V zadnji številki Planinskega vestnika je bil objavljen pogovor s predsednikom Planinske zveze Slovenije in njenim častnim članom mag. Francem Ekarjem z naslovom Za prostočasne aktivnosti ni več toliko časa.
Intervju v Planinskem vestniku, december 2009:
pv_intervju (PDF 389 KB)
Glede na uveljavljeno prakso, da se pisci gorniške zgodovine pri svojem mukotrpnem delu precej (in pogosto ne kritično) naslanjajo na objavljene podatke v Planinskem vestniku, sem se odločil nekatere navedbe v pogovoru dopolniti.
Odgovor na decembrski pogovor sem poslal uredniku Planinskega vestnika Vladimirju Habjanu, ki si je vzel dolg premislek. Na koncu je - tako kot je v pogovoru napovedal že Ekar (da v Planinskem vestniku ni prostora, “tudi za tiste ne, ki neobjektivno kritizirajo lastno organizacijo”, kaj šele za tiste, ki kritično obravnavamo njenega predsednika in to počnemo z dejstvi, podatki in argumenti - dodajam sam) - objavo odklonil. Sporočil je, da je tema preveč politična, preveč osebna in da bralcev to ne zanima. Je pa prijazno odstopil intervju v pdf obliki, da lahko na enem mestu berete oba prispevka, za kar se mu lepo zahvaljujem.
Presodite sami … Objavljeni so tudi skeni dokumentov, ki se nanašjo na posamezne trditve v pogovoru.
Resnice ni mogoče videti v ogledalu, ampak v očeh človeka.
***
Med najpomembnejšimi uspehi svojega devetletnega vodenja PZS predsednik PZS izpostavi pogum, “da smo naredili finančni red in transparentnost delovanja”. Leta 2003 je celotno gospodarsko ter finančno in materialno poslovanje Planinske zveze Slovenije, ki jo je takrat že drugo leto zapored vodil Ekar, vzbujalo med delegati skupščine Planinske zveze Slovenije takšen dvom v pravilno poslovanje, da smo leta 2004 prvič v novejši zgodovini PZS zavrnili Poročilo o delu nadzornega odbora.
Nadzorni odbor spremlja in nadzoruje delo vseh organov Planinske zveze Slovenije, zlasti pa nadzoruje celotno gospodarsko ter finančno in materialno poslovanje Planinske zveze Slovenije. Delegati smo v razpravi opozorili na številne konkretne pripombe in postavili vprašanja glede poslovanja Planinske zveze Slovenije. Najdlje je šel predstavnik Koroškega meddruštvenega odbora, ki je predstavil stališče, da takšnega poročila ne bo podprl, kar je bilo svojevrstno presenečenje (ne pozabimo: predsednik Planinske zveze Slovenije je leta 2001 kandidiral prav z njihovo podporo oziroma na njihovo prigovarjanje – »pred leti so me silili«).
MDO Notranjske opozarja na finančne nepravilnosti, podpisan sednji podpredsednik PZS Marko Goršič (2. 6. 2004).
O doseženi ravni preglednosti delovanja veliko pove tudi primer, ko je častni član PZS, za poplačilo dolga iz naslova neplačanega davka na dodano vrednost Planinskega društva Kranj (mimogrede – je tudi njegov predsednik) v sedanji vrednosti več kot 40.000 €, najel kredit kar z jamstvom PZS. Upravni odbor PZS s tem ni bil seznanjen, čeprav je edini pristojen za izdajanje takšnih jamstev.
Še posebej pa je bil finančni red dosežen, ko je predsedstvo PZS sprejelo sklep, da se predsedniku in podpredsednikom poravna stroške plačila avtocestne vinjete. Torej nečesa, kar je danes običajen strošek (skoraj) vsakega slovenskega gospodinjstva.
Upravni odbor PZS se že od leta 2006 trudi pridobiti vpogled v individualno pogodbo generalnega sekretarja PZS, ki ob imenovanju za to mesto sploh ni izpolnjeval pogojev. Predsednik PZS individualne pogodbe ne pokaže niti nadzornemu odboru PZS, ki bdi nad zakonitostjo poslovanja.
Pa to ni edini primer negospodarnega ravnanja: ko je predsednik PZS dopustil objavo Katastra planinskih poti z vsemi opisi in tehničnimi podatki na spletni strani PZS, ki so ga z veseljem zagrabili in shranjevali tudi zasebni založniki vodniške literature in zemljevidov, je sprejel soodgovornost za neposredno gospodarsko škodo. Gre za intelektualno lastnino PZS, ustvarjeno od njenega nastanka in zaradi katere je Planinska založba imela konkurenčno prednost za izdajanje planinskih vodnikov in zemljevidov.
Seveda pa nosi tudi vso odgovornost, da PZS izdaja smrtno nevarne zemljevide (na celotnem zemljevidu Grintovci iz leta 2005 manjkajo vrisane vrtače oz. kraško površje) in jih navkljub opozorilom še vedno prodaja in spravlja obiskovalce gora v nevarnost.
Izseka zemljevida Grintovci: kam so izginile vrtače?
V pogovoru najdemo tudi stališče, da “si politika že od leta 1990 prizadeva razvrednotiti PZS” in da gre pri kritikah predsednika PZS za “politični marketing”. Slabšalne politične značilnosti je v planinsko organizacijo vpeljal prav sedanji predsednik PZS, čeprav je ob ustoličenju za Gorenjski glas zatrdil, da je »prvi nepolitični predsednik PZS« (v članku z obetajočim naslovom Nisem strankarsko odvisen. To je največja vrednota, 20. 7. 2001). Tri leta zatem je na to popolnoma pozabil in kot član ter funkcionar političnih strank deloval v nasprotju s Statutom PZS, kar je s sklepi potrdila Izredna skupščina PZS.
Drobec, ki potrjuje Ekarjevo dvoličnost je dejstvo, da se je 12. marca 2004 udeležil strankarske prireditve (ne državne, da ne bo pomote) na Bledu (poglejte posnetek v arhivu TV Slovenije, na katerem je častni član v ozadju med pogovorom novinarke s tedanjim vrhunskim politikom – na časovni skali se posnetek začne s časom 5:18) namesto, da bi ob istem času vodil sejo upravnega odbora PZS (vodila sta jo podpredsednika Planinske zveze Slovenije Danilo Škerbinek in Adi Vidmajer) in s tem jasno pokazal, kaj je njegova zasebna prioriteta. Ob tem je za javno rabo ves čas trdil, da je »moja stranka Planinska zveza Slovenije« (Delo, Sobotna priloga 28. 7. 2001).
Gorenjski glas: Nisem strankarsko odvisen. To je največja vrednota, 20. 7. 2001.
Delo: Povsod planinarimo, a vsak po svoje, 28. 7. 2001.
Naslovnica zapisnika ustanovnega zbora Pokrajinskega odbora LDS, 14. 10. 2003.
Spletna predstavitev izvršnega odbora Pokrajinskega odbora Gorenjske, 16. 9. 2004.
V planinsko organizacijo je prvi in s precejšnjimi škodljivimi posledicami vnesel politično govorico in za kritike svojih potez ves čas izključevalno in s prezirom uporablja pojem opozicija. Na zboru vodnikov PZS, ki je potekal jeseni 2002 v Ljubljani (pa tudi v govoru na Dnevu planincev pri Krnskem jezeru julija 2003) je na začudenje poslušalstva nesramežljivo in izjemno nestrpno uporabil sovražni govor, ki ga povzemam po magnetogramu zbora vodnikov PZS: “… v naši organizaciji ugotavljamo da je dobrih 4 % neke opozicije, ki je verjetno zelo oddaljena od tistih osnovnih planinskih korenin, osnovnega planinstva. Ta plevel bomo izrodili in izgnali iz planinske organizacije, to naj se opozicija zaveda.«
Predvolilni plakat na avtobusni postaji v Preddvoru, jesen 2004.
V duhu te napovedi je tako na zadnji seji upravnega odbora PZS predsednik PZS nenapovedano in brez v naprej pripravljenega gradiva predlagal, da se Toneta Škarjo razreši z mesta urednika Obvestil PZS in Danila Sbrizaja z mesta generalnega sekretarja PZS. Obema, ki dolga leta delata v planinski organizaciji, zaradi njune odsotnosti sploh ni bila dana možnost odgovora na težke obtožbe. Več desetletno planinsko tovarištvo je čez noč izpuhtelo.
Člani upravnega odbora smo dokaj enotno in ostro nasprotovali načinu in metodam dela, ki so za demokratično družbo nesprejemljiva in razpravo o tem preložili na eno izmed prihodnjih sej (na isti seji pa je predsednik MDO Posočja Gregor Rupnik celo zahteval odstop predsednika PZS).
O natančno izdelanem občutku za politično servilnost pa veliko pove tudi pregled dobitnikov zlatih znakov PZS (in namišljenih priznanj), za katere člani planinskih društev prostovoljno delujemo dolga desetletja, sedanji predsednik PZS pa jih je kot po tekočem traku podeljuje ministrom, številnim delegacijam in zvestim prijateljem.
Karl Erjavec
Janez Gril
Čeprav predsednik PZS trdi drugače pa odnos član–planinsko društvo–PZS ostaja neurejen in kliče po ureditvi na pravno in vsebinsko sodoben (centralna evidenca članstva, premakljiva celoletna članarina, kjer je leto vezano na datum včlanitve in ne na koledarsko leto …) ter zakonit način. Na vse to se navezuje tudi problematika povezana s posredovanjem podatkov o predšolskih in osnovnošolskih otrocih ter mladostnikih, ki so člani planinskih društev. PZS in zavarovalnica sta se leta 2006 dogovorili, da bo zavarovalnica kot donator brezplačno nezgodno zavarovala vse člane P+O. Vendar zavarovalnica donacijo pogojuje z dostavo poimenskih seznamov teh članov, saj sicer »ne more zadostiti računovodskim predpisom.«
Sklenitelj nezgodnega zavarovanja je Planinska zveza Slovenije in ne posamezno planinsko društvo. Prejemniki zavarovalne storitve (donacije) so otroci, ki so člani planinskega društva, ki je včlanjeno v PZS. Otroci se v posamezno planinsko društvo včlanijo na podlagi določil Zakona o društvih ter društvenih pravil. Ob uvedbi zavarovalniške donacije smo se nekatera društva opredelila, da osebnih podatkov svojih članov ne bomo posredovali nikomur, še zlasti pa ne za komercialne namene, saj to presega podpisano izjavo ob včlanitvi in tudi namen donacije, za katero se ne sme opraviti proti storitve (v tem primeru gre za sponzorstvo). Ocenjujemo, da zavarovalnica na poceni način zbira podatke prihodnjih kupcev njihovih storitev, ki so zaradi starosti najboljši naslovnik za številne donosne zavarovalniške produkte. Zanimivo je, da Planinsko zvezo Slovenije v tem primeru bolj skrbi zakonito ravnanje zavarovalnice, ne pa tudi njenih članic, ki jih tako rekoč sili k nezakonitemu ravnanju (posredovanju podatkov, čeprav člani/njihovi zakoniti zastopniki za to niso dali pisnega dovoljenja).
Predsednik PZS področje varstva gorske narave zelo rad vključuje v svoje govore in aktivistične pozive. Če kje, potem je to ob prizadevanjih za varnost v gorah tisto področje, kjer se v polni meri pokaže odgovornost planinske organizacije za visokogorski svet. Številni primeri lastne uporabe helikopterja, opravičevanje planinskega društva, ki je neposredno odgovorno za onesnaževanje jezerskih voda v osrčju Triglavskega narodnega parka, počasna odzivnost pri nezakoniti gradnji gozdnih vlak na Zelenici, do Planine Svečica in Planine v Lazu, predvsem pa opustitev programa gradnje čistilnih naprav v planinskih kočah kažejo raven te odgovornosti.
Res bo treba – kot sam pravi – »poseči tudi v etična področja planinstva« in se »vsaj malo približati vsebinam Tirolske deklaracije.« Vprašanje seveda je, zakaj predsednik PZS – za razliko od drugih članic CAA – deklaracije v vsem tem času ni podpisal? Seveda pa tudi ni opazil, da so njene vsebine že nekaj let vgrajene v novo Planinsko šolo ter Vodniški učbenik in v vsebine aktov in ravnanj posameznih planinskih društev.
Pravkar priletel na Kredarico v spremstvu tedanje direktorice TNP dr. Marije Markeš in veteranov PD Kranj, za katere je bil ta let prijateljsko darilo.
Če je bila PZS v prejšnjem stoletju gonilna sila za ustanovitev TNP, pa je leta 2009 v celoti prevladal zasebni interes predsednika PZS nad dolgoročnimi interesi planinske organizacije. Ministrstvo za okolje in prostor je od septembra do konca oktobra 2009 vodilo javno razpravo o uredbi za ustanovitev Kamniško-Savinjskega regijskega parka. Po navedbah Informacijske pisarne prihodnjega regijskega parka se predstavniki PZS v času javne razprave niso pojavili na nobeni od predstavitev po občinah, niti niso posredovali svojih stališč.
Morda je za neodzivnost krivo to, da je predsednik PZS lastnik zemljišč v prihodnjem parku ali pa tiči razlog v lovski dejavnosti predsednika PZS na tem območju. Darko Veternik je v reviji Lovec (leta 2003 na straneh 571–572) objavil članek z naslovom Sejanje neresnic, ki jih ni mogoče prezreti (naslov je zgovoren že sam po sebi). Šlo je za odziv na navedbe lovca Franca Ekarja, kjer ga Veternik predstavi kot osebo, ki je »kot velik naravovarstvenik trideset let kot privilegirani posameznik intenzivno lovil divjad v lovišču Kozorog in plenil najmočnejše primerke divjadi.« Vetrnik tudi zapiše, da je Ekar »pozabil povedati, da je postrelil več trofejne divjadi kot kateri koli pokojni in še živeči funkcionar prejšnjega sistema«.
Članek sejanje neresnic v Lovcu:
lovec (PDF 605 KB)
Čeprav Ekar navaja svoj županski podpis pod sporazumom za ustanovitev parka iz leta 2005, pa je zamolčal dejstvo, da je prav Občina Preddvor jeseni 2009 “zaradi pritiska lastnikov” odstopila od že podpisanega pisma o nameri za ustanovitev parka.
Častni član je v pogovoru tudi povedal, “da v Evropi velja, da je (v članstvu) mladina samo do 18. leta.” S tem je želel povedati, da bi kazalo študentsko članarino ukiniti in povečati prihodke PZS na račun umetno ustvarjenega novega B članstva. Častni član PZS mladinskega dela ne pozna in ga celo podcenjuje (in ne ve, da je MK PZS že leta 1995 začela razvijati tudi delo mladih in ne samo delo z mladimi), prav tako ne pozna prakse in primerljive (evropske) zakonodaje s tega področja. Zakon o javnem interesu v mladinskem sektorju, ki je pravkar v postopku javne obravnave in ki se je PZS kot ena največjih »mladinskih« organizacij ne udeležuje, mlade obravnava kot “osebe, ki so jim namenjeni ukrepi, sprejeti v korist mladih, to je mladostnikov in mladih odraslih oseb obeh spolov, starih do vključno 29 let.” Očitno bo treba starostno mejo celo dvigniti, ne pa spustiti.
Predlog zakona o javnem interesu v mladinskem sektorju
Izrazil je tudi veliko zaskrbljenost nad dejstvom, da nimamo toliko mentorjev planinskih skupin “ker so premalo stimulirani in jih je tudi strah odgovornosti.” S skoraj 600 mentorjev je v času Ekarjevega vodenja PZS ta številka padla na okrog 130 registriranih mentorjev planinskih skupin (v gradivu za članarino za leto 2010 Postani član je zavajajoč in napačen podatek 600 mentorjev planinskih skupin). Predsednik PZS je leta 2004 jezno poklical tedanjega direktorja Zavoda RS za šolstvo, mu očital krajo programa mentorjev planinskih skupin in na mah uničil komaj dobro vpeljan sistem usposabljanja mentorjev planinskih skupin, ki sta ga skupaj izvajala PZS in Zavod RS za šolstvo.
Program usposabljanja je bil namreč verificiran tako s strani Programskega sveta za strokovno spopolnjevanje Ministrstva za šolstvo in šport kot pri Strokovnem svetu Republike Slovenije za šport. Seminarji Srečno v gore (do Ekarjevega uničevalnega klica je bilo izpeljanih 19 seminarjev s 543 udeleženci) so bili ocenjeni s povprečno oceno 5,8 (najvišja možna ocena je bila 6), kar jih je po besedah takratnega ministra za šolstvo in šport dr. Pavla Zgage uvrščalo med najboljše učiteljske seminarje. Po ukinitvi seminarjev Srečno v gore je MK PZS organizirala sedem seminarjev s komaj 130 udeleženci.
Enako pretresljivi pa so podatki o upadu podeljenih priznanj v akcijah Ciciban in Mladi planinec. V akciji Ciciban planinec je bilo na primer leta 2001 (začetno leto Ekarjevega mandata) skupaj podeljenih 10.176 našitkov, priponk in pesmaric, leta 2008 pa samo še 6.007 (neverjetnih 40 % manj).
Tudi v akciji Mladi planinec je opazen trend upadanja: leta 2001 je bilo skupaj podeljenih 1047 bronastih, srebrnih in zlatih znakov, leta 2008 pa samo še 884 (dobrih 14 % manj). Čeprav je izhodišča za prenovo obeh akcij upravni odbor PZS obravnaval že leta 2001, pa vsebinske, grafične in informacijske prenove akciji nista bili deležni. Družinsko gorništvo (pravzaprav planinstvo) je zgolj občasna fraza v slabih političnih govorih planinskih funkcionarjev, nikakor pa ne ena od osrednjih in ključnih programskih smernic PZS in planinskih društev, ki bi se odrazila v razpisih Mladinske komisije, v standardih za družinam prijazne planinske koče, izdaji posebnih vodničkov …
Zaskrbljujoče stanje je tudi v Planinski šoli, ki je bila sicer prenovljena, vendar ni bila deležne nikakršne promocije in se niti mentorji, niti vodniki in inštruktorji s spremembami sploh niso seznanili, čeprav je prav hiter prenos sprememb v prakso izjemnega pomena. Predsedstvo PZS je vse te podatke celo obravnavalo in jih odpravilo z ugotovitvijo, da gre samo za osebno statistiko (čeprav objavljenih podatkov nihče ni zanikal) in da statistika nikoli ne pokaže vsega. Lastne napake bi zato najraje prevalil na pleča nekoga drugega – v primeru otrok in mladostnikov kar na pleča javne šole.
Predsednik PZS tako nekoliko utrujeno pravi, da se “trudimo, da bi planinstvo na Zavodu za šolstvo prišlo v prioriteto kot redni in ne kot fakultativni izbirni predmet v šoli. V Angliji je npr. planinstvo v rednem predmetniku.” Usposabljanje za gorništvo (kot način življenja članstva planinskih organizacij, ki vključuje hojo, plezanje in turno smučanje, prostovoljno vodništvo, alpinizem, športno plezanje, planinske poti in koče, varstvo gorske narave, odprave v tuja gorstva, založništvo, gorsko reševanje in poklicno vodništvo) je predvsem naloga planinskih organizacij. Te pa so del civilne družbe. Skupščina Planinske zveze Slovenije je leta 2000 ugotovila, da je »trenutna zastopanost planinstva v učnih načrtih na najvišji ravni doslej.«
Od takrat do danes se v formalnem smislu ni nič spremenilo. Natančnejši pregled obsega ur, ki so v osnovni šoli namenjene gorništvu v okviru športnih dni pokaže, da je ta obseg (skupaj kar 90 ur) celo večji od obsega vsebin Planinske šole (ta obsega 64 ur). Kar bi nas moralo skrbeti je predvsem nedoseganje ciljev učnega načrta Športne vzgoje, neusposobljenost učiteljev in neenotni normativi za vodenje v gorah.
V Angliji pa planinstva ni v rednem predmetniku javne osnovne šole. Smo pa v Sloveniji že pred leti pripravili gradivi za dva izbirna predmeta: prvega z naslovom Gorništvo je pripravil mag. Borut Peršolja, drugega z naslovom Gorništvo, orientacija in športno plezanje pa dr. Stojan Burnik, dr. Blaž Jereb, dr. Marjeta Kovač in mag. Borut Peršolja. Po temeljiti analizi, ki je tekla tudi v PZS, smo bili avtorji enotnega mnenja, da bi gorništvu z umestitvijo v šolski prostor prej škodili, kot koristili, zato gradivi nista bili posredovani v potrditev strokovnemu svetu za splošno izobraževanje.
Predsednik PZS je šele po devetih letih vladanja in na podlagi aktivnega anketiranja ugotovil, da so prioritete dela “področje dela z mladimi, planinska usposabljanja, varstvo gorske narave, planinska pota in pohodništvo, alpinizem in sodobni gorski športi in športno plezanje, preventiva in usposobljenost za samoreševanje, planinska literatura.” Statut PZS je glede nalog jasen in ne pušča prostora za odvečno ustvarjalnost.
Veliko neuresničenih nalog je zapisanih tudi v Vodilih za delo PZS in PD, ki jih je Ekar ves čas skušal potiskati v ozadje. Kako častni član PZS ceni svoje sodelavce pa pove izjava, da smo »še vedno med najvišjimi prejemniki (torej tretji) državnih subvencij.« PZS ne dobiva nobene državne pomoči (razen če za to sploh ne vemo!), dobiva zgolj javna sredstva, ki jih pridobi na javnih razpisih za posamezne programe. Prijave na te javne razpise pa trudoma vsako leto pripravlja strokovna služba PZS.
Pravi tudi, da “še nikoli nisem sam kandidiral, vedno so me predlagali drugi …”, za časopis Dnevnik pa je povedal »da so ga k funkciji prisilili« (Dnevnik, 16. 10. 2004). Logično je, da se ni predlagal sam, saj lahko kandidature vlagajo le planinska društva, vendar ob pisnem soglasju in opolnomočenju kandidata. Iz drugega pa bi lahko sklepali, da ga nekdo izsiljuje in da mora že devet let delati celo proti svoji lastni volji. Predsednik PZS je “z borbo za slovensko planinstvo, z izjemno zavzetostjo, celo požrtvovalnostjo”, planinski stroki dal svojo novo prepoznavno vsebino. Zato seveda ne razume “nehvaležnosti, doživljajskih sentimentalnosti in nenaklonjenih tematik”, zaradi katerih je v svojo kalimerovsko zgodbo hote, a zavajajoče do javnosti, vpletel celo Urad varuha človekovih pravic, ta pa je vpletenost javno zanikal (Delo, 28. 10. 2004).
Častni član PZS je tako (p)ostal samotni jezdec izvirne in osnovne planinske dediščine.
Pri vsem skupaj pa gre pri večini planinskih odločevalcev za že nič kolikokrat videno zgodbo: nočem slišati, nočem videti, nič ne bom govoril. Mogoče pa se Boštjan M. Zupančič (v knjigi Prva od suhih krav) moti, ko pravi, da se je količina semenčic in testosterona zmanjšala šele v zadnjih desetletjih. Lahko da je to že posledica UNRINIH povojnih paketov? Snov za novo zgodbo.
