POROČILO S PRVE BOJNE ČRTE

Januar 19th, 2017 by Borut Peršolja

(Bojna črta je v tem primeru gorniška dejavnost mladostnikov in mladih. Članek je jubilejna, 400. objava na blogu Razgledi od decembra 2006.)

V knjigi Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995) (ponovljeno v učbeniku Mentor planinske skupine, 2001) sem ob opisu Starostno prilagojenega programa gorništva zapisal:

Srednješolke in srednješolci (starost od 14./15. leta do 18./19. leta):
Prehod iz osnovne v srednjo šolo je tema številnih razgovorov na seminarjih in izpopolnjevanjih. Priznati je treba, da posebnega in enostavnega recepta ni. Vendar obstaja v življenju preizkušeno dejstvo, da se ob resno zastavljenem programu zmanjša verjetnost, da bi “zasvojenci” z gorami to svojo ljubezen tudi opustili. Še posebej, če lahko v gorah spoznajo svojo pravo ljubezen. Člani planinske skupine se aktivno vključujejo v izvajanje programa mlajših starostnih skupin. Planinske vsebine postajajo individualizirane, prilagojene posamezniku, njegovim željam, znanju in možnostim. Mladega človeka na njegovi poti k zrelemu in odgovornemu gorniškemu delovanju vzpodbujamo in spremljamo na nevsiljiv način. Člani skupine naj spoznajo slovensko gorniško misel, navajamo jih tudi na prostovoljno organizacijsko in vodstveno delo. Tej starostno skupini so za izpopolnitev gorniškega znanja namenjena Tečaj gorništva in Teden turne smuke …

Mladi (od 18./19. leta do 27./29. leta):
V tej starostni skupini so poudarjene prvine druženje mladih, prostovoljno delo, duhovnost, samozavedanje, razmišljanje, filozofija, raziskovanje, spoznavanje. V tem obdobju se precej mladih odloči za alpinizem in športno plezanje, saj je to naravni in logični osebni gorniški razvoj (enako seveda velja za markacista, mentorja, varuha gorske narave …). Če je le mogoče, jim ta razvoj tudi omogočimo. Gorniška dejavnost seže izven meja Slovenije in izven meja vsakokratnega generacijskega horizonta. Ta skupina pridobiva znanje o vodenju planinskih skupin in postaja nosilec osnovnih programov gorniških usposabljanj, zlasti Planinske šole. V ospredje stopa gorništvo kot življenjski slog, kot način življenja.


Mi vsi. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob tem sem zapisal še naslednje:
»Programska shema starostno prilagojenega programa gorništva omogoča članom planinske skupine osebni gorniški razvoj od ravni malčka, do učenca in na koncu učitelja (mentorja, vodnika, inštruktorja). Slednje je zaradi ohranjanja gorniške dejavnosti in življenja planinskih društev zelo pomembno.«


Podaljševalni vozel v eni od stopenj izdelave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

In kako je s tem v praksi?

V soboto bo v Idriji pod okriljem Mladinske komisije PZS (=Pohodniška zveza Slovenije) potekalo drugo srednješolsko tekmovanje Mladina in gore. Organizatorji so zapisali:

»Državno tekmovanje Mladina in gore je hkrati tekmovanje iz znanja in športno tekmovanje, saj planinstvo obe prvini enakovredno združuje. Namenjeno je osnovnošolcem od 6. do 9. razreda, letos pa bo že drugič izvedena tudi podobna preizkušnja za srednješolce.«

Nadalje izvemo, da se bo 18 dvočlanskih srednješolskih ekip (če ne bo bolezni ali kakšne druge višje sile – ne pozabimo, da je tveganje sestavni del gorništva – bo to 36 srednješolk in srednješolcev ali natanko 1,0244 % vseh S+Š članov PD v pravkar končanem letu) »v prvem skupinskem delu pomerilo v teoretičnem znanju Planinske šole in dodatnega gradiva, najboljše ekipe pa se bodo uvrstile v finalni del tekmovanja, kjer bo med drugim potrebno prikazati tudi nekatere praktične naloge«.

Namesto, da bi ti najboljši MLADI, kar jih premore PZS, na primer:
- napisali, ilustrirali, posneli, instagramali, sestrigli svojo lastno Gorniško šolo,
- uredili eno in edino spletno (zgodovinsko!) številko Planinskega vestnika,
- najprej na sestavne dele razstavili, zatem pa sešili svoj lastni naritnik/gojzar ali hlače iz lodna,
- organizirali in izvedli planinsko orientacijsko tekmovanje v Tivoliju,
- prebivakirali ledeno noč/dan z brezdomci, begunci in preverili teoretično znanje v praksi,
- pospremili (vodili?) odsekovo mularijo kamorkoli ven (pa četudi na festival gorniškega filma),
- prek študentskega servisa v planinski koči spoznavali dejansko gorniško kulturo slovenskih obiskovalcev slovenskih gora
- itd, itd, itd

bodo po treh osnovnošolskih letih, ki so jih praktično vsi od sedanjih srednješolskih tekmovalk in tekmovalcev preživeli na osnovnošolskem Državnem tekmovanju Mladina in gore, še naslednja štiri leta uspešno, pridno in dosledno reproducirali znanje Planinske šole in iskali v besedilu presežene mite, bučne golice, integriran podplat in ostale avtorske umotvore, ki smo jih pridelali avtorice in pisci Planinske šole.

Da bo ja jasno, kdo je tukaj glavni, pa morajo »dijaki s seboj na tekmovanje prinesti šolske copate« in ne bodo mogli enakovredno sodelovati v razpravi na srečanju mentorjev.

Je treba sploh še kaj dodati?


Ambulantni vozel v eni od stopenj izdelave. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Namesto zrelega, soodvisnega in odgovornega civilnodružbenega sistema, je v celoti prevladal najslabši del šolskega in porabniškega sistema – podrejenost, pridnost/ubogljivost in tekmovalnost.

Namesto, da bi organizatorji prepoznali prehod od otroštva k odraslosti, spodbujajo podaljšanje mladostništva.

Ob tem mladostnikom malomarno omejujejo spekter socialnih vlog, ki bi jih vodile k bolj celostnim in kompleksnim vlogam mladih odraslih ljudi, k neodvisnosti in odgovornosti, k oblikovanju lastne gorniške identitete in aktivnemu prostovoljstvu v planinske (in ne pohodniški!) organizaciji.

Delo z mladimi in delo mladih je domislek, s katerim sem nazorno želel pokazati razliko; sicer pa sta v katerikoli resni organizaciji to med seboj tesno povezana in prepletena procesa, ki se neprestano dopolnjujeta in drug drugega podpirata; brez enega ni drugega. Zato sem razvil koncept starostno prilagojenega programa gorništva, ki tudi na shematičen način lepo pokaže to prepletenost. (In v tem programu tudi ni mesta za mladinskega voditelja, ki je suha veja na drevesu gorništva. Ampak, to je že druga zgodba …)

Srednješolsko tekmovanje Mladina in gore demantira vse, kar piše v Uroševem dodatnem gradivu za udeležbo na tekmovanju podaljšanja otroštva. Mulci bi – namesto da izgubljajo čas z udeležbo – morali (so)voditi planinske krožke, pripravljati osnovnošolsko ekipo za Državno tekmovanje Mladine in gore, morali bi biti učinkoviti in učeči se pomočniki na izletu, na taboru … (Leta 1989, ko sem pripravil in izvedel prvo Državno tekmovanje Mladina in gore, sem bil star 17 let …)

In če bi bil jaz v soboto na mestu tekmujočih srednješolk in srednješolcev, bi se – sklicujoč na tista določila Častnega kodeksa slovenskih planincev, da si moramo planinci med seboj tovariško pomagati – namesto osemnajstih izpolnil eno samo testno polo in jo z milimi očmi Planike (pardon, Planinke) hvaležno vrnil organizatorjem. Za njihov velik in požrtvovalen gorniški trud.


Osmica. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Komur se ljubi, lahko prebere še nekaj bolj strokovne argumentacije:

Življenje stalno vzpostavlja medgeneracijsko sožitje ter pretok znanja, izkušenj in modrosti z generacije na generacijo. V otroštvu in mladostništvu se človek uči za življenje. V idealnem primeru sledi obdobje zrelosti, oblikovanje družine in prevzem starševske vloge, kar vzdržuje in nadaljuje družbo. V postindustrijski družbi se je meja med mladostjo in odraslostjo dodobra zabrisala. Namesto pripadnosti mladinski kulturi in vrstniški skupini so danes druge socialne povezave, ki so praviloma neobčutljive za starost in generacijske razlike, kot je že konec 90. let prejšnjega stoletja ugotavljala dr. Mirjana Ule.


Pred dvajsetimi leti in tudi danes.

_____
O kom sploh govorimo?
Urad RS za mladino in Zavod RS za zaposlovanje med mlade uvršata osebe, stare od 15 do 29 let. Konec prvega poletja 2016 jih je bilo v Sloveniji 323.349 ali zgolj 15,6 % vsega prebivalstva (vir: Statistični Urad RS). (Ob osamosvojitvi je bil delež mladih optimalno visok – 24,1%.)
_____

Dr. Mirjana Ule mlade odrasle opisuje kot tiste mlade, ki po tradicionalnih merilih, kot sta starost ali izobrazba, ne sodijo več med mlade, vendar pa še niso dosegli socialnega statusa odraslih. Se pravi, da še živijo v primarnih družinah, so ekonomsko odvisni, brez stalne zaposlitve in brez lastne družine. Zanje je značilno, da raziskujejo svoje življenjske možnosti predvsem na področju prostega časa, dela in partnerskih odnosov. Status mladega odraslega tako na eni strani pomeni konec mladostniškega statusa, po drugi strani pa gre za zastoj v prehodu v odraslost. Po mnenju Uletove obdobje mladih odraslih označuje to, kar se je v preteklosti imenovalo odraslost. Zaradi ekonomskih, socialnih in tehnoloških sprememb posameznik vedno težje postane odrasel v tradicionalnem pomenu besede. Mladi, ki študirajo do poznih dvajsetih ali celo tridesetih in pri tem (zaradi družbenih okoliščin, pogosto tudi neprostovoljno) živijo na ramenih staršev, so zato pogost pojav (tako v Sloveniji, kot drugod v Evropi). Mediji zanje uporabljajo boleč izraz »hotel mama«.

Stroka izpostavlja devet razvojnih nalog mladih odraslih:
- samostojnost,
- integracija socialnih vlog,
- čustvena stabilnost,
- ustalitev v poklicu,
- intimnost,
- prilagajanje na partnerstvo,
- ureditev bivanja,
- prilagajanje na starševstvo in
- razvoj pripadnosti družbenim skupinam in družbene odgovornosti.

Osamosvajanje mladih odraslih je zato zelo oseben in hkrati zelo družben proces, v katerem se posamezniki razvijejo iz mladostnikov v odrasle, pripravljene na samostojno in neodvisno življenje.

Pomembno vlogo pri njihovem osamosvajanju ima tudi društveno/civilnodružbeno življenje. Podaljšanje mladosti zato vsem, ki smo vsakodnevno v stiku z mladostniki in mladimi, postavlja nove izzive. Izzive, o katerih smo v planinski organizaciji (v daljni in bližnji) preteklosti že debatirali in tudi že poiskali rešitve zanje. Neupoštevanje teh spoznanj in rešitev je strel v koleno gorništvu in veter v laseh pohodništvu.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LUMARJEV GORNIŠKI VEČER S KATARINO STEGNAR

Januar 19th, 2017 by Borut Peršolja

V torek, 7. februarja 2017 bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Katarino Stegnar z naslovom Gore na odru (šestinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Katarina Stegnar. Foto: Mitja Ličen

Katarina Stegnar (1976) iz Ljubljane, univerzitetno diplomirana igralka, gibalka, performerka in raziskovalka. Mama hčere, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ena najbolj vsestranskih ustvarjalk slovenske gledališke umetnosti tako v neodvisni scenski umetnosti kot v institucionalnih gledališčih in na filmu (Barabe (2000), Predmestje (2005), Drevo (2013) in Impromptu (2015)). Članica skupine Betontanc in Beton Ltd. Sodeluje z Gledališčem Glej, Anton Podbevšek Teatrom, SNG Dramo, E.P.I. Centrom, Wax Factory, Plesnim teatrom Ljubljana, Ex-Pontom, Masko … Od leta 2004 ustvarja v Via Negativi. Doslej odigrala prek 70 gledaliških vlog. V drami Pavla nad prepadom (2013) odstre lepoto plezanja in bolečino tovariške izdaje. Nenehno razvija, poglablja in vdira v lastno zaznavo sveta in »je neizprostna tako do sebe kakor do publike«. Prejela je nagrado zlata ptica (2005), nagrado Veljko Maričić za najboljšo mlado igralko na Mednarodnem festivalu malih odrov na Reki, Hrvaška, za vlogo Tjaše v Fragile! (2007) in nagrado Prešernovega sklada (2016).

Po uvodni predstavitvi se bo s Katarino pogovarjal Borut Peršolja.

Vstopnine ni.

Lumarjevi gorniški večeri v tem letu:

praviloma prvi torek v mesecu, Knjižnica Domžale ob 19. uri

7. 3. Mira Ažman, Zdrave gore
3. 10. dr. Janko Kos, Kemija gora
7. 11. Tjaša Jelovčan, Sladkoba sestopa
5. 12. dr. Tadeja Trošt Sedej, Podnebna tekmovalnost

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ČRNOBEL PAPIR IN RJASTO ŽELEZO

Januar 18th, 2017 by Borut Peršolja


Slovenski planinski muzej. Fotografija: Borut Peršolja

Ponavljam še četrtič:

“Leta 2010 smo v Mojstrani dobili Slovenski planinski muzej (ki deluje v okviru Gornejsavskega muzeja Jesenice), prvo popolnoma novo muzejsko zgradbo po drugi svetovni vojni. Do muzeja imam poseben odnos, saj sem zanj prispeval idejno zasnovo v obliki vsakokratnega Vzpona na goro, nekaj besedil in znaten del fotografij na stalni predstavitvi. Muzej tudi redno obiskujem (kot udeleženec posameznih prireditev ali kot vodnik skupin, ki jih pripeljem na ogled), poleg tega pa mu na skromen način pomagam rasti. Kako? S podaritvijo osebnih predmetov, ki postanejo muzejski eksponati.”

V Slovenski planinski muzej sem konec lanskega leta prinesel še dva predmeta in dva plakata.


Fotografija: Borut Peršolja

Predmeta – kovinski zobnik (prstan) s kratko cevjo in del (svinčene?) table – sta bila leta 2003 najdena med rednim letnim raziskovanjem Triglavskega ledenika. Zobnik je domnevno (po izjavi nekdanjega vojaškega pilota helikopterja Jožeta Kalana) del letala, ki je treščilo v Triglav (1). Istočasno in v neposredni bližini kot zobnik, je bila najdena tudi pilotska palica, ki jo je prevzel Jože Kalan. Odkrušek table pa je – po nemškem napisu sodeč (Erbaut=zgrajena, des D. u ) – verjetno del napisne table ob vstopu v eno od plezalnih poti na Triglav iz časa Avstrijsko-nemškega planinskega društva. Oba predmeta sta bila v nahrbtniku prenesena v dolino in trinajst let shranjena pri meni doma.


Fotografija: Elizabeta Gradnik/SPM


Fotografija: Elizabeta Gradnik/SPM


Fotografija: Elizabeta Gradnik/SPM

Plakat Smeti odnesite s seboj v dolino je avtorsko delo likovnega tehnika, markacista in funkcionarja Planinske zveze Slovenije Toneta Tomšeta (1951–2012). Planinska zveza Slovenije je leta 1987 na skupščini obravnavala in sprejela dokument Slovenski alpski svet in planinska organizacija. Skupščina je sprejela usmeritev, da naj se obiskovalce gora usposablja tako, da naj odnesejo smeti v dolino. Rezultati akcije in njena velika zasluga je, da so slovenske gore precej bolj čiste, kot bi bile sicer. Tone je oblikoval plakat, ki je precej let visel v številnih slovenskih planinskih kočah. Enega od originalov plakatov mi je podaril na enem izmed prvih srečanj v podstrešni sobi PZS.


Fotografija: Borut Peršolja


Fotografija: Borut Peršolja

Drugi plakat Tečaj gorništva je delo diplomirane arhitektke Katke (Katarine) Pepelnjak (prej Smolej). Tečaj gorništva je nastal konec osemdesetih let 20. stoletja v krogu mlajših vodnikov in že inštruktorjev planinske vzgoje (Stanko Pinter, Miha Pavšek, Tomaž Vrhovec, Borut Peršolja), prvič pa je bil pod okriljem Vodniškega servisa Izidor izveden v osamosvojitvenem letu 1991. Tečaj je trajal teden dni, v dveh izmenah pa so se ga v Bavšici udeleževali zlasti študentke in študentje, ki so z različnimi prostočasnimi aktivnostmi spoznavali souporabo gorskega sveta. »Namenjen je bil tistim, ki si v gorah zastavljajo višje in težje cilje, tistim, ki jih hoja in plezanje pomenita tudi raziskovanje gorskega sveta.« Ob vedno večji ponudbi je bil tudi Tečaj gorništva prisiljen poskrbeti za lastno (in takrat dokaj uspešno) oglaševalsko strategijo. Zanimivo je, da je tečaj, ki je bil zadnjič izveden leta 1998, ob izidu plakata stal 21.000 SIT (87,63 €).

In ne pozabite: predno zavržete svojo gorniško opremo razmislite in v muzeju preverite, ali bi jim morda prišla prav. Še je prostor!

____
(1) France Malešič v knjigi Spomin in opomin gora piše:
Maja 1989 je v slabem vremenu z nizko meglo športno letalo iz Nemčije trčilo v Mali Triglav (2725 m, Julijske Alpe, Atlas 53 C 3). V njem so umrli štirje člani družine, 36-letni Gottfried Alois Mrhwarz, 34-letna žena Angelika ter oba sinova, 9-letni Andreas in 6-letni Mario Anatol, nemški državljani iz Altottinga blizu Münchna v Nemčiji.
(Delo 19.-20. in 23. 5. 1989 čl., fotokr., fotoreš., iz Altottinga; PV 1991, 392 pregled reg., iz Kastla; arhiv GRS por.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NOVOLETNO VOŠČILO 2017

December 28th, 2016 by Borut Peršolja

V hipu, ko stopimo na pot, zavlada tišina, prežeta z mogočno navzočnostjo gore. V gosjem redu neizrekljivo stopamo v vznožje krnice, zaprti v svoj odlični svet zaznav. Nihče ne vidi gada, ki spretno vleče svoje črne navoje čez kamne. Nihče ni pozoren na seme, ki skuša kriče vzkliti v hladni senci hudourniške grape.

Pred nami je ves čas odprta divjina gora.

V njej se skrivata tudi divjina srca in moč viharjev, ki rovarijo po vznemirjeni dolinski duši. Ki išče, ki hlepi, ki prekleto rabi Dolino iskanja, Dolino ljubezni, Dolino spoznanja, Dolino odmika, Dolino enosti, Dolino osuplosti in Dolino smrti.

Drugo ime zanjo je Dolina življenja. Vanjo vodi ena sama steza in številne vodljive misli. Tiste, ki so že uresničene, se zaraščajo ali izginjajo pod naloženim kamenjem dolgih melišč. Tiste, ki se še rojevajo, trepetajo v jutranjem hladu ali se ožarjeno svetlikajo na izklesanih grebenih.

Vse pa je podrejeno lastnemu telesu in ritmu gibanja. Ko se ujamemo z zasoplo umirjenostjo, vemo, da nam pripada lepota. Lepota, ki jo poznamo od nekdaj in jo imamo znova in znova priložnost obuditi in okusiti. Zato se splača upati in vztrajati.

Srečno in izpolnjeno leto želim.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GOZDNI JURIJ

December 1st, 2016 by Borut Peršolja

V torek, 6. decembra 2016 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jurijem Diacijem z naslovom Gorski gozd (petiinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 217 KB)

Jurij Diaci (1963), rojen v Celju, živi v Ljubljani, diplomiral (1989) in magistriral (1992) iz gozdarstva na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorsko delo je opravil v Švici na ETH (1995). Zaposlen kot predstojnik Katedre za gojenje gozdov na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo gozda, gojenjem gozdov, pragozdovi, gorskim gozdom, razvojno dinamiko gozdov in režimi naravnih motenj. Član združenja ProSilva Europe in član uprave Pahernikove ustanove. Avtor ali soavtor več kot 280 znanstvenih, strokovnih in poljudnih del (med drugim univerzitetnega učbenika Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja (2006)) ter mentor skoraj 120 diplomskih, magistrskih in doktorskih del.

Po uvodni predstavitvi se je z dr. Jurijem Diacijem pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

O čem sva se pogovarjala, pa lahko izveste tudi iz vprašanj:

Kakšen je spoznavni zemljevid Slovenije v očeh gozdarja? Kaj je tisto, zaradi česar je slovenska narava zanimiva, tudi lepa? Kateri pokrajinski vzorci (obdelana polja, proste reke, obmejki gozda …) vas najbolj prevzamejo v katerikoli pokrajini?

Gozd je prevladujoča in najznačilnejša prvina slovenske pokrajine (prekriva 58,2 % celotne površine) in ekološko najpomembnejše naravno okolje, ki je tudi najbližje prvotnemu stanju. Gozd ima tri skupine funkcij: socialno, ekološko (okoljsko) in proizvodno. Lahko za najine poslušalke in poslušalce razčleniva vsako od teh funkcij?

Kdo vse bi moral vedeti, poznati in upoštevati vse tri funkcije gozda? Tudi lastniki gozda, tudi obiskovalci? S strani lastnikov se občasno pojavljajo pobude za omejitev prostega gibanja v gozdu. Kako je to urejeno z gozdno gospodarskimi načrti? Na podlagi conacije gozdnega prostora z vidika dovoljene rabe za hojo, kolesarjenje in ježo so določene cone A, B, C in D.

*(V coni A naj ne bi bilo rabe gozda razen hoje po določenih poteh, v coni B naj bi bila poleg peš hoje dovoljena tudi jahanje in vožnja s kolesi po označenih vlakah ali poteh, vendar samo izjemoma, ob podrobni presoji, v coni C jahanje, vožžnja s kolesi po označenih vlakah ter pešš hoja, v cono D pa sodijo vsa druga območja, kjer je raba gozda poljubna, a skladna z zakonodajo, režim rabe posameznih gozdnih cest za negozdarske rabe pa je treba dogovoriti z lastniki gozdov in z občinami.)

Kdor hodi v hribe je slep v številnih pogledih, če ne opazi viharnika: trdoživega, upornega in kljubovalnega osebka. Kljub skromnim življenjskim pogojem se viharnik/upornik nenehno bori in vztraja. Drevo v samoti, nad prepadi, zveriženo, okleščeno. Izpostavljeno ujmam in boleznim. Ima tudi viharnik vse tri gozdne funkcije?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Tri četrtine vsega slovenskega gozda je v zasebni lasti. Kako lastniki – več kot 461.000 – gospodarijo z gozdom? Kakšno je stanje slovenskih gozdov, še posebej pa gorskega gozda?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Se vam zdi, da obiskovalci gozd res poznamo?

V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom , ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).
(* Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C. Velja tudi hitro spremembo gozdnega sestava (na primer propadanja smreke zaradi podlubnika poleti 2016) opazovati in razlagati v luči podnebnih sprememb?)

Kaj zanimivega še lahko rečeva o posameznem delu sredogorskega pasu?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

V višjih območjih zgornjesredogorskega rastlinskega pasu so debla dreves nad tlemi sabljasto ukrivljena ali priraščena (zasledimo lahko tudi izraz pijana drevesa). Kako gozdarji razlagate tako imenovano sabljasto rast?
(a) * Posledica premikanja delcev prepereline plitvih tal po pobočju navzdol oz. počasnega polzenja tal (1–2 mm letno) zaradi gravitacije, pri čemer je pomembna tudi količina vode v preperelini.
b) Posledica pritiska snežne odeje (več kot 1 m), ki s svojo težo sili debla k tlom.
c) Posledica polzečega snega po pobočju, ki pritiska debla mladih bukev k tlom, medtem ko krošnje silijo kvišku. Zaradi vsakoletnih pritiskov polzeče snežne odeje drevesa odrastejo z navzdol, po pobočju ukrivljenimi debli.
)

CIPRA, mednarodna organizacija za varstvo Alp, upravičeno opozarja, da so vznožja in pobočja gora obiskovalcem vedno manj znana. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. To vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja najmanj dveh višinskih rastlinskih pasov. To območje je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje družin s predšolskimi otroki, osnovnošolskih otrok in starejših obiskovalcev gora.

Kakšen je vaš odnos do podnebnih sprememb? Jim priznavate obstoj, s katerimi argumenti jih sprejemate? Se je narava v vaših raziskovalnih letih kaj spremenila? Opažate podnebne spremembe tudi v Sloveniji?

Med različnimi grožnjami ARSO omenja tudi gozdne prometnice. Glede tega imate drugačno stališče, da so gozdne prometnice temelj sonaravnega gospodarjenja. Lahko to prosim pojasnite?

Če se vrneva h gorskemu gozdu: njegov pogost sopotnik je človek, ki je prvotni gozd – na visokih planotah in na jug obrnjenih pobočnih policah pod vrhovi – zaradi paše in rudarjenja neusmiljeno posekal ali požgal. Na krčevinah alpskega bukovega gozda z macesnom in smreko so nastale planine. So planine del gozda ali je gozd del planin?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Eden vaših prvih znanstvenih člankov se ukvarja z gozdom na Dleskovški planoti. Od kje zanimanje zanjo? Je to eno od potencialnih območij divjine v Kamniško-Savinjskih Alpah?

Gozd varuje rastišča in njegovo okolico pred vsemi vrstami erozije. Razen pred erozijo lahkomiselnosti … Pogosto (zlasti v nakladnih medijih) slišimo, da je nekoga v gorah presenetilo vreme. Zakaj ne rečemo tudi, da je nekoga presenetil gozd?

V sestoju smreke najdemo zgoščena živa mravljišča. Prevladujejo gnezda kopaste oblike, njihova višina pa je odvisna od osvetljenosti. V bolj senčnih, vlažnih in hladnih lokacijah so mravljišča višja in zvonaste oblike. Kaj bi se v gozdu spremenilo, če ne bi bilo mravelj?

Bukev, ki prevladuje v našem gozdu, je mogočno drevo, vpliva na samozavest, pokončnost, modrost. Navda nas z vedrino, osvobaja strahu in odpira prostor za stik z našimi številnimi lastnostmi. Kakšna je (lahko) dejanska pričevalna vrednost drevesa in s tem njegova izjemnost?

Staro je spoznanje, da je drevo vez tako s peklom (korenine) kot z nebesi (krošnja). Drevo modrosti, čudežno drevo, izdelovalec tišine so sinonimi za drevesa. Drevo v številnih civilizacijah predstavlja prehod v drugi, duhovni svet. V grški mitologiji drevo in gozd poosebljata sveto in prebivališče duha. Drevo predstavlja tudi izvir človeštva. Tudi vi doživljate drevo in gozd v tej duhovni dimenziji?

Letošnji mednarodni dan gora – od leta 2003 je to 11. december – je namenjen obeležitvi starih gorskih kultur: praznovanju njihove različnosti in krepitvi identitete gorskih ljudstev. Zdi se, da v Sloveniji tudi znanje o gospodarjenju z gozdom sodi v nabor starih, celo uspešnih praks. S čim se lahko še posebej pohvalimo?

Za katero stvar, družbeni proces okrog nas, najbolj velja pregovor, da od trsk ne vidimo gozda?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LAHKIH NOG NAOKROG

November 21st, 2016 by Borut Peršolja

Danes je v knjigarni na Nazorjevi ulici v Ljubljani Celjska Mohorjeva predstavila knjižne novosti redne zbirke za leto 2017, med njimi tudi Mohorjev koledar 2017, ki ga je uredila Alenka Veber. Tokrat že tretjič nisem izpustil izjemne priložnosti, da nagovorim zvesto bralstvo, ki je s svojimi avtorji gradilo slovensko identiteto.

(Objavljam nelektorirano in uredniško nepreoblikovano različico prispevka.)

Lahkih nog naokrog (PDF 2,2 MB)


Naslovnica Mohorjevega koledarja 2017.

Ni lepšega, kot je izlet. In ni lepšega, če je to izlet z družino. S tistimi, ki jih imamo najraje in v družbi katerih se počutimo varno, zabavno in sproščeno. Družinski izlet je zato nekaj, kar ostane v spominu in kar kasneje pogosto privre na dan ob praznovanju pomembnejših obletnic – visokih življenjskih jubilejev, porok, končanja šolanja … Stare fotografije iz družinskih albumov na temo izletov sodijo med najbolj prisrčne, najbolj zabavne in na nek način najbolj resnične. Resnične zato, ker smo bili na izletu to, kar po navadi smo. Torej ljudje širokega srca, v gibanju in v sozvočju z naravo.

Ob takšnih priložnostih je zanimivo videti, kaj vse smo že obredli, kje vse smo že spali in s kom vse smo se družili! Ta doživetja nam pogosto pridejo prav pri izpolnjevanju vsakdanjih obveznosti v službi in doma. Izkušnje so stopnice, ki vodijo k modrosti dolgega, izpolnjenega življenja.

Izlet: kamen, les, prst

Igra je najpomembnejša. Bilo je sveže poletno jutro in sosedje so vsi odšli na obale alpskih jezer. Nismo dolgo sledili verigi svojih korakov, ko smo zaslišali nekoga igrati na veliko piščal narave. Ta zvok se je uglasil z našim razpoloženjem, saj je bil zvok padajoče vode, zvok slapa Orglice. Še zmeraj sem mislil na hojo; toda poudarek mojih misli je bil na tem, da me vse to, čeprav se je vrtelo po moji glavi in čeprav sem se zalotil, da načrtujem in snujem proti svoji volji, zadeva zelo malo. Bilo je kot vrhnje oblačilo, ki si ga nenehno slačim. Toda toni padajoče vode so našli pot do ušesa iz neke druge sfere, kot je bila ta, v kateri sem užival, in prebujali dejavnost določenih sposobnosti, ki so spale v pokrajini. Nežno so opravili s cesto, s potjo in zastavljenim ciljem. Glas mi je spregovoril: zakaj ne pustiš, da veličastna narava zaposli zvedava otroka? Te iste misli naj svetijo na začetku gorniške poti.

Pohod: gojzar, nahrbtnik, malica

Hoja je najpomembnejša. Bil je hladen jesenski dan, prva zmrzal je končala obiranje gozda in napovedala ples snežink. Gojzarsko uglašeni koraki so lomastili po odpadlem listju, utrip srca je narekoval godbo vdiha in izdiha. Srečamo ljudi, ki s pozdravom pošiljajo odobravajoč pogled na skupnost, ki njim, iz neštetih razlogov, ni uspela. Strmina zastira pogled na misli otrok in žene; toda čutil sem, da smo povezani bolj, kot je spletena z roso poudarjena pajkova mreža. Malica že davno ni bila sredstvo uspeha, bila je obred darovanja. Utrujenost, ki se je iz nog počasi selila v vse dele telesa, je zamrla z razgledom z vrha Snežnika. Vse se je odprlo, prav vse, vsaka celica naših teles je kričala v lepoto pokrajine. Miril sem, zaviral sem, polovica poti je še pred nami, je vibriralo skozme. Grobost sestopa je razkrila: zdaj ni več vrnitve. Gore so tukaj, govorijo mi: zakaj ne pustiš, da veličastne gore same pokličejo tvoje potomce? Te iste misli naj jima svetijo na začetku samostojne gorniške poti.

Tura: ljubezen, napor, prijateljstvo

Spoštovanje je najpomembnejše. Bilo je leto, kot si ga človek lahko le želi: izpolnjeni cilji, utrjeni odnosi, blagostanje usklajeno z možnostmi. Hodili, plezali in smučali smo tolikokrat, kot nam je dalo srce. Ni šlo brez motivacijskih zapletov, a prvi koraki so vedno odgnali nejevoljo. Stegovanje za oprimki, tišina pogovora, domačnost planinske koče so stopali v ozadje prizorov nenadnega srečanja z gamsom, izogibanju nevihtnih dežnih kapelj, lovljenju ravnotežja na poledenelem pobočju. Tehnično znanje in uporaba varovalne opreme sta šla vštric s prijateljsko družbo, ki vleče bolj kot oče in mati skupaj. Naveze se začenjajo oblikovati na novo, le najina ostaja trdna, ljubeča in odpuščajoča. Gore se vsem nam razkrivajo v fotografiji, besedi, glasbi, filmu, v vseh tistih vrtincih ustvarjalnosti, ki ti puščajo vprašanje: lahko tudi jaz? Moja otroka mi govorita: zakaj ne pustiš, da gore pišejo svojo zgodbo? Te iste misli naj jima vodijo življenje.

Če nas zjutraj zagrabi, da bi šli na izlet →
Ustrezna predhodna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljanemu izletu. Pri izbiri upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost (presodimo v kakšni kondiciji smo), vzdržljivost in opremo. Temu prilagodimo željo po premagovanju naporov ali željo po doživetemu. Informacije o poti zberemo iz vodnika in zemljevida, o izletu se pogovorimo z nekom, ki je pot pred kratkim že prehodil. Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti. Tik pred odhodom preverimo zadnjo kratkoročno vremensko napoved za območje, ki ga bomo obiskali. Svojcem natančno povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati.

→ potem se tiho odzovimo klicu narave.
Za hojo v gore je treba imeti védenje o gibanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorskega sveta. Osnovno znanje, veščine in navade nam lahko posredujejo gorniško ozaveščeni starši, lahko si ga pridobimo v planinskem krožku na šoli, na organiziranih vodenih izletih ali s sodelovanjem na planinskih šolah, ki jih prirejajo planinska društva. Nekaj gorniškega življenja lahko zaužijemo tudi sami, z branjem kartonk, slikanic, učbenikov in priročnikov ter brskanjem po svetovnem spletu. Ko najdemo gorniško znanje in pot do njega, pa naj bo naš cilj upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi. Bodimo dosledni in na dobre navade opozarjajmo tudi starše, prijatelje in druge starejše spremljevalce.

Če nas neustavljivo vleče nad višino greha* →
Potem se prej podajmo na zapeljive (tudi več urne) oglede na bližnje griče in hribe, počasi okušajmo slast višine in se šele dobro pripravljeni podajmo na katerega izmed več kot 350 dvatisočakov v Sloveniji. Za gore velja: od majhnega k velikemu! Hoja naj bo užitek, na zelo zahtevnih poteh jo zamenja plezanje in svoboda v gorah ne pomeni brezmejnosti, ampak pomeni, da se sami odločamo o kakovosti gorniške dejavnosti in o prihodnjih podvigih.

→ ga osvojimo z lastnimi nogami in ne na ramah očeta.
Vsekakor pa se tja gor ne odpravimo sami! Na izlet pojdimo v spremstvu starejših, ki jim zaupajmo svoja pričakovanja glede dolžine in zahtevnosti hoje, pa tudi glede naravnih lepot, ki bi jih želeli razumeti, otipati, povonjati … Če gremo na izlet otroci, je treba temu podrediti pot in cilj in sploh vse dejavnosti na izletu. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, potem naj odrasli poskrbijo za stalen nadzor in štetje članov skupine.

Počasi se daleč pride →
Izlet začnimo dovolj zgodaj, da se izognemo poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku pozimi ali naglici ob vrnitvi v dolino. Hoja naj bo varna, udobna in ekonomična. Začnimo počasi, da se telo ogreje. V splošnem velja, da vedno stopamo na celo stopalo oziroma peta–prsti. Najprej hodimo z očmi, šele potem z nogami! Posebej bodimo pozorni na dihanje! Hodimo z enakomernim tempom, ki ga poskušamo odkriti in vzdrževati tudi znotraj večje skupine. Osnovni tempo, pa tudi druge taktične prvine (počitki, trajanje hoje …), naj določa najšibkejši član skupine.

→ pa četudi je ta daleč na Bližnjem vrhu.
Sestavni del osebne opreme vsakega obiskovalca gora so gojzarji in nahrbtnik, ki ga prepogosto zamenjuje naritnik (prilagodimo mu naramnice). Ko smo na vrhu, je pred nami še več kot polovica poti. Cilj naše ture je varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Izogibajmo se bližnjic, spoštujmo naravo in se obnašajmo kot njeni varuhi. Daljše počitke izbiramo na krajih, ki so varni in udobni. Če želimo v koči prenočiti, se predhodno pozanimajmo glede odprtosti koče in prenočišče rezervirajmo.

Če radi nosimo lahek nahrbtnik →
Nesimo s seboj lahko prebavljivo hrano, ki se lažje nosi. V tej šali je skrito zrno resnice: predvsem zmanjšajmo zaloge hrane, saj je ta na voljo v planinskih kočah, poskrbimo pa za dovolj pijače (tudi te zaloge lahko obnovimo v koči). Na vsako uro hoje si privoščimo petminutni počitek. Redne malice in pogosto pitje preprečujejo izčrpanost in dehidracijo. Na turi jejmo hranljivo mešanico lahko prebavljive hrane. Postanek v koči izkoristimo za topli obrok, ki nam obnovi moči, in za pogovor z oskrbnikom. Z redno telesno dejavnostjo poskrbimo, da nahrbtnik spredaj ne bo večji od tistega zadaj …

→ je vseeno kakšne barve je, samo da ni naritnik.
Napolnimo najprej starševski nahrbtnik, v svojega pa dajmo kak priboljšek, plastenko s pijačo (omogoča nam nadzor porabe pijače), Cici dnevnik ali dnevnik Mladi planinec in najljubšo igračo. Staršem podtaknimo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov še rokavice, kapo, vetrovko, zaščitno kremo, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen planinski zemljevid, mobilni telefon, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, piščalko, bivak vrečo, vžigalice, svečo in baterijsko svetilko. Kaj nam vrne v odgovor odmev z gorskih sten, če vprašamo: Kdo bo ruzak nosil? Osel, osel, osel …

Če naletimo v gorah na zavarovano rastlino →
Namesto, da se mi sklonimo k njej in jo podrobno pogledamo in povohamo, je v tem “ljudem prijaznem svetu” zagotovo lažje, da rožo enostavno utrgamo in jo prinesemo v višino oči in nosa. NAROBE! V gorah pustimo vse, kar je njihovega, iz gora odnesimo smeti in prijazne spomine. Med gorniki velja, da vse kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino. Če pa srečate koga na planinski poti, potem mu le poglejte v oči in ga prijazno pozdravite. Nikoli ne veste, kdaj bo naključen sopotnik postal vaš najboljši gorniški tovariš, ki vam bo pomagal v nesreči.

→ se ozrimo in poiščimo še zavarovano žival.
Po planinskih poteh hodimo z odprtimi očmi. Številne markacije so le sredstvo in možnost, da dosežemo želeni cilj, vsi obiskovalci gora pa moramo poznati osnove orientiranja. Če zaidemo s poti, se vrnimo na mesto, kjer smo jo zapustili. Med izletom pa ne glejmo samo v tla, ampak stalno spremljajmo razvoj vremena in mu prilagodimo potek izleta. Če se razvijejo nevihtni oblaki se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele. V planinskih kočah in na vrhovih se ne pozabimo vpisati v vpisno knjigo.

Če imamo lep in široko uporaben prenosni telefon →
Pred odhodom preverimo stanje vira napajanja z energijo, potem ga ugasnimo in spravimo v nahrbtnik. Ne dovolimo, da nas in druge obiskovalce gora zbuja iz zamaknjenosti zvonjenje, prav tako si ne privoščimo odhoda v gore z mislijo, saj če bo kaj narobe, bomo pa poklicali klic v sili – 112. Lažno upanje je zloraba lastne verodostojnosti in odnosa do gora. In nikarte se z mobilnim aparatom ne slikajmo povsod in povprek: zaradi tega bo izumrla priljubljena gorniška popkultura v obliki razglednice, na katero je treba z lastnim trudom napisati: škoda, ker te ni z nami.

→ je ta v primerjavi z vlakom nepomemben strojček.
Prosite starše, da avto pustijo doma in se na pot odpravite z javnim prevozom. Lahko boste v miru preštevali kozolce na polju, prepevali pesmice in igrali družabne igre. Vsekakor bo izlet trajal dlje časa, kar pomeni, da boste dlje časa skupaj s tistimi, ki jih imate najraje. Vsekakor pa jeklene konjičke pustimo v dolini, ne rinimo z njimi v mravljišča in na dvorišča planinskih koč. Do narave se vedno in povsod obnašajmo prijazno, spoštljivo in odgovorno.

* V Sloveniji je ta nevidna meja domnevno nad 1000 m, po nekaterih virih – mogoče zaradi podnebnih sprememb? – pa šele nad 2000 m.

Z izrazi izlet, pohod, tura opisujemo naslednje lastnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na planinski poti,
- tehnično zahtevnost z vidika uporabe nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžino prehojene, preplezane ali presmučane poti,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinsko razčlenjenost površja v vzponu, spustu in ravnem površju glede na geografski tip površja (ravnina, gričevje, hribovje in gorovje),
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina izleta, pohoda, ture,
- motive gornikov in doživljajsko zmožnost gorske pokrajine,
- ciljno in starostno skupino ter število udeležencev, ki se loteva podviga,
- samovodenje ali vodenje z licenciranim vodnikom ter
- način priprave na izvedbo.

Navedene lastnosti kažejo, da gre za precej kompleksno sliko, ki se je ne da strpati v enostavno zapoved, kot je tista (že davno preživeta), da so samo gojzarji edino ustrezno obuvalo za dejavnosti v gorah.

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

Ali kot je zapisal France Stele: »Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico lahko odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju … Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odvzonilo mimo tebe!«

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DRŽAVNO TEKMOVANJE MLADINA IN GORE JE NASTALO V DOMŽALAH

November 15th, 2016 by Borut Peršolja

(Zahteva za popravek v Planinskem vestniku. Objavljeno v novembrski številki, vendar je urednik samovoljno in v nasprotju z zakonom o medijih, ki ureja pravico do popravka, izpustil zadnji odstavek.)

***

V septembrski številki je častni član PZS Ekar v spominskem zapisu ob smrti Francija Benedika zapisal: »Naslednje leto je odsek pod njegovim vodstvom organiziral prvo prireditev mladinskega planinskega kviza Mladina in gore v Sloveniji. Dogodek je bil za slovensko mladino in planinstvo odmeven in je zaradi aktualnosti in pomembnosti postal planinska tradicionalna prireditev s sodelovanjem in pod pokroviteljstvom PZS ter s strokovnim sodelovanjem Mladinske komisije PZS

Zapisano v zadnjem delu zadnjega stavka – glede sedanjega Državnega tekmovanja Mladina in gore – ne drži. Kaj je res, je zapisano v številnih publikacijah PZS, v lepo berljivih strokovnih in poljudnih člankih, objavljeno je tudi na mojem blogu Razgledi. Seveda je tudi uredništvu Planinskega vestnika dobro znana resnica o tem, kako je leta 1989 nastalo in se doslej razvilo Državno tekmovanje Mladina in gore.

Latinski pregovor, ki je postal obče civilizacijsko reklo, pravi: »De mortuis nil nisi bene«/»O mrtvih govorimo le dobro.” O pokojnem imam tudi sam spoštljivo mnenje. Glede častnega člana PZS in urednika revije pa ni treba v zakladnico antičnega znanja. Sodobnost govori dovolj zgovorno.


Strokovna žirija enega od tekmovanj v Domžalah: Vinko Cedilnik (idejni oče domžalskih srečanj in tekmovanj), Mišo Peršolja, Janko Kos in Marija Presekar. (Fotografija: arhiv MO PD Domžale)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

JESENSKA STONOGA

November 6th, 2016 by Borut Peršolja

Skoraj dvesto nog je prebadalo jutranjo meglo (Žogica Nogica: “Pihajte, otroci, pihajte!”) in se nastavljalo snopom sončnih žarkov, ki jih je – kot vsako leto v naših geografskih širinah – razsipala barvita jesen.

Ujetniki vsakodnevne rutinske pajčevine smo vsak pri sebi poiskali nasmeh, ki korenini v vloženem trudu. Širina obrazne mimike pa je določena z danostmi pokrajine, ki se na vsakem koraku odkrivajo in zakrivajo v hrepenenju po še in še …

In če so z najmlajšimi društvenimi okuševalci hrapave površine zraven še njihovi najdražji (starši, sorojenci, stari starši … tudi vodniki?), pa narava postane dom. Dom, ki daje zavetje, dom, ki daje izkušnje, dom, ki rojeva toplino in ljubezen.

Posavsko hribovje je največja slovenska pokrajina. Ki nas vsak dan čaka in želi, da tudi mi postanemo veliki.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NA VRHU PROSTRANE SAMOTNOSTI

November 5th, 2016 by Borut Peršolja

Banjščice: ime, ki ga marsikdo sreča zgolj v šoli. Ime, ki uide s spominskega zemljevida, čeprav je pokrajina tako mehko oblikovana, da je ni mogoče spregledati. Vse, prav vse, je harmonično usklajeno.

Kmetovanje je tukaj drugo ime za upor: skromnosti prsti, celinskosti podnebja in bojevitosti gozda, ki si neprestano jemlje prostor nazaj. Na pretek pa je razgleda. Tistega razgleda, ki ne širi samo obzorja, temveč širi globino duše.

Trdost življenja ljudi, ki tu vztrajajo že stoletja, od nas, ki prihajamo zato, da odidemo, terja posebno vrsto spoštovanja.

Lašček zato ni samo vrh, je pot na goro razmisleka. Kdo smo? Kaj smo dosegli? In kako želimo živeti?

Preveč za preprost družinski izlet v razširjeni zasedbi? Ne, niti najmanj. Saj je vse samo igra življenja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DUH JE UŠEL IZ … BUČ

November 5th, 2016 by Borut Peršolja

V moji mladosti je bil praznik vseh svetih razdeljen na šolski in družinski del. Šolski del je obsegal svečarski obisk enega od partizanskih spomenikov, vsakih nekaj let pa tudi sodelovanje na občinski komemoraciji (v vlogi “obveznoudeležnih” gledalcev ali recitatorjev). Družinski del pa je sledil krščanski tradiciji vseh svetih z udeležbo na molitvi v Krtini, kasneje, ko nam je smrt podarila družinski grob, pa tudi v Domžalah.

O bučah ni bilo sledu, dokler nismo bili vabljeni na delavnico izdelovanja buč, ko je bila hči prvo leto v vrtcu. Od takrat smo buče prevzeli kot nekaj, kar vzpodbuja našo ustvarjalnost in nas – kot družino – zavezuje k skupnemu preživljanju prostega časa. Smo pa se – kolikor se je dalo – izogibali potrošniškemu halovinskemu vplivu.

Letos smo bili vabljeni na dvojni rojstni dan, dveh šestletnic, ki jima šola trenutno pomeni vse in še več v življenju. Ker je bilo napovedano lepo vreme in smo imeli na voljo dovolj buč, sva z Matejo organizirala bučni orientacijski izlet, ki mu je sledilo izrezovanje čustvenic (vsaka družina je dobila nalogo, da izreže en doživeti posnetek čustvenega stanja).

Pod budnim zavetjem odpornih želv smo visoko na levem bregu Soče zakurili še taborni ogenj in pustili, da je žerjavica utrdila prastare vezi med tostranstvom in onostranstvom.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark