POPREDALČKANA VODNIŠKA VZNEMIRLJIVOST

Marec 23rd, 2017 by Borut Peršolja

(Prispevki ob 25. obletnici sprememb prostovoljnega vodništva: 1. del: VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO, 2. del: KAJ SMO SE VODNIKI NAUČILI IZ GORSKE NESREČE)

Za Vodniški učbenik sem leta 2006 napisal, da je »vodenje vznemirljivo, saj ima vodnik PZS moč, da ponudi roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokaže, česar ne morejo videti ali doživeti v dolini. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini je vodnik pozoren na drobne stvari in jih začuti. Hkrati ima pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in zna razložiti njene oblike, procese in pojave. Vodniki PZS smo terenska izpostava planinskega društva, ki zna izrabiti gorniško kulturo za dvig razpoloženja. Osupljivo pri tem je, da vse to počne sam, s svojim slogom, osebnostjo in pristnim odnosom do gora.«

Vsekakor sta hoja in vodenje v gorah dejavnosti, ki me najbolj razlagata.

Zato nadaljujem s pregledom nastajanja novega prostovoljnega vodništva v jubilejnem letu, ki zaznamuje petindvajsetletnico sprememb.


Vzporedna, fotografska zgodba: s poti na Sabotin, na 124. rojstni dan Slovenskega planinskega društva. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Vzporedno sta pravzaprav nastajali dve kategorizaciji – kategorizacija vodnikov PZS in kategorizacija planinskih poti. Najprej, za obuditev spomina, nekaj o slednji:

Komisija za pota in Komisija za gorsko reševalno službo PZS sta na podlagi sklepov glavnega odbora PZS (17. maja 1986) sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti in za preventivno dejavnost na njih. Popisi v naravi so bili opravljeni med letoma 1988 in 1990. Članom komisije za pota so na posameznem območju pomagali društveni markacisti (skrbniki poti), poznavalci gorskega sveta in gorski reševalci (ne pa tudi mladinski planinski vodniki ali planinski vodniki, o čemer sem že pisal). Popisi so se zaradi različnih vzrokov precej zavlekli, prvi uradno dostopen seznam je bil objavljen šele poleti 1992. (Zahtevne in zelo zahtevne poti, 1992. Planinski vestnik, 7–8, 301–309.)

Po besedah Toneta Tomšeta, tedanjega načelnika Komisije za planinska pota, naj bi »se markacisti dejavno vključili v oblikovanje planinskih kart in vodnikov kot tudi v obveščanje javnosti o zahtevnosti naših visokogorskih planinskih poti. Namen kategorizacije je, da poti razdelimo v tri kategorije, in sicer lahke, zahtevne in zelo zahtevne.« (Tomše, T. 1991: Markacisti smo vzdrževalci poti. Planinski vestnik 6, 279–281.) Zahtevne in zelo zahtevne poti so na začetku posebej označene: na smerni tabli, ki seznanja s smerjo poti in časom hoje, je dodana oznaka, ki posebej opozarja na težavnost poti. »Tako je mogoče upati, da se bo zmanjšalo število nesreč v gorah«, je pisalo v enem od tedanjih zapisov. Ta – po mojem mnenju celo ključni cilj – se žal ni uresničil.


Vse stremi za nečim. (Fotografija: Borut Peršolja)

Božo Jordan je ob 20. obletnici kategorizacije planinskih poti v Planinskem vestniku zapisal, da je bila slednja namenjena »širši javnosti – ne samo planinski –, da bi se popotniki in planinci že pri načrtovanju ture lahko odločili za smer vzpona in sestopa ter tako prilagodili svoje planinsko znanje telesni pripravljenosti in tehnični opremljenosti (čelada, varovalni komplet).« (Jordan, B. 2006: Ob 20-letnici Kategorizacije planinskih poti. Planinski vestnik 9, 76.)

***

Glede vodništva, je bilo stanje ob nastopu mandata novega predsednika Planinske zveze Slovenije Andreja Brvarja naslednje: PZS je poznala vsaj tri vrste ljudi, ki so bili izprašani in so tradicionalno smeli voditi po gorskem svetu. To so bili mladinski planinski (MPV), planinski (PLV) in gorski vodniki (GV). (Besedica vsaj nakazuje, da so se v vlogi neizprašanega vodnika pogosto znašli tudi alpinisti, raznovrstni inštruktorji, še zlasti pa gorski reševalci. Več o tem v nadaljevanju.) MPV in PLV je bilo vsakih po nekaj sto, GV pa nekaj deset. Na seznamu inštruktorjev planinske vzgoje je bilo decembra 1993 150 ljudi.

GV naj bi bil sposoben samostojno voditi vsakršno turo, vključno s plezalnimi vzponi, turnimi smuki … Za MPV je veljalo, da naj bi vodili po nadelanih poteh in po brezpotju. V programu usposabljanja je bila določena zgornja raven zahtevnosti: tisti z oceno samostojno težje ture so lahko kot najvišjo raven vodili po lažjem brezpotju (tudi o tem več v nadaljevanju). Enako je veljalo tudi za MPV v zimskih razmerah, pri čemer je bilo usposabljanje usmerjeno v vodenje turnih smukov in deloma tudi zimskih pohodov ter vzponov. PLV so imeli v svojem Pravilniku omejitev (PDF 1 MB), da lahko vodijo le po nadelanih poteh. Ob koncu (različno dolgega in tudi različno kakovostnega) usposabljanja so MPV in PLV s strani vodstva tečaja dobili priporočilo/oceno, kakšno raven samostojnosti dosegajo in kako zahtevne ture naj vodijo. Kompleksna ocena je obsegala informacijo glede samostojnosti/pomočništva pri vodenju ter oceno glede vodenja težjih/lažjih tur.


Znak Planinskega vodnika.

V okviru odsekove/društvene alpinistične šole so številni alpinisti (takrat in še sedaj) vodili v plezalne smeri tečajnike, mlajše in starejše pripravnike. Ob tem so opravljali vodniško delo, čeprav niso imeli nikakršnega vodniškega naziva. (Pred desetimi leti je bil zanje uveden naziv alpinistični vaditelj, s čimer so si pridobili zavarovanje odškodninske odgovornosti. KA PZS tega ni razumela in je program ter naziv preprosto ukinila, s tem pa tudi zavarovanje odgovornosti.) Tudi prenekateri gorski reševalec je bil kot spremljevalec (v resnici pa vodnik) povabljen na (zahtevnejše) planinske izlete (primer so znameniti Pohodi sto žensk na Triglav). Gorski reševalci so se takšnim povabilom z veseljem odzvali in sodelovali pri izvedbi kot neizprašani vodniki.

Ker ni bilo »pravega reda« (ne vem sicer, kakšen je nepravi red …), so se ena komisija (Mladinska komisija) in dva odbora (Odbor za planinske vodnike KVIZ PZS ter Odbor za gorske vodnike KA PZS) pod pokroviteljstvom Komisije za vzgojo in izobraževanje lotile priprave kategorizacije vodnikov PZS (nesreče na Košutnikovem turnu neposredno ne omenja nihče, čeprav je bilo zavedanje o njenih posledicah in vzrokih, ki so pripeljali do nje, ves čas močno prisotni). Rezultat je bil predlog, ki je sprva (6. 6. 1990) (PDF 751 KB) vseboval enajst kategorij vodenja po gorah, od vodenja po nezahtevnih poteh poleti do vodenja po brezpotjih, plezalnih smereh in ledeniškega smučanja. Vsako od vodenj je bilo označeno s črko/številko, tako da bi se natančno vedelo, za kaj gre.


Tod sem prvič hodil leta 1984, zatem pa še velikokrat … (Fotografija: Borut Peršolja)

Omenjene so bile naslednje prednosti uvedbe enotne kategorizacije:
- preglednost;
- razmejene pristojnosti;
- možnost specializacije vodnikov;
- osnova za koordinacijo programov izobraževanja;
- osnova za skupno izdajanje učbenikov in drugih pripomočkov in
- osnova za dogradnjo obstoječih programov in po potrebi oblikovanje novih programov za zapolnitev vrzeli v izobraževalnem sistemu.

Osnutki rešitev so se po prvem predlogu kar precej spreminjali. V gradivu za sejo KVIZ PZS (28. 11. 1990) je »za uskladitev kategorij/licenc in poenostavitev sistema vodništva PZS« predlaganih sedem kategorij/licenc:
- licenca A: vodenje po nadelanih poteh, vključno do označenih zahtevnih poti v letnih razmerah;
- licenca B: vključuje licenco A, poleg tega še vodenje po zelo zahtevnih označenih poteh in po lažjem brezpotju;
- licenca C: vodenje zimskih pohodov in lažjih turnih smukov;
- licenca D: vključuje licenco C, poleg tega še splošno vodenje turnih smukov in zimski pristopi na vrhove;
- licenca E: vodenje ledeniških tur;
- licenca F: vodenje plezalnih tur in
- licenca G: vodenje trekingov.

Splošna shema izobraževanja/tečaja je izgledala tako:
- pogoji za udeležbo (ki vključujejo pogoje za predhodno licenco, razen tega lahko še drugi pogoji),
- sprejemni izpit ali tura (priporočljivo),
- tečaj (včasih morda neobvezno),
- ocenjevanje (obvezno, oblike so lahko različne),
- pripravništvo,
- prva registracija s podelitvijo licence,
- nadaljnje registracije in obnovitve licence.


Odloženo ali izgubljeno? (Fotografija: Borut Peršolja)

Nekaj mesecev kasneje (19. 4. 1991) je bil predlog sistema kategorij (PDF 511 KB) že bolj dodelan:
Kategorija A: Lahko poletno pohodništvo,
Kategorija B: Težje poletno pohodništvo,
Kategorija C: Lahko zimsko pohodništvo,
Kategorija D: Lahki turni smuki,
Kategorija E: Težji turni smuki,
Kategorija F: Ledeniške ture,
Kategorija G: Poletne plezalne ture in
Kategorija H: Zimske in ledne plezalne ture.

Dober mesec kasneje (29. 5. 1991) je predlog kategorij izgledal takole:
P1: Lažje poletne pohodniške ture
P2: Težje poletne pohodniške ture
P3: Težke poletne pohodniške ture
P4: Poletni plezalni vzponi

Z1: Lažje zimske pohodniške ture
Z2: Težje zimske pohodniške ture
Z3: Zimski plezalni vzponi

T1: Lažje turno smučanje
T2: Težje turno smučanje

L1: Osnovne ledeniške ture
L2: Ledeniški plezalni vzponi
L3: Ledeniško turno smučanje

Tudi sam postopek izvedbe je kazal končne obrise:
1. Dosedanji nazivi vodnikov ostanejo (MPV, PLV, GV). K nazivu vodnika se doda še oznaka kategorije (A, B, C …)
2. Sedanji vodniki avtomatično dobijo nekatere kategorije.
3. Vsaki kategoriji priredimo črko abecede, zraven še kratko oznako. Konkretno delo je opredeljeno v podrobnem opisu.
4. Kategorije so stalne in standardizirane. Ne glede na vrsto izobraževalca se pričakuje da je vodnik iste kategorije povsod enako tehnično izobražen.
5. Z dodatnim izobraževanjem in preizkusi znanja je mogoče pridobivati nadaljnje kategorije.
6. Pridobitev nekaterih kategorij je pogojena s predhodnimi kategorijami, druge so med seboj neodvisne.
7. Pridobitev nekaterih višjih kategorij omogoča avtomatsko pridobitev nekaterih nižjih.
8. Kategorizacija je narejena na podlagi različnih vrst tur. Ture se ločijo glede na geografske dejavnike (nizke gore, gričevja, hribovja, sredogorje, visokogorje, pretežno zaledenelo visokogorje) in glede na sezono (poletna, zimska).


Grebenska rez: ostra, določljiva in vabljiva. (Fotografija: Borut Peršolja)

Že v začetku je bilo tudi dogovorjeno, da se vodnik PZS izobražuje za vodenje začetnikov in izključno za vodenje, ne pa za delo v društvu (na slednje sem ob pisanju tega članka naletel slučajno in z velikim začudenjem, saj se takšne odločitve ne spominjam; v marsičem pa pojasnjuje tudi današnje stanje) in da bodo izpiti centralni (»zvezni«, na ravni PZS) in ne (več) po društvih (kot je bila pogosta praksa zlasti pri izpitih PLV).

Dokument z datumom 20. 11. 1991 (PDF 511 KB) razkriva povezave in prehode med posameznimi kategorijami:
A = OSNOVA: organizacija, vodenje, planinske poti, hoja & …
B = A + vrv. vozli, pas, vrvna ograja, čelada & …
C = B + klini, stojišče, varovanje drugega, spust po vrvi & …
Č = C + plezanje, dvig, spust, varovanje prvega & …
D = A + hoja po snegu: palice, cepin, dereze, krplje & …
E = D + varovanje v snegu: sidrišče, ustavljanje padcev & …
F = E + Č + plezanje v snegu in ledu & …
G = A + smučanje & …
H = E + zahtevnejše smučanje & …
I = E + ledenik: navezovanje, hoja, reševanje & …
J = I + F + plezanje v ledeniških gorah & …
K = I + H + smučanje po ledeniških gorah

Glede na kronologijo se nekje na tej točki tudi sam pridružim dogajanju. Na Zboru delegatov MO PD Slovenije, ki je potekal 17. 11. 1991 v Tamarju, sem bil izvoljen za predsednika MK PZS in prva naloga, ki me je čakala, je bilo sooblikovanje končnega predloga. Časa ni bilo več veliko, marsikaj je bilo tudi že trdno zakoličeno …


Erozija pohodništva: zares neustavljiva? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Upravni odbor PZS je Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (Pravila) sprejel na dveh sejah v Ljubljani 5. 10. 1991 in 21. 2. 1992. Z njimi je po nekaj letih priprav »želel poenotiti in urediti obsežno vodniško delo, ki ga v planinskih društvih (pa tudi izven njih) opravljajo MPV, PLV in GV«. S Pravili je PZS želela »usmeriti in izboljšati izobraževanje vseh vrst vodnikov in vodnikom, ki so se izobrazili že v preteklih letih, zagotoviti možnost postopnega napredovanja s ciljem, da bi bilo vodenje kakovostnejše in varnejše«. Pravila jasno opredeljujejo vodništvo kot odgovorno poslanstvo, kjer je amaterstvo/prostovoljstvo samo oznaka pristopa k dejavnosti, ne velja pa ta oznaka za vsebino in kakovost vodniškega dela.

V sprejetih Pravilih so bile določene naslednje kategorije vodenja:
A: Lahke kopne ture
B: Zahtevne kopne ture
C: Zelo zahtevne kopne ture
Č: Kopni plezalni vzponi

D: Lahke snežne ture
E: Zahtevne snežne ture
F: Zimski plezalni vzponi

G: Lahki turni smuki
H: Zahtevni turni smuki

I: Lahke ledeniške ture
J: Ledeniški plezalni vzponi
K: Ledeniški turni smuki

Pravila so urejala stanje na področju vodništva tudi za nazaj, torej za vse vodnike, ki so že v preteklosti opravili vodniški izpit in so morali zaprositi za ustrezno kategorijo. Ta del Pravil, prehodne določbe in sam postopek povezan z njihovo izvedbo, je hitro doživel obilo kritik, pripomb, užaljenih reakcij in protestov. Jasno je bilo, da je sprejem Pravil prehitel slabo, nepopolno informiranost MPV, PLV in GV in da smo Pravila podcenjevali, ter se na njihovo operativno izvedbo (žal) slabo pripravili.

V letu po sprejetju Pravil, so ta doživela nekatere pomembne dopolnitve, ki so omogočile pridobitev realnih kategorij vsem takrat aktivnim vodnikom (upoštevajoč posameznikovo osnovno usposabljanje, izkušnje, izpopolnjevanja in udeležbo na seminarjih, samoizobraževanje).


Nepotrebno znamčenje nekoč enotnega prostora. (Fotografija: Borut Peršolja)

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

TEBI MOJA GORA

Marec 10th, 2017 by Borut Peršolja


(Fotografija: Borut Peršolja)

Tebi
moja gora

Hodil sem po gozdni poti
in sem pobral list bukve
zate
moja gora
Hodil sem po skalni poti
in sem pobral okrušek grebena
zate
moja gora
Hodil sem po lastni poti
in sem pobral zvito vrv
obešeno zvito vrv
zate
moja gora
in šel sem na rob najine naveze
in sem te iskal
a bila je prazna dlan
moja gora.

(V ogledalu pesmi Zate moja ljubezen, Jacques Prevert (prevod Aleš Berger)).


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja pesem.

  • Share/Bookmark

DRUŠTVENA GORNIŠKA ŠOLA

Marec 6th, 2017 by Borut Peršolja

Planinsko društvo Domžale prireja društveno gorniško šolo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Za koga?
Za vse (načeloma namenjeno odraslim), ki so se lani in ki so se letos do začetka marca na novo včlanili v Planinsko društvo Domžale, pa tudi za vse ostale (člane in nečlane). V primeru večjega števila prijav imajo društveni novinci prednost. Predvideno število udeležencev deset do petnajst.

Kaj?
Nekaj ključnih predavanj v prostorih društva (Kopališka cesta 4, Domžale; ob sredah od 19.30 do 21. ure) ter izlet (Velika planina) in tura (Gradiška tura), kjer bomo teorijo prelili v prakso. Izlet bo namenjen osnovnim prvinam priprave in izvedbe izleta, tura pa bo bila namenjena vzponu po zelo zahtevni poti, torej plezenje in uporaba samovarovalnega sestava.

Oprema
Osebna gorniška oprema: gojzarji, nahrbtnik, vetrovka/jakna, dolge hlače, pulover, rezervna oblačila, kapa, rokavice, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, dežnik, kos izolacijske podloge za sedenje, vrečka za smeti, osebni dokumenti.

Osebna tehnična oprema: plezalni pas, samovarovalni sestav, čelada, pomožne vrvice, kompas. (Možnost izposoje društvene tehnične opreme.)

Več o opremi

Izvajalci?
Društveni inštruktorji in vodniki.

Cena
Brezplačna predavanja in izposoja tehnične opreme za nove društvene člane (sofinanciranje stroškov izleta in ture), za ostale 30 €.

Zakaj?
Ker smo društvo po meri gora in nam ni vseeno, kako se naši novi člani vključujejo v društvo in gorniško dogajanje.

Dodatne informacije
Luka Skočir, načelnik vodniškega odseka (luka.skocir@gmail.com, 031 254 597), Borut Peršolja (borut.persolja@guest.arnes.si, 041 680 217),

Rok prijav
ponedeljek, 13. marec 2017 do 17. ure, na info@pdd.si

***

OKVIRNI PROGRAM

Prvi vozel (sreda, 15. 3. ob 19.30)
- Društveno življenje (Janko Vodlan)
pozdrav s strani predsednika društva, kratka predstavitev dela društva po odsekih

- Gorništvo (Dušan Prašnikar)
predstavitev slovenskega gorništva, planinske organizacije in slovenskih gora, častni kodeks slovenskih planincev


(Fotografija: Borut Peršolja)

Drugi vozel (sreda, 22. 3. ob 19.30)
- Gremo v hribe in kaj sedaj? (Borut Peršolja)
Izbor cilja in poti, oprema, pred odhodom

- Vzpon (1) (Borut Peršolja)
Začetek izleta, hoja v skupini, počitek, tempo, toplotna regulacija, spremljanje dogajanja, planinska koča


(Fotografija: Borut Peršolja)

Izlet na Veliko planino (25. 3.) (Jernej Grad)
- Iz Stahovice čez Pasjo peč do Domžalskega doma.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Tretji vozel (sreda, 29. 3. ob 19.30)
- Vzpon in spust (2) (Milan Jazbec)
Dosega vrha, priprava na sestop, varnost v gorah, vreme, nesreča na počiva

- Doživljanje po izletu (Marija Petarka)
Beseda, fotografija, slika, film, splet, društveni kanali


(Fotografija: Borut Peršolja)

Četrti vozel (dve temi po izbiri udeležencev) (sreda, 5. 4. ob 19.30)
- Orientacija v gorah (Luka Skočir)
- Spoznavanje in varstvo gorske narave (Borut Peršolja)
- Markacizem (Lojze Pirnat)
- Alpinizem (Milan Jazbec)
- Fotografiranje (Lili Jazbec)
- Družinsko gorništvo (Borut Peršolja)


(Fotografija: Borut Peršolja)

- Tura na Gradiško turo (sobota, 8. 4.) (Luka Skočir)


(Fotografija: Borut Peršolja)

***
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KAJ SMO SE NAUČILI IZ GORSKE NESREČE

Marec 4th, 2017 by Borut Peršolja


Pomoč po nesreči pogosto spremljajo različne (tudi pravne) stranpoti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V uvodnem članku sem spomnil, da so bile spremembe prostovoljnega vodništva PZS neposreden odgovor na strahovito nesrečo na vodeni društveni turi v kateri so umrli trije udeleženci, dva pa sta bila poškodovana. Poglejmo, kaj je o dogajanju na Košutnikovem turnu leta 1988 v knjigi Spomin in opomin gora (2005) napisal gorski reševalec in gorniški publicist France Malešič:

»1. junija 1988 je izletniški odsek PD Ljubljana-Matica organiziral izlet za dve skupini. V prvi naj bi bili tisti, »ki zmorejo vzpon po strmi in zavarovani severni steni Košutnikovega turna« (2133 m, Karavanke, Atlas 58 A 2). Druga skupina planincev naj bi šla iz Sel na Koroškem mimo planinske koče pod Košuto in v Trkelj, tam pa naj bi se sešla s prvo skupino. V Selah se je tako zbralo 56 slovenskih in en avstrijski planinec. Od teh se jih je 38 podalo na vrh Košutnikovega turna in ga po plezalni poti ÖTK tudi doseglo. Imeli so težave zaradi padajočega kamenja. Ena od planink je med vzponom po snežišču zdrsnila, se ujela in se zagozdila med dve skali. Pomagala sta ji dva avstrijska alpinista, ki sta se čudila, da hodijo brez čelad. Hodili so brez vodnice, ki se je zaradi ožuljene noge odločila za lažjo pot in prosila enega izmed naključnih udeležencev, naj jo nadomešča. Vendar ji je ta povedal, da za to ni usposobljen, skupina pa ga je pri odhodu prehitela.

V dolini jih je čakal avtobus, zato se večina ni odločila za vrnitev po izpostavljeni plezalni poti in tudi ne po udobni kopni stezi, ki vodi na slovensko stran. Le dva sta imela cepin, vsi so bili brez derez in vrvi, nekateri so imeli neprimerno obutev. Odločili so se za sestop po vzhodni grapi, ki je bila v vrhnjem delu kopna, spodaj pa je srenčevo podlago pokrivalo 10 centimetrov nesprijetega snega. V sredini grape je dvakrat zdrsnil eden od planincev in si poškodoval glavo in rebra. Kmalu nato je tam zdrsnilo 63-letni M. C., upokojeni medicinski sestri iz Ljubljane. Med drsenjem je zadela 50-letno M. J., višjo medicinsko sestro iz Ljubljane. Prestreči ju je hotela tretja planinka, ki pa je pri tem tudi sama omahnila in se hudo poškodovana ustavila 150 metrov nižje. Ciuhova in Juršetova sta drseli in padali skoraj 700 metrov in obležali globoko v izteku pobočja. Med zadnjimi je sestopal 50-letni R. S., avstrijski planinec iz Gradca, ki je prav tako zdrsnil po snežišču in po 300 metrih treščil v skalo samico in kmalu podlegel. Pri reševanju se je zaradi sunka vetra poškodoval avstrijski reševalni helikopter. Reševalci so pomagali ponesrečenim, pogrešani Ciuhovo in Juršetovo pa so našli šele proti večeru po ponovnem iskanju s helikopterjem mrtvi 700 metrov nižje v ruševju.«

(Delo 13., 14. in 17. 6. 1988 čl., 6. 9. 1988 čl.; Dn 13. 6. in 6. 9. 1988 čl.; por. udeležencev; poročilo GRS; PV 1989, 247 an.: 12. 7., 274 čl., 1990, 523¬-6 opis, an.; 1983, 598 fotop. M. C.; Delo 16. 10. 1990; 16. in 18. 1. 1991 čl., 13. 8. 1993 čl.)


Dve prepovedi, ki jih je treba razumeti: dva znaka za prepovedan promet in pasje dvorišče. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Pravno o gorništvu
V civilnem postopku so nekateri oškodovanci tožili Planinsko društvo Ljubljana-matica, ki je organiziralo izlet na Košutnikov turen. Na prvi stopnji je bilo planinsko društvo obsojeno na plačilo odškodnine. Zoper sodbo se je pritožilo, vendar je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo. Društvo je zoper sodbo višjega sodišča vložilo revizijo, vendar je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Leta 1999 sem kot podpredsednik PZS prosil PD Ljubljana-matica, da za potrebe strokovne preučitve in izboljšanja ravni zavarovanja odgovornosti strokovnih kadrov PZS, posreduje sodbe v primeru odškodnin svojcev zaradi gorske nesreče na Košutnikovem turnu. Tedanji tajnik Čučnik se je prijazno in hitro odzval in poslal sodbo okrožnega sodišča (30. 5. 1996), višjega sodišča (3. 10. 1997) in vrhovnega sodišča (26. 5. 1999) in ob tem zapisal, da »s takšno sodno prakso planinska organizacija ni varna«.


Kdo vodi in kdo je voden? (Fotografija: Borut Peršolja)

Okrožno sodišče v Ljubljani je Planinsko društvo Ljubljana-matica spoznalo za krivo, ker ni izpolnilo zadostne skrbi pri organiziranju izleta in mu naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo bližnjim sorodnikom (možu in hčeri) pokojne M. C. (skupaj v višini 2.402.184 SIT/9967 €) ter plačilo nepremoženjske škode O. L. (3.100.000 SIT/12.863 €). Sodišča so na vseh treh stopnjah spoznala planinsko društvo za objektivno odgovorno in na koncu razsodila, da gre za nepogodbeno (deliktno) odškodninsko odgovornost (sprva je prvostopenjsko sodišče ugotovilo pogodbeno odškodninsko odgovornost).

Planinsko društvo je razpisalo izlet in prevzelo njegovo organizacijo ter izlet tudi izpeljalo. S tem je planinsko društvo prevzelo odgovornost za pravilno načrtovanje izleta, pravilno vodenje izleta ter skrb za varnost udeležencev v skladu s prizadevanji, ki jih zahtevajo pravila stroke. Izlet je bil po mnenju sodišč izpeljan s številnimi napakami tako v fazi načrtovanja kot tudi v fazi izvedbe. Če bi bila organizacija izleta in njegova izvedba pravilna, ne bi prišlo do smrti in poškodb udeležencev. Če bi planinsko društvo ravnalo s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, bi morala in mogla poskrbeti za ustrezno organizacijo izleta. Planinsko društvo je zato odškodninsko odgovorno zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, čeprav je do kršitev prišlo predvsem s strani vodnice, vendar za njena ravnanja odgovarja planinsko društvo.


Izostrenost odzivov je v gorah veliko bolj vidna. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sodišča so – na vseh treh stopnjah – izpostavila ključna nedopustna ravnanja:
1. pri organiziranju izleta:
- načrtovanje vzpona na Košutnikov turn s severne strani v mesecu juniju (zaplate snega, povečana nevarnost zapadlega kamenja) je bilo neustrezno za tako raznoliko skupino (starost, izkušnje, telesna pripravljenost),
- pomanjkljiv razpis izleta brez priporočil o opremi za vzpon v zimskih razmerah, podatka o dolžini izleta,
- določitev ene same vodnice na visokogorskem izletu za skupino 56 udeležencev,
- izbira vodnice, ki je slabo poznala področje,
- nedopustno pozen začetek vzpona (pogojen z več kot enournim postankom za nakupovanje pred vzponom);
2. pri izvedbi izleta:
- pomanjkljiva disciplina že ob predhodnem nakupovalnem postanku,
- pozen začetek izleta (ob 10. uri),
- opustitev informiranja (dveh različnih skupin) udeležencev pri koči pred začetkom vzpona na vrh na način, da bi vsi slišali vse informacije, ko bi morala vodnica zavrniti udeležence, ki po opremi, zdravstvenem in splošnem stanju niso izpolnjevali pogojev za vzpon na vrh,
- opustitev vodenja skupine po zahtevnejši poti, ki je privedlo do sestopanja, ki ga »dober vodnik ne bi dovolil«.

Ko se gorska nesreča začne že v dolini
Razpis izleta je bil pomanjkljiv, saj ni vseboval priporočila za ustrezno opremo, niti podatka o zahtevnosti, razmerah na poti ter dolžini vzpona in sestopa. Razpis je po mnenju sodišča celo zavajal, saj je bilo navedeno, da bodo vsi sobotni in nedeljski izleti lahke ali srednje težavnostne stopnje z zmerno višinsko razliko po sredogorju do višine 1500 m s hojo do 6 ur. Pot na Košutnikov turn, ki sodi v visokogorje, se smatra za zahtevno in deloma tudi zelo zahtevno. Opozorilo v razpisu, da je potrebna ustrezna telesna pripravljenost in primerna planinska oprema z zaščito proti slabemu vremenu, je sodišče štelo za nezadostno, ker udeleženci niso bili seznanjeni s snežnimi razmerami, niti natančnejšim opisom poti.


Priti na vrh je zaželeno, priti z nje pa obvezno. Ed Viesturs (Fotografija: Borut Peršolja)

Po mnenju sodišča je bila zgolj ena vodnica za skupino 56 udeležencev na visokogorskem izletu premalo in v neskladju s Pravilnikom o planinskih vodnikih PZS, ki je določal, da mora biti število planinskih vodnikov prilagojeno številu udeležencev tako, da je možen ves čas izleta nadzor in pregled nad celotno skupino udeležencev ter pomoč vsem njenim članom za varno vodstvo. Za izlet v visokogorje bi moral biti najmanj en planinski vodnik na 8 udeležencev s tem, da sta za vsak skupinski izlet potrebna vsaj dva planinska vodnika. Ob dejstvu, da se jih je za vzpon na vrh odločilo 38 od 56 udeležencev, bi bilo potrebno spremstvo vsaj 4 do 5 planinskih vodnikov.


Naravni proces, ki lahko postane nesreča. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dolžno ravnanje ali pravila stroke
Planinsko društvo je ravnalo nedopustno tudi s tem, da je za vodenje izleta izbralo vodnico, ki je slabo poznala področje po katerem je potekal izlet, saj vodnica še nikoli ni šla na Košutnikov turn po poti iz Avstrije. Vodnica udeležencem tudi ni posredovala dodatnih informacij o potrebni opremi in ustrezni psihofizični pripravljenosti za vzpon. Sodišče je zavrnilo krivdo oz. prispevek ponesrečenih k škodnemu dogodku, saj bi glede na nejasnost razpisa izleta, glede zahtevane opreme in opisa poti, vodnica morala opozoriti udeležence na neprimerno obutev in pomanjkanje potrebne opreme, ali jim vzpon prepovedati. (Sodišče je sicer nedvoumno ugotovilo, da ponesrečenka ni imela ustrezne obutve, vendar za to sama ni odgovorna. Malomarno bi ravnala le, če bi razpis vseboval natančen opis potrebne opreme.) S prepovedjo izleta posamezniku zaradi njegove lastne varnosti bi se prevalila odgovornost s planinskega društva na nediscipliniranega udeleženca. Vendar med izletom ni bilo nobenega takšnega ukrepa s strani vodnice do udeležencev izleta.


Za lastno varnost lahko največ storimo sami. (Vojaški muzej v Pivki.) (Fotografija: Borut Peršolja)

Vodnica je po mnenju sodišča tudi opustila dolžno ravnanje in vodenje skupine po zahtevnejši poti. O tem ni obvestila vseh udeležencev na avtobusu, ampak je ob odhodu skupine proti vrhu Košutnikovega turna prosila enega od udeležencev, da jo nadomesti, kar pa je ta odklonil. Po mnenju sodišča Košutnikov turn sam po sebi ni nevarna stvar in tudi organizirani pohod večje skupine nanj ni nevarna dejavnost. Vendar pa so bile v primeru te nesreče podane posebne okoliščine, ko je sestop s Košutnikovega turna predstavljal nevarno dejavnost. Šlo je za nevodeni sestop skupine neobveščenih planincev, ki je z vrha sestopila po zelo strmi grapi, v snežnih razmerah, po zmehčanem in neutrjenem snegu, iz katerega so gledale skale. Kot odločilno dejstvo je sodišče štelo, da udeleženci pri sestopanju po snežišču niso bili varovani z vrvjo.

Čeprav je udeleženka O. L. imela opravljen tečaj in izpit za planinsko vodnico, pa je sodišče štelo, da se je izletu priključila zgolj kot udeleženka in v skladu z izvedenčevim mnenjem ocenilo, da je bilo njeno ravnanje v skladu z njenimi sposobnostmi, izkušnjami in znanjem, ker poti ni poznala, zato s seboj ni imela primerne opreme.

Prelaganje odgovornosti
Planinsko društvo se je na pritožilo na obe razsodbi sodišč. V pritožbah se je osredotočalo predvsem na nejasno opredelitev sodišča ali gre za poslovno (pogodbeno) odgovornost, ki ima omejeno višino škode, ali za neposlovno odškodninsko odgovornost planinskega društva, ki nima omejitve višine škode.

Društvo je zavračalo kakršnokoli odgovornost za izvedbo izleta, saj naj bi za samo izvedbo odgovarjala vodnica, ki bi moral izlet izvesti v skladu s pravili stroke. V eni od pritožb je tako zapisalo, da društvo »organizira gorske ture tako, da oskrbi prevoz do izhodišča vzpona, nakaže smer pohoda, udeleženci pa opravijo vzpon brez dragega profesionalnega vodništva, pri čemer velja, da vsak planinec hodi v gore na lastno odgovornost.«

Zanimivo je, da je društvo izvajanje izletniške dejavnosti omejilo »zgolj na potovanje, ki ne vključuje planinskega vodenja« (dvajset let kasneje je – ob obiskih planinskih društev s strani tržnih inšpektorjev – stališče popolnoma nasprotno …), skupino je poimenovalo kot »potovalno skupino«, Pravilnik o planinskih vodnikih PZS pa je opredelilo kot »etični kodeks in ne predpis, ki bi nalagal dolžnosti društvom glede njihove dejavnosti«.


Prijatelja spoznaš v nesreči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Spoznavna dediščina
PZS je na dogajanje po nesreči – ob sami uvedbi kategorizacije – reagirala tudi tako, da je že leta 1993 prvič zavarovala vse registrirane vodnike PZS za primer odškodninske odgovornosti (Zavarovalna polica 1994 (PDF 724 KB)). Mladinski, planinski in gorski vodniki smo bili odškodninsko zavarovani za primer poškodovanja oseb v višini takratnih 30.000 DEM (približno 15.340 €) in za primer poškodovanja stvari v višini 9.000 DEM (4.600 €). PZS je za to plačala premijo v višini 4.635 DEM (2.370 €). Leta 2001 smo bili vodniki za poškodovanje oseb zavarovani v višini 10.500.000 SIT (43.815 €), za poškodovanje stvari pa do višine 3.150.000 SIT (13.144 €) za premijo 211.996 SIT (884 €). Po meni znanih podatkih v vseh teh letih ni bilo izplačanega nobenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi škodnega ravnanja vodnikov PZS.

V celotnem sodnem postopku so bila zanimiva nekatera stališča sodišča (pa tudi zagovornika planinskega društva …), zlasti glede objektivne odgovornosti. Drugostopenjsko sodišče je – za razliko od prvostopenjskega – na primer ugotovilo, da gre za nepogodbeno odgovornost. Nekatera takratna stališča sodišča so v direktnem nasprotju s tem, kar učimo na vodniških usposabljanjih (na primer glede odgovornosti vodnika, ki se izleta udeleži kot udeleženec).


Delajmo in ravnajmo tako, da bomo lahko živeli izpolnjeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato ni jasno, kako bi se v podobnem primeru sodišča odzvala danes. Sodnih primerov je s področja gorništva k sreči malo (bistveno več – z vidika odškodninske odgovornosti – jih je na področju šolstva in smučanja, znani pa so tudi nekateri gorniški primeri iz alpske soseščine).

Kot je v svoji inštruktorski seminarski nalogi Sodna praksa nesreč v gorah zapisal Iztok Bokavšek »sodna praksa v slovenskem pravnem sistemu ne predstavlja formalnega pravnega vira. Naš pravni sistem temelji na zakonsko postavljenem pravu, kar pomeni, da je pri sojenju sodnik vezan na ustavo in zakone. Posamezna odločba sodišča ne predstavlja formalnega pravnega vira, zato sodišče nanjo ni vezano. Določena odločitev v podobnem primeru zato še ne pomeni, da mora sodišče v novem primeru odločiti na enak način. Kljub temu, da sodna praksa torej ne predstavlja formalnega pravnega vira, pa je stalna sodna praksa sredstvo, ki zagotavlja enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov – t. i. sekundarni pravni vir. Sklicevanje na odločbe višjih sodišč v obrazložitvah sodnih odločb ni redko.«

Gore nikakor niso kraljestvo svobode. Tisto, kar se je zgodilo, je postalo bolj otipljivo in resničnejše.

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

POLNA MIRA

Februar 25th, 2017 by Borut Peršolja

V torek, 7. marca 2017 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Miro Ažman z naslovom Zdrave gore (sedeminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Mira Ažman.

Mira Ažman (1953) iz Domžal, poročena, mama dveh odraslih otrok – Kristjana in Anke. Zdravnica v pokoju, specialistka šolske medicine. Članica Planinskega društva Kamnik, alpinistka (pleza od leta 1976), prvenstvena smer Kratkohlača v Planjavi (V-/IV, 310 m, 1978), zdravnica gorska reševalka – pripravnica in zdravnica gorska reševalka letalka – pripravnica (od leta 1991 do leta 1997). Med letoma 1996 in 2001 je sodelovala pri seminarjih za mentorje planinskih skupin Srečno v gore. Soavtorica učbenika Mentor planinske skupine (1998, 2001). Kandidatka za Slovenko leta 1997, prejela bronasto plaketo Občine Domžale (1998).

Po uvodni predstavitvi se je z Miro pogovarjal Borut Peršolja.


Mira Ažman. (Fotografija: Lojze Popelar)

***

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

Vprašanja, ki sva jih obdelala v pogovoru:

Tvoj rojstni kraj je Kamnik, tam si hodila tudi v gimnazijo. Kako si se znašla v Domžalah? Si takrat ali kasneje čutila kakšne pregovorne medsosedske napetosti med Kamničani in Domžalci?

Kaj se je najbolj spremenilo v štiridesetih letih tvoje zdravniške službe? Kaj danes ljudje – tudi nemogočega? – pričakujemo od osebne zdravnice?


Sogovornika na predvečer dneva žena. (Fotografija: Lojze Popelar)

Si specialistka šolske medicine, tudi sama mama dveh že odraslih otrok. Česa najbolj primanjkuje sodobnemu osnovnošolcu: dovolj spanja?, urejena prehrana?, razgiban prosti čas? ali vendarle starševska skrb?

Med klasičnimi (gorniškimi) napotki je tudi ta, da naj šolar ne nosi torbe/nahrbtnika, ki je težja od desetine njegove telesne teže. Zakaj? (Boris Mlekuž je napačno nošnjo nahrbtnika slikovito poimenoval kot naritnik.)

Iz osebne izkušnje vem, da nisi sodila med zdravnike, ki podpisujejo največje število receptov. Vedno si skušala izluščiti tudi kaj iz zdravega življenjskega sloga in preizkušene domače lekarne. Se po tvojih opažanjih povečuje delež tistih, ki vse stavimo na kemične sestavine zdravil ali se povečuje tudi zavedanje o preizkušenem tradicionalnem zdravilskem znanju?

Si kdaj komu hribe napisala na recept?


Številno poslušalstvo je imelo kaj slišati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Kako si ti začela hodit v hribe? Si v začetku imela bolj podporo družine, prijateljev ali društvene druščine?

Nisi pa ravno društveni človek. Zdaj hodiš večinoma v dvoje, z Jetijem. Kako imata porazdeljene vloge: kdo izbira cilje, kdo vodi, išče pot, kdo govori in kdo molči med hojo? V katere konce se najraje vračata?

So se motivi za hojo, plezanje, smučanje v gorah pri vama z leti spreminjali? Bi lahko rekla, da si prehodila pot od prvenstvenih smeri do udobnega gorništva? V čem si še posebej neizmerno uživala?

V učbeniku Mentor planinske skupine si zapisala besede Reinholda Stecherja, da je prvo sporočilo gora njihova tišina. Praviš, da so gore šola zdravega življenja. Lahko to pojasniš?


Iskrena v želji pomagati. (Fotografija: Lojze Popelar)

Mlad človek je dovzetnejši za globoko srečanje z bivanjem, gore imajo pripravljene zanj žlahtnejše opojnosti kot vsakdan: igra senc v jutranjem prebujanju, vzpenjanje po grebenih nad meglenim morjem, sproščen, vesel počitek na vrhu. Kdor je okusil te glasove, ne potrebuje omame umetnih poživil. Kdaj torej začeti z gorami? Kako vemo, da pretiravamo?

Je tudi med novodobnimi zdravniki, tvojimi kolegicami in kolegi, dosti hribovcev? Spomniva, da je bila v zgodovini slovenskega gorništva kar nekaj zdravnikov, ki so pomembno zaznamovali svoj čas: dr. Tičar, dr. Demšar, dr. Brilej, dr. Vavken, dr. Tomaž Ažman, dr. Matija Horvat in da ne pozabiva dr. Iztoka Tomazina, kamniškega kolega dr. Franceta Malešiča ali našega dr. Matjaža Veselka …

Med mrtvimi gorniki je vsako leto tudi nekaj primerov srčne kapi. Spomnim se, da je na Jermanci pod Kamniškim sedlom tako umrl tudi tvoj oče. Kakšna je bila predhodna očetova zgodba? Kateri so bolezenski znaki – nekako še neodkrite bolezni ali bolezenskega stanja – ki se v gorah morda pokažejo najprej in bi morali biti nanje še posebej pozorni?


Dokler se jih spominjamo, so z nami in med nami. (Fotografija: Lojze Popelar)

Gora je priložnost za srečanje ljudi, tam smo drug z drugim, drug za drugega, gora budi tudi pripravljenost za pomoč. Kdor gre v gore, se ne more ogniti vsaki nevarnosti. Kdo pa to v življenju sploh more? Življenje z nevarnostjo spada k šoli gora – pridobiti si zmožnost in izkustvo. Lani je v gorah umrlo več kot štirideset ljudi oz. približno tretjina toliko, kolikor nas umre na cestah. Kaj opažaš v gorah? Kaj še bi kazalo postoriti glede izboljšanja varnosti v gorah?

Kako pa si se znašla med gorskimi reševalci? Kaj te je pri tem delu najbolj presenečalo in kaj ti je nudilo največ zadovoljstva?

Letos junija bo minilo dvajset let od rutinskega usposabljanja gorskih reševalcev – letalcev na Okrešlju, ki se je sredi dneva prevesilo v največjo tragedijo gorske reševalne službe v Sloveniji. Kako se spominjaš tistega jutra, kakšno je bilo vzdušje med kolegi in kolegicami?

V nesreči so tragično umrli gorski reševalci Boris Mlekuž, Mitja Brajnik, Rado Markič, Luka Karničar in tvoj zdravniški kolega Jani Kokalj. Iz tistega usodnega delovišča sta se skupaj s posadko helikopterja živa izvlekla vidva z Marjanom Kregarjem. Kako je nesreča zaznamovala, celo spremenila tvoje življenje?

Dr. Iztok Tomazin je v knjigi Tragedija v Turski gori dal poglavju, ki opisuje dogajanje po nesreči, naslov Vihar in megla. Česa smo se naučili po nesreči, kaj je danes, dvajset let kasneje, drugače, če ne bolje?


Ta sezona je sklenjena. Jeseni začnemo z novo. (Fotografija: Lojze Popelar)

Takrat si bila nominirana za Slovenko leto. Znaš sprejeti pohvalo za svoje delo, znaš pohvaliti tudi druge?

Lani jeseni so bili objavljeni rezultati raziskave, po kateri so Domžale najbolj zdrava slovenska občina. Kako komentiraš to novico? Ima pri tem svoje zasluge tudi domžalsko gorništvo?


Hvala in srečno! (Fotografija: Lojze Popelar)

Imaš zdaj, ko si od začetka leta v pokoju, tudi kakšne nove gorniške cilje?

Jutri bo dan žena. V življenju si skusila praktično vse tradicionalne vloge: od hčere, žene, zaposlene ženske, mame. Kaj ti pomeni jutrišnji praznik?

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VSI LJUDJE SMO LEPI

Februar 24th, 2017 by Borut Peršolja

POGOVOR S SRDJANOM ŽIVULOVIĆEM, FOTOREPORTERJEM IN PREJEMNIKOM PULITZERJEVE NAGRADE

(Pogovor, ki je objavljen v današnjem Slamniku, objavljam nelektoriran in neskrajšan. Z Bobom sva se sicer pogovarjala že lani konec avgusta.)

Lansko Pulitzerjevo nagrado za fotografijo so si razdelili fotografi New York Timesa in medijske agencije Reuters za fotografije o evropski begunski krizi. Med nagrajenci, ki so 13. oktobra lani v New Yorku prejeli to ugledno nagrado, je tudi slovenski (in domžalski) fotograf Srdjan Živulović (1959). Njegov življenjski moto je »nič ni nemogoče«, zato tudi njegova poklicna zgodba govori o človeku, ki je videl Življenje.


Srdjan Živulović. (Fotografija: BOBO)

***

Kaj te veže na Domžale?
V bistvu vse. Od mojega otroštva, staršev, prvih ljubezni, do domžalskih koncev, v katerih sem se oblikoval. Spomnim se Jarčeve pekarne s prestami v križišču, pa upravne stavbe Tokove usnjarne, kjer sva stanovala z mamo. Spomnim se družine Mihajlovih s katero smo stanovali na zdajšnji Cankarjevi ulici v Domžalah. Zatem sem živel v Izoli, v Zaječarju v Srbiji, pa v Šmartnem pri Litiji, Tržiču, potem pa sem se spet vrnil v Domžale, na Bistriško cesto, od koder sem odšel šele, ko sem si ustvaril družino.

Si v srednjo šolo hodil v Domžalah?
Ne, hodil sem na fotografsko šolo v Ljubljani. Ta konec Domžal, okrog Šlandrove šole, je bil takrat precej poseben. Tam je bil še mlin, popoldneve smo preživeli ob Mlinščici in pod nebom, uganjali smo različne lumparije, se družili s prijatelji in zaradi vsega tega so Domžale še danes moje domače mesto. Tam sem bil narejen, tam sem zrastel in v veliki meri postal to, kar sem.

Na tvojih letošnjih razstavah sem med obiskovalci videl kar nekaj Domžalcev …
Ja, seveda … Kolikor se le da, ohranjam te vezi, ki so me sooblikovale. Zdaj nisem več vsak dan v Domžalah, zato sem še posebej vesel vsakogar, ki pride in se pozdravimo ter spomnimo lepih reči. Te domžalske zgodbe (slamnikarstvo, tovarne …) se mi danes zdijo fine, žal pa mi je, da sem jih kot otrok podoživljal premalo intenzivno.

S tem imamo težave, kar vsi. Kdaj si na primer ti prišel do točke, da te je začelo zanimati, kot praviš, življenje za nazaj?
Enkrat po štiridesetem letu, nič prej. Prej je bilo seveda vse na juriš, posel, služba, dom, služba, posel, dom (smeh) … Pri rosnih petindvajsetih, šestindvajsetih, sem spoznal življenjsko sopotnico Uršo in sem se odselil od doma. Bilo je še nekaj selitev, dokler se nismo ustalili v Studenčicah pri Medvodah, kjer živim z družino. Upam, da bomo tu pustili svojo sled in svoje korenine.

V Domžalah si okusil tudi alpinizem.
S takratno srednješolsko ljubeznijo in njeno veroučno skupino smo šli prvič na Triglav. Bil sem dolgolasec, kadil sem in po ustaljenih manirah nisem sodil v to družbo. V tistem meglenem vremenu, na poti iz Vrat čez Prag, sem spoznal tudi Johana (Janez Jeglič) in skupino čudovitih ljudi, s katerimi smo se potem veliko družili. Ko sem se vrnil iz vojske, pa mi je bivša punca rekla, naj grem plezat. Tako sem najprej preplezal strme lesene stopnice in balkon na Krakovski cesti v Domžalah, kjer je takrat imelo prostore planinsko društvo in se znašel v alpinistični šoli. Moj mentor je bil Slavc Šikonja, ki je bil veliki Mojster alpinizma. Kaj vse me je naučil … Včasih sem več plezal dol (po kline pod steno), kot pa gor po steni (smeh). Bilo je veliko robatega humorja in nasploh lahko rečem, da smo se v tem obdobju imeli luštno.


Bobo z nagrajeno fotografijo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kakšen vrhunski alpinizem pa to ni bil?
Mene je plezanje zanimalo zato, ker sem vedel, da bom kot fotograf znal uporabiti to znanje, te veščine. Iz istega razloga sem šel opraviti tudi potapljaški izpit. Seveda nisem nikoli prav besno plezal ali se potapljal, sem se pa znal navezati, znal sem se – ob iskanju najboljšega gledišča – zriniti kam, kamor se drugi niso. In takrat sem spoznal vrsto ljudi (na primer alpinista in fotografa Staneta Klemenca), ki so močno vplivali na moje življenje.

Ko si šel na srednjo fotografsko šolo: si šel tja s končnim ciljem, da boš dejansko poklicni fotograf ali pa si še taval in iskal svoje poklicno poslanstvo?
Najprej sem šel na srednjo elektro šolo, ker sem hotel biti elektronik, vendar nisem naredil sprejemnih izpitov in sem pristal na jakem toku. Hitro sem spoznal, da urejanje elektro napeljav po hišah ni zame, zato sem pol leta delal v usnjarni v Šmartnem. Doma smo se pogovarjali, česa naj se lotim in mama mi je ves čas prigovarjala, naj si najdem delo z ljudmi. Foter mi je pri trinajstih letih kupil fotoaparat, ki sem ga kar dobro obvladal. In ko sem predlagal, da bi šel na fotografsko šolo, se je mama takoj strinjala.

Si se videl bolj kot studijski fotograf ala domžalski Majhenič ali bolj kot …
Takoj sem vedel, da bom letal okrog s fotoaparatom. V šoli je bila moja učiteljica Vladka Kobalova, ki mi je na široko odprla vrata znanja in me nenehno vzpodbujala. Takrat na šoli še ni bilo zdajšnjih filozofskih razprav o fotografiji, smo pa pilili tehniko, temnico, razvijanje … Vse smo delali, od umetniške fotografije do fotoreporterstva in voajerizma, ki je danes samostojna veja fotografske obrti. Doma so me podpirali, kupovali so mi revije, hodil sem na razstave, vse me je zanimalo in vse me je pritegnilo do te mere, da sem moral poizkusiti tudi sam. Dokler nisem poizkusil, nisem odnehal.

Kako si se znašel pri časopisu Delo in pri fotografskem mojstru Jocu Žnidaršiču?
(smeh) Začetki z Delom segajo v leto 1975. Bilo je poleti, po koncu prvega letnika, moral sem opraviti obvezno štirinajstdnevno prakso in delati na Delu je bila moja velika želja. Ob sedmih zjutraj sem bil na Tomšičevi v Ljubljani, kjer je imel sedež foto oddelek. Vratar me je spustil noter, ni pa povedal, da je oddelek še zaprt in da ljudje pridejo šele ob pol devetih. In sem sedel na kupu starih časopisov in čakal, da pridejo. In ko sem stopil noter v tisti prostor s štirimi velikimi mizami, s tremi temnicami, z vso fotoateljejsko ropotijo in z vsemi fotografijami, sem vedel: to je to! In od takrat se nisem mogel odlepiti od tam. In še danes je Delo moj, ves čas ga nosim nekje v srcu in če bi mi nekdo rekel, a prideš delat za Delo, bi mu odgovoril: takoj!

Prvi posnet fotografski film, ki sem ga dobil v roke, mi je dal Delov fotograf Marjan Zaplatil. Šlo je za posnetke avtomobilov in detajlov za Avtomoto revijo. Jaz sem film razvil, v rekordnem času sem razvil tudi fotografije in z občutkom najboljšega na svetu dostavil narejeno na urednikovo mizo. Fotografije je vzel v roke Masa (Joco Žnidaršič) in že se je zaslišalo: »Smrkavec, pridi sem! Kaj je to? Kaj je to! Vse črno, to moraš malo podekati, malo to, malo uno, ajde, dajmo še enkrat!« Fotke je raztrgal, zaprl sem se v temnico in šele čez nekaj ur sem ponovno, ves pohleven, prišel ven … Tak je bil moj prvi dan.

Kdaj si naredil prvo fotografijo za Delo?
Od prvega dne sem ponižno prosil, če smem fotografirati. Prvo leto sem potem ves čas delal v temnici, razvijal filme in pospravljal in se – kolikor so me pripustili zraven – pogovarjal. Tudi drugo leto sem ob vsaki priliki prosil, da bi šel kakšno, vsaj eno sličico narediti. Ampak je bilo težko, je bilo težko, je bilo težko (smeh) … Potem sem postal dežuren za vikende, napisal sem kakšen podnapis k fotografiji, predvsem pa urejal fototeko. Potem pa se – končno! –komu od fotoreporterjev ni ljubilo iti kam po dežju v soboto zvečer in je rekel, lej, ti imaš kolo, pa pojdi naredit. Pa sem šel. In sem bil vesel, kaj vesel, bil sem najsrečnejši človek na svetu!

Joco Žnidaršič je človek, ki me je naučil zelo veliko. Naučil me je osnov tega lepega poklica, pokazal mi je, da moraš biti ponižen, da moraš počakati na pravi trenutek, da se moraš znati postaviti na prizorišču, da se moraš znati postaviti tudi zase in za svojo fotografsko zgodbo. Vendar je pri vsem treba imeti pravo mero. Ampak ne na način, jaz sem najboljši, jaz imam najboljšo fotografsko opremo in se bo vse zgodilo kar samo od sebe! Ne: naučil me je, da se je treba za vsako, ampak prav za vsako, fotografijo potruditi!

Kaj se je od takrat spremenilo – ne samo na Delu, tudi sicer v reportažni fotografiji?
Zelo pomembna je moč urednika. Ta je do neke mere v časopisih splahnela, saj je najlažje dati v časopis celostransko reklamo ali oglas, kot pa letati okrog za odlično fotografijo. Lahko pa rečem, da smo danes fotografi krasni, da imamo zelo dobre fotografe, da smo razmišljujoči, da se trudimo, da bi res naredili dobro fotografijo. Na drugi strani pa je težko, ker naklada časopisom in revijam nenehno pada. Časopis Delo je z novim lastnikom dalo na naslovnici spet večjo težo fotografiji, a je to naredil odločno prepozno. Prepozno!

Nekje sem zasledil podatek, da ima nemški časopis Die Zeit fotografijo na 35 % časopisne površine.
Popolnoma jasno je, da fotografija velikodušno zapolnjuje časopisni prostor. Zato bi fotoreporterji morali preživeti, tudi v finančnem smislu, vendar to mnogim ne uspeva. Mislim, da je trenutni model napačen. Treba bo vzpostaviti nek model, ki ga zaenkrat še ne vidim na obzorju … Profesionalni fotoreporterji, v današnjem hitrem času, ne moremo več biti prvi pri naključnih dogodkih – nesrečah, nenadnih lepotah narave … Smo lahko vedno samo drugi. Zakaj? Ker ima vsakdo od nas – in od tam naključno navzočih – svoj telefon, ki omogoča fotografiranje. Seveda pa se takoj postavi ključno vprašanje verodostojnosti. Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …

Sem pa še vedno velik optimist in sem prepričan, da se bo vse izkristaliziralo, saj tudi videoprodukcija ni zatrla filma! Seveda pa bodo ekstremi vedno večji: odločilne fotografije bodo nastajale s preprostimi napravami, na drugi strani pa se bodo posamezniki vedno znova vračali k starim fotografskim tehnikam. Kdo bo zdaj določil, kaj je prav in kaj je narobe? Vsak človek, ki gleda fotografijo, se mora sam odločiti. A je to to, ali ni to to, ali mu paše ali mu ne paše.

Z mlajšima vrhunskima fotografoma Manco Juvan in Urošem Abramom smo imeli debato o tem, da ljudje premalo časa gledajo fotografije, da nam pogled prehitro uhaja s podobe na podobo … Jaz naredim fotografijo, jo ne popravim, ker bi to uničilo mojo kariero, jo postavim na splet in od tega trenutka dalje nimam več nadzora, kaj kdo počne z mojo fotografijo. Nekdo jo objavi brez moje vednosti, drugi jo vstavi v nek kolaž fotografij, nekdo tretji jo postavi v popolnoma nov vsebinski, reportažni kontekst … Zato jaz nisem umetnik, sem samo verodostojni pričevalec, ki ve, kaj sem naredil. Zato vedno in povsod povem, da delam najprej zase, šele potem pa tudi za druge.

Ko si začel kot časopisni fotoreporter – kdaj ste imeli deadline, do kdaj ste morali oddati fotografije?
Na Delu je bil prvi rok za oddajo ob sedmih zvečer, naslednji ob devetih in zadnji ob pol enajstih zvečer.

Danes pa moraš fotografijo oddati takoj po dogodku …
Ne! Ne po dogodku, temveč TAKOJ med dogodkom! (smeh)

Te ta hitrost bega? Ti je hitrost kaj vzela?
Jaz uživam v hitrosti. Veš zakaj? Ko sem lani fotografiral begunce, sem fotografije neprestano pošiljal na Reuters direktno s fotoaparata. Jaz posnetih fotografij nisem gledal na računalniku, na velikem ekranu. Vsako fotografijo sem videl v glavi in ko sem jo pogledal če je ostra ali ne, sem jo stisnil in poslal. Fotografija je šla neposredno v Berlin in urednik na drugi strani je točno vedel, kje stojim, kje se gibam. Vsaki dve minuti sem na svojem telefonu določal GPS pozicijo, da me je urednik z WhatsAppom videl, kje sem. Vedel je, da delam begunce, videl je fotografijo, jo podpisal in jo objavil na naročniškem strežniku. To se pravi: od takrat, ko sem naredil fotografijo do takrat, ko je bila na voljo komurkoli, je minilo dve minuti. Maksimalno! Tak način dela mi je všeč, ker nisem po nepotrebnem vznemirjen, ker se mi ni treba usesti za računalnik, stalno pregledovati ves material in ves čas biti pod nekim časovnim pritiskom … Jaz sem svoje naredil in tako je bilo tudi v primeru nagrajene fotografije, ki je nastala 20. oktobra 2015 na Rigoncah. Jaz te fotografije dva dni sploh nisem odprl na računalniku. Sploh nisem vedel, da obstaja … (smeh)

(Preberem mu te besede: »Za presunljive fotografije, ki, vsaka s svojim glasom, spremljajo migracije beguncev stotine kilometrov daleč, prek negotovih meja in neznanemu cilju naproti.« (iz obrazložitve Pulitzerjeve nagrade))

A imaš v glavi tako rekoč vse posnetke, ki si jih doslej naredil?
Praktično ja. Svojo fotografijo bom spoznal tudi po n-letih. Točno vem, to je moja fotografija.

Sploh lahko brišeš ta spomin v glavi?
Ne, spomin ostaja. Jaz gledam dnevno 500 do 1.000 fotografij. Ob tem se učim, vidim, kaj delajo drugi, kako razmišljajo … Tehnično je seveda enostavno narediti dobro fotko. Zato velikokrat rečem mladim: poglej si fotko in če ti je všeč, jo poskušaj narediti na novo. Točno tako, isto! In ponavadi ob tem nastopijo ustvarjalne težave … (smeh)

Si fotoreporter, direktor in lastnik Foto agencije Bobo, delaš za tuje agencije. Koliko fotografij Reuters dnevno ponudi v odkup svojim naročnikom?
Od 2.500 do 3.000, tam nekje. V času olimpijskih iger seveda še precej več.

***
V Galeriji AS (Dunajska 63, Ljubljana) je bila do 1. 12. 2016 na ogled razstava fotografij Srdjana Živulovića z naslovom Nedokončana zgodba. Na razstavi je bilo prikazanih 18 fotografij, ki predstavljajo tri obdobja, vsa povezana s problematiko begunstva. Prva in druga serija, ki sta bili predstavljeni v črno-beli fotografiji, segata v obdobje od leta 1991 do leta 1994. Tretja serija je obsegala barvne fotografije in prikazuje begunce, ki so Slovenijo prečkali na poti v druge članice Evropske unije. Iz te serije je bila tudi nagrajena fotografija, posneta 20. oktobra 2015.

***

Govorila sva o verodostojnosti. Kaj danes pričakuješ od sebe in svojih fotografov, kaj jim rečeš, kaj se sme narediti s fotografijo v postprodukciji? Da še zmeraj ohrani to, kar imenuješ verodostojnost? Da ostane resnična fotografija.
Te meje se ne da nikoli določiti. Če pogledamo znamenite fotografije skakalca čez vodo, ki jih je naredil uveljavljeni fotograf Henri Cartier-Bresson. Kaj vse je takrat naredil na fotografiji v temnici! Vsi, ki delamo s Photoshopom, smo pravzaprav amaterji (smeh) … Kar se mene tiče, je dovoljeno malenkostno popraviti kontrast ter svetlobo in porezati fotografijo v najmanjši možni meri. In to je vse, kar je sprejemljivo!

Je pa legitimno tudi vse drugo. Vsak lahko dela s svojo fotografijo kar hoče, v želji, da bi bila še lepša.

Naj povem primer slavnega ameriškega fotografa Steva McCurryja. Leta 1991 je bil v Sloveniji in poznavalci se bodo spomnili njegove fotografije cerkve svetega Primoža in Felicijana na Jamnikih s polno luno v ozadju. Povedal sem mu, da tak posnetek v naravi ni mogoč. Morda bi se dalo fotko narediti z objektivom s 1200 ali 1500 mm, vendar je okolica takšna, da tovrstnega objektiva ni kam postaviti. Takrat sem ob tovrstnem gledanju njegove fotografije ostal osamljen …

Misliš, da bi morali mi, kot gledalci, ob objavi imeti več informacij o posamezni fotografiji?
(Dolg vzdihljaj.) To je spet težko. Seveda bi se moral novinarski in fotoreporterski poklic nekako očistiti in utrditi. Vendar je to proces, ki ga moramo mi opraviti znotraj ceha. To pa je seveda nemogoče povedati lastnikom medijev in kapitalu. Fotoreporterji smo kamenček v tem kolesju. Nenehno spraševanje, kdo je kje bil, na čigavi strani, kaj je delal, za koga je delal in tako naprej … Ne vem, no … Čas v katerem živimo je, kakršen je. Ampak, treba se je boriti in se zavedati, da smo samo pričevalci. Seveda lahko učim ljudi, zlasti mlade, kaj je kakovostna fotografija, ampak to ni prvenstveno moje delo.

Otroke v šoli naučimo pisati in brati, ne naučimo pa jih gledati fotografije …
Ja, veliko resnice je v tem in to mi daje misliti.

Dan po odprtju razstave v Kresiji ti je Mladinin fotoreporter Borut Kranjc nekoliko ganjeno dejal, da občuduje tvoj odnos do ljudi. Ne bom nadaljeval v tej smeri, ampak te za konec sprašujem, kdo v tvoji družini je najbolj fotogeničen?
(Krohot.) Zame so vsi lepi. OK, moji so pač taki kot so, ampak vsi ljudje na tem svetu so lepi, znajo biti lepi. Znajo biti lepi tudi na fotografiji. Znajo biti edinstveni. Zato imam najraje ljudi, ki mi rečejo: »Ne me slikat, jaz na nobeni fotografiji nisem v redu.« Take imam najrajši. To je zame največji izziv. Ki ga strem z največjim užitkom (smeh).

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

RAZKRITA GOVORICA ŠELESTENJA

Februar 23rd, 2017 by Borut Peršolja

Mateja Gomboc, Erika Omerzel Vujić:
Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku

Ljubljana 2016: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 84 strani, ISBN: 978-961-278-255-9, spletna cena: 17,50 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Jure, Anže, Ivana (bratca in sestrica) – vsi zvedavi osnovnošolci – hodijo v naravo z dedkom in babico, stricem in seveda staršema. Vsekakor dobitna, lepa in srečna kombinacija v vrvežu sodobnega življenja. Narava je res najboljša učiteljica in vezi, stkane ob doživetjih, ki jih omogoča, so preizkušeno nekaj najtrdnejšega na tem svetu.

Čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. Založbe se pogosto odločajo za najbolj ekonomsko rešitev, za prevode tujih avtorjev (in zgolj menjavo črnega filma za tiskanje). Slabosti tovrstnih projektov pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mlade bi moralo veljati, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Zgodbe in ilustrativni primeri v takšnih knjigah ponavadi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v Sloveniji. Le na nekaterih mestih, kjer se s svojimi opazkami morda (in precej hrabro) vmeša prevajalec, zvemo kakšno posamezno lastnost slovenske narave, drugače pa si mladi bralec pri iskanju vzporednic le težko pomaga. Zato je poteza Celjske Mohorjeve, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna in kar kliče po posnemanju.


Govorica gozda. (Ilustracija: Erika Omerzel Vujić)

Knjiga Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku je zastavljena kot zgodbni priročnik, ki naj bi otroške rdečelične sopotnike (in njihove odrasle spremljevalce, če že ne vodnike) vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju sveta narave. Ošvrk po kazalu nas prepriča, da je zasnova docela gozdna, z vidika gorniškega usposabljanja pa knjiga hodi iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako (geografske) značilnosti narave kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje. Uvodnemu poglavju z naslovom Gremo!, sledijo še poglavja Govorica gozda, Malica v gozdu, Drevo pripoveduje, Gremo po mah in drevesce, Stopinje v snegu, Znamenja v gozdu, Drobceni koraki pomladi, Drevesa – stari znanci, Čarobni svet živali, Začarani gozd, Gozd pripoveduje tudi ponoči, Od korenine do cveta in sadu, Čisto majčkena narava in V hribe gremo!.

Ob upoštevanju zakonitosti človeškega zaznavanja je zasnovano tudi vsako poglavje: uvede ga nosilno besedilo in ko moč prebranega upade, se znajdemo v vidnem delu, ki ga dopolnjuje nazorna in realna ilustracija, ki včasih prav zadihano pospeši besedilno dogajanje. K aktivnejšemu sprejemanju informacij mestoma vabijo tudi naloge in vprašanja, na koncu vsakega poglavja pa sledi še zgoščeni bonton oziroma napotki: Kako se odpravimo na izlet v naravo?, Kako spoštujemo gozd?, Kako nas narava nahrani in napoji?, Koliko so stara drevesa?, Kaj nam gozd ponuja pozimi?, Čigave so te sledi?, Včasih človek ni prijazen …, Kako se spomladi prebuja narava?, Ali prepoznaš liste, cvetove in plodove dreves?, Kaj naredimo, če srečamo medveda?, In če se v gozdu izgubimo?, Kako prenočiti v naravi?, Odlične igre v naravi, Narava v številkah in Kako se odpravimo v gore?.

Opazna novost so vsebine, ki so v podobnih knjigah ponavadi prezrte. Tako knjiga presega zakoreninjenost, da je narava dostopna predvsem v kopnem delu leta. Letni časi nikakor niso sami sebi namen, pač pa vedno vračajoča se stalnica, ki omogoča spoznavanje sveta in sebe. (V knjigi mogoče pogrešam dežno doživetje, saj so padavine ena izmed kakovostnejših prvin slovenske pokrajine.) Pohvalno je tudi, da imajo nastopajoči liki pri sebi nahrbtnik skoraj pri vseh dejavnostih v naravi. Eno od temeljnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo v celoti spoštuje, saj se iz domačega gozda odpravijo na izlet v hribe šele v zadnjem poglavju.


Vsakoletna Knjižnica pod krošnjami na Mali planini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob opisanih odlikah pa se najdejo v knjigi tudi razmišljujoči oprimki:

Najmlajša potepežna junaka »sta od babice in dedka dobila imenitni darili: vsak svoj nahrbtnik. Takega s številnimi žepi za mnogo skrivnosti in nujne pripomočke.« (stran5–6) (Na strani 12 so ti nahrbtniki narisani kot predalčkaste šolske torbe.) Za otroke so – po mojem mnenju – najprimernejši nahrbtniki/vreče, brez kakršnihkoli žepov. Nahrbtnik naj se skrije za telo in naj nima žepnih štrcljev, ki se radi zatikajo za vsakršne izbokline, ki nam hočeš/nočeš pridejo na pot. Tak nahrbtnik sili otroka, da vse, ampak res vse, pospravi vanj in ne v stranske žepe. Ob tem pa otroka ves čas vzpodbujamo, da si odvečnih oblačil ne zavezuje okrog pasu ali jih položene pod pokrov nahrbtnika izpostavlja uničujočemu soncu.

Na strani 25 so omenjeni pohodni čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (Na strani 80 so omenjeni še planinski čevlji.) Obutev na ilustraciji na strani 42 deluje kot nekaj med uggicami in sobnimi copati.

»Vstali so, pogasili ogenj in zlezli vsak v svojo spalno vrečo.« (stran 63) Nič ne piše – še manj pa je narisano – kako so ogenj pogasili. A iz številnih doživetij vem, da je gašenje z lastno vodo izrazito fantovsko opravilo, ki ostane …


Martin, junak zgodbe o Kamniški Veroniki, se odloči, da bi rad spoznal pastirsko življenje na Veliki planini. Prebral na dušek. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med strokovnjaki za ugotavljanje starosti dreves (matematiki, fiziki, kemiki, dendrologi … stran 24) manjkajo vsaj še geografi in palinologi.

»Glej, krajša pot!« je pokazal Žan. »Gremo po njej?« »Krajše poti so pri vzponu napornejše,« ga je zavrnil Anže. (stran 77) Pogosto je krajšnica samo drugo ime za vsem dobro poznane bližnjice (ne pozabimo: bližnjica je še vedno najdaljša razdalja med dvema točkama!), ki so razlog za erozijo na poteh. Takšna pot postane za hojo neprijetna, zato se ji začnemo izogibati. Na obeh straneh nastajajo dodatne poti, rastje propade, poškodovano stanje pa se vse bolj širi. Zato se pri gibanju v gorah držimo obstoječih planinskih poti, kar je najboljša preventiva.

»Dober dan! Dober dan, dober dan, dober …« je bilo slišati, ko so srečali skupino planincev. Prav vsak od njih je odzdravil, kot je navada med hribolazci. (stran 77) Načeloma zapisano drži, drži pa tudi, da v večji skupini prav zaradi domino odmeva pozdravita samo prvi in zadnji, ne pa vsi kolonaši.

Na pot vzamemo samo najnujnejše! (stran 80) Če je najnujnejše v nahrbtniku malica, pijača in osebni dokumenti, pa rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen gorniški zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, železna rezerva hrane, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka, potem je TO TO. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.

Čeprav knjiga nagovarja skavte, pa bi jo ob sodelovanju mentorjev planinskih skupin ter vodnikov Planinske zveze Slovenije, z veseljem priporočili tudi članom osnovnošolskih planinskih skupin ter gorniško naravnanim družinam.

In še predlog za drugo, dopolnjeno izdajo (ki jo seveda od srca privoščimo obema avtoricama): glede na to, da je podnaslov knjige kodeks, bi se morda z dvema novima, dodanima poglavjema, obdelal tudi Častni kodeks slovenskih planincev, ki bi z ilustrirano izdajo vsekakor lepo in učinkovito vstopil v šesto desetletje obstoja.

Knjiga, ki sočasno rojeva prihodnost in obuje spomine.


Namesto počivajočih ljudi, natisnjene iskrive črke. Namesto pijače, zgodbe, ki pijejo pozornost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO

Februar 21st, 2017 by Borut Peršolja

Na današnji dan, 21. februarja 1992, pred petindvajsetimi leti je upravni odbor Planinske zveze Slovenije sprejel Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov Planinske zveze Slovenije. Dogodek, ki je sam po sebi zgolj eden od številnih podobnih, ko se sprejemajo bolj ali manj pomembne odločitve. A po četrt stoletja lahko rečem, da gre za odločitev, ki je sprožila v vseh pogledih obsežno dogajanje in ki je tudi precej spremenila celotno Planinsko zvezo Slovenije. Predvsem pa dogajanje v slovenskih gorah.

Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (PDF 1,2 MB)

Mineva tudi petindvajset let, odkar je bil uveden enoten naziv vodnik Planinske zveze Slovenije, lani je minilo dvajset let, odkar je bil sprejet nov učni program vodniškega usposabljanja. Ta je izpolnil standarde Gorniške komisije Mednarodne zveze planinskih organizacij (15.–16. 9. 2000), kasneje pa ga je potrdil še Strokovni svet Republike Slovenije za šport (17. 1. 2001).


Znak vodnikov Planinske zveze Slovenije.

Obsežne spremembe v prostovoljnem vodništvu so bile neposreden odgovor na strahovito nesrečo, ki se je zgodila na vodenem izletu PD Ljubljana-Matica 1. junija 1988 na Košutnikovem turnu (2133 m, Karavanke).

Komisija za vzgojo in izobraževanje, ki jo je vodil Tomaž Vrhovec, je hotenja planinske organizacije strnila v »cilje kategorizacije« (povzeto iz pisma Tomaža Vrhovca članom KVIZ, 28. 11. 1990):
- Planinska zveza in planinska društva želijo, da so izleti in ture organizirani in izvedeni varno, strokovno in odgovorno.
- V okviru PZS različne komisije in odbori izobražujejo različne vrste vodnikov. Programi so sorodni, v nekaterih pogledih pa različni in se dopolnjujejo. Vodniki imajo različne nazive.
- Vodnik ni le strokovnjak za varno vodenje izletov, pač pa tudi društveni delavec.
- Tehnična zahtevnost tur je različna. PZS in društva potrebujejo različne vrste vodnikov.
- Vodništvo je treba uskladiti in sicer tako, da bi se ne glede na različen naziv vedelo, kakšnega vodenja je vodnik sposoben. Kategorije bi zajemale le tehnično plat vodenja.
- Kategorizacija naj izhaja iz obstoječega sistema, hkrati pa naj omogoča razvoj in rast.
- Kategorizacija je mogoča le brez vsiljevanja in ob soglasju vseh.
- Vodniška služba je sestavni del turistične ponudbe alpskih držav, zato naj kategorizacija upošteva možnost profesionalne ponudbe.
- Kategorizacija naj ščiti vodnike tako, da natančno ve, kaj sme voditi, ščiti naj ga pred nekvalificirano konkurenco, ščiti naj tudi vodene, ki bi vedeli, kaj lahko od vodnika pričakujejo.
- Kategorizacija naj zajame tudi alpiniste in gorske reševalce, ki sicer sodelujejo pri vodenju.
- Enotna kategorizacija omogoča preglednost, razmejene pristojnosti, specializacijo vodnikov, koordinacijo programov usposabljanja, izdajanje enotnih učbenikov ter dogradnjo obstoječih in razvoj novih vodniških programov.
- Predlog predvideva osem kategorij vodenja, ohranitev različnih izobraževalcev (MK, OPLV, KA, OGV), imenovanje kategorizacijskega odbora v okviru KVIZ PZS in vnovično potrditev posamezne kategorije po desetih letih.


Najprej so bili mladinski planinski vodniki, zatem so se jim pridružili še planinski vodniki. (Fotografija: Milan Jazbec)

Po zapiskih iz mojega arhiva sem zbral imena (po abecednem vrstnem redu) tistih, ki so strokovno sodelovali v začetnem delu projekta:

Tone Golnar, Božo Jordan (†), Marinka Koželj Stepic, dr. Silvo Kristan, Franjo Krpač, Uroš Kunaver, France Malešič, Klemen Medja, Dragan Miklavčič, Miha Mulej (†), Borut Peršolja, Stanko Pinter, Bojan Pollak, Tone Sazonov, Rudolf Skobe, Marko Štremfelj, Tomaž Vrhovec (†) in Brane Žorž.

Upam, da nisem koga pozabil. Če sem, se mu iskreno opravičujem.

Ta in nekaj prihodnjih člankov, v katerih se bom(o) spomnil(i) celotnega dogajanja, namenjam spominu Borisa Mlekužu, dr. Tomaža Vrhovca, Boža Jordana in Mihe Muleja.


Gre za zahtevno, odgovorno in strokovno delo, ki vodenim zagotavlja kakovostno znanje o gorah in najvišjo raven varnosti. (Fotografija: Mateja Peršolja)

S pomočjo kolegice in kolegov bom skušal poiskati odgovore na vprašanja:
1. Kaj so trije glavni dosežki takrat uvedene kategorizacije?
2. Kakšno je slovensko prostovoljno vodništvo videti petindvajset let kasneje?
3. Kako je potekal proces uveljavitve in izvedbe kategorizacije, kje so bile največje težave in napake?
4. Po meni znanih podatkih se na vodenih turah v vsem tem obdobju ni primerila niti ena nesreča s smrtnim izidom, ki bi bila posledica slabe usposobljenosti ali malomarnosti vodnika/vodnice PZS. Komentar?
5. Katere so prednosti in slabosti sedanjega sistema usposabljanja vodnikov PZS (tečaj, izpit, pripravništvo, nadaljnje usposabljanje)?
6. Je vodnik PZS tudi danes še društveni delavec, ki za to delo pridobi znanje na tečaju za vodnike PZS?
7. Kaj pomenijo vodniški standardi UIAA za slovensko prostovoljno vodništvo?
8. Novi zakon o športu ukinja licenciranje. Komentar?
9. Kakšno je razmerje med prostovoljnim in poklicnim vodništvom danes?
10. Kakšno bo prostovoljno vodništvo čez 25 let?

Žalosti me, da se tega pomembnega jubileja ni spomnila niti Vodniška komisija niti njena mati Planinska zveza Slovenije. Verjetno imajo dovolj drugega dela.


Vodniki Planinske zveze Slovenije vodimo organizirane skupine in jim posredujemo gorniško znanje, veščine in izkušnje.(Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

POT, KI SE JE NE DA UJETI V TEST

Februar 12th, 2017 by Borut Peršolja

V preteklih štirih člankih sem se ozrl na Državno tekmovanje Mladina in gore. Spomnil sem na prvoten namen tekmovanja, na cilje, ki samo jih z njim želeli doseči. Za marsikoga je osupljivo, da je tekmovanje od takrat, ko sem ga prvič izpeljal na državni ravni (leta 1989), ostalo skorajda nespremenjeno (uvedena so bila regijska srečanja). To nedvomno veliko pove o pretehtani zasnovi in kakovostni izvedbi. A hkrati veliko pove tudi o tistih, ki sedaj skrbijo za tekmovanje. Se res dovolj trudijo za njegov razvoj in kakovost? In ali je Državno tekmovanje Mladina in gore »res zanimivo za nove generacije mladih ljubiteljev gora?«

V zadnjem prispevku na temo tekmovanja se zato lotevam (preverjanja) znanja tekmovalk in tekmovalcev – pisnih testov in ustnih vprašanj.


Zimska gorska pokrajina.
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V začetnem obdobju Državnih tekmovanj Mladina in gore sem počel praktično vse: organiziral in izvedel tekmovanje, pripravil gradivo, napisal vprašanja, pripravil žirijo, poskrbel za priznanja in nagrade … Ker finalni del Državnega tekmovanja Mladina in gore vedno poteka pred občinstvom, sem vsa finalna vprašanja vedno začinil z zanimivim, pripovednim veznim besedilom. To je gledalcem omogočilo boljše vživetje v dogajanje in nenazdanje so se – če so to seveda želeli – tudi kaj novega naučili.


Razmere v dolini ne povedo veliko, še najmanj pa vsega. (Fotografija: Borut Peršolja)

Takrat nisem imel veliko gorniškega znanja, prav tako ne dosti pedagoških izkušenj, imel sem le nekakšno predstavo o tem, kako naj vse skupaj izgleda in imel sem doživetje, vtis, ki sem ga izkusil kot nekajkratni udeleženec društvenega tekmovanja. Zato sem takrat, po prvih izvedbah, veliko časa namenil analizi dogajanja. Prav so mi prišli odzivi tekmovalcev, vodij ekip, gledalcev, najbolj pa sem se lahko zanesel na lastno poglobljeno raziskovanje doseženega.

Iz tega obdobja je analiza gorniškega dela testov (PDF 120 KB) po tekmovanju v Hočah, objavljena tudi v Planinskem vestniku 1995/2 (strani 88–89). V analizi sem napisal, da sem takratni »test sestavil tako, da se pokaže predvsem znanje, ki je pomembno za varno hojo, manj pa je v ospredju znanje, ki na varnost ne vpliva neposredno. Pri odgovorih me je zanimala tudi gorniška naravnanost k raziskovanju, spoznavanju novosti in zavedanju o sobivanju z naravo.« Na podlagi pregleda 53 testov sem ugotavljal, »da veliko znamo predvsem na področjih, ki so statična in kjer ni potrebno vlagati dodatne energije za prebiranje novosti (zgodovina, spoznavanje narave, poznavanje gorstev), precej slabše pa je znanje tam, kjer se gorniška stroka še vedno hitro razvija in dopolnjuje z novimi spoznanji (GRS, oprema, prva pomoč). Za slab pretok informacij in zato slabše znanje pa zagotovo niso krivi samo mentorji. Pomesti bomo morali tudi pred svojim pragom.« Za konec pa sem napisal: »Rezultati zagotovo niso slabi, prav pa bi bilo, da bi temam, kot so gorska reševalna služba, orientacija, oprema, gibanje, izrazoslovje in prva pomoč, namenili več pozornosti. Zato, da bo v gorah več srečnih in zadovoljnih ljudi.«


Članek Mladina in gore ‘94 v Planinskem vestniku 1995/2.

Gre za eno redkih, če ne celo edino tovrstno analizo. Za namene tega prispevka sem po več kot dvajsetih spet nekoliko pobrskal v drobovje testov Državnega tekmovanja Mladina in gore …

Poglejmo nekaj ugotovitev iz pregleda testa, uporabljenega leta 2016.

- Dve točki so bili vredni odgovori na šest vprašanj iz tem: Planinske vrednote, Planinske poti, Orientacija, Družabnost, Prva pomoč in Gorska narava.
- Dvajset odgovorov je bilo vredno po tri točke – med njimi tudi iz tem Zgodovina gorništva, Organizacija planinstva, Spoznavanje gorstev …
- Kar pet točk je bil vreden odgovor iz teme Prehrana, če si ustrezno prepoznal in poimenoval vitamine (»Na črto pri ustreznem vitaminu vpiši črke A, B, C, D, E.«). Pet točk si lahko dobil tudi pri temi Organizacija planinstva (»Vpiši organigram Planinske zveze Slovenije.«)
- Tri točke si dobil, če si pravilno odgovoril, »katero okroglo obletnico praznuje MK PZS«? Za pravilen odgovor – možic (na vprašanje »Kako se imenuje umetno zložen kupček kamenja v obliki piramide, ki označuje pot?«), si dobil dve točki.
- Enako število točk pa si dobil, če si iz opisa prepoznal šok, kot eno od življenjsko ogrožajočih stanj (»Kako imenujemo stanje planinca, ki je posledica odpovedi krvnega obtoka?«). Eno točko več – tri točke – si dobil za dehidracijo (»Kako imenujemo stanje, ko telo izgublja več tekočin, kot jih vnesemo s hrano in pijačo?«).


Igrivost spoznavanja, spoznavanje minljivosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Že na prvi pogled je videti nedoslednosti pri številčnem vrednotenju posameznih odgovorov, če sledimo vodilu »da se pokaže predvsem znanje, ki je pomembno za varno hojo, manj pa je v ospredju znanje, ki na varnost ne vpliva neposredno.« V testu je opaziti tudi kakšno pojmovno nedoslednost, na primer pri omembi vodniške vrvi (9. vprašanje: »Petra je na svoj plezalni pas pritrdila vodniško vrv …), planinskega vodnika (tak vodnik v Sloveniji ne obstaja) in izleta na najvišji slovenski vrh (25. vprašanje).


Rdeče gorništvo se umika … (Fotografija: Borut Peršolja)


… rumenemu pohodništvu! (Fotografija: Borut Peršolja)

V nesistematičen pregled sem vzel šest testov (uporabljenih v letih 1996, 1999, 20101, 2016, 2017), ki so mi bili dosegljivi. Pogledal sem delež zastopanosti posameznih tem Planinske šole v testu glede na delež, ki posamezni temi pripada v predmetniku. Za primer: tema Gibanje v gorah obsega v Planinski šoli skupaj 12 ur (od 64), kar predstavlja 18,8 % delež vseh dogovorjenih učnih ur med vsemi temami. Vseh tem v Planinski šoli je 17.


Primerjava zastopanosti vprašanj po posameznih temah Planinske šole.

Ugotovitve:
- niti en test ni zajel vprašanj iz vseh tem Planinske šole; najmanj vprašanj je iz teme 1.4 Program za delo s planinsko skupino, sledita temi 1.3 Lik planinca in 2.2 Družabnost.
- V vseh testih je dva do trikrat večji delež vprašanj iz teme 1.1 Zgodovina planinstva, 1.2 Organizacija planinstva, 5.1 Planinska pota, 5.2 Orientacija in navigacija ter 8.1 Osebna in tehnična oprema planinca.
- Kar 8,9 x večji delež je bil leta 2017 namenjen vprašanjem iz teme 1.2 Organizacije planinstva, 6,6 x večji delež leta 1999 pri vprašanjih iz 1.1 Zgodovina planinstva, 3,2 x večji pa je bil leta 2011 iz teme 2.1 Prehrana.
- Prva pomoč niti enkrat ne doseže ustreznega ali nadpovprečnega deleža (najmanjši, komaj 0,42 % delež doseže leta 2016, največji, skoraj 0,85 % pa doseže leta 2001).
- Gorska reševalna služba ustrezni delež doseže največkrat (v letih 2001, 2011, 2016), prav tako tema 7.1 Vremenoslovje.
- Z zelo majhnim številom pisno zastavljenih vprašanj in zato popolnoma neustreznim deležem izstopata temi 4.2 Poznavanje in varstvo gorske narave ter 6.1 Priprava na turo.
- Tema 7.2 Nevarnosti v gorah niti enkrat ne doseže ustrezne ravni zastopanosti vprašanj. Prav tako ne tema 8.2 Gibanje v gorah (najmanjši, komaj 0,21 % delež doseže leta 1996, največji, skoraj 0,76 % pa leta 2017).


Štrlenje iz povprečja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri izvajanju gorništva se moramo zavedati členitve znanja (taksonomij). Taksonomije nam pomagajo pri usmerjanju pozornosti na različne vidike znanja, veščin in spretnosti učnih procesov. Med različnimi taksonomijami se gorništvu najbolje prilega ta, ki znanje, veščine in izkušnje členi na:
- deklarativno,
- proceduralno in
- kondicionalno ali strateško znanje.

Deklarativno znanje predstavljajo podatki, dejstva, prepričanja, mnenja in bolj kompleksna vsebinska znanja, kot so razlage, teorije, interpretacije. V gorništvu so primer takšnega znanja naštevanje posameznih delov osebne planinske opreme, poznavanje rastlinskih pasov in živali, ki živijo v posameznem pasu ali oseb in dogodkov, ki tvorijo planinsko zgodovino.

Proceduralno znanje so postopki za uporabo znanja v določenih procesih ali rutinah in se izkazuje z ustreznimi praktičnimi aktivnostmi. Tovrstno znanje in veščine v gorništvu srečujemo na primer v tesni povezanosti z gibanjem in orientacijo v naravi, pri načrtovanju izbire poti in spremljanju razvoja vremena.

Pri strateškem (kondicionalnem) znanju gre za ugotavljanje kdaj in kje uporabiti proceduralno in deklarativno znanje. Vključuje na primer načrtovanje in kombiniranje strategij za reševanje problemov. V gorništvu strateško znanje povzemajo na primer vsebine Priprave, izvedbe in analize izleta. Gre za preplet različnih vsebin, ki zagotavljajo varno vrnitev domov.


Oprimke znanja je treba videti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Očitno je, da so v obstoječih testih v ospredju deklarativne teme Planinske šole, da »veliko pozornost namenjamo zgodovini« … Hecno pa je, da smo z nerazvojem Državnega tekmovanja Mladina in gore hočeš/nočeš že del te iste zgodovine.

***

Še nekaj teorije:

Ob vseh vpeljanih spremembah v šolstvu, še nobena ni korenito spremenila načina dela v razredu. Še zlasti pa ne preverjanja in ocenjevanja znanja. Še vedno prevladuje izpitna oblika preverjanja in ocenjevanja znanja: pisni test in ustno spraševanje. Žal se tega ne uspemo otresti niti v gorništvu, čeprav imata oba prenovljena programa Ciciban planinec in Mladi planinec nastavke formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj.


Celota gorniškega znanja je izražena v doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Formativno spremljanje znanja omogoča sprotno spremljanje mladostnikovega napredka. Mladostniku omogoča pridobitev kakovostne povratne informacije in nasvet o izboljšanju znanja. Mladostnika spremlja celostno, omogoča celovit vpogled v učenje in znanje, saj znanje ni skrčeno na ozek del pisnega ocenjevanja (test). Pravočasno odkriva vrzeli, nedelo, mladostniki doživijo prednosti sprotnega dela in pasti kampanjskega učenja.

Osebni napredek in gorniški razvoj udeležencev stalno spremljamo. Ker z njimi preživimo aktiven čas na različnih dejavnostih, se nam za to ponuja več kot odlična priložnost. Pri tem uporabljamo osebni pristop, razvijamo gorniške sposobnosti, talente in cilje mladostnika, zato mu prilagodimo tudi način dela, zahtevnost izletov/pohodov/tur in nalog. Vse z namenom, da bi razvil lastne talente in sposobnosti, ne ozirajoč se na razlike in primerjave z ostalimi udeleženci. V pomoč pri spremljanju so tudi dnevniki obeh programov, ki vsebujejo rubrike – kaj znam, kaj sem dosegel/a, kaj bom še lahko dosegel/a …


Vsako priložnost je treba zagrabiti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vse to z namenom, da bi bil mladostnik bolj aktivno vključen v proces samoocenjevanja in samoregulacije učenja gorništva ter bi na tak način sprejel večjo odgovornost za svoje gorniško znanje (in v določenem obdobju tudi oceno). Skratka, mladostniku dajemo večjo možnost, da vpliva na svoje znanje in ocene in postane aktivnejši in odgovornejši v celotnem učnem procesu. Tako se ¬- v stranski posledici – rešimo tudi začaranega kroga kampanjskega učenja in slabih učnih delovnih navad.

S strani mentorja/vodnika naj bo mladostnik deležen pozitivnih povratnih informacij o napredku in znanju, navodil za izboljšanje in spodbud. Če udeležence spremljamo na ta način, ob koncu starostno prilagojenega programa gorništva ali pri prehodu med različnimi stopnjami, znanja ne bo treba posebej preverjati. Zlasti je nesmiselno, da uporabljamo in izvajamo način ocenjevanja znanja, ki udeležence spodbuja k tekmovalnosti, rivalstvu in zunanji motivaciji. Na ta način veselje do druženja in hoje v gore prej zaviramo kot spodbujamo.

Vsekakor velja, da iščemo gorniško znanje in ne neznanje.


Zima uresničuje svoj namen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato govorimo o kompetencah ali usposobljenosti, ko mladostnika poznamo, mu zaupamo in vemo, da je dosegel zastavljene cilje, obvlada gorniško znanje, veščine in spretnosti, ker smo ga spremljali čez celoten proces. Doseženo znanje izkazuje na različne načine, predvsem v obliki kakovostne redne dejavnosti v gorah.

Za poučevanje, učenje in pridobivanje gorniškega znanja vsekakor ni primeren zgolj posredovalni pristop (mentor planinske skupine ali vodnik PZS je edini imetnik in zgolj posredovalec znanja, predavatelj), ampak celovit osebni pristop, ki mlade popelje čez celoten proces pridobivanja gorniškega znanja, veščin in izkušenj (vodnik PZS postane “vodnik” v procesu gorniškega usposabljanja).


Sonce: talilni uničevalec ledote. (Fotografija: Borut Peršolja)

Govorimo o procesnem pristopu, ki je povezan z aktivno vlogo mladih v procesu gorniškega usposabljanja. Pri tem procesu mentor planinske skupine oz. vodnik PZS namenja posebno skrb temu, da mladi s pomočjo različnih dejavnosti (izlet, pohod, tura, plezanje, turno smučanje, orientacijsko tekmovanje, tabor, delavnice, raziskovanje, odkrivanje) in izkušenj izgrajujejo svoja spoznanja.


Izpolnjenost dneva vodi k izpolnjenosti življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LESTVICA MLADINOGORSKIH VEČNIH ZMAGOVALCEV

Februar 1st, 2017 by Borut Peršolja

Doslej se je na Državnem tekmovanju Mladina in gore (1989-2017) na eno izmed prvih treh mest uvrstilo triintrideset (33) planinskih društev: na prvo se jih je uvrstilo petnajst (15), na drugo dvaindvajset (22) in na tretje sedemnajst (17). Na Državnem tekmovanju Mladina in gore so na regijskih (1704 ekipe) in finalnih delih (474) sodelovale skupno 2178 ekipe s po tri oziroma štirimi člani (od 6312 do 8416 članic in članov). V finalni del je bilo uvrščenih 27,8 % prijavljenih oz. sodelujočih ekip.

2017 pregled Mladina_in_gore (PDF 164 KB)

Med tistimi, ki so doslej zmagali na Državnem tekmovanju Mladina in gore, so prvo mesto največkrat osvojili v PD Onger Trzin (petkrat), štirikrat so zmagali v PD Nova Gorica, trikrat pa v PD Ljubljana matica. Na drugo mesto so se največkrat zavihteli v PD Fram (trikrat), po dvakrat pa so bili tik pod vrhom v PD Onger Trzin, PD Nova Gorica, PD Idrija in PD Vipava. Kar štirikrat so bili na tretjem mestu v PD Domžale.

Največ vseh uvrstitev na zmagovalni oder imajo v PD Onger Trzin in PD Nova Gorica (oboji po osemkrat), sedemkrat so na stopničkah stali v PD Ljubljana matica, PD Fram in PD Idrija. Enkrat so na zmagovalnem odru stali v osemnajstih planinskih društvih. Od skupaj 85 zmagovalnih uvrstitev (leta 1997 sta si – doslej edinkrat – dve ekipi delili tretje mesto), je zgolj deset planinskih društev doseglo kar 55 ali 64,7 % vseh zmagovalnih uvrstitev. Vse tri najboljše uvrstitve je doslej usvojilo osem planinskih društev.

Preglednica 1: Skupni vrstni red planinskih društev glede na seštevek vseh uvrstitev na zmagovalni oder.
2017 uvrstitve DMIG (PDF 219 KB)

In seveda: nekateri tekmovalci/zmagovalci se vračajo na Državno tekmovanje Mladina in gore – nekateri kot srednješolci, drugi pa (s čimer so izpolnjeni ustanovitveni cilji tekmovanja) kot vodje ekip in njihovi mentorji.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark