GOZDNI JURIJ

December 1st, 2016 by Borut Peršolja

V torek, 6. decembra 2016 je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Jurijem Diacijem z naslovom Gorski gozd (petiinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 217 KB)

Jurij Diaci (1963), rojen v Celju, živi v Ljubljani, diplomiral (1989) in magistriral (1992) iz gozdarstva na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorsko delo je opravil v Švici na ETH (1995). Zaposlen kot predstojnik Katedre za gojenje gozdov na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z ekologijo gozda, gojenjem gozdov, pragozdovi, gorskim gozdom, razvojno dinamiko gozdov in režimi naravnih motenj. Član združenja ProSilva Europe in član uprave Pahernikove ustanove. Avtor ali soavtor več kot 280 znanstvenih, strokovnih in poljudnih del (med drugim univerzitetnega učbenika Gojenje gozdov: pragozdovi, sestoji, zvrsti, načrtovanje, izbrana poglavja (2006)) ter mentor skoraj 120 diplomskih, magistrskih in doktorskih del.

Po uvodni predstavitvi se je z dr. Jurijem Diacijem pogovarjal Borut Peršolja.

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

O čem sva se pogovarjala, pa lahko izveste tudi iz vprašanj:

Kakšen je spoznavni zemljevid Slovenije v očeh gozdarja? Kaj je tisto, zaradi česar je slovenska narava zanimiva, tudi lepa? Kateri pokrajinski vzorci (obdelana polja, proste reke, obmejki gozda …) vas najbolj prevzamejo v katerikoli pokrajini?

Gozd je prevladujoča in najznačilnejša prvina slovenske pokrajine (prekriva 58,2 % celotne površine) in ekološko najpomembnejše naravno okolje, ki je tudi najbližje prvotnemu stanju. Gozd ima tri skupine funkcij: socialno, ekološko (okoljsko) in proizvodno. Lahko za najine poslušalke in poslušalce razčleniva vsako od teh funkcij?

Kdo vse bi moral vedeti, poznati in upoštevati vse tri funkcije gozda? Tudi lastniki gozda, tudi obiskovalci? S strani lastnikov se občasno pojavljajo pobude za omejitev prostega gibanja v gozdu. Kako je to urejeno z gozdno gospodarskimi načrti? Na podlagi conacije gozdnega prostora z vidika dovoljene rabe za hojo, kolesarjenje in ježo so določene cone A, B, C in D.

*(V coni A naj ne bi bilo rabe gozda razen hoje po določenih poteh, v coni B naj bi bila poleg peš hoje dovoljena tudi jahanje in vožnja s kolesi po označenih vlakah ali poteh, vendar samo izjemoma, ob podrobni presoji, v coni C jahanje, vožžnja s kolesi po označenih vlakah ter pešš hoja, v cono D pa sodijo vsa druga območja, kjer je raba gozda poljubna, a skladna z zakonodajo, režim rabe posameznih gozdnih cest za negozdarske rabe pa je treba dogovoriti z lastniki gozdov in z občinami.)

Kdor hodi v hribe je slep v številnih pogledih, če ne opazi viharnika: trdoživega, upornega in kljubovalnega osebka. Kljub skromnim življenjskim pogojem se viharnik/upornik nenehno bori in vztraja. Drevo v samoti, nad prepadi, zveriženo, okleščeno. Izpostavljeno ujmam in boleznim. Ima tudi viharnik vse tri gozdne funkcije?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Tri četrtine vsega slovenskega gozda je v zasebni lasti. Kako lastniki – več kot 461.000 – gospodarijo z gozdom? Kakšno je stanje slovenskih gozdov, še posebej pa gorskega gozda?

Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje odrazi od vznožja pobočij proti vrhovom v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih in gozdni meji. Z dejavnimi gorniškimi leti znamo ob enostavni/šolski členitvi listnatega, mešanega in iglastega gozda počasi razločiti tudi grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Se vam zdi, da obiskovalci gozd res poznamo?

V Sloveniji se v gorniškem življenju največkrat srečamo s sredogorskim ali montanskim pasom , ki obsega dve višinski območji:
- spodnjesredogorsko v višini 650–1200 m s povprečno letno temperaturo 6–8 °C, kjer prevladuje listnati, zlasti bukov gozd (ta pas v Sloveniji obsega 35 % celotnega površja) in
- zgornjesredogorsko v višini 1200–1600 m s povprečno letno temperaturo 4–6 °C, kjer prevladujeta bukov in iglasti gozd (to območje v Sloveniji obsega 9 % celotnega površja).
(* Podatki o povprečni letni temperaturi (še) ne upoštevajo dejstva, da se je v zadnjih 40 letih na primer na Kredarici povprečna temperatura dvignila za okoli 1,7 °C. Velja tudi hitro spremembo gozdnega sestava (na primer propadanja smreke zaradi podlubnika poleti 2016) opazovati in razlagati v luči podnebnih sprememb?)

Kaj zanimivega še lahko rečeva o posameznem delu sredogorskega pasu?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

V višjih območjih zgornjesredogorskega rastlinskega pasu so debla dreves nad tlemi sabljasto ukrivljena ali priraščena (zasledimo lahko tudi izraz pijana drevesa). Kako gozdarji razlagate tako imenovano sabljasto rast?
(a) * Posledica premikanja delcev prepereline plitvih tal po pobočju navzdol oz. počasnega polzenja tal (1–2 mm letno) zaradi gravitacije, pri čemer je pomembna tudi količina vode v preperelini.
b) Posledica pritiska snežne odeje (več kot 1 m), ki s svojo težo sili debla k tlom.
c) Posledica polzečega snega po pobočju, ki pritiska debla mladih bukev k tlom, medtem ko krošnje silijo kvišku. Zaradi vsakoletnih pritiskov polzeče snežne odeje drevesa odrastejo z navzdol, po pobočju ukrivljenimi debli.
)

CIPRA, mednarodna organizacija za varstvo Alp, upravičeno opozarja, da so vznožja in pobočja gora obiskovalcem vedno manj znana. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva v gorah pomeni, da se po gozdnih cestah in kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. To vodi v zgoščevanje obiskovalcev na majhni površini in izgubo možnosti doživljanja najmanj dveh višinskih rastlinskih pasov. To območje je tako po doživljajski vrednosti kot tudi glede na samostojne hodilne zmožnosti rekreacijsko območje družin s predšolskimi otroki, osnovnošolskih otrok in starejših obiskovalcev gora.

Kakšen je vaš odnos do podnebnih sprememb? Jim priznavate obstoj, s katerimi argumenti jih sprejemate? Se je narava v vaših raziskovalnih letih kaj spremenila? Opažate podnebne spremembe tudi v Sloveniji?

Med različnimi grožnjami ARSO omenja tudi gozdne prometnice. Glede tega imate drugačno stališče, da so gozdne prometnice temelj sonaravnega gospodarjenja. Lahko to prosim pojasnite?

Če se vrneva h gorskemu gozdu: njegov pogost sopotnik je človek, ki je prvotni gozd – na visokih planotah in na jug obrnjenih pobočnih policah pod vrhovi – zaradi paše in rudarjenja neusmiljeno posekal ali požgal. Na krčevinah alpskega bukovega gozda z macesnom in smreko so nastale planine. So planine del gozda ali je gozd del planin?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Eden vaših prvih znanstvenih člankov se ukvarja z gozdom na Dleskovški planoti. Od kje zanimanje zanjo? Je to eno od potencialnih območij divjine v Kamniško-Savinjskih Alpah?

Gozd varuje rastišča in njegovo okolico pred vsemi vrstami erozije. Razen pred erozijo lahkomiselnosti … Pogosto (zlasti v nakladnih medijih) slišimo, da je nekoga v gorah presenetilo vreme. Zakaj ne rečemo tudi, da je nekoga presenetil gozd?

V sestoju smreke najdemo zgoščena živa mravljišča. Prevladujejo gnezda kopaste oblike, njihova višina pa je odvisna od osvetljenosti. V bolj senčnih, vlažnih in hladnih lokacijah so mravljišča višja in zvonaste oblike. Kaj bi se v gozdu spremenilo, če ne bi bilo mravelj?

Bukev, ki prevladuje v našem gozdu, je mogočno drevo, vpliva na samozavest, pokončnost, modrost. Navda nas z vedrino, osvobaja strahu in odpira prostor za stik z našimi številnimi lastnostmi. Kakšna je (lahko) dejanska pričevalna vrednost drevesa in s tem njegova izjemnost?

Staro je spoznanje, da je drevo vez tako s peklom (korenine) kot z nebesi (krošnja). Drevo modrosti, čudežno drevo, izdelovalec tišine so sinonimi za drevesa. Drevo v številnih civilizacijah predstavlja prehod v drugi, duhovni svet. V grški mitologiji drevo in gozd poosebljata sveto in prebivališče duha. Drevo predstavlja tudi izvir človeštva. Tudi vi doživljate drevo in gozd v tej duhovni dimenziji?

Letošnji mednarodni dan gora – od leta 2003 je to 11. december – je namenjen obeležitvi starih gorskih kultur: praznovanju njihove različnosti in krepitvi identitete gorskih ljudstev. Zdi se, da v Sloveniji tudi znanje o gospodarjenju z gozdom sodi v nabor starih, celo uspešnih praks. S čim se lahko še posebej pohvalimo?

Za katero stvar, družbeni proces okrog nas, najbolj velja pregovor, da od trsk ne vidimo gozda?


(Fotografija: Miro Pivar/Domzalec.si)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LAHKIH NOG NAOKROG

November 21st, 2016 by Borut Peršolja

Danes je v knjigarni na Nazorjevi ulici v Ljubljani Celjska Mohorjeva predstavila knjižne novosti redne zbirke za leto 2017, med njimi tudi Mohorjev koledar 2017, ki ga je uredila Alenka Veber. Tokrat že tretjič nisem izpustil izjemne priložnosti, da nagovorim zvesto bralstvo, ki je s svojimi avtorji gradilo slovensko identiteto.

(Objavljam nelektorirano in uredniško nepreoblikovano različico prispevka.)

Lahkih nog naokrog (PDF 2,2 MB)


Naslovnica Mohorjevega koledarja 2017.

Ni lepšega, kot je izlet. In ni lepšega, če je to izlet z družino. S tistimi, ki jih imamo najraje in v družbi katerih se počutimo varno, zabavno in sproščeno. Družinski izlet je zato nekaj, kar ostane v spominu in kar kasneje pogosto privre na dan ob praznovanju pomembnejših obletnic – visokih življenjskih jubilejev, porok, končanja šolanja … Stare fotografije iz družinskih albumov na temo izletov sodijo med najbolj prisrčne, najbolj zabavne in na nek način najbolj resnične. Resnične zato, ker smo bili na izletu to, kar po navadi smo. Torej ljudje širokega srca, v gibanju in v sozvočju z naravo.

Ob takšnih priložnostih je zanimivo videti, kaj vse smo že obredli, kje vse smo že spali in s kom vse smo se družili! Ta doživetja nam pogosto pridejo prav pri izpolnjevanju vsakdanjih obveznosti v službi in doma. Izkušnje so stopnice, ki vodijo k modrosti dolgega, izpolnjenega življenja.

Izlet: kamen, les, prst

Igra je najpomembnejša. Bilo je sveže poletno jutro in sosedje so vsi odšli na obale alpskih jezer. Nismo dolgo sledili verigi svojih korakov, ko smo zaslišali nekoga igrati na veliko piščal narave. Ta zvok se je uglasil z našim razpoloženjem, saj je bil zvok padajoče vode, zvok slapa Orglice. Še zmeraj sem mislil na hojo; toda poudarek mojih misli je bil na tem, da me vse to, čeprav se je vrtelo po moji glavi in čeprav sem se zalotil, da načrtujem in snujem proti svoji volji, zadeva zelo malo. Bilo je kot vrhnje oblačilo, ki si ga nenehno slačim. Toda toni padajoče vode so našli pot do ušesa iz neke druge sfere, kot je bila ta, v kateri sem užival, in prebujali dejavnost določenih sposobnosti, ki so spale v pokrajini. Nežno so opravili s cesto, s potjo in zastavljenim ciljem. Glas mi je spregovoril: zakaj ne pustiš, da veličastna narava zaposli zvedava otroka? Te iste misli naj svetijo na začetku gorniške poti.

Pohod: gojzar, nahrbtnik, malica

Hoja je najpomembnejša. Bil je hladen jesenski dan, prva zmrzal je končala obiranje gozda in napovedala ples snežink. Gojzarsko uglašeni koraki so lomastili po odpadlem listju, utrip srca je narekoval godbo vdiha in izdiha. Srečamo ljudi, ki s pozdravom pošiljajo odobravajoč pogled na skupnost, ki njim, iz neštetih razlogov, ni uspela. Strmina zastira pogled na misli otrok in žene; toda čutil sem, da smo povezani bolj, kot je spletena z roso poudarjena pajkova mreža. Malica že davno ni bila sredstvo uspeha, bila je obred darovanja. Utrujenost, ki se je iz nog počasi selila v vse dele telesa, je zamrla z razgledom z vrha Snežnika. Vse se je odprlo, prav vse, vsaka celica naših teles je kričala v lepoto pokrajine. Miril sem, zaviral sem, polovica poti je še pred nami, je vibriralo skozme. Grobost sestopa je razkrila: zdaj ni več vrnitve. Gore so tukaj, govorijo mi: zakaj ne pustiš, da veličastne gore same pokličejo tvoje potomce? Te iste misli naj jima svetijo na začetku samostojne gorniške poti.

Tura: ljubezen, napor, prijateljstvo

Spoštovanje je najpomembnejše. Bilo je leto, kot si ga človek lahko le želi: izpolnjeni cilji, utrjeni odnosi, blagostanje usklajeno z možnostmi. Hodili, plezali in smučali smo tolikokrat, kot nam je dalo srce. Ni šlo brez motivacijskih zapletov, a prvi koraki so vedno odgnali nejevoljo. Stegovanje za oprimki, tišina pogovora, domačnost planinske koče so stopali v ozadje prizorov nenadnega srečanja z gamsom, izogibanju nevihtnih dežnih kapelj, lovljenju ravnotežja na poledenelem pobočju. Tehnično znanje in uporaba varovalne opreme sta šla vštric s prijateljsko družbo, ki vleče bolj kot oče in mati skupaj. Naveze se začenjajo oblikovati na novo, le najina ostaja trdna, ljubeča in odpuščajoča. Gore se vsem nam razkrivajo v fotografiji, besedi, glasbi, filmu, v vseh tistih vrtincih ustvarjalnosti, ki ti puščajo vprašanje: lahko tudi jaz? Moja otroka mi govorita: zakaj ne pustiš, da gore pišejo svojo zgodbo? Te iste misli naj jima vodijo življenje.

Če nas zjutraj zagrabi, da bi šli na izlet →
Ustrezna predhodna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljanemu izletu. Pri izbiri upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost (presodimo v kakšni kondiciji smo), vzdržljivost in opremo. Temu prilagodimo željo po premagovanju naporov ali željo po doživetemu. Informacije o poti zberemo iz vodnika in zemljevida, o izletu se pogovorimo z nekom, ki je pot pred kratkim že prehodil. Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti. Tik pred odhodom preverimo zadnjo kratkoročno vremensko napoved za območje, ki ga bomo obiskali. Svojcem natančno povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati.

→ potem se tiho odzovimo klicu narave.
Za hojo v gore je treba imeti védenje o gibanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorskega sveta. Osnovno znanje, veščine in navade nam lahko posredujejo gorniško ozaveščeni starši, lahko si ga pridobimo v planinskem krožku na šoli, na organiziranih vodenih izletih ali s sodelovanjem na planinskih šolah, ki jih prirejajo planinska društva. Nekaj gorniškega življenja lahko zaužijemo tudi sami, z branjem kartonk, slikanic, učbenikov in priročnikov ter brskanjem po svetovnem spletu. Ko najdemo gorniško znanje in pot do njega, pa naj bo naš cilj upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi. Bodimo dosledni in na dobre navade opozarjajmo tudi starše, prijatelje in druge starejše spremljevalce.

Če nas neustavljivo vleče nad višino greha* →
Potem se prej podajmo na zapeljive (tudi več urne) oglede na bližnje griče in hribe, počasi okušajmo slast višine in se šele dobro pripravljeni podajmo na katerega izmed več kot 350 dvatisočakov v Sloveniji. Za gore velja: od majhnega k velikemu! Hoja naj bo užitek, na zelo zahtevnih poteh jo zamenja plezanje in svoboda v gorah ne pomeni brezmejnosti, ampak pomeni, da se sami odločamo o kakovosti gorniške dejavnosti in o prihodnjih podvigih.

→ ga osvojimo z lastnimi nogami in ne na ramah očeta.
Vsekakor pa se tja gor ne odpravimo sami! Na izlet pojdimo v spremstvu starejših, ki jim zaupajmo svoja pričakovanja glede dolžine in zahtevnosti hoje, pa tudi glede naravnih lepot, ki bi jih želeli razumeti, otipati, povonjati … Če gremo na izlet otroci, je treba temu podrediti pot in cilj in sploh vse dejavnosti na izletu. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, potem naj odrasli poskrbijo za stalen nadzor in štetje članov skupine.

Počasi se daleč pride →
Izlet začnimo dovolj zgodaj, da se izognemo poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku pozimi ali naglici ob vrnitvi v dolino. Hoja naj bo varna, udobna in ekonomična. Začnimo počasi, da se telo ogreje. V splošnem velja, da vedno stopamo na celo stopalo oziroma peta–prsti. Najprej hodimo z očmi, šele potem z nogami! Posebej bodimo pozorni na dihanje! Hodimo z enakomernim tempom, ki ga poskušamo odkriti in vzdrževati tudi znotraj večje skupine. Osnovni tempo, pa tudi druge taktične prvine (počitki, trajanje hoje …), naj določa najšibkejši član skupine.

→ pa četudi je ta daleč na Bližnjem vrhu.
Sestavni del osebne opreme vsakega obiskovalca gora so gojzarji in nahrbtnik, ki ga prepogosto zamenjuje naritnik (prilagodimo mu naramnice). Ko smo na vrhu, je pred nami še več kot polovica poti. Cilj naše ture je varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Izogibajmo se bližnjic, spoštujmo naravo in se obnašajmo kot njeni varuhi. Daljše počitke izbiramo na krajih, ki so varni in udobni. Če želimo v koči prenočiti, se predhodno pozanimajmo glede odprtosti koče in prenočišče rezervirajmo.

Če radi nosimo lahek nahrbtnik →
Nesimo s seboj lahko prebavljivo hrano, ki se lažje nosi. V tej šali je skrito zrno resnice: predvsem zmanjšajmo zaloge hrane, saj je ta na voljo v planinskih kočah, poskrbimo pa za dovolj pijače (tudi te zaloge lahko obnovimo v koči). Na vsako uro hoje si privoščimo petminutni počitek. Redne malice in pogosto pitje preprečujejo izčrpanost in dehidracijo. Na turi jejmo hranljivo mešanico lahko prebavljive hrane. Postanek v koči izkoristimo za topli obrok, ki nam obnovi moči, in za pogovor z oskrbnikom. Z redno telesno dejavnostjo poskrbimo, da nahrbtnik spredaj ne bo večji od tistega zadaj …

→ je vseeno kakšne barve je, samo da ni naritnik.
Napolnimo najprej starševski nahrbtnik, v svojega pa dajmo kak priboljšek, plastenko s pijačo (omogoča nam nadzor porabe pijače), Cici dnevnik ali dnevnik Mladi planinec in najljubšo igračo. Staršem podtaknimo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov še rokavice, kapo, vetrovko, zaščitno kremo, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen planinski zemljevid, mobilni telefon, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, piščalko, bivak vrečo, vžigalice, svečo in baterijsko svetilko. Kaj nam vrne v odgovor odmev z gorskih sten, če vprašamo: Kdo bo ruzak nosil? Osel, osel, osel …

Če naletimo v gorah na zavarovano rastlino →
Namesto, da se mi sklonimo k njej in jo podrobno pogledamo in povohamo, je v tem “ljudem prijaznem svetu” zagotovo lažje, da rožo enostavno utrgamo in jo prinesemo v višino oči in nosa. NAROBE! V gorah pustimo vse, kar je njihovega, iz gora odnesimo smeti in prijazne spomine. Med gorniki velja, da vse kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino. Če pa srečate koga na planinski poti, potem mu le poglejte v oči in ga prijazno pozdravite. Nikoli ne veste, kdaj bo naključen sopotnik postal vaš najboljši gorniški tovariš, ki vam bo pomagal v nesreči.

→ se ozrimo in poiščimo še zavarovano žival.
Po planinskih poteh hodimo z odprtimi očmi. Številne markacije so le sredstvo in možnost, da dosežemo želeni cilj, vsi obiskovalci gora pa moramo poznati osnove orientiranja. Če zaidemo s poti, se vrnimo na mesto, kjer smo jo zapustili. Med izletom pa ne glejmo samo v tla, ampak stalno spremljajmo razvoj vremena in mu prilagodimo potek izleta. Če se razvijejo nevihtni oblaki se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele. V planinskih kočah in na vrhovih se ne pozabimo vpisati v vpisno knjigo.

Če imamo lep in široko uporaben prenosni telefon →
Pred odhodom preverimo stanje vira napajanja z energijo, potem ga ugasnimo in spravimo v nahrbtnik. Ne dovolimo, da nas in druge obiskovalce gora zbuja iz zamaknjenosti zvonjenje, prav tako si ne privoščimo odhoda v gore z mislijo, saj če bo kaj narobe, bomo pa poklicali klic v sili – 112. Lažno upanje je zloraba lastne verodostojnosti in odnosa do gora. In nikarte se z mobilnim aparatom ne slikajmo povsod in povprek: zaradi tega bo izumrla priljubljena gorniška popkultura v obliki razglednice, na katero je treba z lastnim trudom napisati: škoda, ker te ni z nami.

→ je ta v primerjavi z vlakom nepomemben strojček.
Prosite starše, da avto pustijo doma in se na pot odpravite z javnim prevozom. Lahko boste v miru preštevali kozolce na polju, prepevali pesmice in igrali družabne igre. Vsekakor bo izlet trajal dlje časa, kar pomeni, da boste dlje časa skupaj s tistimi, ki jih imate najraje. Vsekakor pa jeklene konjičke pustimo v dolini, ne rinimo z njimi v mravljišča in na dvorišča planinskih koč. Do narave se vedno in povsod obnašajmo prijazno, spoštljivo in odgovorno.

* V Sloveniji je ta nevidna meja domnevno nad 1000 m, po nekaterih virih – mogoče zaradi podnebnih sprememb? – pa šele nad 2000 m.

Z izrazi izlet, pohod, tura opisujemo naslednje lastnosti:
- prevladujoč in/ali tehnično najzahtevnejši način gibanja (hoja, plezanje),
- tehnično najzahtevnejše mesto ali odsek na planinski poti,
- tehnično zahtevnost z vidika uporabe nameščenih pomagal in varoval ter uporabljene osebne varovalne tehnične opreme,
- dolžino prehojene, preplezane ali presmučane poti,
- čas, ki ga potrebujemo za sklenjeno celoto gibanja (vzpon in sestop z vmesnimi počitki),
- višinsko razčlenjenost površja v vzponu, spustu in ravnem površju glede na geografski tip površja (ravnina, gričevje, hribovje in gorovje),
- kompleksnost, ki jo združujejo izbrani načini gibanja, vremenske razmere ter glavna (učna, gibalna) vsebina izleta, pohoda, ture,
- motive gornikov in doživljajsko zmožnost gorske pokrajine,
- ciljno in starostno skupino ter število udeležencev, ki se loteva podviga,
- samovodenje ali vodenje z licenciranim vodnikom ter
- način priprave na izvedbo.

Navedene lastnosti kažejo, da gre za precej kompleksno sliko, ki se je ne da strpati v enostavno zapoved, kot je tista (že davno preživeta), da so samo gojzarji edino ustrezno obuvalo za dejavnosti v gorah.

Izlet je lahko lep. Pohod je lahko doživet. Tura je lahko izpolnjena. Tura je tura tudi, če je nimam za turo. Izlet/pohod/tura je lahko vrednota, če jo cenim, če je zame nekaj vrednega, pomembnega, lepega in dobrega.

Ali kot je zapisal France Stele: »Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico lahko odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš pri pastirjih ali pod milim nebom, dihaš neskončne zaloge čistega zraka, greješ se na soncu ali ob ognju … Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odvzonilo mimo tebe!«

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DRŽAVNO TEKMOVANJE MLADINA IN GORE JE NASTALO V DOMŽALAH

November 15th, 2016 by Borut Peršolja

(Zahteva za popravek v Planinskem vestniku. Objavljeno v novembrski številki, vendar je urednik samovoljno in v nasprotju z zakonom o medijih, ki ureja pravico do popravka, izpustil zadnji odstavek.)

***

V septembrski številki je častni član PZS Ekar v spominskem zapisu ob smrti Francija Benedika zapisal: »Naslednje leto je odsek pod njegovim vodstvom organiziral prvo prireditev mladinskega planinskega kviza Mladina in gore v Sloveniji. Dogodek je bil za slovensko mladino in planinstvo odmeven in je zaradi aktualnosti in pomembnosti postal planinska tradicionalna prireditev s sodelovanjem in pod pokroviteljstvom PZS ter s strokovnim sodelovanjem Mladinske komisije PZS

Zapisano v zadnjem delu zadnjega stavka – glede sedanjega Državnega tekmovanja Mladina in gore – ne drži. Kaj je res, je zapisano v številnih publikacijah PZS, v lepo berljivih strokovnih in poljudnih člankih, objavljeno je tudi na mojem blogu Razgledi. Seveda je tudi uredništvu Planinskega vestnika dobro znana resnica o tem, kako je leta 1989 nastalo in se doslej razvilo Državno tekmovanje Mladina in gore.

Latinski pregovor, ki je postal obče civilizacijsko reklo, pravi: »De mortuis nil nisi bene«/»O mrtvih govorimo le dobro.” O pokojnem imam tudi sam spoštljivo mnenje. Glede častnega člana PZS in urednika revije pa ni treba v zakladnico antičnega znanja. Sodobnost govori dovolj zgovorno.


Strokovna žirija enega od tekmovanj v Domžalah: Vinko Cedilnik (idejni oče domžalskih srečanj in tekmovanj), Mišo Peršolja, Janko Kos in Marija Presekar. (Fotografija: arhiv MO PD Domžale)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

JESENSKA STONOGA

November 6th, 2016 by Borut Peršolja

Skoraj dvesto nog je prebadalo jutranjo meglo (Žogica Nogica: “Pihajte, otroci, pihajte!”) in se nastavljalo snopom sončnih žarkov, ki jih je – kot vsako leto v naših geografskih širinah – razsipala barvita jesen.

Ujetniki vsakodnevne rutinske pajčevine smo vsak pri sebi poiskali nasmeh, ki korenini v vloženem trudu. Širina obrazne mimike pa je določena z danostmi pokrajine, ki se na vsakem koraku odkrivajo in zakrivajo v hrepenenju po še in še …

In če so z najmlajšimi društvenimi okuševalci hrapave površine zraven še njihovi najdražji (starši, sorojenci, stari starši … tudi vodniki?), pa narava postane dom. Dom, ki daje zavetje, dom, ki daje izkušnje, dom, ki rojeva toplino in ljubezen.

Posavsko hribovje je največja slovenska pokrajina. Ki nas vsak dan čaka in želi, da tudi mi postanemo veliki.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NA VRHU PROSTRANE SAMOTNOSTI

November 5th, 2016 by Borut Peršolja

Banjščice: ime, ki ga marsikdo sreča zgolj v šoli. Ime, ki uide s spominskega zemljevida, čeprav je pokrajina tako mehko oblikovana, da je ni mogoče spregledati. Vse, prav vse, je harmonično usklajeno.

Kmetovanje je tukaj drugo ime za upor: skromnosti prsti, celinskosti podnebja in bojevitosti gozda, ki si neprestano jemlje prostor nazaj. Na pretek pa je razgleda. Tistega razgleda, ki ne širi samo obzorja, temveč širi globino duše.

Trdost življenja ljudi, ki tu vztrajajo že stoletja, od nas, ki prihajamo zato, da odidemo, terja posebno vrsto spoštovanja.

Lašček zato ni samo vrh, je pot na goro razmisleka. Kdo smo? Kaj smo dosegli? In kako želimo živeti?

Preveč za preprost družinski izlet v razširjeni zasedbi? Ne, niti najmanj. Saj je vse samo igra življenja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DUH JE UŠEL IZ … BUČ

November 5th, 2016 by Borut Peršolja

V moji mladosti je bil praznik vseh svetih razdeljen na šolski in družinski del. Šolski del je obsegal svečarski obisk enega od partizanskih spomenikov, vsakih nekaj let pa tudi sodelovanje na občinski komemoraciji (v vlogi “obveznoudeležnih” gledalcev ali recitatorjev). Družinski del pa je sledil krščanski tradiciji vseh svetih z udeležbo na molitvi v Krtini, kasneje, ko nam je smrt podarila družinski grob, pa tudi v Domžalah.

O bučah ni bilo sledu, dokler nismo bili vabljeni na delavnico izdelovanja buč, ko je bila hči prvo leto v vrtcu. Od takrat smo buče prevzeli kot nekaj, kar vzpodbuja našo ustvarjalnost in nas – kot družino – zavezuje k skupnemu preživljanju prostega časa. Smo pa se – kolikor se je dalo – izogibali potrošniškemu halovinskemu vplivu.

Letos smo bili vabljeni na dvojni rojstni dan, dveh šestletnic, ki jima šola trenutno pomeni vse in še več v življenju. Ker je bilo napovedano lepo vreme in smo imeli na voljo dovolj buč, sva z Matejo organizirala bučni orientacijski izlet, ki mu je sledilo izrezovanje čustvenic (vsaka družina je dobila nalogo, da izreže en doživeti posnetek čustvenega stanja).

Pod budnim zavetjem odpornih želv smo visoko na levem bregu Soče zakurili še taborni ogenj in pustili, da je žerjavica utrdila prastare vezi med tostranstvom in onostranstvom.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

KLEMENTOVA OSOJNA SENCA

Oktober 23rd, 2016 by Borut Peršolja

V sredo, 2. novembra 2016, je ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer s Tomom Virkom z naslovom Jug ali sever (štiriinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 231 KB)


Tomo Virk. (Fotografija: Alojz Popelar)

Tomo Virk (1960) z Velikega vrha pri Litiji, doktor znanosti (1996), literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec, pisatelj in alpinist. Poročen, oče treh otrok, zaposlen na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z zgodovino svetovne književnosti, zgodovino moderne slovenske književnosti, primerjalno književnostjo, literarno teorijo, postmodernizmom ter teorijo pripovedništva in romana. Pleza od leta 1985, opravil je več kot 500 plezalnih vzponov, med njimi več prvenstvenih. Avtor ali soavtor več kot dvajsetih strokovnih ter esejističnih del (Kratka zgodovina večnosti (1993), Ujetniki bolečine (1995), Izleti čez mejo (2008), Vebrov učenec (2015)), avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih, poljudnih in leposlovnih člankov, urednik revije Literatura (1993–1996). Prejel je nagrado Marjana Rožanca (1993), nagrado zlata ptica (1994) in zlati znak ZRC SAZU (2000).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Temeljit in natančen raziskovalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

***

In še vprašanja:

Začniva pri koncu, pri rezultatu, vplivu Juga na sedanjo zavest gorniške javnosti: imamo njegov – Jugov steber v Triglavu, Jugove stene v dolini Glinščice, Jugovo grapo (Dovški križ), Dom dr. Klementa Juga v Lepeni (700 m), spominsko ploščo v steni Slovenskega zvonika (Campanile Esloveno) v Bariločah v Argentini … Katero njegovo delo, zasluge, so ga visoko umestile v slovensko gorništvo?

Kot sva zastavila v naslovu tega večera (Jug ali sever?), se zdi, da je za Klementa Juga značilna dvojnost (k njej se bova še vrnila). Eden od teh parov sta filozofija in alpinizem. Lahko prosim podaš nekakšen enciklopedičen opis Juga v vsaki od teh dveh dejavnosti – jasno, nekritično, iz obdobja pred tvojo odlično knjigo (spomladi leta 2014)?

Jug gora ni poznal do leta 1921 (rojen 1898). Zanje ga je navdušil prijatelj Jelinčič, ki mu je doživeto opisal svoj vzpon na Triglav. Tudi za filozofijo (sprva je razmišljal o študiju diplomacije, pa biologije) se je dokončno navdušil šele, ko je poslušal seminarje dr. Vebra. Če bi sklepali zgolj po tem, bi mislili, da je bil vodljiv, da je uspešno živel v odnosu učenec–učitelj. Ali to drži?

Veber je v svojih filozofskih pogledih odgovarjal na ujetost duha po prvi svetovni vojni (bivanjska, moralna izpraznjenost, materializem …). Zdelo se je, da tradicionalne moralne vrednote nimajo več smisla. Če bi skušali ujeti takratnega duha v gorniških vrstah, kako bi opisal dogajanje v Slovenskem planinskem društvu in Turistovskem klubu Skala?

Njegovi osebni dnevniki ga razkrivajo kot mladeniča, ki je nezadovoljen s svetom. Kot izhod iz zagate se mu kaže sledenje trdemu znanstvenemu delu. Vendar pogosto privre na dan njegova mehka, lirična duša, njegova hitro menjajoča se razpoloženja … Kaj mu je v tej luči pomenila svoboda, še posebej svoboda gora?


Domžalca v pogovoru. (Fotografija: Alojz Popelar)

Skozi znanstveni pogled na svet se je hitro nalezel možnosti vzgajanja. Ne samo vzgajanja sebe (hote se je odrekel celo smehu!), temveč celotne nacije. (»Masi je treba vsiliti, kar naj jo dvigne, sama ni stanu, da bi si kulture poiskala, saj je ne pozna.«). Pri tem pa prideva do volje, kot posebnega Jugovega imperativa, nujnosti. Voljo bi in jo je krepil z zahajanjem v hribe. Gorništvo se mu je zdela idealna dejavnost za krepitev volje. (»Znak trdnega značaja ni trma in ponos, namreč neomajna volja za vršitev dolžnosti v vsakem pogledu.«)

Ob tem mogoče povejva, da znano reklo »Kjer je volja, tam je pot.« ni Jugovo, temveč sta ga zapisala (prva) angleška alpinista Hudson in Kennedy.

Kakšne so tvoje osebne, družinske izkušnje z gorništvom? Kako si ti začel hoditi v hribe? (Tomo Česen se te spomni s smuških treningov z ledenika pod Skuto.) Kaj so tebi in tvojim otrokom (Žiga in Anže sta hodila z mano v hribe) dale gore?

Jug je – v samo treh letih aktivnega alpinističnega delovanja (umrl 11. avgusta 1924) – prinesel nov veter, ki ga poenostavljeno lahko označimo kot: plezati čim težje smeri. Jug se je uprl tudi TK Skali, ki se je v določenem obdobju zavzela za omejitev oz. prepoved plezanja najtežjih smeri. Katere zunanje okoliščine in katere njegove osebnostne lastnosti so ga lahko v takratnem času naredile za – alpinističnega ideologa?

Jug je za skalaški emblem ponudil svoj predlog: »V sredi strme stene leži mrtev turist; mrtev je, padel je raz visoko peč, obraz pa mu je obrnjen proti zahajajočemu soncu.« Herojsko izpostavljanje smrtni nevarnosti je tudi leta kasneje našlo posnemovalce.

Zelo razočaran pa je bil nad vsakršno pasivnostjo, tudi v luči Cankarjeve zavezanosti narodu. Ali ni to nekaj, kar je izjemno aktualno tudi danes (aktivno državljanstvo, pasivnost mladih …)?


Kritičen, a spoštljiv. (Fotografija: Alojz Popelar)

Jug, kakršnega lahko – ob branju njegovih spisov – začutimo v gorah, je po tvojih besedah mil, celo zadovoljen. Zanj je dogajanje v gorah pomenilo polno življenje. Kateri od sicer številnih motivov obiskovalcev gora se mu je zdel najpomembnejši? (»Turistika je tista, ki izvira iz najprvotnejšega motiva, iz onega, ki je sploh utrl pot ljudem v gore, v stene, v ledene puščave, to je iz stremljenja po zmagah, po prvenstvu. To je jedro turistike, ki se mu ostali motivi turistike le več ali manj približujejo in pridružujejo.« (Klement Jug, O smotru alpinizma))

Ob tem je začel razvijati filozofijo alpinizma. (»Bistvo je vzgojiti človeka silne volje, ki bo znal premagovati vse težave.«) Argumentirano praviš, da je njegova gorniška filozofija »ne čisto neproblematična«. Kaj od tistega, kar je »iznašel« Jug prepoznavaš v sedanjem, množičnem plezanju in kaj v sodobnem (slovenskem?) vrhunskem alpinizmu?

Joža Čop ga je opisal: »Sodili smo, da je čudak,, toda istočasno smo ga spoštovali.« Če bi Juga umestili v mednarodni gorniški kontekst: bi bil zamudnik ali tisti, ki je oral alpinistično ledino?

V obeh dejavnosti velja – ali pa je do tvoje kritične izdaje veljal – za vrhunskega, legendarnega, celo mitološkega. Mislim, da si v enem od pogovoru dejal, da ni bil nadarjen za filozofijo. Pa za plezanje? Kakšen je bil njegov »dejanski« alpinistični domet?

Iz obsežnega, ohranjenega dopisovanja je razvidno, da je bral dela s področja psihologije množic, knjige o vojni, vodenju ljudi, spomine vojskovodij … Jug je v nasprotju s tem, kar je učil, dobro občutil gore, gibanje v gorah. Pri njegovem pisanju bralec in bralka – nekako prvič v slovenski gorniški literaturi – občutita napore, vzbujeno spoštovanje … Zato praviš, da je postal začetnik novega gorniškega žanra?

Klementov padec Draga Jančarja je bil napisan posebej za Mestno gledališče ljubljansko, kjer je bil v sezoni 1987/88 tudi uprizorjen (režiser Janez Pipan, glavna vloga Janez Škof). Jančarjeva podoba Klementa Juga je podoba človeka, ki neprestano vznemirja in obsoja ljudi okoli sebe, ne prenaša sebičnežev in užitkarjev, kritizira vsakogar, ki ne sledi njegovim ekstremnim etičnim merilom. Celotno njegovo življenje se zdi, kot da je živel tako, da je želel svoje filozofske izsledke preizkusiti na lastni koži …


Dobra ura pogovora. Snovi za razmišljanje pa za … koliko? (Fotografija: Alojz Popelar)

Poznaš Častni kodeks slovenskih planincev? Je kaj od Juga dejansko prešlo v kodeks? (»Pravi planinec z zadoščenjem izpostavi svoje lastno življenje, da reši življenje tovarišu.«)

Lahko skozi tvoje lastno alpinistično delovanje pokomentiraš dva iztrgana Jugova citata:

»Po mojem mnenju je nevarnost eno najbolj vzgojnih sredstev.«

»Samota je globokim dušam potreba.«

Veliko si plezal z Iztokom Tomazinom. Kako sta se našla?

Skrivnostno notranjo silo, ki jo je Klement Jug imenoval »dejavna etika«, si opisal kot strukturo hrepenenja, ki jo zaznamuje tisti nostalgični, globoko žalostni in hkrati lepi sentiment, kot ga srečamo samo še v ljubezni. Praviš: »Prav hrepenenjska žalost nedosegljivega cilja ljubezni je namreč tisto globoko občutje, v katerem se skriva srž religiozne razsežnosti alpinizma.« Bi po dvajsetih letih kaj dodal k temu opisu?

Zapisal si, da je »v ozadju tudi nebrzdana tekmovalnost in večna želja, da bi bil prvi in najboljši, zato se na ture pač najraje podaja sam, v navezi pa le redko komu priznava prednost.« Tuma je njegovo samost vrednotil zelo visoko: »Ako je hodil dr. Jug sam, torej nosil sam svojo nevarnost, pa stoji etično višje od dr. Kugyja, ker je le-ta izpostavljal ne le svoje, ampak tudi življenje vodnikov … (Tuma, Pomen in razvoj alpinizma)

Si v njegovem delu našel tudi kakšne nastavke varovanja gorske narave, sedanje sonaravnosti, trajnosti v gorah?

Kako razumeti – v današnje vzgojne namene – njegovo nesrečo v Triglavski steni? (»Lepo je, če more človek docela sam svobodno odločati o svoji turi; na nikogar se ni treba ozirati, ni ti treba po nepotrebnem počivati in jesti; in če se ubiješ, si vsaj brez odgovornosti.« (Na Jalovec))

Tvoja kritična izdaja opozarja na številne nedoslednosti: med tistim, kar je Jug pisal in govoril, pa v resnici živel in delal in med tistim, kar je presejanega ostalo na mitološkem podstavku. Kje so te razlike največje, najbolj opazne?


Spraševalec. (Fotografija: Alojz Popelar)

Z obsežno knjižno izdajo pa ne ohranjaš samo visoke ravni znanstvenega in strokovnega pristopa, temveč tudi opazno raven spoštovanja. Namesto lepega naslova Vebrov učenec bi lahko v tem, (medijske) pozornosti željnem svetu, uporabil na primer Nov Klementov padec … Zakaj si Jug – tvojim ugotovitvam navkljub – vendarle zasluži spoštovanje?

V letos izdani knjigi si se posvetil Bartolu, ki je prvi uredil Jugove planinske spise in provokativno pisal o Jugovi smrti. Si našel kakšen dodaten uvid v Juga?

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

OPAZOVANJE IGRE ZA DOMOVINO

Oktober 19th, 2016 by Borut Peršolja

Zdaj je že vse jasno, za nami je po mnenju Boštjana Videmška “eden vrhuncev celotne slovenske nogometne zgodovine“.

Ste bili zraven?

Se bomo tekme res spominjali tudi čez trideset let?

In kaj ostane v formuli, če vznesenosti odštejem tokrat “pozitivni” nacionalizem?

***


Vstopnica za intenzivno domovinsko vzgojo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Startni bloki za izbruhe emocij, nekontroliranega dretja in fairplay navijanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ljubljanskih zelenih 24.694 m² znotraj slovenskih zelenih 20.273 km². (Fotografija: Borut Peršolja)


Slovenija je bila tokrat nedvomno večja od FIFE. (Fotografija: Borut Peršolja)


Žehta naprodaj, še pred tekmo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Igralno polje neštetih možnosti in priložnosti v žogobrcarskem koordinatnem sistemu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Tudi navijači smo se ogrevali. Brez treninga pač ni vrhunskih dosežkov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Žal brez njih ne gre, čeprav … (Fotografija: Borut Peršolja)


Wayne Mark Rooney, letnik 1985. 20 milijonov funtov. Brez komentarja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ritual umeščanja v tekmovalno vročico. (Fotografija: Borut Peršolja)


Slovenski in angleški zid. Alpski proti Hadrijanovem zidu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Navijaška oprava. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mnenja o Katancu so bila med poznavalci ves čas kritična. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jan Oblak na kratkem sprehodu proti evropskemu prvenstvu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Konec, z odlično kompozicijo tekminih prvin! (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

MIR NI ZGOLJ ODSOTNOST SOVRAŽNOSTI

Oktober 15th, 2016 by Borut Peršolja

Poleti smo jo nekajkrat na počitpot (=počitniško potovanje) mahnili z avtom. Klasični roadtrip, kot nostalgičen spomin na potovanje po ZDA in hkrati zagotovilo mulariji, da tokrat pa RES ne gremo v hribe. Kot terenskemu geografu mi v Sloveniji ni težko pripraviti potovalnega načrta. Vedno znova se pokaže, da Slovenija ni majhna. Slovenija je RES velika.


Ultimativno povabilo. (Fotografija: Borut Peršolja)

In tako smo se na eni izmed počitpoti znašli v Pivki, pravzaprav na njenih izhodnih vratih, kjer domuje Park vojaške zgodovine. Mogoče je na to sprotno odločitev vplivala 25. obletnica osamosvojitvenega dogajanja, mojega hočeš/nočeš veteranstva, pa tudi tisto otroško navdušenje nad vojaško mehanizacijo, za katerega vedno upaš, da bo minilo, pa ne izgine …


Ste opazili svobodo? (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko smo želeli kupiti vstopnice, nas je čakalo presenečenje: povabili so nas, naj sodelujemo pri snemanju njihovega promocijskega filma, v zameno pa dobimo brezplačne vstopnice in ¬ najpomembneje ¬ neminljivo medijsko (beri: filmsko!) slavo!!! Na moje začudenje se je celotno družinsko pleme strinjalo in brez avdicije smo dobili vsak svojo vlogo, ki jo uspešno igramo že skoraj zadnjih dvajset let …


Kar je treba postoriti nujno, ni težko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tule je torej zgodba iz muzeja, ki je park in iz filma, ki je fotografija.

***

Pivška kotlina je v naravno geografskem smislu kraška pokrajina, ravnino pa obdajata hribovji Javorniki na eni in Vremščica na drugi strani. Geostrateško je območje zaznamovala bližina Postojnskih ali Ljubljanskih vrat, najnižjega naravnega prehoda med Panonsko in Padsko nižino. Tu so v preteklosti potekale (in se stalno menjavale) državne meje. Na Primožu, vrhu nad Pivko (718 m), so ostanki utrdbe Alpskega zidu. Dolžina rovov je okoli 500 m, v notranjosti pa so ohranjeni bojni položaji ter skladiščni in bivalni prostori.

Park vojaške zgodovine je v kompleksu starih vojašnic in predstavlja vojaško in tehnično zgodovino. Vojašnice je zgradila Kraljevina Italija okrog leta 1930 za obrambo Rapalske meje, v letih 1945–1991 pa je v njih domovala Jugoslovanska ljudska armada (Vojašnica 4. julija).


Zdaj nas je dvakrat več, kri pa (žal) uspešno pijemo tudi drug drugemu … (Fotografija: Borut Peršolja)


Znak JLA, vojske, ki je formalno obstajala od 22. 12. 1941 do 20. 5. 1992, dejansko pa do 24. 6. 1991. (Fotografija: Borut Peršolja)


To ni bila zgolj Diarejina šala. To je bila bridka resnica, zlasti nas, ki smo bili zadnja generacija JLA. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ljudska modrost si vedno utre pot v zgodovino. (Fotografija: Borut Peršolja)

Stalna postavitev obsega več samostojnih zbirk in razstav, med drugim tankovsko-artilerijsko zbirko, razstavo večtisočletne utrdbne dediščine na območju Postojnskih vrat Regio carsica militaris, Podmorničarstvo Jugoslavije, Pot v samostojnost (prikazuje proces osamosvajanja Slovenije s posebnim poudarkom na desetdnevni vojni in dnevu prej). Med vsemi razstavljenimi eksponati največ zanimanja vzbujajo podmornica P-913, letalo F-84G thunderjet in helikopter gazela TO-001 Velenje.

Jugoslavija je bila ena redkih držav, ki je v času hladne vojne uporabljala tako sodobno ameriško in sovjetsko oborožitev. Istočasno so bili tako v uporabi sovjetski Mig-21 kot ameriški Sabri, ter sovjetski tanki T-55 in ameriški M47.


Danes zgolj kup starega železa. Železa, ki je rja človeštva. (Fotografija: Borut Peršolja)


Utesnjenost je drugo ime za podmornico. Navdušenost pa drugo ime za našega odličnega vodiča. (Fotografija: Borut Peršolja)


Periskop: v oddaji s tem imenom sta Jos in Desa zganjala norčije. S tem periskopom pa je socializem zrl v oči demokraciji. (Fotografija: Borut Peršolja)


19-metrska in 76 ton težka podmornica P-913 je vitka lepotica. Ja, okusi so vedno različni. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prav to gazelo sem stražil v Kadetnici, dan pred začetkom vojne. Takrat sem spoznal pilota Jožeta Kalana. (Fotografija: Borut Peršolja)


Moj portret. Manjka mi samo značka Vzornega vojaka. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ustavimo vojne! Sporočilo, ki sodi v DNK človeštva. (Fotografija: Borut Peršolja)

Film o nastajanju in razvoju Parka vojaške zgodovine v Pivki je bil prvič prikazan ob praznovanju 10 obletnice muzeja, na katerem so nastopili tudi Vojaški orkester in Tinkara Kovač.

Nas boste opazili na 6 minuti in 40 sekundi.

Ne bi si mislil, da bom (še) kdaj promotor vojaštva. Ampak Park vojaške zgodovine je prežet s sporočili, ki opogumljajo. Vendar ne za boj mož na moža, temveč za boj s samim seboj. Saj mir ni zgolj odsotnost sovražnosti. Mir je predvsem navzočnost duha v nas. Zato priporočam obisk (in ne, ta prispevek ni bil naročen, še manj pa plačan …).

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

ČESEN, DOBER ZA VIŠINE

September 29th, 2016 by Borut Peršolja

V torek, 4.oktobra 2016, je ob 19. uri v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4, Domžale, potekal gorniški večer s Tomom Česnom z naslovom ALPINISTIČNO VITEŠTVO (triinšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 248 KB)

Tomo Česen (1959) iz Stražišča, alpinist (od leta 1977), alpinistični inštruktor (1984), inštruktor športnega plezanja (1994), član Alpinističnega odseka Planinskega društva Kranj. Po izobrazbi gimnazijski maturant in gorski vodnik (2010), zaposlen kot strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije. Pleza od leta 1975, predstavnik generacije slovenskih vrhunskih alpinistov, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dvignila alpinizem do takrat najvišje ravni. Med njegove najboljše vzpone sodijo nova smer na Jalung Kang (1985), Trije problemi Alp pozimi in v solo vzponu (1986), solo vzpon v južni steni Lhotseja (1990) ter leta 1994 solo preplezana smer Ženska za nagrado z oceno 8a v Bohinjski Beli. Vzpon v Lhotseju je zaznamovala afera z objavo fotografij z vrha, ki pa niso bile narejene ob vzponu. Načelnik Komisije za športno plezanje PZS (1995–2011, projekt opremljanja smeri v slovenskih naravnih plezališčih), vodja usposabljanja v Komisiji za alpinizem PZS (2009–2014). Sedem let je bil trener svetovne prvakinje (2001) Martine Čufar. Organizator in vodja tekme svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju. Izdal je knjigo Sam (1991), sodeloval pri seriji TV oddaj o plezanju (17 oddaj, 1992). Dobitnik Bloudkove nagrade (1989), priznanja Snežni lev v Chamonixu (Francija) za največji alpinistični dosežek leta (1989), reda zaslug za narod z zlato zvezdo (1989), športnik Slovenije (1990), medalje za zasluge (2016).

Po uvodni predstavitvi se je s Tomom pogovarjal Borut Peršolja.


Tomo Česen. (Fotografija: Alojz Popelar)

Pogovor si lahko pogledate po zaslugi Domžalec.si oziroma snemalca Mira Pivarja:
YouTube slika preogleda

In še vprašanja:

Alpinizem, športno plezanje, gorsko vodništvo. Tri popolnoma samostojna in celovita gorniška področja, o vsakem posebej bi lahko govorila. O katerem najraje govoriš ti?

Ali vzpon začneš s pregledom zgodovinskega dogajanja na posamezni gori, v steni ali smeri? Kaj ti pomeni delo predhodnikov, kako to védenje vpliva na tvoje življenje na gori ali samo kakovost vzpona?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?

Koliko pozornosti namenjaš posamezni fazi ture (priprava, izvedba, analiza)?

V knjigi Sam si napisal: »Bil sem vznemirjen in to je bil dober znak. In na vrhu; nobenega zmagoslavja.« Je danes kaj drugače? Kaj ti pomeni vrh?


Česen. Česen gre v nos. (Fotografija: Lojze Popelar)

Neurje je precej običajno, a zelo zgovorno sporočilo, izziv (gorske) narave. Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz? Kako se počutiš, znajdeš v nevihti?

»Pri sebi nikoli ne zmagam. Ne želim si zmagati. Saj če bi premagal samega sebe, potem bi ostal poraženec.« Kaj ti je trenutno najbolj všeč pri plezanju?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu?

Koliko v višino meri stena Lhotseja? Koliko pa stena Triglava? Alpinizem – se vsaj v Sloveniji – skuša vrednotiti tudi na športen način. Kaj v časovnem smislu pomeni splezati 800 metrov stene? (Svetovni rekord teka na 800 metrov znaša 1:40,91.)

Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu? Kako gre hitrost skupaj z varnostjo? V čem si – poleg plezanja – v življenju še hiter?

Praviš: »Preprosto povedano, rad plezam. Sam si zamisliš, sam plezaš, sam odgovarjaš. Postopoma sem spoznal, da imam dobre živce, ki so v najbolj kritičnih situacijah zelo pomembni, spoznal sem, kako je biti sam.« Je to definicija solo plezanja?

»Najtežjih vzponov ni mogoče prikazati v pravi luči z nobeno besedo in z nobeno sliko.« (Sam, stran 78) Marko Prezelj mi je v podobnem pogovoru dejal, da so solo vzponi preveč intimni, da bi jih delil z drugimi. Ali s tovrstnimi vzponi na teritoriju telesne in psihične vzdržljivosti spoznavaš meje samega sebe? So to tudi hkrati meje človeštva?

Večkrat si poudaril, da je bil zate v številnih pogledih prelomen vzpon na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. Z Borutom Bergantom sta se nanj povzpela po prvenstveni smeri, Čita je visoko na gori ob sestopu zdrsnil in umrl, prisiljen si bil bivakirati na višini 8300 m. Kaj vse ti je za naslednje vzpone, za življenje, dala, odprla ta izjemna preizkušnja?

Plezal si z Nejcem Zaplotnikom. Kako bi ga opisal? Je bil njegov vpliv res tako velik, kot to za potrebe lastne zgodbe Bernadette McDonald piše v knjigi Alpski bojevniki?

Kaj je zate pomenila tragična smrt zdravnika Janija Kokalja v nesreči reševalcev na Okrešlju?


Spraševalec. Drezač. Zaupnik. (Fotografija: Lojze Popelar)

»In Lhotse bo lep spomin«, si napisal v knjigi Sam. Datum 22. 4. 1990 je bil sprva doma in v tujini označen za mejnik svetovnega alpinizma. Slovenski pregledi alpinističnih dosežkov tvoj vzpon priznavajo (na primer knjige Slovenci v Himalaji, Zgodovina slovenskega alpinizma, Slovensko planinstvo …). Kakšno je stališče tujine, kakšno je stanje v tujih virih? Najpogosteje praviš, da ti je vseeno. Pa ti je res?

Ob »neetični objavi fotografij« (kot je takrat zapisala preiskovalna komisija PZS) je šlo vzporedno za spor glede delitve sredstev. Bi do tega spora prišlo tudi brez Lhotseja? Kasneje ni bilo več – morda edino še pri odpravah Tomaža Humarja tovrstnih javnih polemik?

Kakšen je bil vajin odnos s Tomažem Humarjem? Zakaj se po tvojem mnenju – k sreči? – humariziranje oziroma njegova spletna različica vrhunskega alpinizma ni prijela, ne doma, ne v svetu?

Plezata tudi oba tvoja sinova Aleš in Nejc, Aleš je letos z Lukom Lindičem stal na Broad Peaku in severnem vrhu Gašerbruma IV. Kaj počne Nejc? Kako gledaš na Aleševo alpinistično udejstvovanje? Oba z Alešem sta stala na Broad Peaku, si ga glede vzpona prevprašal na način gospe Hawley iz Nepala? Kakšen je odnos očeta in sina, trener/varovanec?


Neposreden in iskriv v odgovorih. (Fotografija: Lojze Popelar)

Tone Škarja v uvodu knjige Sam zapiše: »Nekoč pod Jalung Kangom sem napisal, da se bom s Tomom še precej ukvarjal: ponos, upanje, strah – in predvsem zaupanje.« Po dogajanju v letu 1993 se te besede berejo kot preroške. Kako to, da si – ne glede na dogajanje ob aferi – lahko postal načelnik KŠP?

V času tvojega vodenja KŠP (1995–2011) se je začel in uveljavil projekt opremljanja slovenskih plezališč. Na eni strani ekstremno egoistično solo plezanje, na drugi strani pa solidarnost, skrb za številne druge plezalce, anonimne množice. Kako gre to dvoje skupaj?

Čemu pripisuješ prevlado Slovenk v svetovnem športnem plezanju – Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar, Mina Markovič, Janja Garnbret? Zakaj nam pri moških v preteklosti ni uspevalo v takšni meri?

Martina Čufar te sprašuje: iz kje si črpal motivacijo, da si na svoji steni pred vsakim njenim treningom očistil prav vse oprimke? Povej prosim, za koliko oprimkov je šlo?

Z Domžalami si povezan tako ali drugače: prva plezalna stena v Hali KC, pa pismo 19 vrhunskih alpinistov tebi v podporo je nastalo v Domžalah, odprava na Alpamayo (letos so se nanjo povzpeli štirje naši člani), treniral si Majo Šuštar … Komentar?

Oba sva bila funkcionarja PZS. Če se ne motim, se sej upravnega odbora PZS (skoraj) nisi udeleževal, pa si vseeno dosegel (vse), kar je športno plezanje potrebovalo. Kako ti je to uspevalo? Kje je skrivnost tvojega organizacijsko/funkcionarskega uspeha?


Poslušalstvo, zaradi katerega imajo večeri izpolnjujoč smisel. (Fotografija: Lojze Popelar)

V knjigi Sam je na strani 99 objavljena fotografija – selfi, ki si ga naredil v šotoru na enem od višinskih taborov na Broadu Peaku. Danes te na socialnih omrežjih ni zaslediti? Ne nastopaš prav veliko v javnosti – doma in v tujini. Se motim?

Gledam fotografije v knjigi Sam, kjer precej izstopa roza barva: znamenite pajkice (mislim, da je podobne nosil tudi Tadej Slabe in verjetno še kdo …), majica … Bernadette McDonald zapiše, da si predstavnik klasične moške lepote. Komentar?

Prosim, naj ne zveni provokativno: si knjigo Sam pisal sam? Si kasneje še čutil željo po pisanju (ob brskanju in raziskovanju sem ob pogovorih s teboj našel še tvoj uvodni prispevek v knjigi Moj svet gorá, japonskega fotografa Yoshikazu Shirakawa)?

Alpski gorniški klub, to je eno bolj nesmiselnih poimenovanj … Si predstavljaš ime: dinarski gorniški klub ali panonski gorniški klub?

Domnevam, da dobro poznaš tudi slovenski častni kodeks planincev. Ne bom te po šolsko spraševal za njegovo vsebino, me pa zanima, kje čutiš največje razkorake med teorijo in prakso? Smo v hribih res vsi dobri, tovariški ljudje, res skrbimo za gorsko naravo, smo vodniki in reševalci res bolj srčni od drugih ljudi?


Ura pogovora, vredna natanko toliko, kot smo pripravljeni živeti. (Fotografija: Lojze Popelar)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark