SREČANJA MED PLOŠČO SPD IN ALJAŽEVIM STOLPOM NI BILO

September 8th, 2018 by Borut Peršolja

Odgovor je bil nedvoumen: »Plošča je bila pri demontaži uničena

Besede pomočnice predsednice uprave Nama d. d. Branke Jerale so zarezale v mojo dušo. Zelo hitro, morda celo prehitro, saj bi negotovost podaljševala upanje, je odgovorila na moje e-poizvedovanje, kaj se je zgodilo s spominsko ploščo, ki je bila leta 2013 postavljena na mestu, kjer je bilo 27. februarja 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, to je pri vhodu v blagovnico NAMA na stiku Tomšičeve in Slovenske ceste v Ljubljani.


Pred slovesnim odkritjem plošče 27. februarja 2013. (Fotografija: Borut Peršolja)

»V skladu z novo strategijo družbe Nama d.d. Ljubljana, spremembami celostne grafične podobe in smernicami Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo, zaradi boljše prepoznavnosti dejavnosti veleblagovnice, pritrdili usmerjevalne table na vhode.

Pred tem smo pozvali Planinsko zvezo Slovenije, da ploščo odstrani in jim pokazali tudi mesto, kjer bo lahko ponovno nameščena. Plošče se ni dalo odstraniti tako, da bi ostala nepoškodovana, saj je bila izredno močno pritrjena. Ko bodo na PZS imeli narejeno nadomestno ploščo, bo lahko pritrjena na stebru v kotu veleblagovnice.« (iz odgovora NAME po e-pošti)

Plošča, ki smo jo tam postavili ob soglasju NAME, se je morala umakniti zemljevidu naminih oddelkov in ob tem je bila UNIČENA!

Ne, ni prvi april. Žal je res!


Prej … (Fotografija: Borut Peršolja)


… potem=danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na simbolnem mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, smo ob 120. obletnici postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo, ki bi tam sicer morala stati že nekaj desetletij. Na zelo obiskani ljubljanski lokaciji so jo videvali tako Ljubljančani kot tudi domači in tuji obiskovalci glavnega mesta (zato je bil napis plošče dvojezičen). Spominjala nas je, da Slovencev ne bi bilo brez gora. S tega mesta, kjer se s Slovenske ceste odpira lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, je bila plošča vsakokratno vabilo, da se odpravimo v gore.


Montaža plošče. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Ob odprtju plošče je takratni predsednik PZS Rotovnik med drugim dejal: »Prijetno je vedeti, da smo planinci ugledni del slovenske družbe, saj so vsi, ki smo jih povabili k sodelovanju k temu pristopili z veliko mero srčnosti. Tako so tudi soglasje za postavitev plošče izdali lastnik zgradbe – Nama d. d. Ljubljana, zanjo direktorica Mira K. Veljić ter pristojni ustanovi – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za urejanje prostora. Vsem omenjenim in vsem drugim, ki so sodelovali pri snovanju, pripravi in izvedbi, se v imenu Planinske zveze Slovenije iskreno zahvaljujem

Spominska plošča v obliki kvadrata velikosti 70 cm x 70 cm, debeline 3 cm, je bila izdelana iz domačega kamna, pohorskega granodiorita, iz kamnoloma v Cezlaku pri Oplotnici na Pohorju. Ploščo je oblikoval arhitekt Janez Bizjak iz arhitekturnega studia Kapitel, izdelalo in namestilo pa jo je podjetje Mineral d. o. o. iz Podpeči pri Brezovici. Idejno zasnovo in besedilo je pripravil mag. Borut Peršolja, v angleški jezik ga je prevedel dr. Stanko Klinar.


Plošča je ves čas delila enako poustvarjalno usodo kot Aljažev stolp. (Fotografija: Borut Peršolja)

Površina plošče je bila razgibana, za ozadje je bila uporabljena silhueta gora. Zgornji del plošče in del pri napisu v grbu PZS je bil poliran, ostala površina plošče pa je bila ročno žgana. Vse črke so bile črne barve in globoko klesane. Besedilo plošče se je glasilo:

NA TEM MESTU JE BILO
27. FEBRUARJA 1893
USTANOVLJENO
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO.

THE SLOVENE ALPINE CLUB WAS FOUNDED
ON THIS SITE ON 27 FEBRUARY 1893.

27. 2. 2013
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE

Spominske plošče po petih letih ni več (niti košček, ki bi ga lahko shranili v Slovenskem planinskem muzeju, ni ostal), in ko bi se mimo nje peljal Aljažev stolp, bi človek, ki bi to opazoval, slišal, kako se je prelomila gorniška zgodovina.


V spomin in slovo. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

ALJAŽ SE OBRAČA V GROBU: POMISLEKI IN UGOVORI OB UGRABITVI STOLPA

September 7th, 2018 by Borut Peršolja

(Jubilejna, 500. objava na blogu Razgledi – od 4. 12. 2006.)

Aljažev stolp je prisilno prišel v dolino. Zvezanega so ga privedli spod neba na trda tla. Ljudstvo je vzklikalo, oblast je pokleknila, Aljaž pa se je obrnil v grobu.


Stolp Jakoba Aljaža. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Najprej nam je država leta 1999 – gornikom in slovenskemu gorništvu – vzela Aljažev stolp. Vzeli so nam 16 m2 skal, na katerih stoji. Potem so nam vzeli tudi skrb za njegovo vzdrževanje. Zdaj so nam vzeli tudi gorniško etiko.

Absolutna večina pohodniško molči.

- Stolp kot nepremičninska dediščina
Kaj pri stolpu sploh varujemo, če vemo:
- da je od originala ohranjenega zgolj pretežni del celotne konstrukcije, vse ostalo (streha, pritrdilne jeklenice, zastavica, zaklep …) je dodano kasneje, večinoma neznano kdaj,
- da stolp ne stoji na prvotni lokaciji, kar dokazujejo fotografije in dejstvo, da je Aljaž na sodišču dobil tožbo, ker je s stolpom zaščitil trigonometrično točko, danes pa stolp ni več trigonometrična točka (PDF 300 KB) in topogledno očitno v celoti fizično stoji v bohinjski občini (nekoč je bil stolp tromeja občin Bohinj, Bovec in Kranjska gora);
- originalni stolp je bil na vrh Triglava s trudom prinešen na hrbtih gorskih vodnikov in nosačev; to dejstvo je del celotne zgodbe, je del nesnovne kulturne gorniške dediščine, zato bi bilo treba to, 123 let kasneje, narediti na popolnoma enak, gorniško spodoben, poučen in spoštljiv način (to bi bila prvovrstna zgodba tudi v mednarodnem alpskem prostoru);
- pri postavljanju stolpa so takrat sodelovali Jakob Aljaž, Janez Klinar – Požganec, Tomaž Košir – Kobar in Andrej Belec s svojima delavcema; to dejstvo je del celotne zgodbe, je del nesnovne kulturne gorniške dediščine, zato bi bilo treba to, 123 let kasneje, narediti na …

- Stolp kot dediščina Aljaža
Jakob Aljaž je bil spoštovan župnik. Toda: zakaj Aljaž ni na vrhu postavil križa? Na vseh najvišjih vrhovih Avstroogrske monarhije je takrat (in še danes) stal križ (znana je prigoda Staniča, ki je leta 1800 splezal na križ na Velikem Kleku, da je bil višje kot njegovi predhodniki …). Trdim, da je Aljaž dal prednost varnosti v gorah pred božjo previdnostjo, saj je stolp deloval kot Faradayeva kletka (s tem fizikalnim pojavom se je verjetno seznanil na Dunaju med študijem teologije) in je nudil učinkovito zavetje pred strelo. In ker je bilo postavljanje križa na vrhovih nemška navada, je Aljaž to naredil po svoje, če hočete, po slovensko.

- Življenje stolpa
Stolp stoji sredi najbolj divje narave v Sloveniji. V zadnjih desetletjih je nemo opazoval, kako se je z njegovega pobočja tiho, a odločno poslovila snežna meja, ki je bila pred sedanjim hitrim segrevanjem podnebja na višini 2700 m. Poškodbe so mu prizadejali viharji, strele, padavine (dež in sneg), velika temperaturna nihanja.

A večino usodnih poškodb (ki domnevno zahtevajo sanacijo v dolini) mu je prizadejal človek, obiskovalec Triglava: s plezanjem na vrh stolpa, s hojo z derezami po strehi, z udarjanjem s cepinom ob odkopavanju, s praskanjem imen in razno raznih sporočil na stene, z obešanjem in visenjem na odprtih vratcih, z basanjem vanj v maniri Mojce Pokraculje, z lepljenjem in odstranjevanjem nalepk, z vsemi odmevnimi in nakladnimi akcijami, ki so jim botrovali Tof in drugi znameniti estradniki … Uničevalna ustvarjalnost obiskovalcev je brezmejna.

- Zapravljeno zaupanje
Avtorji filma Ta pleh ima dušo (povezani v Produkcijsko skupino Mangart d.o.o.) v filmu prikazujejo izdelavo natančne kopije stolpa kot poklon Aljaževemu delu. Zgodba pripoveduje o tem, kako so na igrano dokumentarni način šli kronološko, korak za korakom, čez etape Aljaževega življenja in dela. Večji del zgodbo pripoveduje Aljaž osebnoizpovedno (v podobi in glasu igralca). Avtorji niso (z dramatičnimi posnetki in komentarji) zaobšli niti nošnje posameznih delov Aljaževega stolpa na vrh. Zamolčali pa so, da so stolp v resnici na vrh Triglava pripeljali s helikopterjem, pri čemer je bil let nezakonit saj uprava TNP zanj ni izdala dovoljenja. Tudi to, da sta nekaj dni na vrhu ždela originalni stolp in njegova filmska različica, in so tuji obiskovalci spraševali, kateri od njiju je ženski in kateri moški WC, je bilo izvedeno brez dogovora s komerkoli.

»Prišlo je do pobude, da se originalni Aljažev stolp vrh Triglava prenese v Planinski muzej in se ga tako zaščiti pred nadaljnim propadom. Odziv ljudi je, nepričakovano, popolnoma negativen. Pride do močne čustvene reakcije, državljani Slovenije zahtevajo naj se »nadležni« organi ne igrajo z njihovimi čustvi. Odstranitev originalnega Aljaževega stolpa primerjajo z »oskrunitvijo« narodnega simbola, najbolj zanimiva izjava pa je : »To ni navaden pleh, ta pleh ima dušo!«« (sinopsis Zgodba o turnu vrh Triglava, september 2012 (PDF 533 KB))

- PZS kot eden od skrbnikov gorniške dediščine že dolgo več ne uživa zaupanja. Kako le, ko je eden od sedanjih akterjev, častni član PZS, že leta 1985 pozival, da se Aljažev stolp podre in postavi v muzej. Idejo je ponovil pred leti, v sozvočju s tistimi, ki so načrtovali nov Slovenski planinski muzej. Čeprav povsod navajajo, da PZS sodeluje pri izvedbi projekta, pa to ne drži. Noben organ PZS projekta ni obravnaval in do dogajanja zavzel kakršnokoli stališče ali odločitev. Pri projektu na lastno iniciativo dobronamerno sodeluje zgolj podpredsednik PZS Miro Eržen, ki skuša ohranjati dobro ime PZS in nekako ohraniti njeno SPD identiteto. PZS se je Aljaževemu stolpu že pred časom odpovedala, saj ga je potihem zbrisala tudi z lastnega seznama planinskih koč in bivakov.

- 44.000 dodatnih razlogov
Po navedbah ZVKD bo prenova stolpa stala 44.000 evrov (prevoz s helikopterjem bo slovenska vojska opravila na svoje stroške).

Aljaž je leta 1895 za 16 m2 veliko zemljišče na vrhu Triglava plačal en goldinar, kar je bilo na trgu dovolj za 50 jajc (danes za primerjavo: cena za 10 jajc 1,6 € x 5 = 8€), 10 litrov mleka (danes za primerjavo: cena za 1 l mleka 0,71 € x 10 = 7,1 €), zanj si dobil celo 4 golobe. Aljaža je izdelava stolpa stala 300 goldinarjev (to bi bilo danes približno 2400 evrov (300 x 8)). Mag. Gorazd Lemajič je septembra 2015 v Domžalah povedal, da je izdelava filmskega dvojnika stala okrog 4000 €.

- Aljažev stolp kot pika na i Triglava
Aljažev stolp je vizuelno in dobesedno pika na I dogajanja na Triglavu. Vse, kar doživljamo v dolini, se tu izostreno pokaže v pravi luči. V Aljaževem času je Triglav v celem letu obiskalo 150 do 300 ljudi. Danes je toliko obiskovalcev na vrhu celo v eni uri.

Po obnovi bomo dobili ključavničarsko zloščen stolp, a način obiska in vsi človeški razlogi uničevanja bodo ostali. Za varnost obiskovalcev Triglava (letos jih je tam umrlo že pet) ne bo poskrbel nihče, čeprav so vse zelo zahtevne plezalne poti nanj neustrezne, saj ne omogočajo učinkovite rabe samovarovalnega sestava. Na teh nadelanih poteh niso nameščena varovala, temveč pomagala (napredovala in oprijemala z žičnimi vrvmi in klini). Namesto plezanja in varovanja, je tam prevladujoč način gibanja hoja v vriskajoči koloni.

- Motivi za obisk Triglava
Ne bom veliko zgrešil, če ugibam, da vzpon in sestop s Triglava že dolgo ni več glavni motiv vseh, ki rinejo tja (to ne velja za tujce, ki niso okuženi s slovensko nacionalistično ideologijo). Pri mnogih je motiv prav obisk Aljaževega stolpa, ne pa obisk in doživetje gore kot take. Zato je sedaj – ko so stolp prisilno spravili v dolino – priložnost, da stolp v dolini tudi ostane.

Eden od publicističnih ciljev mojega gorniškega delovanja je seznaniti javnost in posameznike, ki zahajajo v gore, kako čudovite možnosti ponujajo za izvedbo gorniške dejavnosti ter za osebno rast in lepa doživetja, doseganje ciljev in hkrati za medsebojno spoznavanje in spoštovanje med gorniki, med različnimi kulturami, pa tudi med ljudmi in naravo. Ohranjanje narave sodi med temeljne vrednote gorništva. Gorniki smo zavezani k varovanju kar se da nedotaknjene, naravne podobe gora.

Enako velja tudi za varnost v gorah. Množice obiskovalcev Aljaževega stolpa nimajo z varnostjo v gorah nobene zveze. Če množicam vzamemo ideološko točko malikovanja, bo tudi vrh spet postal zanimiv sam po sebi. Prepričan sem, da bi se Aljaž s tem strinjal.

Kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, sta pomembnejša od rešitve same.

Prvine, ki so določile simbolno vrednost Aljaževega stolpa v luči sedanjosti


Jakob Aljaž. (Vir: Zbirka diapozitivov Zgodovina slovenskega planinstva)

***
Aljažev stolp (ali natančneje rečeno stolp Jakoba Aljaža) – prevedeno v gorniško govorico – je avtorsko delo:
- ker je Aljaž kupil zemljo na vrhu takratne jezikovne domovine, razvil izvirno idejo o obliki znamenja na gori in zamisel – “prvič, od kar svet stoji” uresničil z nemalo truda in odrekanja,
- ker je zavestno in premišljeno v novo znamenje vrh Triglava vključil geodetsko izmerno točko drugega reda (kar mu je sodišče štelo v prid!) in ob tem gojil čiste misli “po slovenskem licu slovenskih gora”,
- ker je skupaj z Antonom Belcem izbral ustrezen material (debelo pocinkano pločevino), postoril vse za njegovo hitro in zanesljivo montažo in ga z ustvarjalnim zanosom tudi slovesno predal svojemu namenu,
- ker je (današnje) sporočilo Aljaževega stolpa zelo široko in sega na “naravno, kulturno, krajinsko in duhovno področje” oz. materialno in nesnovno obzorje visokogorskega dela slovenskih Alp in ustvarja mit nacionalne biti in zavesti,
- ker ob vsakokratnem konkretnem obisku “prebudi občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« (prirejeno po Kocbek, E. 1951: Črna orhideja. Strah in pogum).

Zato je treba tudi pri Aljaževem stolpu upoštevati načelo, da zagotavlja najboljše varovanje spomenika njegovo normalno delovanje v vlogi, ki mu je bila prvotno namenjena.

Kdaj bo torej avtorsko delo izzvenelo? V nesnovni obliki (verjetno) nikoli. V materialni obliki pa, ko ga bo odstranil zob časa ali bog ne daj podrl kakšen helikopter na nujni zasebni vožnji. Takrat avtorskega dela v materialni obliki ne bo več, bo pa nanj lahko spominjala kopija v muzeju.

Vse, kar ima obliko, je minljivo. Vse, kar ima srčnost, je večno.

***

Več v člankih:

http://borut.blog.siol.net/2018/07/26/slovenija-omejila-vzpon-na-triglav/

http://borut.blog.siol.net/2017/04/27/turnograjski-aljaz/

http://borut.blog.siol.net/2015/09/25/aljaz-se-vedno-aljaz/

http://borut.blog.siol.net/2015/02/13/s-plehom-in-duso-zasciten-vrh/

http://borut.blog.siol.net/2012/03/15/podpisi-pokrajine-2/

http://borut.blog.siol.net/2009/08/31/avtorska-pravica-1/

http://borut.blog.siol.net/2009/07/20/stolp/

  • Share/Bookmark

OGENJ, V ALPAH, KI GASI JEZERA

Avgust 26th, 2018 by Borut Peršolja


Alge na Jezeru na Planini Jezero. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od leta 1988 na območju Alp tradicionalno – vsako drugo soboto v avgustu – poteka akcija Ogenj v Alpah. Ta sobota je posebej označena tudi na mojem koledarju, saj sem del dogajanja kot ciprin društveni aktivist, strokovnjak, vodnik PZS ali zgolj radovedni opazovalec že dvajset let.

Letos smo ciprin ogenj simbolično prižgali pri Dvojnem jezeru v Dolini triglavskih jezer kot poziv k razmisleku o problematiki gorskih jezer, ki zaradi vpliva človeka in napačnih odločitev v preteklosti, umirajo. To, da se pri jezerih takoj po geološkem rojstvu začne tudi proces izginjanja/zasuvanja, je njihova določevalna lastnost. Seveda pa je razlika, ali se procesa trofikacije in evtrofikacije dogajata po naravni poti (merjeno v desettisočletjih) ali pospešeno zaradi negativnega vpliva človeka (merjeno v desetletjih in žal tudi letih).


Vsaka s svojim podzemljem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zleknjenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

CIPRA, društvo za varstvo Alp, je zbrala dvajseterico hodk in hodcev zato, da bi iz prve roke, iz lastne izkušnje povedali slovenski javnosti, da so slovenska gorska jezera zelo občutljivi ekosistemi, saj so majhna, nepretočna in izpostavljena ekstremnim pokrajinskim pogojem. Zato je pomembno, da so planinske koče v pojezerju vodno odgovorne in ne onesnažujejo okolice ter kraške podtalnice, da se obiskovalci gora vzdržimo neustreznih ravnanj (na primer kopanja v jezerih, divjega kampiranja, vnosa tujerodnih organizmov …) in da je kmetijska, tradicionalna raba tal usklajena z zakonskimi ali parkovnimi omejitvami. Stanje voda v gorskih jezerih je pomembno tudi za kakovost pitne vode v dolini. Ali v naših telesih, ki jih sestavlja kar 60–70 % vode.


Dvojno jezero v Dolini triglavskih jezer. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zavarovano nezavarovano. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dvojno jezero (1680 m), ki ga letos sestavljata popolnoma ločeni peto in šesto triglavsko jezero, je zgodba o okoljski problematiki, ki se dogaja v središču našega edinega nacionalnega parka. Jezero ima zaradi dolgoletnega vnosa (že od leta 1878!) hranil iz greznice Koče pri Triglavskih jezerih (1683 m), s statusom planinske koče, in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vnesenih alohtonih rib (zlatovčice, pisanci) porušen naravni ekosistem.


Meritve kot del opazovanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Veliki Humboldt je nekje zapisal, da moramo naravo izkušati skozi občutja. (Fotografija: Borut Peršolja)


“V tej izjemni verigi vzrokov in posledic,” je rekel Humboldt, “ne moremo niti enega samega dejstva premišljati v posamičnosti.” (Fotografija: Borut Peršolja)


Ogenj, ogenj upanja in sprememb, za vse, ki nam ni vseeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

To se najbolj nazorno pokaže v kratkih, poletnih mesecih, ko na jezerski površini zacvetijo alge. Letos je stanje – glede na videno – vsekakor boljše, kot je bilo leta 2009. Takrat je Stane Klemenc javnost opozoril: »Ob zadnjem obisku Triglavskih jezer sem bil šokiran nad žalostnim stanjem Dvojnega jezera. Alge so se razširile po obeh jezerih in vse naokoli zaudarja po gnilih algah.« Koča ima od leta 2011 čistilno napravo, ki pa žal ne deluje optimalno. Zadnje sledenje podzemnih voda je pokazalo nekaj, kar je skupina aktivistov dokazala že leta 2009 in sicer, da obstaja podzemni pretok med izcedki iz koče in jezerom.


»Zaradi svoje edinstvene lege spada med najlepše planinske postojanke ne le našega alpskega sveta!« (Mihelič, Petkovšek, Strojin 1974). (Fotografija: Borut Peršolja)


Leta 2009 je namesto jezera kraljevala zelena brozga. (Fotografija: Stane Klemenc)


Letošnja bera alg. (Fotografija: Borut Peršolja)

CIPRA Slovenija in Mountain Wilderness Slovenije sta decembra 2009, ob mednarodnem dnevu gora (PDF 88 KB), pozvali PD Ljubljana – Matica, naj javnosti za svoje tri planinske koče (Triglavski dom na Kredarici, 2515 m; Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m in Dom na Komni, 1520 m) posreduje:
- pisno dokazilo o praznjenju greznic (računi izvajalca),
- pisno dokazilo o pranju rjuh (računi izvajalca – pralnice v dolini),
- pisno dokazilo o uporabi razgradljivih čistilnih sredstev (računi za čistila in deklaracije proizvajalca).
- število nočitev v zadnjih desetih letih,
- kapaciteto zbiralnikov vode in oceno porabe vode na dan ob višku obiskovalcev in v celotni sezoni,
- načrt čiščenja in vzdrževanja vodooskrbnega sistema in
- uporabno dovoljenje za svoje planinske koče.

Nič od tega se takrat ni zgodilo.

YouTube slika preogleda

Prizadevanje za ohranjanje naravne dediščine alpskega prostora je zagotovo stalna naloga vseh, ki vstopamo v ta lep, zanimiv, doživet svet, »ki se ne zna smehljati« (zapisal Lovšin po Kugyju). Zanimivo pa je, da Spomenica, ki je temelj zavarovanja Doline triglavskih jezer, hidroloških sestavin te pokrajine ne omenja: »To ozemlje je velepomembno v geotektonskem, geološkem, paleontološkem, zoološkem in botaničnem oziru. Alpska fauna in flora sta razvili tu celo množico posebnih vrst in variant, ki drugod niso zastopane.« (Spomenica 1920)


Prečrtano v levo in v desno. (Fotografija: Borut Peršolja)


SOS: spoznavam, občudujem, spoštujem. (Fotografija: Borut Peršolja)

CIPRA je leta 2013 pripravila projektno nalogo z naslovom Rešimo Dvojno jezero v Dolini triglavskih jezer (PDF 421 KB). Letošnja akcija je zato logično nadaljevanje teh prizadevanj in izrecna podpora projektu Vrhovi Julijcev, s katerim želi Triglavski narodni park (s partnerji) izvesti ultimativen izlov rib ter okoljsko sanirati Kočo pri Triglavskih jezerih. Dvojno jezero in njegovo – upajmo! – uspešno reševanje bi lahko postalo primer dobre prakse in pot tudi za druga gorska jezera (npr. Jezero na Planini pri Jezeru, Črno jezero …).

Direktorica CIPRE Slovenija Špela Berlot je za medije povedala: “Z vedno večjim obiskom slovenskih gora ter podnebnimi spremembami postajajo vodni viri občutljivejši ter dragocenejši. Spodbujamo pristojna ministrstva, da poskrbijo za varstvo vodnih virov ter ukrepajo pri čimprejšnji sanaciji gorskih jezer. Hkrati pozivamo obiskovalce gora, da se v jezerih ne kopajo in upoštevajo pravila obnašanja v naravi.”


Izmerjena (visoka) temperatura na gladini Jezera v ledvicah nas je nadvse presenetila. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svoje bodo povedali tudi vzeti vzorci vode. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najdenček. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bistrina. (Fotografija: Borut Peršolja)

Viri:
Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2. Ljubljana.
Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, 1920. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1. Ljubljana.


Kdaj bodo .jpgi imeli še vonj? (Fotografija: Borut Peršolja)


V troje je lepše! (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

POKRAJINA, KI SE NE ZNA SMEHLJATI

Avgust 26th, 2018 by Borut Peršolja

»To je torej tisti svet, ki mu je Kugy dejal »pokrajina, ki se ne zna smehljati«. Tako resno so izoblikovale naravne sile njeno obličje. A ne vem, če bi to vedno veljalo. Ob sončnem svitu se mi je vedno zdelo, kakor da bi bila čez to pokrajino razpeta neka zrela, pa mila in dobrohotna lepota. Nedopovedljivo lepo je tu jeseni. Skozi zrak žare rdečkaste barve in sinje oči jezer gledajo iz daljine na visoke grebene. Vsako drevo, vsaka skala, vsaka stena ti nekaj pripoveduje in skoraj mi je žal, da nisem večkrat tako mirno in počasi hodil po tem lepem gorskem svetu. Toda človeku se žal vedno kam mudi in tako dirja mimo največjih lepot.«

Lipovšek, M. 1958: Dolina triglavskih jezer. Planinski vestnik 2, 81. Ljubljana.

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark

ZAHODNI KONEC (4)

Avgust 25th, 2018 by Borut Peršolja

(Četrti, zadnji dan hoje po Domžalski poti spominov.)

Prvi del I Drugi del I Tretji del

Tišina gozda je drhteča, nemirna. Še posebej značilna je tišina sprehoda s Kolovca, tu je pretresljiva, neusmiljena in dokončna. Tišina, ki se ji ne morem izogniti. Tako kot se ne morem izogniti tišini zgodnjih jutranjih ur, pozorni tišini, ki je napeta kakor lok. Zadnji dan se hoja preliva v čuječnost, v bombažno, belo tišino, ki obvisi nad gozdom, nad vso pokrajino.


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

V hoji, ki vodi ob prometni cesti iz Radomelj proti Mengšu, preneham uporabljati besede za to kar vidim in kar skušam ubesediti v glavi. Urbani hrup res ne rabi potopisne obnove. Ponavadi slišimo in poslušamo tisto, kar nima skoraj nikakršnega poslanstva, da bi bilo ponovno prevedeno, šifrirano v jezik spomina. Zato bi bilo velikokrat bolje, da bi se čim večkrat izognili pisnim izletniškim vodnikom, ki ultimativno zaukazujejo, podrobno opisujejo, označujejo hojo s poimenovanji in avtorjevimi pojasnili. Pisci opisujemo območja porasla z gozdom, razlagamo oblike površja in svarimo glede zahtevnost vzponov, naštevamo imena rastlin, rek, gora, ob čemer dajemo misliti, da obstaja ime za vse, kar lahko vidimo, da obstaja črka za vse, kar se nam nevede vlega v telo.

Ko izstopimo iz tega vodniškega šifranta, se nam odpre nov, vzporeden svet. Hoditi pomeni dobiti izkušnjo stvarnega. Pri hoji ne gre zgolj za resnico, temveč tudi za resničnost. Pomeni z vsakim korakom dokazovati, da Zemlja vsebuje dobro. Ob vsakem koraku vsa teža mojega telesa najde oporo v tem dobrem in se odrine, vzame zalet, da lahko dobro delim z drugimi.

Ameriški Indijanci so imeli Zemljo za sveti vir energije. Če se uležemo nanjo, nam omogoča počitek, če se usedemo na tla, nam med posveti daje večjo modrost. Če hodimo in čutimo stik z njo, nas okrepi, naredi vzdržljivejše. Zato Indijanci namesto, da bi stegovali roke v nebo, bosi stopajo po Zemlji. Ta je neizčrpni vir moči, je izvorna mati, ki nas hrani in ki v svojih nedrjih skriva vse umrle prednike. Je prvina prenosa.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Zareza, ki pleni gozd. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lukova bolnica kriči v drhteči tišini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dozdajšnji vodnik, ki ga ni mogoče več dobiti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Partizanska konsprativnost, živa narava ali odsotnost vzdrževanja? (Fotografija: Borut Peršolja)


Je izrezano srce bolečina, pogum ali hrepenenje? (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolovška tla, ki izpirajo glinene minerale in spomine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zlovešča tradicija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razgledni in lepo urejeni domovi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kolesarski poligon na planinski poti. Sožitje istega, enakega užitka? (Fotografija: Borut Peršolja)


Privid divjine. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamniška Bistrica: povezovalka narave in ljudi v naši, domači pokrajini. (Fotografija: Borut Peršolja)


Lahko jih zbiramo, lahko pa pustimo, da vtisi prekrijejo črnilo žiga. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ravnina, ki omogoča preživetje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sadovi v ulici očeta slovenskega himalajizma. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mengeška koča: je sploh še prostor za svobodo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Idila dneva. Idila življenja. Idila, za katero se je treba truditi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Robovi sveta imajo različne oblike. (Fotografija: Borut Peršolja)


Gozdna njiva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaljubljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tunel, ki obeta. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vrh, ki je postal heroj. Kakšno herojstvo ponuja nova tehnologija? (Fotografija: Borut Peršolja)


Sosed? Ali soseda? (Fotografija: Borut Peršolja)


Otipljiva geodezija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vsi dobri nameni so tlakovani … s čim že? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vas, ki je mesto. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tradicija vs. modernost, belo vs. črno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Hoja se končuja. Začenja se hoja spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Brnenje doline. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jable, 1268. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trzin, zadnji kilometri poti. (Fotografija: Borut Peršolja)


Začetek in konec: Domžale. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kaj bo obrodila prehojena pot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Vidna znamenja nevidnih zgodb. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA JANEZA MEDVEŠKA NA MALI PLANINI

Avgust 24th, 2018 by Borut Peršolja

Lani sredi avgusta je, v spodnjih gostinskih prostorih Domžalskega doma na Mali planini (1534 m, Kamniško-Savinjske Alpe), fotografsko razstavo odprl Janez Medvešek. Fotograf, slikar, pesnik, pisatelj in član Planinskega društva Domžale, doma iz Dragomlja. Gre za ljudskega ustvarjalca najžlahtnejše sorte.


Janez Medvešek. (Fotografija: Borut Peršolja)

V samozaložbi je izdal pesniški zbirki Sanje (2000, 2013) in Ni vsakomur dano (2006), knjigi Rad imam sonce (2012) in Potepi po Sloveniji: vodnik za starejše in gibalno ovirane (2017; v sodelovanju s celjsko Mohorjevo), zvočno zgoščenko Pesmi in misli (2006) ter več kot sto stenskih koledarjev Naš dom, Gorsko cvetje, Nostalgija, Biseri Slovenije, Slovenske vode in Potepi po domovini.


Ne trgaj rož, avtor Janez Medvešek.

Sicer upokojeni soboslikar, ki se je kar štirinajst let preživljal kot vsestranski slikar, od leta 2015 tudi Murkov nagrajenec za uspešne posameznike s področja etnologije, zavzeto odkriva mline, kozolce, izbe, ostri poglede z nenavadnih zornih kotov na znane kotičke domovine (ki, jasno, vključuje tudi zamejstvo), in ob tem ostaja zvest dvojčku besede in slike.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

***

Za Janeza Medveška (1952) mi je nekoč, ob precej slučajni priložnosti, povedal društveni Nejc. Povedal mi je za sočlana društva, ki sem ga takrat vodil, pa ga po nekem čudnem naključju nisem poznal, in ki ima izjemno veliko lepih fotografij o Veliki planini. Kmalu sem ga srečal v živo in takrat je nastal prvi projekt sodelovanja: vsi društveni člani so brezplačno dobili njegovo zgoščenko z odličnimi, celo vrhunskimi fotografijami o Veliki planini. Marca 2014 sem Janeza povabil na enainpetdeseti gorniški večer z naslovom Pot do srca, od takrat sva tudi v stalnem, žal večinoma e-stiku.


Midva. (Fotografija: Srdjan Živulović/BOBO)

Pred mesecem dni pa se je prvič ponudila priložnost, da smo šli skupaj na teren. Kam drugam, kot na Gojško, Malo in Veliko planino! In bilo je kaj videti in tudi kaj doživeti! In ni bolj doživetega, če imaš privilegij, da te po koncu hodečega popoldneva, na lep gorski večer, po razstavi popelje kar avtor sam. Vsaka fotografija ima svojo zgodbo, ozadje, vprašanja so kar deževala, odgovori pa so iz Janeza, tega vira ustvarjalnosti, vreli in vreli. Nepozabno!


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Janez Medvešek je do trenutka, ko tole pišem, ustvaril šele (!!!) 315 daljših fotografskih, zvočnih in domoznanskih reportaž, začinjenih z lastno poezijo, vtisi in prigodami.


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Posebnost tega dela njegove neusahljive ustvarjalnosti, ki se je začela z zgodbo o Logarski dolini, je – kot je zapisal Primož Hieng – »zagotovo v tem, da se te slikanice po elektronski pošti neverjetno in seveda brezplačno širijo po vsem svetu, po vseh celinah tega sveta, od koder dobiva številne odzive.« Z današnjo terminologijo bi rekli, da je Janez domoznanski influencer/vplivnež in trendsetter/utiralec vsega dobrega, kar premore Domovina. In verjemite, tega ni malo!


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

Velika planina je – ob ženi Eli – njegova velika ljubezen, ki jo odkriva vedno znova in znova. Starosvetni Velikoplaninski biser opazuje z vseh strani, stoje, leže, v diru, ga brusi v vetru, soncu, megli, odkriva ga znancem in neznancem in mu s svojo predanostjo in skromnostjo dviguje ceno. Razstava njegovih izbranih šestdesetih fotografij, iz več tisoč posnetih, govori o kraljici med planinami, kot jo imenuje Helena Plahuta.


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)


Razstava. (Fotografija: Borut Peršolja)

Janez z obiskovalcem razstave v prostoru, ki ni ravno galerijski, temveč docela gostilniški, komunicira na način, da mu ob gledanju polepša utrujeni gorniški dan, da mu podaljša gorniški obisk z željo, da obišče, doživi videno na fotografijah in da mu pove, da ima vsakdo od nas v sebi prostor za to lepoto.

Če je Helena Plahuta lani v vabilu za razstavo zapisala: »Vzemite si čas in obiščite jo, je vredno!«, potem dodajam precej bolj ultimativno: »Glejte, da ne boste zamudili razstave na najvišji ravni!«

(Ko je “spodnji šank” Domžalca zaprt, se povzpnite po stopnicah do razglednega šanka in tam prosite za ključ.)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)


S poti. (Fotografija: Janez Medvešek)

  • Share/Bookmark

POTOVANJE PO ŠIROKI CESTI

Avgust 11th, 2018 by Borut Peršolja

Vse fotografije Borut Peršolja.

Druge objave o Prviću:

http://borut.blog.siol.net/2016/08/29/morsko-prostovoljstvo/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/26/prviske-razglednice/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/17/voda-ni-samo-modra/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/10/gradnik-ki-ostaja-prvic/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/08/vrata-otoka/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/04/otok-prvic-a-ne-zadnjic/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/03/morske-radosti/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/02/otoska-barvitost-poletja/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/01/pestrost-morskega-zivlja/

http://borut.blog.siol.net/2013/08/30/tijat-ladja-z-zgodovino/

  • Share/Bookmark

PRVIćKE ZVEZDE

Avgust 10th, 2018 by Borut Peršolja

Vse fotografije Borut Peršolja.

Druge objave o Prviću:

http://borut.blog.siol.net/2016/08/29/morsko-prostovoljstvo/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/26/prviske-razglednice/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/17/voda-ni-samo-modra/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/10/gradnik-ki-ostaja-prvic/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/08/vrata-otoka/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/04/otok-prvic-a-ne-zadnjic/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/03/morske-radosti/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/02/otoska-barvitost-poletja/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/01/pestrost-morskega-zivlja/

http://borut.blog.siol.net/2013/08/30/tijat-ladja-z-zgodovino/

  • Share/Bookmark

MORSKE RADOSTI (2)

Avgust 9th, 2018 by Borut Peršolja

Vse fotografije Borut Peršolja.

Druge objave o Prviću:

http://borut.blog.siol.net/2016/08/29/morsko-prostovoljstvo/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/26/prviske-razglednice/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/17/voda-ni-samo-modra/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/10/gradnik-ki-ostaja-prvic/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/08/vrata-otoka/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/04/otok-prvic-a-ne-zadnjic/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/03/morske-radosti/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/02/otoska-barvitost-poletja/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/01/pestrost-morskega-zivlja/

http://borut.blog.siol.net/2013/08/30/tijat-ladja-z-zgodovino/

  • Share/Bookmark

PRVIŠKE RAZGLEDNICE (2)

Avgust 8th, 2018 by Borut Peršolja

Vse fotografije Borut Peršolja.

Druge objave o Prviću:

http://borut.blog.siol.net/2016/08/29/morsko-prostovoljstvo/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/26/prviske-razglednice/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/17/voda-ni-samo-modra/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/10/gradnik-ki-ostaja-prvic/

http://borut.blog.siol.net/2016/08/08/vrata-otoka/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/04/otok-prvic-a-ne-zadnjic/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/03/morske-radosti/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/02/otoska-barvitost-poletja/

http://borut.blog.siol.net/2013/09/01/pestrost-morskega-zivlja/

http://borut.blog.siol.net/2013/08/30/tijat-ladja-z-zgodovino/

  • Share/Bookmark