nekaj več kot 100 imen (gre za 6,7 % vseh imen). Seveda to ne pomeni, da je terensko delo nepotrebno. Nasprotno: še kako je potrebno in smiselno, vendar le ob dobri vsebinski in organizacijski pripravi.

Legenda EZIKSA

Legenda virov za stolpec Drugi viri (glej tudi seznam uporabljenih virov):

A – Atlas Slovenije (1992)
B – Slovenska vodna imena (Bezlaj, 1956)
BR – Kako preprosto ljudstvo … (Badjura, 1938)
C – Davne sledi človeka v Kamniških Alpah (Cevc, 1997)
Č – Planine v južnih Kamniških Alpah (Čerček, 1948–49)
F – Vodnik Kamniške in Savinjska Alpe (Ficko, 1982)
G – Karta Grintovci (1994)
GI – Geomorfološka inventarizacija Kamniško-Savinjskega regijskega parka (1995)
J – Zemljevid Jezersko (1996)
JF – Molička peč, planina ali gora? (Ježovnik, 1995)
JP – Jezerska planinska pot (dnevnik)
K – Zemljevid Kamniške in Savinjske Alpe (1996)
KAK – Zemljevid Karavanke, Kamniške Alpe in soseščina (1954)
KL – Krajevni leksikon Slovenije (1996)
KO – Vodnik za Savinske planine (Kocbek, 1894)
KP – Krajevna imena v Grintovcih (Kopač, 1946)
KS – Kost za glodanje (Klinar, 1993)
L – Lučka Bela, Robanov kot (Golnar, 1984)
M – Franc Hohenwart iz Zoisovega kroga (Malešič)
M1 – Barčica po Beli plava (Malešič, 1997)
MO – Zemljevid Mozirje
MP – Malešič pismo
NA – Naš alpinizem (Kajzelj, 1932)
NZ – Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju … (Pollak, 1995)
P – Po slovenskih gorah (Mazi, 1958)
PK – Posledice zime 1950/51 v Kamniških planinah (Kunaver, 1951)
R – Slapovi v Sloveniji (Ramovš, 1983)
RO – Ledinska imena v Robanovem kotu (Vršnik Robanov 1963)
S – Južni pristopi v Grintovcih (Stritar, 1995)
SK – Storžek nad Jezerskim sedlom (Klinar, 1994)
SN – Sto naravnih znamenitosti (Skoberne, 1988)
SP – Vodnik po gorah in dolinah v Savinskih planinah (Kocbek, 1903)
V – Velika planina (Cevc, 1993)
VF – Planine v vzhodnem delu Savinjskih Alp (Fajgelj, 1953)
VP – Vodnik po planinskih postojankah (Dobnik, 1989)


Veliki Podi = Veliki podi = Podi. (vir: diplomsko delo)

Ko smo končali delo v vseh treh vsebinskih sklopih se je v EZIKSA nabralo skoraj 1500 imen (točneje 1476 zemljepisnih imen). Od vseh imen je 1160 imen preverjenih do te stopnje, da jih lahko pregleda jezikoslovec in so lahko po tem pregledu in popravkih predmet standardizacije.

Zemljepisna imena, ki so ostala sporna (gre za okrog 316 imen oz. 21,5 % vseh imen), so v EZIKSA posebej označena z zvezdico (*) v tretjem stolpcu. Ta imena je potrebno natančneje preveriti in jih kasneje dati v pregled jezikoslovcu.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Notranja platnica originala diplomskega dela v knjižnici Odelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

(Se nadaljuje in konča prihodnjič.)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP (2)

Februar 13th, 2018 by Borut Peršolja

(Druga objava iz vsebine univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof. dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

Skupna površina obravnavanega območja diplomskega dela je skoraj 270 km2 (natančno 26.999 ha). Najvišja točka je vrh Grintovca 2558 m, najnižja točka pa v Stahovici (428 m).

Ime Kamniško-Savinjske Alpe ni vzeto iz žive ljudske govorice. Vsa poimenovanja celotne gorske skupine so umetna in so nastala v novejšem času. Na južni strani, v ravninskem svetu Ljubljanske kotline je iz žive ljudske govorice poznano ime Grintovci, ki je nastalo zaradi skalne ali grintove površine najvišjih gora.

Ime Savinjske Alpe je bilo uvedeno iz Posavinja, s štajerske strani. Oznaka Solčavske Alpe se naslanja na zadnje sklenjeno naselje ob zgornjem toku Savinje. Ime po Kamniku – Kamniške Alpe (in tudi Kamniške planine) je bilo dano s kranjske strani, a ima podobne nevšečnosti kot vsa umetna poimenovanja po naseljih. Pri poimenovanju in njegovi uveljavitvi in utrditvi med prebivalstvom so nemalo prispevali strokovni pisci, še zlasti s temeljnih področij, ki so preučevali in predstavljali to osrednjo visokogorsko alpsko skupino vrhov snežnikov. Skupno ime je uvedel Ferdinand Seidl, ki je v svojem delu Kamniške ali Savinjske Alpe (Matica Slovenska, Ljubljana, 1907–1908) združil obe poimenovanji.

Janez Vajkard Valvazor je to gorovje v svojem temeljnem delu Die Ehre des Herzogthumus Crain (1689) poimenoval Snežniki (Schneegebirge), medtem ko ga je Baltazar Hacquet imenoval Ta kamelska planina. Hacquet je kasneje skupino preimenoval v Steiner Alpes (Kamniške Alpe).


Predoselj ali Predaselj? Soteska ali vintgar? (vir: diplomsko delo)

Konec 19. stoletja je dr. Johannes Frischauf uvedel ime Savinske Alpe (Die Sannthaler Alpen, Dunaj, 1877), za to ime pa se je dosledno zavzemal tudi Fran Kocbek, organizator in pobudnik organiziranega planinstva v Posavinju. V svoji knjigi Savinjske Alpe (Celje 1926) je ime pogorja utemeljil po Savinji, ki je največja in najdaljša reka, ki odmaka severovzhodni del tega visokogorja.

Takoj po drugi svetovni vojni so se začele ponovne razprave o (ne)ustreznosti tega imena. Nekateri, njihova značilnost je bila ta, da so prebivali na južni strani gorovja, so zahtevali enotno ime za celo skupino – Kamniške Alpe. Prebivalci s štajerske oz. savinjske strani, pa so zagovarjali ime Savinjske Alpe.

Zato je o problemu poimenovanja pisal tudi Melik v Slovenskem alpskem svetu leta 1954. Melik je po razgrnitvi dejstev in tehtanju argumentov predlagal, naj se tudi prihodnje obdržita in uporabljata kot enakovredni obe imeni. Dokončno je polemiko o uporabi imena Kamniške in Savinjske Alpe zaključil dr. Svetozar Ilešič leta 1972, ko je v imenu Geografskega inštituta SAZU podprl Melikovo mnenje in potrdil uporabo obeh imen: Kamniške in Savinjske Alpe oz. Kamniške ali Savinjske Alpe. Vsako zase naj bi uporabljali takrat, kadar gre bolj za kamniško oz. bolj savinjsko stran.

Gams je v Slovenskih gorah (1982) ubral drugačno pot: “Če na primer zapišemo Kamniške in Savinjske Alpe, pomeni to,da gre za dve gorovji. Kaj je bolj prav: “Kamniške in Savinjske”, “Savinjske ali Kamniške”, “Kamniške Alpe”, “Savinjske Alpe”? Ne dvomimo, da gre za enotno gorovje. Zato in zaradi tradicije smo odstopili od načela, da bi to gorovje delili na Savinjske Alpe in Kamniške Alpe. Tukaj je ime zapisano tako, da nakazuje enotnost in obenem dve izhodišči: Kamniško-Savinjske Alpe (če obrnemo, bi prišla beseda “Savinjske” na zemljevidih na kranjsko stran).”


Velika Planina? Velika planina? Veliki Stan? (vir: diplomsko delo)

V diplomskem delu za celotno gorsko skupino uporabljamo ime Kamniško-Savinjske Alpe, za posamezne dele pa tudi ustrezna krajevna poimenovanja (Kamniške Alpe, Savinjske Alpe).

Z nekaj ironije bi lahko rekli, da je ime Kamniško-Savinjske Alpe pravzaprav v temelju čisto geografsko ime, saj povezuje dva ključna elementa – družbo (Kamnik) in naravo (Savinja).

***

Osnova za delo je bilo zemljevidno gradivo, ki je precej obsežno, zato se je pojavila dilema, katere vire uporabiti kot temeljne. Glede na gorski značaj reliefa, primerno merilo in glede na razpoložljivost imen iz Evidence zemljepisnih imen pri Geodetski upravi Republike Slovenije (EZI GURS) smo se odločili, da za osnovo vzamemo imena zajeta s Temeljnih topografskih zemljevidov v merilu 1 : 25.000.

Delna EZIKSA je vsebovala okrog 760 zemljepisnih imen.

V Evidenco zemljepisnih imen Kamniško-Savinjskih Alp (EZIKSA) smo kasneje poleg zgoraj omenjenih imen vključili še imena s temeljnih topografskih načrtov v merilu 1 : 5.000 oz. 1 : 10.000 in imena z dveh planinskih zemljevidov – Grintovci (1 : 25.000, 1994) ter Kamniške in Savinjske Alpe (1 : 50.000, 1996). Kot pomemben kartografski vir smo uporabili tudi Atlas Slovenije.

Pri vključevanju imen v EZIKSA je bilo uporabljeno pravilo, da se vsako ime realnega objekta hrani samo enkrat, ne glede na to, da se na različnih zemljevidih pojavi večkrat.


Vse je zapisano v knjigi Zemlja. (vir: diplomsko delo)

Ko smo končali delo v vseh treh vsebinskih sklopih se je v EZIKSA nabralo skoraj 1500 imen (točneje 1476 zemljepisnih imen). Od vseh imen je 1160 imen preverjenih do te stopnje, da jih lahko pregleda jezikoslovec in so lahko po tem pregledu in popravkih predmet standardizacije.

S pregledom pisnih virov smo dopolnili in izpopolnili kakovost delne EZIKSA. Seznam pisnih virov je obsežen, zato smo iz njega izbrali enajst temeljnih del, katerih vsebino smo pregledali zelo natančno in sistematično. Ostali viri so služili kot pomožni viri pri npr. dodatnem preverjanju posameznih imen. V EZIKSA so bila vključena vsa imena, ki so se pojavila v literaturi, jih na zemljevidih ni bilo.

V fazi preverjanja imen in dopolnjevanja podatkov EZIKSA smo preverili oz. dopolnjevali naslednje prvine:
- lego (koordinate v Gauss-Krügerjevem koordinatnem sistemu),
- tip imena (na podlagi šifranta tipov),
- nadmorsko višino,
- pojavnost in zapis imena na Jožefinskih zemljevidih in v Franciscejskem katastru,
- pojavnost in zapis imena na zemljevidih 1 : 25.000, 1 : 10.000, 1 : 5.000, Grintovci, Kamniško in Savinjske Alpe ter Atlas Slovenije,
- drugi viri in
- opombe.

Preverjanje je potekalo na več načinov in na več ravneh:
- pregled temeljne literature,
- po potrebi pregled dodatne literature,
- primerjava stanja na različnih zemljevidih,
- pregled aerofotoposnetkov (zlasti za določevanje tipa imena),
- pregled starih zemljevidov v Arhivu Slovenije,
- terensko delo in
- pogovor s poznavalci.

Način in obseg preverjanja je razviden iz navedb o Drugih virih ter Opomb, ki so vključene v EZIKSA.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)

(Se nadaljuje.)

  • Share/Bookmark

GEOGRAFSKI PROBLEMI IMENOSLOVJA KAMNIŠKO-SAVINJSKIH ALP

Februar 7th, 2018 by Borut Peršolja

(V štirih objavah si bomo pogledali vsebino mojega univerzitetnega diplomskega dela Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp, ki sem ga zagovarjal pred dvajsetimi leti – novembra 1997, februarja 1998 pa sem zanj prejel študentsko Prešernovo nagrado.)

Geografski problemi imenoslovja Kamniško-Savinjskih Alp

Diplomsko delo

Število strani: 149
Število preglednic: 5
Število zemljevidov: 1
Število fotografij: 6

Mentor: prof.dr. Jurij Kunaver, redni profesor

Avtor: Borut Peršolja

Ljubljana, vinotok 1997


Naslovnica diplomskega dela.

***

(Uvodno poglavje.)

Kamniško-Savinjske Alpe poznam že toliko časa, kolikor se zavedam samega sebe. S pomočjo staršev in kasneje vodnikov Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale sem jih že zarana spoznal po dolgem in počez, v srednji šoli se je začelo tisto čarobno gorniško obdobje, ko iščoč različne pustolovščine odkrivaš stvari, ki ti ostanejo zapisane v duši. Prej ali slej mora priti do tega, da se odnos do gora razvije v gorništvo kot način življenja. Takrat ugotoviš, da imaš gore rad, in jaz imam Kamniško-Savinjske Alpe rad še prav posebej.

Moje “znanstveno” raziskovanje gorskega sveta se je začelo s seminarsko nalogo o Planinah v Vzhodnih Kamniških Alpah. Planine sem preučeval z vidika naravnih pogojev za njihov nastanek, skušal sem tudi ovrednotiti njihov ekonomski pomen. Spomladi leta 1995 me je želja po opravljanju obvezne študijske prakse prinesla na Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Na inštitutu so se pripravljali na projekt priprave strokovnih podlag za Kamniško-Savinjski regijski park. Dogovorili smo se, da jim bom pri projektu pomagal po svojih močeh, težišče mojega dela je bila izdelava zemljevida rabe tal v merilu 1 : 25.000.

Ob takratnem delu je zorela tudi misel o morebitni vsebini diplomskega dela. Najprej sem želel delati nekaj s področja geomorfologije osrednjega dela Kamniško-Savinjskih Alp, vendar me je vreme jeseni leta 1996 odvrnilo od teh načrtov. Brez terenskega dela seveda ne bi šlo, vendar je zimska polovica leta za raziskovanje v visokogorju nemogoča. V iskanju teme, ki bi se jo dalo v glavnem obdelati tudi v dolini ali spomladi na terenu, sva z dr. Jurijem Kunaverjem omenila idejo o preučevanju imen. Vzela sva si čas za razmislek (kaj, kako …) in v začetku letošnjega leta oblikovala izhodišča dela.

Problematika zemljepisnih imen ima seveda več razsežnosti: od čisto praktične, ki se kaže na terenu ob orientaciji v prostoru ali ob vsakodnevni rabi in izgovorjavi imen domačinov, do strokovne in znanstvene ravni, kjer pridejo na piano težave ob pravilnem in enotnem zapisovanju imen, natančni lokaciji imen in iskanju izvornih pomenov imena. Na to temo sem poznal nekaj različnih poljudnih člankov iz gorniške sfere (Marjan Raztresen, dr. Stanko Klinar), že ob seminarski nalogi sem naletel tudi na strokovne polemične osti glede poimenovanja Kamniško- Savinjskih Alp (Ilešič, Melik, Gams). Za začetek je bilo torej vzpodbud dovolj, s širjenjem obzorja ob pregledu literature in zemljevidov, ter ob pogovorih s poznavalci je tema postajala iz dneva v dan zanimivejša. Treba se jo je bilo samo še lotiti …


Višinski zemljevid obravnavanega območja Kamniško-Savinjskih Alp. (vir: diplomsko delo)

Čeprav je preučevani prostor fizično relativno majhen, opravljeno delo nikakor ni bilo skromno (niti po obsegu, niti po vsebini). Pokazalo se je, da je drobnih, že skoraj pikolovskih vprašanj zelo veliko, naj gre za zapis imena (Predaselj/Predoselj), razlike pri legi imena na različnih zemljevidih in v literaturi (npr. Molička planina), ali za podatke o nadmorski višini. Potrebna je bila velika natančnost, ki je geografom že skorajda pregovorno tuja (če je geografija res površna veda o površju). Urediti sistem dela in se ga dosledno držati je bilo zagotovo najtežje dejanje diplomskega dela. V tem delu – doslednosti – se mi zdi, da bi se dalo kakšno stvar izpeljati še bolje, zlasti če bi nekatere sedanje ugotovitve lahko predvidel že na začetku.

Pri delu seveda ni šlo brez obilice branja. Bral sem zelo veliko, od strokovnih člankov in knjig, vse do številnih drobnih notic, spisov, zgodb in leposlovja. Velik del teh tekstov je bilo z mojega raziskovalnega vidika neuporabnih, vendar so mi takšni “izleti” iz strogega okvira dela dajali še dodatno energijo in mi bogatili podobo o Kamniško-Savinjskih Alpah. Priznam, da je takšno prebiranje vzelo veliko časa. Ob tem sem spoznal še nekaj – da je problematika zemljepisnih imen področje, ki mu lahko posvetiš celo življenje. Moje delo je zato zgolj skromen poizkus in kamenček v mozaiku, močno oprt na ramena številnih generacij domačinov in drugih obiskovalcev in ljubiteljev gora.


Grintovci. (Fotografija: Borut Peršolja) (vir: diplomsko delo)

Diplomsko delo držite v rokah. Upam, da boste v njem našli nekaj zase. Ob tem sem hvaležen vsem, ki so kadarkoli nesebično zapisali svoje znanje in občutke o Kamniško-Savinjskih Alpah. Brez njih bi bilo delo zelo drugačno. Najlepša hvala mentorju prof. dr. Juriju Kunaverju za njegove nasvete in pogovore, ki so se nanašali tako na posamezne probleme in dileme, na metodološka navodila pa vse do motiviranja za delo. Hvala tudi kolegom z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU za potrpežljivost in strokovno pomoč, ki sem je bil od vseh delež v takšni ali drugačni obliki.

***

Besedilo diplomskega dela (PDF 2, 3 MB)

Seznam imen (PDF 1,3 MB)

priloga 2 (PDF 212 KB)


Listina o geografski študentski Prešernovi nagradi.

(Se nadaljuje.)

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S TADEJEM GOLOBOM

Februar 1st, 2018 by Borut Peršolja

V torek, 6. februarja 2018, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal

Lumarjev gorniški večer s Tadejem Golobom

z naslovom Gore niso le besede (enainsedemdeseti po vrsti).

Vabilo za tiskanje (PDF 198 KB)

Tadej Golob (1967) iz Lenarta v Slovenskih goricah, živi v Ljubljani, novinar, pisatelj, urednik in alpinist. Neporočen, a živi v skupnosti, oče dveh otrok, samostojni kulturni delavec. Član Alpinističnega kluba Črna, pleza od leta 1987, opravil je številne plezalne vzpone v slovenskih in tujih gorah, med njimi kar nekaj prvenstvenih. Sodeloval je na dvanajstih alpinističnih odpravah, med drugim Daulagiri (vrh, 1998), Ski Everest (vrh, 2000) in Dzasampatse (južna stena, 2004). Avtor knjig Z Everesta (2000), Avtobiografija: Peter Vilfan (2004), Zgodba iz prve roke: Zoran Predin (2008), Svinjske nogice (2009), Zlati zob (2011), Kam je izginila Brina? (2013), Ali boma ye! (2014), Dajte Gogiju žogo!: Goran Dragić (2015) in Jezero (2016). Urednik revije za alpinizem, športno plezanje in treking Grif (1995–2002) ter avtor številnih pogovorov v reviji Playboy. Prejel je nagrado kresnik (2010).

Po uvodni predstavitvi se je s Tadejem pogovarjal Borut Peršolja.


Sogovornika enainsedemdesetega gorniškega večera. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

O čem sva se pogovarjala?

Kako si od običajnega nogometa prispel v drzne hribe? Si začel s hojo ali kar takoj s plezanjem?

Kako si v osnovni šoli in gimnaziji doživljal hojo, gorniške športne dni?

Kako nastane zaupanje v soplezalca? Kaj to zaupanje sestavlja – če se da, naštej le v nekaj besedah? Lahko plezaš z nekom, četudi vajin odnos ne doseže ravni zaupanega prijateljstva?

Pri plezanju je osredotočenost izjemno visoka in izključujoča. Pri kateri dejavnosti se v življenju še lahko na tak način spraviš skupaj? Tudi pri pisanju?

Kako premaguješ tesnobo pred vzponom? Kako v sebi presegaš nezaupanje pred morebitnim padcem v steni?

Za kriminalko praviš, da se morajo vse stvari ujemati. Kaj vse pa se mora ujemati v hribih (nasvet začetnikom)?


Alpinist Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kot nekdanji domicilni ferajn navajaš AO Železničar. Si tam tudi zares začel? Si še del ferajnovskega življenja? Kako mularija gleda nate? Nekoč je bil član odseka tudi prvak SDS …

Od kod fascinacija nad Loško steno, nad to nepristopno alpsko divjino, kot jo je poimenoval Tine Mihelič?

»Skupna lastnost alpinistov je, da se veselijo življenja. Vedo, da ga lahko izgubijo, zato ga bolj cenijo.« Kdo ali kaj je najpogostejši morilec v hribih?

Številni ekstremni športniki poudarjajo, da so najbolj živi, ko so najbližje smrti. Iskreno govoriš o tem, da se po smrti prijateljev dolgo nisi pobral in da plezanje ni več enako kot v času s smrtjo v gorah neokrnjenega življenja. Kako predelati slovo in se vendarle lotiti novega vzpona, nove odprave?

Everest. Je res najvišja gora na svetu?

»Stali smo na vrhu Everesta, se smejali in tolkli po ramenih in ves kurčev svet je ležal pod nami.« Se je ob vzponu dalo začutiti duha prvopristopnikov?


Pisatelj Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Ujel si še zadnje velike himalajske ekspedicije, eden izmed vodij je bil tudi Tone Škarja. Pri katerih stvareh na odpravah je bilo med vami najmanj razumevanje, kje ste se najbolj ujeli?

Zakaj se po tvojem mnenju ni prijel Humarjev način (neposreden spletni prenos) promocije plezanja?

Kot nekdanjega športnega novinarja (1990–1996) sprašujem kaj zares športnega prepoznavaš v alpinizmu, športnem plezanju, lednem plezanju? (Vadba, pravila, tekmovanje (s samim seboj in z drugimi), dosežen rezultat, navijači …)

Je kaj slabega v tem, da o alpinizma ne slišimo nič v športnih poročilih? Ali je alpinizem res pomemben za Slovenijo?

»V življenju sem že ogromno prebral, a vse sem pozabil. A očitno vse skupaj vendarle leži nekje v tebi in potem pride na dan kot nezavedno.« Je tako tudi z intuicijo? Kako se z njo znajdeš v steni, pri iskanju prehodov iz težav?

»Tako gre (pri pisanju) bolj za preigravanje občutkov. Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Je to tvoje vodilo v pisanju?

Kako si se prebijal čez Kugyja? Kako shajaš z literarnim Nejcem Zaplotnikom in Vikijem Grošljem? V čem je (če je?) dragocena drugačnost v slovenskih zgodbah Bernadette McDonalds (Alpski bojevniki, 2016)?


Novinar Tadej Golob. (Fotografija: Kaja Peršolja)

V pogovoru za Buklo si dejal, da te motiv – da ustvariš nekaj, kar bo VPLIVALO na ljudi – nenehno žene naprej. Velja to tudi v samotnem alpinizmu?

Vplivati si želijo, želimo tudi drugi. Katere gorniške bloge in čigava socialna omrežja spremljaš – če sploh?


Kriminalna uspešnica Jezero. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Je to »voditeljstvo« vplivalo tudi na nastanek revije Grif?

V promocijskem opisu Grifa (Revija za alpinizem, športno plezanje in treking.) je umanjkalo planinstvo. Cinizem ali jasno sporočilo Planinskemu vestniku?

Bo pokopani Grif kdaj arhivsko Oprijemljiv na spletu?

Kako sta se spoznala z Urbanom Golobom? (Večina nas je itak mislila, da sta v sorodu.) S čim te je prepričala njegova fotografija? In beseda?

Te zanima kako sem hočeš/nočeš postal naročnik Playboya? Koliko let si pri njem zdržal ti? Je bilo težko v družbi nagih deklet?

V Playboyu si imel za pogovor na voljo 40.000 znakov. Zakaj viteško vztrajaš pri daljših besedilih, če pa cel svet adrenalinsko krajšarsko tvita? Je Vesna Milek tvoj spolni antipod?


Avtorski podpis spomina. (Fotografija: Kaja Peršolja)

Kako da v Playboyu niste slekli nobene alpinistke ali športne plezalke (OK; Natalija Gros »za dobrodelne namene«)?

Kateri slovenski alpinist bi si zaslužil (tvojo) biografijo? Je bilo o aferi Česen že vse povedano?

»Tudi v alpinizmu skušam biti ustvarjalen in plezam prvenstvene smeri, se pravi tam, kjer ni plezal še nihče pred menoj.« Kakšno je po tvojem mnenju idealno (?) razmerje med ustvarjalcem/umetnikom in državo?

Planinski vestnik si s kulturo deli rojstni dan – 8. februar (1895). Praviš, da »vem, da ne bom nikoli več dobil nobene nagrade.« Bi bil »za nagrado« urednik Planinskega vestnika?


Do snidenja! (Fotografija: Kaja Peršolja)

  • Share/Bookmark

ZBIRKA ZEMLJEPISNIH IMEN

Januar 28th, 2018 by Borut Peršolja

V Sloveniji imamo uradno zbirko zemljepisnih imen – Register zemljepisnih imen, ki ga vodi Geodetska uprava Republike Slovenije. Gre za uradno državno evidenco in vsebuje imena objektov, ki so stalna in imajo neko časovno, zgodovinsko, etnološko ali družbeno uveljavljeno identiteto (Pogorelčnik 1999, 107). Pogorelčnikova dodaja, da “… to v glavnem velja tudi kot definicija zemljepisnega imena …” (Pogorelčnik 1999, 108). V Register zemljepisnih imen so bila zajeta zemljepisna imena s temeljnih topografskih načrtov in državnih kart različnega merila (1 : 5.000/10.000, 1 : 25.000, 1 : 250.000, 1 : 1.000.000).

Zemljepisna imena z Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 so bila od leta 1996 do leta 2002 deležna celovitega topografskega pregleda (Peršolja 2002, 369). V petih raziskovalnih projektih, ki so potekali na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU, smo pregledali 184 listov Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000. Pregledana so bila zemljepisna imena na 91,5 % vseh listov Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000.

V letu 2001 je bil pripravljen Zgoščeni imenik zemljepisnih imen Slovenije, ki vsebuje 842 zemljepisnih imen na zemljevidu Republike Slovenije v merilu 1 : 1.000.000. Zgoščeni imenik zemljepisnih imen obsega 463 standardiziranih zemljepisnih imen na območju Slovenije in nestandardizirana zemljepisna imena izven Slovenije: 53 na območju Italije, 127 na območju Avstrije, 16 na območju Madžarske in 183 na območju Hrvaške (Peršolja 2002, 370). Imenik obsega tudi 138 kazalk (Ankaran/Ancarano → Ankaran), tako da zgoščeni imenik obsega skupaj 980 zemljepisnih imen. Poleg pravopisno pravilnega zapisa zemljepisnega imena sta za vsako zemljepisno ime v seznamu dodana lega v Gauβ-Krügerjevi projekciji in tip zemljepisnega imena. Podatki o standardizaciji zemljepisnih imen so vnešeni v Register zemljepisnih imen.


Zgoščeni imenik zemljepisnih imen.

V letu 2002 je bil opravljen pregled zemljepisnih imen na preglednem zemljevidu Republike Slovenije v merilu 1 : 250.000. Seznam zemljepisnih imen je bil posredovan v postopek standardizacije Komisiji za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Rezultat standardizacije je imenik standardiziranih imen na območju Slovenije z nestandardiziranimi imeni zunaj Slovenije in pregledni zemljevid v merilu 1 : 250.000 z vsemi imeni. Imenik zemljepisnih imen Državne pregledne karte v merilu 1 : 250.000 je objavljen na hrbtni strani Državne pregledne karte v merilu 1 : 250.000. Na karti je prikazanih prek 8000 zemljepisnih imen, od tega 4272 na območju Republike Slovenije. Na slovenskem državnem območju predstavljajo večino imen naselja (3609), sledijo oronimi (345), hidronimi (277) ter pokrajinska imena (41). Na karti so prikazana vsa slovenska naselja z več kot 200 prebivalci.

Podatek, da ima Slovenija približno 200.000 zemljepisnih imen (Pogorelčnik 1999, 107), se nanaša izključno na Register zemljepisnih imen in na zemljevide, s katerih so bila zemljepisna imena zajeta v register. V to številko so všteta zemljepisna imena na območju Republike Slovenije in sosednjih držav. Čeprav sodijo zemljevidi med najbolj uveljavljena sredstva za posredovanje zemljepisnih imen, pa zaradi tehničnih omejitev in drugih razlogov zemljevidi ne vsebujejo vseh zemljepisnih imen, ki so v pokrajini. Zato omenjeno število zemljepisnih imen ne vključuje številnih zemljepisnih imen, ki so ohranjena v različnih pisnih in drugih virih. Jasno je, da omenjeno število ne upošteva tudi zemljepisnih imen, ki živijo samo v ustnem izročilu med ljudmi. Ocena števila vseh slovenskih zemljepisnih imen zaenkrat ni možna.

V pokrajini najdemo številna zemljepisna imena, ki jih ni na omenjenih zemljevidih, pa tudi zemljepisna imena, ki jih sploh ni na nobenem zemljevidu. Ker so zemljepisna imena del kulturne dediščine vsake pokrajine, je treba tudi ta zemljepisna imena sistematično zbirati in preučevati. Glede na značaj uradne zbirke zemljepisnih imen in glede na tehnične omejitve objave zemljepisnih imen na zemljevidih ne moremo pričakovati, da bi za ta zemljepisna imena skrbeli v okviru Registra zemljepisnih imen. Zato predlagamo ustanovitev Slovenske zbirke zemljepisnih imen, v okviru katere bi sistematično zbirali, obdelovali in hranili tista zemljepisna imena, ki niso zajeta v Registru zemljepisnih imen.

Preglednica 1: Število zemljepisnih imen po posameznih tipih v Registru zemljepisnih imen – zajeta s temeljnega topografskega načrta v merilu 1 : 5.000/10.000 (vir: Register zemljepisnih imen, Geodetska uprava Republike Slovenije, 2003).

Preglednica 2: Število zemljepisnih imen po posameznih tipih v Registru zemljepisnih imen – zajeta z Državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 (vir: Register zemljepisnih imen, Geodetska uprava Republike Slovenije, 2003).
Preglednica 2 (PDF 76 KB)

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

ZEMLJEPISNO IME NA ZEMLJEVIDU

Januar 21st, 2018 by Borut Peršolja


Savinjske Alpe. (Zbornik Planinskega društva Kamnik, 1993, stran 38)

Ime na zemljevidu je znak, karta pa je pomanjšana slika (dela) Zemljine površine. Naloga zemljevida je prikazati to površino čim bolj objektivno in stvarno. Iz tega lahko sklepamo, da bo vsebina zemljevida toliko boljša, točnejša in kakovostnejša, kolikor več zemljepisnih imen bo izpisanih na njej (Stepanov, 1984). Z vidika geografske stvarnosti bi tako tudi moralo biti. Kot bomo videli, ta logična povezava ni tako enostavna, kot zgleda, saj zmanjšana zemeljska površina ne omogoča vnašanja vseh zemljepisnih imen.


Knafelcev zemljevid Julijskih Alp iz leta 1910. (Vir: Slovenski planinski muzej)

V kartografiji se poudarja dvojni pomen zemljepisnih imen: uporabni oz. praktični ter znanstveni.

Težnja, da se na karto da čim več imen, pogosto pripelje do prevelike obremenjenosti z imeni, ki potiskajo v ozadje ostalo vsebino in karta zato postane nejasna. Na podoben način lahko težnja po jasnosti privede do tega, da karta postane oskubljena, brez imen in tako izgubi na informativni vrednosti. Napačna je tudi težnja po enakomerni razporeditvi imen po celotni površini zemljevida, saj imena najpogosteje niso enakomerno porazdeljena po površini. Zato sta fazi določevanja števila imen in pravilna obremenitev zemljevida izjemno pomembni.

Na zemljevidu se torej nikoli ne pojavijo vsa zemljepisna imena, ki se pojavljajo v pokrajini, ampak samo njihovo neobhodno število, ki je odvisno od namena, vsebine in merila zemljevida, pa tudi od kakovostnih in kvantitativnih značilnosti ter značaja prvin vsebine, na katere se ime nanaša.

Število zemljepisnih imen, ki se pojavijo na določenem zemljevidu je odvisno od vsebine zemljevida, njenega namena in merila.

Obremenitev zemljevida z zemljepisnimi imeni se definira s površino, ki jo imena zavzemajo s svojimi notranjimi konturami. Izraža se v odstotkih, ki so rezultat razmerja med uporabljeno površino zemljepisnih imen izraženo v mm2 na enem cm2 zemljevida. Da obremenitev z imeni ne bi vplivala na jasnost oz. preglednost zemljevida, to razmerje ne bi smelo biti večje od 10 do 15 %, kar je zlasti odvisno od splošne obremenitve zemljevida, pa tudi od vrste, velikosti in števila črk.

Iz preglednice je razvidno, kako se na nemških topografskih zemljevidih spreminja obremenitev z imeni, ki so v naravi na površini 553 km2, oz. na 8848 cm2 v merilu 1 : 25.000 in 553 cm2 v merilu 1 : 100.000.


Dolina Triglavskih jezer. (Leon Koporc v Kunaver, J. 1992: Naš alpski svet. Ljubljana.)

Relativno veliko število imen na zemljevidih majhnega merila dosežemo z zmanjšanjem srednje velikosti črk s katerimi jih izpisujemo (tretja in šesta vrstica v preglednici). Z zmanjšanjem merila se povečuje tudi obremenjenost zemljevida, pri čemer se znatno poveča odstotek imen naselij (četrta in peta vrstica v preglednici), medtem ko se število imen ostalih prvin vsebine zmanjšuje.

Razen imen in dogovorjenih topografskih znakov se na zemljevide dodajajo tudi pisna pojasnila oz. okrajšave, s katerimi se poudarja najpomembnejša kakovostna značilnost, ali se dodajajo številčne vrednosti, ki kažejo na njihove najpomembnejše kvantitativne značilnosti. Na ta način se zmanjšuje skupno število dogovorjenih znakov.

Od imen, ki so zapisana na zemljevidih, se pričakuje izpolnjevanje naslednjih zahtev:
• da so izpisana v celoti,
• da je zapis pravilen,
• da je dosežena jasnost in preglednost branja.

Izpolnjevanje teh zahtev je odvisno od izbora imen, preverjanja napisov imen, od pravilne postavitve imen na zemljevidu glede na objekt, ki ga označuje ter z razporeditvijo imen glede na ostale kartne prvine.


Manjšinska jezikovna ozaveščenost (ali pretirana nemška uslužnost?) PD Kranj na vogalu Kranjske koče na Ledinah. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri načrtovanju izpisa imen je potrebno upoštevati še:
• racionalnost pri uporabi prostora na zemljevidu,
• izgled in sodobnost v stilu oz. oblikovanju,
• preglednost ter možnosti za reprodukcijo.

Najboljše rezultate dosegamo s celostnim izborom tipa, oblike in velikosti črk s katerimi se izpisujejo imena, kakor tudi z izborom barve, s katerimi se tiskajo. Splošna zahteva je, da se zemljepisna imena harmonično vklapljajo v vsebino zemljevida oz. da z njo tvorijo enkratno celoto.

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

GORNIŠTVO IN NE VEČ PLANINSTVO

Januar 14th, 2018 by Borut Peršolja

(Članek je bil objavljen v Geografskem obzorniku, številka 3-4, letnik 64, 2017, pod uredniškim vodstvom dr. Blaža Repeta. Na blogu objavljen članek je uredniško nepregledan in nelektoriran.)

Gorništvo in ne več planinstvo

Kdor seje pohodništvo, žanje potrošništvo.

IZVLEČEK
Gorništvo, ki je v Sloveniji ena od tradicionalnih nacionalnih dejavnosti, je v organizirani obliki v stopetindvajsetih letih delovanja prehodilo podobno pot, kot drugod v Alpah. Ima pomembne zasluge pri nastanku in razvoju Triglavskega narodnega parka ter s svojim idejnim ter dejanskim delovanjem pomembno prispeva k trajnostnem razvoju gorskih območij.

Ključne besede: geografija gora, gorništvo, planinske poti, planinske koče, gorniški turizem, varstvo narave, zemljepisna imena

ABSTRACT
Mountaineering, not hillwalking
The journey of organised mountaineering, one of traditional Slovenian activities, has been similar to the journey of mountaineering all over the Alps, during the last 125 years. It had an important role in creating and establishing the Triglav National Park and still contributes to continual development of mointain areas with its ideational, even actual viability.

Key words: mountain geography, mountaineering, mountain path, mountain hut, mountain tourism, nature protection, geographical names

Članek v geografskem obzorniku (PDF 1,2 MB)

***

Pomen gorništva v Sloveniji opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije, vzpetega površja pa je kar 72 % (Kladnik 1998; Program … 2007)), velik delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v letu 2001 15,7 %), množičnost članstva (več kot 55.000 članov v letu 2016), razvejenost gorniške organizacije (10.004 km planinskih poti in več kot 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov z okoli 7400 ležišči) in razpoložljivost. Slednje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovna sprejemljivost (Peršolja 2011, 30).


Markacija ni znak za prepovedan promet: ko smo se odločili za pot, uravnotežili nahrbtnik, uglasili želje z vremenom, opremo in znanjem, smo dobili zvesto spremljevalko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima več kot stoletne izkušnje in sveže znanje.

Gorništvo, kot (organizirana) prostočasna športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna, kulturna dejavnost s hojo, plezanjem in smučanjem v gorah, je goram vtisnilo svoj pečat. Doživelo pa je tudi temeljito notranjo preobrazbo, ki se najbolje kaže v nadomeščanju izraza planinstvo z gorništvom.

Geografski pogled

Sprememba rabe
Beseda planina je verjetno prvotno označevala goro od vznožja do vrha (tak je primer Kamniških planin). Z višinsko kolonizacijo slovenskega ozemlja, kmetijsko prenaseljenostjo in naravnimi procesi v obdobju male ledene dobe se je gozdna meja spustila, povečala pa se je površina zemljišč namenjen paši v visokogorju (o tem zelo nazorno govori povedka o Zlatorogu (Peršolja 2003)). Prvotna raba besede planina je prešla v novo pomensko rabo, ki je označevala pretežno kmetijsko oz. gospodarsko rabo zgolj visokogorja oz. planega, odprtega, z drevjem neporaščenega sveta. Od sredine 19. stoletja dalje kmetijska raba visokogorja v veliki meri zamira (število aktivnih planin se je razpolovilo, prav tako stalež govedi in drobnice), v ospredje je prišla prostočasna raba gora (povzročena z “zlato dobo” označevanja planinskih poti in gradnjo planinskih koč).


Zbirka naj ostane odprta, naj nas vabi k dopolnjevanju izkušenj, k izmenjavi zgodb o doseženem in na glas izraženem hrepenenju. Je to definicija ljubezni? (Fotografija: Borut Peršolja)

Odtlej se je veliko spremenilo: če smo lahko nekoč v gorah opazovali planinstvo, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, sankanje in lov (Jeršič 1998, 81; po Ottu (1988)), zdaj seznam obsega že najmanj enaindevetdeset (91) različnih prostočasnih dejavnosti v gorah.

Nekoč (Jeršič 1998)
planinstvo
alpinizem
jamarstvo
sankanje
turno smučanje
alpsko smučanje po neteptanih smučiščih
lov


Sedem razlogov pretekle rabe gora.

Pred dvajsetimi leti (Jeršič 1998)
smučanje s pomočjo helikopterja
paragliding
zmajarstvo
jadralno padalstvo
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkimi letali
snežno deskanje izven urejenih smučišč
snežno deskanje na urejenih smučiščih
poletno smučanje na ledenikih
alpinistično smučanje
turno smučanje
alpsko smučanje izven urejenih smučišč
alpsko smučanje po urejenih smučiščih
hoja in tek na smučeh
sankanje
prosto plezanje
alpinizem
sprehajanje
popotništvo
planinstvo
jogging
gorski tek
vožnja s snežnimi sanmi
gorsko kolesarjenje
spust s skibobom
potovalno kolesarjenje
golf
poljsko lokostrelstvo
taborjenje
piknik ob vodi
športni ribolov
plavanje skozi kanjone
kajakaštvo
rafting
lov


Petintrideset razlogov skoraj pretekle rabe gora.

Danes
sprehod
popotništvo
pohodništvo
planinstvo
gorništvo
treking
gorništvo po obhodnici
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem
načrtovana prenočitev/bivakiranje na prostem pozimi
nordijska hoja
taborjenje
športno plezanje
športno plezanje v plezališču
prosto plezanje
balvansko plezanje
plezanje slapov
plezanje v lednem plezališču
zatikalno plezanje
visokogorsko jamarstvo
tek
gorski tek
rolanje
rolkanje
nordijsko rolkanje
kolesarjenje
gorsko kolesarjenje
turno kolesarjenje
potovalno kolesarjenje
kolesarjenje po snegu
kolesarjenje v kolesarskem parku
triatlon
alpsko smučanje po urejenem smučišču
nočno smučanje po urejenem smučišču
alpsko smučanje zunaj urejenega smučišča
snežno deskanje po urejenem smučišču
snežno deskanje zunaj urejenega smučišča
smučanje v snežnem parku
vleka smučarjev s konji (skijoring)
turno smučanje
alpinistično smučanje
helikoptersko smučanje
smučarski spust s padalom
poletno smučanje na ledeniku
tek na smučeh
krpljanje
spust na pležuhu
spust na zračnici (tube)
spust po toboganu
nočno sankanje
poletno sankanje v sankaškem parku
vožnja s kolesom z motorjem
vožnja z vozilom na motorni pogon
vožnja s štirikolesnikom
vožnja s snežnimi sanmi
jadralno padalstvo
turno jadralno padalstvo
zmajarstvo
jadralno zmajarstvo
skoki BASE
jadralno letenje wingsuit
letenje v vetrovniku
jadralno letalstvo
letanje z ultralahkim letalom
balonarstvo
planinsko orientacijsko tekmovanje
orientiring
iskanje geo zaklada
ježa konja
potovalna ježa konja
kopanje
plavanje
potapljanje
plavanje skozi soteske
soteskanje
kajak
kanu
rafting
mini rafting
rečni bob
čolnarjenje
jadranje
drsanje
spust po jeklenici (zipline)
golf
poljsko lokostrelstvo
lov
lov z lokom
športni ribolov
tenis
šolski športni dan
športno tekmovanje


Enaindevetdeset razlogov sodobne rabe gora.

Za dojemanje gorništva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi ter primeri dobre prakse. Samozavestno lahko trdimo, da naše – slovenske – rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta samoniklost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim gorniškim dejanjem na preizkušnji. Zato je Skupščina Planinske zveze Slovenije leta 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev. Ta je postavil merila odličnosti in kakovosti za presojo lastnega ravnanja in dosežkov in je označevalnik dosežene razvojne stopnje gorništva. Sistem opredeljuje (minimalne) etične in moralne standarde obiskovalcev slovenskih gora. Posamezni trki s tem zavedanjem samo še brusijo poslanstvo in vrednote planinske organizacije, ki se mora z njimi soočati odkrito, strpno in v temeljiti izmenjavi različnih argumentov. Ker je gorništvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija še nedavno edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in (upajmo) živela v skladu z njim.

Gora – od vznožja do vrha in od vrha do vznožja
Gorska območja so zelo svojevrstne pokrajine. Celo tako zelo svojevrstne, da je dr. Anton Melik njihovo vzpeto površje (v povezavi z rečnim preoblikovanjem normalnega površja) imenoval kar pozitivni relief. Ta pozitivnost se nanaša na nadmorsko višino, naklon, ekspozicijo in intenzivne procese, ki oblikujejo in spreminjajo njihov videz in sestavo. Ko gledamo gore, kaj vidimo? Dolino, ki se začne na vrhu ene gore in se po pobočjih spušča v dno ter se na drugi strani spet dvigne do drugega vrhunca? Goro, ki zraste v vznožju in se prek rebri vzpne do vrha in se na drugi strani spusti do drugega vznožja?


Koncept souporabe gora je odraz oddavnega in nenehnega součinkovanja pokrajinotvornih prvin, le da človek (lastnik ali obiskovalec) za to rabi voljo. In znanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Planinska pot, po kateri se vzpenjamo na goro, nas ob premišljenem izboru vzpona in sestopa lahko seznani z vsemi njenimi deli ter s celotno pokrajinsko podobo gore, ki jo sestavljajo kamnine, vode, ozračje, prsti, rastje, živalstvo in prebivalstvo pod in na gori (najvišje stalno živeči prebivalec Slovenije živi v Domžalskem domu na Mali planini, 1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe). Rezultat medsebojnega prepletanja in součinkovanja so površje, podnebje, raba tal, naselja, gospodarstvo in (tradicionalna) kultura domačinov ter prišlekov. Ob čuječi raziskovalni žilici lahko dojamemo goro kot splet naravnih in družbenih danosti, pri čemer je pokrajinska podoba rezultat dolgotrajnega (sonaravnega ali trajnostnega) razvoja. Gora je torej celota, pa naj jo gledamo od daleč ali od blizu, na zemljevidu ali jo tipamo v živo.

Z gora vse priteče v dolino
V kraškem svetu slovenskega visokogorja (v alpskem svetu je največ apnenca – 24 %, delež dolomita je 15 % (Kladnik 1998, 36) imajo vode, ki se v vznožju apnenčastih masivov pojavljajo kot izdatni kraški izviri, zaradi podzemnega pretakanja manjšo samočistilno sposobnost, kot jo imajo tekoče površinske vode. Ekološki pogled narekuje, da je treba goro gledati kot celoto, od vznožja do vrha in ne samo njene posamezne dele. Odsotnost tega pogleda se kaže v tem, da se ob imenu dovškega župnika Jakoba Aljaža nikoli ne pojavi oznaka, da je tudi prvi gorsko turistični onesnaževalec gora (Peršolja 2015a).

Optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev, v skladu z gorniškim turizmom, je ena najbolj občutljivih točk življenja vsake koče. Skromnost pomeni, da koča ne izstopa, ne poudarja svoje navzočnosti v gorski pokrajini. Da nima (pre)velikih funkcionalnih potreb, zahtev po kakršnikoli novogradnji, dodatni energiji, širjenju oskrbe z vodo, helikopterski dostavi, tarnanju v javnosti. Zato ima samo osnovne, nujne, a kakovostne storitve in še vedno iste, ob gradnji določene lastnosti: prijaznost, domačnost, čistost, normalen vonj in frekvenco pogovora. Čeprav je koča stara, je lahko zgledno vzdrževana, zato skromnost in zanikrnost nista sinonima. Koča ostaja majhna v vseh pogledih, tudi po dohodku, ki ga ustvarja, saj si je zastavila trajnostne cilje ničelne rasti (Peršolja 2016, 16).

Komercializacija je drugo ime za pridobiten, necelosten način gospodarjenja, ki zadovoljuje potrebe predvsem pohodniškega turista. Turizem, za njim pa mediji in celotna splošna javnost, izrazov planinstvo/gorništvo ter gorniški turizem sploh ne uporabljajo (več) in zato v nasprotju z že doseženimi rezultati in gorniško tradicijo vsiljuje nove, sebi lastne turistične vrednote in razvija »zgolj« turizem (v najboljšem primeru gorski turizem) in njegov destinacijski produkt – pohodništvo.


Ne, ne gre za turno padalstvo, temveč padalstvo kot tako, z lastnimi pravili, cilji in ravnanji. Tudi beseda razgled ima drugačne odtenke kot gorniški Razgled. (Fotografija: Borut Peršolja)

Civilnodružbeni, v več kot stoletju oblikovan, gorniški turizem od gosta zahteva, da se scela prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Državni pohodniški turizem pa v gore prinaša zgolj užitek, dolinske standarde in navade. Gorniški turizem v ospredje postavlja doživetje lastnega podviga in gorske narave. Postavlja zgodbo, ki je tesno povezana z domačim prebivalstvom, z izročilom in krajevnim vodnikom. Pohodniški turizem za vzdrževanje in razvoj gorniške infrastrukture ne prispeva niti evra. Zato pa želi posamezniku, ki nima niti osnovnega gorniškega znanja (ki naj bi ga sicer dobil že v osnovni šoli, pa ga ne dobi), da bi se samostojno in varneje gibal, podrediti/prilagoditi vso mogočo stvarno in virtualno infrastrukturo ter neukročene gore urbanizirati.

Zemljepisna imena
Zaradi lažjega gibanja, medsebojnega sporazumevanja in boljše predstave o pokrajini smo ljudje morali razviti učinkovit sistem razvedenja. Del tega sistema so tudi zemljepisna imena, ki so največkrat nastala z “… opredeljevanjem kraja po imenu in imena po kraju …” (Tuma 1925). Bezlaj ugotavlja, da je večina krajevnih imen nastala v času notranje kolonizacije našega ozemlja, ki je bila v glavnem končana v 13. stoletju. Nekatera imena pa so še starejša in izvirajo od predslovanskih staroselcev (Bezlaj 1956, 239). Bezlaj je opozoril na pravilo, da so se najstarejša imena v večjem številu ohranila v imenih voda, daljših od 40 km, in v imenih vrhov (Bezlaj 1967, 81). Zaradi zelo razširjene uporabe in neprekinjene več stoletne ali celo tisočletne prisotnosti so zemljepisna imena postala enakovredni sestavni del pokrajine (Peršolja 2002, 364).


Kamen, gora ali Škrlatica: le drugo, z za vsak primer in namen posebej vloženim trudom, poimenovanje stvarstva, ki pripoveduje zaenkrat nedokončano zgodbo. (Fotografija: Borut Peršolja)

V Registru zemljepisnih imen, ki hrani vsa evidentirana slovenska zemljepisna imena, smo analizirali vsa imena s korenom plan– (na primer Planinca) in korenom gor– (na primer Gorica). Po številu so bila zemljepisna imena v obeh skupinah približno enako zastopana. Tudi glede na lego zemljepisnega imena ni bilo mogoče izpostaviti nobenega pravila: zemljepisna imena iz obeh skupin se pojavljajo enakovredno v vseh slovenskih pokrajinah. Šli smo še globlje in smo zemljepisna razdelili glede na nadmorsko višino. Tudi v tem primeru nismo zaznali nobene značilne razlike.

Gorniški pogled

Gore za vse življenje
Zaradi višinske pasovitosti nam gore predstavljajo svojevrsten gorniški življenjski krog. Gore so pokrajina, ki jo lahko doživljamo v vseh življenjskih oziroma starostnih obdobjih. V vsakem odkrivamo nove oblike gibanja, raziskovanja in doživljanja gora. Ob kobacanju in prvih korakih se najmlajšim ob igri odpirajo skrivnosti predmestnih travnikov, s katerih nam pogled hočeš-nočeš uhaja na zanimivo poslikane igrače gora. V vrtčevskem obdobju se odpravimo iskat začetke rek in ob uživanju skrivnosti izvirov, tolmunov in slapov odkrijemo balvane na dnu ledeniško preoblikovanih dolin. Tu se začne narava ozirati še višje in ob vstopu v šolo lahko z lastnimi gojzarji in najljubšo igračo v nahrbtniku obiščemo že prenekatero planino in na razglednico odtisnemo prvi žig čisto prave planinske koče.


V hoji najdemo trenutke čistega užitka. Olajšani vsakodnevnih bremen se pustimo ujeti gorski pokrajini. Izbrani tempo ponuja radost življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Akcija, ki jo v otroštvu opravljamo v naravi, se najprej imenuje izlet, kasneje pa tura. Izlet je časovno krajše potovanje, ki je navadno bolj sproščeno in ne vključuje večjih hodilnih naporov ter zahtevnejših oblik gibanja. Izlet je vedno prilagojen najkrajšemu koraku, ki ga budno, a vendar sproščeno spremlja stik roke (vodenje!) odraslega spremljevalca. Tura je ponavadi daljša, napornejša pot, ki vključuje premagovanje daljših razdalj in večjih relativnih višinskih razlik, zato smo zanjo drugače pripravljeni in opremljeni, saj lahko vključuje tudi najzahtevnejša gorniška dejanja (Peršolja 2015b).

V mladostnem in študentskem obdobju so nam fizično dostopni najmanj vsi slovenski vrhovi, na katere vodijo bolj ali manj drzne označene zahtevne in zelo zahtevne poti. Tudi v gorah se začne osamosvajanje, ki se kaže v samostojnem varnejšem gibanju in v poglabljanju dojemanja duhovnega sveta gora. Z leti in (zrelo ter pozno) starostjo se pot z (zadnjim) izletom vrne v dolino in pogled na gore nam postane lep spomin in hrepenenje.

Gore v vseh letnih časih (in tudi v dežju)

S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter turami in turnimi smuki za že izurjene mladostnike, vzpodbujajmo obiskovanje (gorske) narave. Dejavnosti v naravi načrtujmo čez celo leto in tako skrbimo za stalno in redno športno aktivnost. V naravi ni nič stalnega, razen spreminjanja. Z izleti na najboljši možni način spoznavamo in raziskujemo te spremembe, ki nas vračajo v objem po krivici odtujene narave (Peršolja 2007).

Doma naj nas ne zadrži niti vreme, ki ni sončno. Oblačnost, vetrovnost, dež in sneg so izvirne vrednote slovenske pokrajine, ki nam omogočajo kakovostno gospodarjenje z naravnimi viri in udobno bivanje. Za razliko od številnih delov sveta, kjer padavin ni ali pa jih je zelo malo, imamo v Sloveniji 90 do 130 padavinskih dni na leto. Sprejetje nesončnega vremena kot nekaj vsakdanjega in neobremenilnega, je pomembno v vsakdanjem življenju. Še zlasti pa je predhodna dobra izkušnja ali navajenost drugačnega vremena pomembna, ko načrtujemo večdnevno bivanje v naravi.


Velikokrat gre brez besed in takrat so misli jasnejše, doživetje globlje, vezi pa prisrčne; šele zatem izrečena beseda je tehtnejša in pomirjujoča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato se čim bolj pogosto odpravimo od doma v naravo, pa čeprav z dežnikom v roki. Pomembno je, da smo na dejavnosti v mrzli, vetrovni ali mokri naravi dobro pripravljeni, tako z vidika znanja, izkušenj, telesne pripravljenosti, vzdržljivosti, opreme in izbire cilja. Cilj v celoti prilagodimo trenutnim temperaturnim in padavinskim razmeram, izbiro poti in cilja pa določa varnost. Zapomnimo si, da je dežnik učinkovit pripomoček za zaščito pred dežjem, hkrati pa tudi jasen in nedvoumen mejnik zahtevnosti oziroma varnosti. Dokler ga lahko uporabljamo, je gibanje varno. Če pa roke potrebujemo za oprijemanje ali pa nam dežnik puli iz rok veter, je to znak, da se moramo obrniti.

Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena v naravi ni. Slabo vreme smo si izmislili zaradi udobja, pomanjkljivega lastnega znanja, izkušenj in neustrezne opreme. Deževni dnevi nas na telesni in čustveni ravni vodijo v sozvočje z naravo, saj ustvarjajo tiho, zamišljeno razpoloženje. Omogočajo nam, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in ob tem spoznavamo, kako narava deluje brez vpliva človeka.

Kakovostna množičnost
Iskanje gorniških tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so na različnih koncih Evrope posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in ustanovili prva planinska društva. Drugotni motivi obiskovanja so se odtlej spremenili (so se res tako spremenili od časov prvopristopnikov?) in oblikovali skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter poglobljeno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in gorniška organizacija jim z različnimi programi bolj ali manj uspešno sledi.


Nenehno odhajanje in prihajanje spremlja izguba spomina, velikokrat se dogaja, da se vsakič vračamo na začetek. Agresivnim posameznikom in posameznicam je omogočeno, da začetek interpretirajo kot dejstvo brez zgodbe. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zavedati se moramo, da vpliv človeka na gorsko naravo ni blagodejen, vsakršna aktivnost v gorah bi morala zato strmeti za tem, da na naravo v gorah čim manj vpliva in gore spoštuje. Izvajanje različnih dejavnosti v gorah njihove izvajalce pogosto pripelje v nasprotujoče si položaje, pri čemer je vsakršne konflikte treba reševati strpno in ob hkratnem spoštovanju pravic šibkejšega.

Povabilo v gore
Gore in dejanja povezana z njimi ostajajo in se bodo odvijala ne glede na to, kako jih bomo poimenovali. Bistvena je vsebina, način, kako se človek sporazumeva z goro in s sotovariši na njej. In v vsebini je – gledano tudi z generacijskega stališča – srž starožitnosti in modernosti, ki se zrcali v gorništvu. Ali kot je zapisal Edvard Kocbek (1951): »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.«


Izostrenost se izšili v gorah. In gore so puščice, ki kažejo smer razvoja. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Viri in literatura
Bezlaj, F. 1956: Slovenska vodna imena 1. Ljubljana.
Bezlaj, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana.
Jeršič, M. 1998: Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Ljubljana.
Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum. Ljubljana.
Kladnik, D. 1998: Alpski svet. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, 34-52.
Peršolja, B. 2002: Zgoščeni imenik zemljepisnih imen. Dela 18. Ljubljana.
Peršolja, B. 2003: Prvenstvo prevzema ledenik pod Skuto. Znanost, 13. 10. 2003. Ljubljana.
Peršolja, B. 2007: Ven v vsakem vremenu. Ciciban. Ljubljana.
Peršolja, B. 2011: Planinska organizacija. Planinska šola. Ljubljana.
Peršolja, B. 2015a: Aljaž, še vedno Aljaž. Medmrežje 1: http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2015b: Zabavljaški izlet na terminološki Triglav. Medmrežje 2: http://borut.blog.siol.net/2015/08/11/zabavljaski-izlet-na-terminoloski-triglav/ (17. 11. 2017).
Peršolja, B. 2016: Hvaležnost. V imenu gora. Planinski vestnik 5. Ljubljana.
Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013, 2007.
Tuma, H. 1925: Toponomastika. Geografski vestnik 1–2. Ljubljana.

  • Share/Bookmark

NOVOLETNO VOŠČILO 2018

December 27th, 2017 by Borut Peršolja

Vsako leto nadaljujemo tam, kjer smo končali. Obiskovalci gora smo tisti, ki ohranjamo moč in voljnost, da pri težavni nalogi – priti na vrh – vedno znova začnemo od začetka. Vedno startamo v dolini, tja se tudi vedno vrnemo in le redko moremo začeti tam, kjer smo prejšnjič nehali. Že prehojeno pot je treba ponoviti – tu ni nobene bližnjice.

Če ne moremo oditi na turo, naredimo njen izkušenski potek v glavi.

Če ne moremo hoditi počasi, večkrat hitro s pogledom zaobjemimo širni razgled.

Če ne moremo doseči vrha, se ne izognimo odločnemu sestopu v vhodišče.

Če na planinski poti ne moremo pozdraviti mimoidočega, si vzemimo premor v življenju.

So poti, ki jih z lahkoto hodimo in so počitki, ki jih z veseljem končamo.

Srečno in izpolnjeno leto želim.

***

Enkrat pa vse mine.

(v spomin Janezu Remsu, ki se je poslovil na božični večer.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KOZA KIKA GRE SAMO TRIKRAT V GORE

December 14th, 2017 by Borut Peršolja

Mojiceja Podgoršek, Tina Dobrajc:
S kozo Kiko v gore

Domžale 2016: Epistola, 25 strani, ISBN: 978-961-6976-04-6, spletna cena: 15,90 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Zgodba gre takole:

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika z obilo mesnin in sladke pijače. Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Kika obuje težke gojzarje in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora. Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado, v roke pa vzame pohodni palici. Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo. Vzpon začne v redkem gozdu, pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice. Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu, nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, povsem izčrpana, skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj. »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«.


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Junakinje ves čas zgodbe skrito zasleduje lisjak, ki dogajanje nemo opazuje in se na koncu pogrezne v klobčič pod suhim zidom, sicer precej nekraške pokrajine.)

***

Takole pa zgodba zgleda v mojih gorniško/recenzijskih očeh (pri branju so sodelovali dva predšolska otroka in en osnovnošolec iz prve triade):

Zgodba se začne v domačni izbi, kjer koza Kika sedi v udobnem fotelju, pije kavo in se pomenkuje s pujso Jožefo. (Ta stoji med vrati, v močni dnevni svetlobi, v prizoru, ki smo ga vajeni na primer iz slike Jurija Šubica Pred lovom.) Kika je že odločena, da se bo odpravila v gore. (Kasneje iz poteka zgodbe sicer izvemo, da se vse skupaj dogaja poleti. Ilustrirani del zgodbe nedosledno prehaja iz pomladi (stran 4) v jesen (gola drevesa na strani 6), na polju pa cvetijo regratove lučke, trava pa je že pod in nadkolensko poletno visoka … Na trenutke je tudi zelo vetrovno (v vetru plapola perilo) in mrzlo, ovca Ruška se zavija v kožuh.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Na vprašanje Jožefe, kaj bo tam počela, odgovori: »Uživala bom mir, svež zrak in veliko dobre hrane.« (Pohodniško stereotipna dobra hrana kasneje obvisi v zraku, saj o njej ne izvemo nič več.) Prijateljice ovca Ruška, kokoška Šmaka in Jožefa so želele z njo, a jih Kika zavrne, ker »za v gore vendar niste dovolj pripravljene«. Užaljene prijateljice so skovale načrt, da bodo Kiki na skrivaj sledile v hribe, zato sta si Jožefa in Ruška pripravili (težka) nahrbtnika (kasneje oba čudežno izgineta in ju ni zaslediti nikjer več – ne v sliki, ne v besedi.) z obilo mesnin in sladke pijače (no ja …Za zmanjšanje teže nahrbtnika so priročne planinske koče.). Šmaka se je medtem ukvarjala predvsem s svojo garderobo in si za vzpon izbrala rdeče lakaste čeveljce s petko.

Kika (po ilustraciji sodeč) obuje težke gojzarje (na strani 11 so sicer omenjeni planinski čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (imenovane po avstrijski vasi Goisern)) in obleče pumparice. Pripravi si nahrbtnik, na pot vzame samo najnujnejše (v nahrbtniku manjkajo rokavice, kapa, ustrezen gorniški zemljevid; zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo pa v besedilu sicer ni omenjen, je pa nazorno narisan. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.) in vanj zloži večino priporočenih delov opreme za enodnevni obisk gora (ne pa za večdnevno turo, kakor se izkaže kasneje).

Na glavo si že pred vznožjem hriba nadene čelado (HM? Besedilo tudi napove, da bo »prav kmalu plezala po skalah«, vendar tega kasneje ne podoživimo.), v roke pa vzame pohodni palici (dvojina, ne množina, kot je v besedilu). (Na ilustraciji (stran 12), kjer se pred odhodom v gore Ruška in Jožefa posmehujeta Kiki, je ta oblečena drugače kot kasneje na vzponu. Pohodni palici sta izrazito predolgi (stran 14), skrčene dlani segata vse do ramen (ob pravilni rabi palic roke v komolcu tvorita pravi kot, še zlasti pri hoji po ravnem). Prepričan pa sem, da ob njenih sposobnostih, izpričanih tudi ob njenih visokogorskih sorodnikih (gamsi, mufloni, kozorogi), palic sploh ne potrebuje.)

Kiki se zaradi njene planinske opreme prijateljice posmehujejo (»Toda kozi Kiki se zaradi njene planinske opreme niso nikoli več smejale.«, pravi zadnji stavek slikanice.). Vzpon začne v redkem gozdu (Eno od temeljnih klasičnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo spregleda, saj se junakinje iz domače ravnine in prek udomačenega gozda odpravijo na izlet v hribe (kasneje se celo izkaže, da gre za tridnevno turo).), pred poldnevom pa peketaje osvoji vrh (visok malo nad gozdno mejo) (Uvodna ilustracija nas postavi v kamnito pokrajino, s priostrenimi skladovitimi vršaci, na vrhu pa Kika zre v drugačne, zaobljene, zelene hribe.), razgled pa napolnjujejo in zastirajo dolinske tančičaste meglice (Te so v dolinah poleti zastorsko prisotne zlasti ob jasnih jutrih ali tik po dežju, sicer pa ob dolgotrajnem, v naprej napovedanem frontnem deževju, ki pa ga knjiga ne omenja, zelo redko pa ob poldnevu.). Prijateljice ji ne zmorejo slediti, strmina jih že kmalu prisili k počitku in prigrizku, zato že ob vznožju izgubijo Kiki spred oči.

Tretji dan (o dogajanju drugega dne ne izvemo prav ničesar) se pripodijo črni oblaki, Kika ob sestopu (med hojo je očitno izgubila palici), nekje na polovici poti, presenečeno naleti na ilegalno zalezujočo trojico. Jožefa, ki naj bi bila povsem izčrpana in na koncu pujsastih moči, se kljub temu junaško žrtvuje in skupaj z ovco Ruško v dolino na nosilih nosi prijateljico Šmako, ki si je zvila gleženj (tovariška pomoč je zelo OK, bi pa kazalo omeniti tudi kakšno institucionalno pomoč v obliki 112). »Naprej ne zmoremo, nazaj pa ne znamo.« potožijo Kiki, ki se je neznansko razveselijo. »Te gore so res nore,« so se strinjale Jožefa, Ruška in Šmaka. Kika pa zmajuje z glavo. »Gore niso nore«, je rekla. »Nori so tisti, ki se nanje povzpenjajo nepripravljeni«. (Super izpeljava sicer zelo bedastega izreka.)


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

Vse – koza Kika, pujsa Jožefa, ovca Ruška in kokoška Šmaka – so v dolino nazaj prišle žive. Nihče ne ve, ali so se še kdaj podale v gore. (Torej so šle v gore verjetno trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Tega pa si ne želimo, saj so gore odprt prostor za vse generacije. Gremo skupaj varneje v hribe!, je bilo nekoč poslanstvo Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije.)

***

Zanimivost slikanice je, da ima tudi svoj strokovni del, v obliki celostranskega prispevka (na notranjem zavihku naslovnice) Barbare Bajcer iz Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije (v svoji skromnosti je pozabila omeniti, da je predsednica te nekoč častitljive organizacije).

Nekaj iztrgano komentiranih odlomkov:
»Če večina naših prednikov še pred nekaj stoletji ob pogledu na vršace ni niti pomislila na vzpon na te mistične in nevarne kupe kamenja, pa je danes v Sloveniji planinstvo eden izmed najbolj priljubljenih športov.«

Gorništvo je športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost. In še: na primer pri vzponu na Triglav, na podlagi arheoloških izkopavanj na širšem območju Alp in ob poznavanju odprtosti, dostopnosti gora, se pri navajanju vzpona Štirih srčnih mož vedno bolj uveljavlja zapis »prvi dokumentirani« vzpon. A poznamo tudi zabeležene vzpone, tiste, ki jih je poznalo ljudsko izročilo in iz katerih so nastale na primer pripovedke in pravljice.

O prvakih je takole razmišljal Tine Mihelič (Andi beli vrhovi zelene celine. Didakta, Radovljica, 1997, stran 96): “Vase zavarovani evropski alpinistični zgodovinarji pripisujejo rojstvo priljubljene dejavnosti duhu renesanse in častijo vzpone znamenitih evropskih razumnikov na skromne predalpske vršiče. V tistem času, verjetno pa že prej, so ljudje iz Andov osvajali šesttisočake. V tem, da so evropejci s prvimi posegi v visokogorje skušali premagati strah pred neznanim in da so se »Indijanci« na andskih vrhovih želeli približati bogovom, ne najdem tolikšne smiselne in motivacijske razlike, da ne bi obojim pripisal sorodnih nagibov. Andinizem je torej starejši od alpinizma.”


(Na tem mestu je bila do 18. 12. 2017 objavljena ilustracija iz recenzirane knjige. Na zahtevo založbe in pod grožnjo domnevne kršitve vrste avtorskih in založniških pravic, sem ilustracijo nadomestil z novo. Pravijo, da slika pove več kot sto besed.)

»… saj je vreme eden izmed največjih dejavnikov pri nesrečah.«

In to ne katerokoli vreme, temveč sončno vreme, saj se daleč največ nesreč pripeti v lepem, poletnem dnevu.

»Ko govorimo o potrebni opremi, ne smemo mimo primerne obutve. Uhojena in visoka obutev s primernim podplatom nas lahko reši zvitega gležnja ali zdrsa na mokri podlagi.«

O gojzarjih sem že pisal. Zakaj torej obutev in ne gojzarji?

»Čelada ni obvezna le na zahtevnih poteh, tudi na nekaterih lažjih nas obvaruje pred padajočim kamenjem.«

Čelada nas »na nekaterih lažjih« poteh obvaruje predvsem pred poškodbami glave zaradi padca. Iz tega razloga tudi lavinski trojček (plazovna žolna, sonda in lopata) postaja četvorček (s čelado).

»Slikanica S kozo Kiko v gore se skozi zgodbo dotakne vseh zgoraj naštetih pomembnih dejavnikov (z vidika dobre priprave, opomba BP) in s tem otroke in starše na prijeten način uči varnega udejstvovanja v gorah.«

Žal slikanica tega standarda ne dosega.

***

Ponavljam: čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. V tem pogledu je poteza Epistole, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna.

Žal pa je scenarij zgodbe precej nedodelan, čutiti je globok prepad med ilustracijo in besedilom, saj eno ne podpira drugega. Dosega mojstrskega učinka, da sta ena (besedilo) in ena (ilustracija) celo tri (neskončna vznemirljivost, ki bralca posrka v zgodbo), se je knjigi žal na široko izmaknila.

Sam večinoma poznam gore – ne glede na letni čas ali del dneva – kot izrazito svetle, mehke pokrajine. Slikanico pa preveva melanholično temačno vzdušje. Vem, da nas ta na telesni in čustveni ravni vodi v sozvočje z naravo, saj ustvarja tiho, zamišljeno razpoloženje. Zavedam se, da nam omogoča, da začutimo pogosto spregledane lastnosti narave in da ob tem spoznavamo, kako narava vpliva na človeka. Vem pa tudi, da je otrokom, ki jim je slikanica prvenstveno namenjena, gorska narava blizu, da jih vabi in jim tudi veliko daje.

Na zavihku platnic najdemo modro misel soavtorice knjige Mojiceje Podgoršek: »Užaljenost se izogiba vsakršnih nasvetov.« Verjamem, da bo tale zapis gorniško zaobšel eno in drugo.

Volk sit in koza cela?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark