LUMARJEV GORNIŠKI VEČER Z MIRO AŽMAN

Februar 25th, 2017 by Borut Peršolja

V torek, 7. marca 2017 bo ob 19. uri, v Knjižnici Domžale, Cesta talcev 4 v Domžalah, potekal Lumarjev gorniški večer z Miro Ažman z naslovom Zdrave gore (sedeminšestdeseti po vrsti).

Vabilo (PDF 177 KB)


Mira Ažman.

Mira Ažman (1953) iz Domžal, poročena, mama dveh odraslih otrok – Kristjana in Anke. Zdravnica v pokoju, specialistka šolske medicine. Članica Planinskega društva Kamnik, alpinistka (pleza od leta 1976), prvenstvena smer Kratkohlača v Planjavi (V-/IV, 310 m, 1978), zdravnica gorska reševalka – pripravnica in zdravnica gorska reševalka letalka – pripravnica (od leta 1991 do leta 1997). Med letoma 1996 in 2001 je sodelovala pri seminarjih za mentorje planinskih skupin Srečno v gore. Soavtorica učbenika Mentor planinske skupine (1998, 2001). Kandidatka za Slovenko leta 1997, prejela bronasto plaketo Občine Domžale (1998).

Po uvodni predstavitvi se bo z Miro pogovarjal Borut Peršolja.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VSI LJUDJE SMO LEPI

Februar 24th, 2017 by Borut Peršolja

POGOVOR S SRDJANOM ŽIVULOVIĆEM, FOTOREPORTERJEM IN PREJEMNIKOM PULITZERJEVE NAGRADE

(Pogovor, ki je objavljen v današnjem Slamniku, objavljam nelektoriran in neskrajšan. Z Bobom sva se sicer pogovarjala že lani konec avgusta.)

Lansko Pulitzerjevo nagrado za fotografijo so si razdelili fotografi New York Timesa in medijske agencije Reuters za fotografije o evropski begunski krizi. Med nagrajenci, ki so 13. oktobra lani v New Yorku prejeli to ugledno nagrado, je tudi slovenski (in domžalski) fotograf Srdjan Živulović (1959). Njegov življenjski moto je »nič ni nemogoče«, zato tudi njegova poklicna zgodba govori o človeku, ki je videl Življenje.


Srdjan Živulović. (Fotografija: BOBO)

***

Kaj te veže na Domžale?
V bistvu vse. Od mojega otroštva, staršev, prvih ljubezni, do domžalskih koncev, v katerih sem se oblikoval. Spomnim se Jarčeve pekarne s prestami v križišču, pa upravne stavbe Tokove usnjarne, kjer sva stanovala z mamo. Spomnim se družine Mihajlovih s katero smo stanovali na zdajšnji Cankarjevi ulici v Domžalah. Zatem sem živel v Izoli, v Zaječarju v Srbiji, pa v Šmartnem pri Litiji, Tržiču, potem pa sem se spet vrnil v Domžale, na Bistriško cesto, od koder sem odšel šele, ko sem si ustvaril družino.

Si v srednjo šolo hodil v Domžalah?
Ne, hodil sem na fotografsko šolo v Ljubljani. Ta konec Domžal, okrog Šlandrove šole, je bil takrat precej poseben. Tam je bil še mlin, popoldneve smo preživeli ob Mlinščici in pod nebom, uganjali smo različne lumparije, se družili s prijatelji in zaradi vsega tega so Domžale še danes moje domače mesto. Tam sem bil narejen, tam sem zrastel in v veliki meri postal to, kar sem.

Na tvojih letošnjih razstavah sem med obiskovalci videl kar nekaj Domžalcev …
Ja, seveda … Kolikor se le da, ohranjam te vezi, ki so me sooblikovale. Zdaj nisem več vsak dan v Domžalah, zato sem še posebej vesel vsakogar, ki pride in se pozdravimo ter spomnimo lepih reči. Te domžalske zgodbe (slamnikarstvo, tovarne …) se mi danes zdijo fine, žal pa mi je, da sem jih kot otrok podoživljal premalo intenzivno.

S tem imamo težave, kar vsi. Kdaj si na primer ti prišel do točke, da te je začelo zanimati, kot praviš, življenje za nazaj?
Enkrat po štiridesetem letu, nič prej. Prej je bilo seveda vse na juriš, posel, služba, dom, služba, posel, dom (smeh) … Pri rosnih petindvajsetih, šestindvajsetih, sem spoznal življenjsko sopotnico Uršo in sem se odselil od doma. Bilo je še nekaj selitev, dokler se nismo ustalili v Studenčicah pri Medvodah, kjer živim z družino. Upam, da bomo tu pustili svojo sled in svoje korenine.

V Domžalah si okusil tudi alpinizem.
S takratno srednješolsko ljubeznijo in njeno veroučno skupino smo šli prvič na Triglav. Bil sem dolgolasec, kadil sem in po ustaljenih manirah nisem sodil v to družbo. V tistem meglenem vremenu, na poti iz Vrat čez Prag, sem spoznal tudi Johana (Janez Jeglič) in skupino čudovitih ljudi, s katerimi smo se potem veliko družili. Ko sem se vrnil iz vojske, pa mi je bivša punca rekla, naj grem plezat. Tako sem najprej preplezal strme lesene stopnice in balkon na Krakovski cesti v Domžalah, kjer je takrat imelo prostore planinsko društvo in se znašel v alpinistični šoli. Moj mentor je bil Slavc Šikonja, ki je bil veliki Mojster alpinizma. Kaj vse me je naučil … Včasih sem več plezal dol (po kline pod steno), kot pa gor po steni (smeh). Bilo je veliko robatega humorja in nasploh lahko rečem, da smo se v tem obdobju imeli luštno.


Bobo z nagrajeno fotografijo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kakšen vrhunski alpinizem pa to ni bil?
Mene je plezanje zanimalo zato, ker sem vedel, da bom kot fotograf znal uporabiti to znanje, te veščine. Iz istega razloga sem šel opraviti tudi potapljaški izpit. Seveda nisem nikoli prav besno plezal ali se potapljal, sem se pa znal navezati, znal sem se – ob iskanju najboljšega gledišča – zriniti kam, kamor se drugi niso. In takrat sem spoznal vrsto ljudi (na primer alpinista in fotografa Staneta Klemenca), ki so močno vplivali na moje življenje.

Ko si šel na srednjo fotografsko šolo: si šel tja s končnim ciljem, da boš dejansko poklicni fotograf ali pa si še taval in iskal svoje poklicno poslanstvo?
Najprej sem šel na srednjo elektro šolo, ker sem hotel biti elektronik, vendar nisem naredil sprejemnih izpitov in sem pristal na jakem toku. Hitro sem spoznal, da urejanje elektro napeljav po hišah ni zame, zato sem pol leta delal v usnjarni v Šmartnem. Doma smo se pogovarjali, česa naj se lotim in mama mi je ves čas prigovarjala, naj si najdem delo z ljudmi. Foter mi je pri trinajstih letih kupil fotoaparat, ki sem ga kar dobro obvladal. In ko sem predlagal, da bi šel na fotografsko šolo, se je mama takoj strinjala.

Si se videl bolj kot studijski fotograf ala domžalski Majhenič ali bolj kot …
Takoj sem vedel, da bom letal okrog s fotoaparatom. V šoli je bila moja učiteljica Vladka Kobalova, ki mi je na široko odprla vrata znanja in me nenehno vzpodbujala. Takrat na šoli še ni bilo zdajšnjih filozofskih razprav o fotografiji, smo pa pilili tehniko, temnico, razvijanje … Vse smo delali, od umetniške fotografije do fotoreporterstva in voajerizma, ki je danes samostojna veja fotografske obrti. Doma so me podpirali, kupovali so mi revije, hodil sem na razstave, vse me je zanimalo in vse me je pritegnilo do te mere, da sem moral poizkusiti tudi sam. Dokler nisem poizkusil, nisem odnehal.

Kako si se znašel pri časopisu Delo in pri fotografskem mojstru Jocu Žnidaršiču?
(smeh) Začetki z Delom segajo v leto 1975. Bilo je poleti, po koncu prvega letnika, moral sem opraviti obvezno štirinajstdnevno prakso in delati na Delu je bila moja velika želja. Ob sedmih zjutraj sem bil na Tomšičevi v Ljubljani, kjer je imel sedež foto oddelek. Vratar me je spustil noter, ni pa povedal, da je oddelek še zaprt in da ljudje pridejo šele ob pol devetih. In sem sedel na kupu starih časopisov in čakal, da pridejo. In ko sem stopil noter v tisti prostor s štirimi velikimi mizami, s tremi temnicami, z vso fotoateljejsko ropotijo in z vsemi fotografijami, sem vedel: to je to! In od takrat se nisem mogel odlepiti od tam. In še danes je Delo moj, ves čas ga nosim nekje v srcu in če bi mi nekdo rekel, a prideš delat za Delo, bi mu odgovoril: takoj!

Prvi posnet fotografski film, ki sem ga dobil v roke, mi je dal Delov fotograf Marjan Zaplatil. Šlo je za posnetke avtomobilov in detajlov za Avtomoto revijo. Jaz sem film razvil, v rekordnem času sem razvil tudi fotografije in z občutkom najboljšega na svetu dostavil narejeno na urednikovo mizo. Fotografije je vzel v roke Masa (Joco Žnidaršič) in že se je zaslišalo: »Smrkavec, pridi sem! Kaj je to? Kaj je to! Vse črno, to moraš malo podekati, malo to, malo uno, ajde, dajmo še enkrat!« Fotke je raztrgal, zaprl sem se v temnico in šele čez nekaj ur sem ponovno, ves pohleven, prišel ven … Tak je bil moj prvi dan.

Kdaj si naredil prvo fotografijo za Delo?
Od prvega dne sem ponižno prosil, če smem fotografirati. Prvo leto sem potem ves čas delal v temnici, razvijal filme in pospravljal in se – kolikor so me pripustili zraven – pogovarjal. Tudi drugo leto sem ob vsaki priliki prosil, da bi šel kakšno, vsaj eno sličico narediti. Ampak je bilo težko, je bilo težko, je bilo težko (smeh) … Potem sem postal dežuren za vikende, napisal sem kakšen podnapis k fotografiji, predvsem pa urejal fototeko. Potem pa se – končno! –komu od fotoreporterjev ni ljubilo iti kam po dežju v soboto zvečer in je rekel, lej, ti imaš kolo, pa pojdi naredit. Pa sem šel. In sem bil vesel, kaj vesel, bil sem najsrečnejši človek na svetu!

Joco Žnidaršič je človek, ki me je naučil zelo veliko. Naučil me je osnov tega lepega poklica, pokazal mi je, da moraš biti ponižen, da moraš počakati na pravi trenutek, da se moraš znati postaviti na prizorišču, da se moraš znati postaviti tudi zase in za svojo fotografsko zgodbo. Vendar je pri vsem treba imeti pravo mero. Ampak ne na način, jaz sem najboljši, jaz imam najboljšo fotografsko opremo in se bo vse zgodilo kar samo od sebe! Ne: naučil me je, da se je treba za vsako, ampak prav za vsako, fotografijo potruditi!

Kaj se je od takrat spremenilo – ne samo na Delu, tudi sicer v reportažni fotografiji?
Zelo pomembna je moč urednika. Ta je do neke mere v časopisih splahnela, saj je najlažje dati v časopis celostransko reklamo ali oglas, kot pa letati okrog za odlično fotografijo. Lahko pa rečem, da smo danes fotografi krasni, da imamo zelo dobre fotografe, da smo razmišljujoči, da se trudimo, da bi res naredili dobro fotografijo. Na drugi strani pa je težko, ker naklada časopisom in revijam nenehno pada. Časopis Delo je z novim lastnikom dalo na naslovnici spet večjo težo fotografiji, a je to naredil odločno prepozno. Prepozno!

Nekje sem zasledil podatek, da ima nemški časopis Die Zeit fotografijo na 35 % časopisne površine.
Popolnoma jasno je, da fotografija velikodušno zapolnjuje časopisni prostor. Zato bi fotoreporterji morali preživeti, tudi v finančnem smislu, vendar to mnogim ne uspeva. Mislim, da je trenutni model napačen. Treba bo vzpostaviti nek model, ki ga zaenkrat še ne vidim na obzorju … Profesionalni fotoreporterji, v današnjem hitrem času, ne moremo več biti prvi pri naključnih dogodkih – nesrečah, nenadnih lepotah narave … Smo lahko vedno samo drugi. Zakaj? Ker ima vsakdo od nas – in od tam naključno navzočih – svoj telefon, ki omogoča fotografiranje. Seveda pa se takoj postavi ključno vprašanje verodostojnosti. Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …

Sem pa še vedno velik optimist in sem prepričan, da se bo vse izkristaliziralo, saj tudi videoprodukcija ni zatrla filma! Seveda pa bodo ekstremi vedno večji: odločilne fotografije bodo nastajale s preprostimi napravami, na drugi strani pa se bodo posamezniki vedno znova vračali k starim fotografskim tehnikam. Kdo bo zdaj določil, kaj je prav in kaj je narobe? Vsak človek, ki gleda fotografijo, se mora sam odločiti. A je to to, ali ni to to, ali mu paše ali mu ne paše.

Z mlajšima vrhunskima fotografoma Manco Juvan in Urošem Abramom smo imeli debato o tem, da ljudje premalo časa gledajo fotografije, da nam pogled prehitro uhaja s podobe na podobo … Jaz naredim fotografijo, jo ne popravim, ker bi to uničilo mojo kariero, jo postavim na splet in od tega trenutka dalje nimam več nadzora, kaj kdo počne z mojo fotografijo. Nekdo jo objavi brez moje vednosti, drugi jo vstavi v nek kolaž fotografij, nekdo tretji jo postavi v popolnoma nov vsebinski, reportažni kontekst … Zato jaz nisem umetnik, sem samo verodostojni pričevalec, ki ve, kaj sem naredil. Zato vedno in povsod povem, da delam najprej zase, šele potem pa tudi za druge.

Ko si začel kot časopisni fotoreporter – kdaj ste imeli deadline, do kdaj ste morali oddati fotografije?
Na Delu je bil prvi rok za oddajo ob sedmih zvečer, naslednji ob devetih in zadnji ob pol enajstih zvečer.

Danes pa moraš fotografijo oddati takoj po dogodku …
Ne! Ne po dogodku, temveč TAKOJ med dogodkom! (smeh)

Te ta hitrost bega? Ti je hitrost kaj vzela?
Jaz uživam v hitrosti. Veš zakaj? Ko sem lani fotografiral begunce, sem fotografije neprestano pošiljal na Reuters direktno s fotoaparata. Jaz posnetih fotografij nisem gledal na računalniku, na velikem ekranu. Vsako fotografijo sem videl v glavi in ko sem jo pogledal če je ostra ali ne, sem jo stisnil in poslal. Fotografija je šla neposredno v Berlin in urednik na drugi strani je točno vedel, kje stojim, kje se gibam. Vsaki dve minuti sem na svojem telefonu določal GPS pozicijo, da me je urednik z WhatsAppom videl, kje sem. Vedel je, da delam begunce, videl je fotografijo, jo podpisal in jo objavil na naročniškem strežniku. To se pravi: od takrat, ko sem naredil fotografijo do takrat, ko je bila na voljo komurkoli, je minilo dve minuti. Maksimalno! Tak način dela mi je všeč, ker nisem po nepotrebnem vznemirjen, ker se mi ni treba usesti za računalnik, stalno pregledovati ves material in ves čas biti pod nekim časovnim pritiskom … Jaz sem svoje naredil in tako je bilo tudi v primeru nagrajene fotografije, ki je nastala 20. oktobra 2015 na Rigoncah. Jaz te fotografije dva dni sploh nisem odprl na računalniku. Sploh nisem vedel, da obstaja … (smeh)

(Preberem mu te besede: »Za presunljive fotografije, ki, vsaka s svojim glasom, spremljajo migracije beguncev stotine kilometrov daleč, prek negotovih meja in neznanemu cilju naproti.« (iz obrazložitve Pulitzerjeve nagrade))

A imaš v glavi tako rekoč vse posnetke, ki si jih doslej naredil?
Praktično ja. Svojo fotografijo bom spoznal tudi po n-letih. Točno vem, to je moja fotografija.

Sploh lahko brišeš ta spomin v glavi?
Ne, spomin ostaja. Jaz gledam dnevno 500 do 1.000 fotografij. Ob tem se učim, vidim, kaj delajo drugi, kako razmišljajo … Tehnično je seveda enostavno narediti dobro fotko. Zato velikokrat rečem mladim: poglej si fotko in če ti je všeč, jo poskušaj narediti na novo. Točno tako, isto! In ponavadi ob tem nastopijo ustvarjalne težave … (smeh)

Si fotoreporter, direktor in lastnik Foto agencije Bobo, delaš za tuje agencije. Koliko fotografij Reuters dnevno ponudi v odkup svojim naročnikom?
Od 2.500 do 3.000, tam nekje. V času olimpijskih iger seveda še precej več.

***
V Galeriji AS (Dunajska 63, Ljubljana) je bila do 1. 12. 2016 na ogled razstava fotografij Srdjana Živulovića z naslovom Nedokončana zgodba. Na razstavi je bilo prikazanih 18 fotografij, ki predstavljajo tri obdobja, vsa povezana s problematiko begunstva. Prva in druga serija, ki sta bili predstavljeni v črno-beli fotografiji, segata v obdobje od leta 1991 do leta 1994. Tretja serija je obsegala barvne fotografije in prikazuje begunce, ki so Slovenijo prečkali na poti v druge članice Evropske unije. Iz te serije je bila tudi nagrajena fotografija, posneta 20. oktobra 2015.

***

Govorila sva o verodostojnosti. Kaj danes pričakuješ od sebe in svojih fotografov, kaj jim rečeš, kaj se sme narediti s fotografijo v postprodukciji? Da še zmeraj ohrani to, kar imenuješ verodostojnost? Da ostane resnična fotografija.
Te meje se ne da nikoli določiti. Če pogledamo znamenite fotografije skakalca čez vodo, ki jih je naredil uveljavljeni fotograf Henri Cartier-Bresson. Kaj vse je takrat naredil na fotografiji v temnici! Vsi, ki delamo s Photoshopom, smo pravzaprav amaterji (smeh) … Kar se mene tiče, je dovoljeno malenkostno popraviti kontrast ter svetlobo in porezati fotografijo v najmanjši možni meri. In to je vse, kar je sprejemljivo!

Je pa legitimno tudi vse drugo. Vsak lahko dela s svojo fotografijo kar hoče, v želji, da bi bila še lepša.

Naj povem primer slavnega ameriškega fotografa Steva McCurryja. Leta 1991 je bil v Sloveniji in poznavalci se bodo spomnili njegove fotografije cerkve svetega Primoža in Felicijana na Jamnikih s polno luno v ozadju. Povedal sem mu, da tak posnetek v naravi ni mogoč. Morda bi se dalo fotko narediti z objektivom s 1200 ali 1500 mm, vendar je okolica takšna, da tovrstnega objektiva ni kam postaviti. Takrat sem ob tovrstnem gledanju njegove fotografije ostal osamljen …

Misliš, da bi morali mi, kot gledalci, ob objavi imeti več informacij o posamezni fotografiji?
(Dolg vzdihljaj.) To je spet težko. Seveda bi se moral novinarski in fotoreporterski poklic nekako očistiti in utrditi. Vendar je to proces, ki ga moramo mi opraviti znotraj ceha. To pa je seveda nemogoče povedati lastnikom medijev in kapitalu. Fotoreporterji smo kamenček v tem kolesju. Nenehno spraševanje, kdo je kje bil, na čigavi strani, kaj je delal, za koga je delal in tako naprej … Ne vem, no … Čas v katerem živimo je, kakršen je. Ampak, treba se je boriti in se zavedati, da smo samo pričevalci. Seveda lahko učim ljudi, zlasti mlade, kaj je kakovostna fotografija, ampak to ni prvenstveno moje delo.

Otroke v šoli naučimo pisati in brati, ne naučimo pa jih gledati fotografije …
Ja, veliko resnice je v tem in to mi daje misliti.

Dan po odprtju razstave v Kresiji ti je Mladinin fotoreporter Borut Kranjc nekoliko ganjeno dejal, da občuduje tvoj odnos do ljudi. Ne bom nadaljeval v tej smeri, ampak te za konec sprašujem, kdo v tvoji družini je najbolj fotogeničen?
(Krohot.) Zame so vsi lepi. OK, moji so pač taki kot so, ampak vsi ljudje na tem svetu so lepi, znajo biti lepi. Znajo biti lepi tudi na fotografiji. Znajo biti edinstveni. Zato imam najraje ljudi, ki mi rečejo: »Ne me slikat, jaz na nobeni fotografiji nisem v redu.« Take imam najrajši. To je zame največji izziv. Ki ga strem z največjim užitkom (smeh).

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

RAZKRITA GOVORICA ŠELESTENJA

Februar 23rd, 2017 by Borut Peršolja

Mateja Gomboc, Erika Omerzel Vujić:
Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku

Ljubljana 2016: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 84 strani, ISBN: 978-961-278-255-9, spletna cena: 17,50 €

Knjigo sem si izposodil v Knjižnici Domžale.

Jure, Anže, Ivana (bratca in sestrica) – vsi zvedavi osnovnošolci – hodijo v naravo z dedkom in babico, stricem in seveda staršema. Vsekakor dobitna, lepa in srečna kombinacija v vrvežu sodobnega življenja. Narava je res najboljša učiteljica in vezi, stkane ob doživetjih, ki jih omogoča, so preizkušeno nekaj najtrdnejšega na tem svetu.

Čeprav je seznam gorniške literature, ki nam je v Sloveniji dostopna, še kar obsežen, je opazen precejšen primanjkljaj pri knjigah za otroke, mladostnike in mlade. Zato se toliko bolj veselimo vsakega izida, ki zapolnjuje to vrzel. Založbe se pogosto odločajo za najbolj ekonomsko rešitev, za prevode tujih avtorjev (in zgolj menjavo črnega filma za tiskanje). Slabosti tovrstnih projektov pretežno izhajajo iz tega dejstva. Vsaj za otroško literaturo in literaturo za mlade bi moralo veljati, da prevod ni zadosten, da je nujno potrebna tudi priredba izvirnika, saj drugače ni dosežen ne vzgojni, ne izobraževalni, ne informativni namen knjige. Zgodbe in ilustrativni primeri v takšnih knjigah ponavadi izvirajo iz tujine, čeprav bi za marsikateri pojav, obliko površja ali dogodek našli odličen primer tudi v Sloveniji. Le na nekaterih mestih, kjer se s svojimi opazkami morda (in precej hrabro) vmeša prevajalec, zvemo kakšno posamezno lastnost slovenske narave, drugače pa si mladi bralec pri iskanju vzporednic le težko pomaga. Zato je poteza Celjske Mohorjeve, da izda izvirno, avtorsko delo za otroke, hvalevredna in kar kliče po posnemanju.


Govorica gozda. (Ilustracija: Erika Omerzel Vujić)

Knjiga Na potep v naravo: bonton v gozdu in na travniku je zastavljena kot zgodbni priročnik, ki naj bi otroške rdečelične sopotnike (in njihove odrasle spremljevalce, če že ne vodnike) vzpodbudil k poglobljenemu spoznavanju in raziskovanju sveta narave. Ošvrk po kazalu nas prepriča, da je zasnova docela gozdna, z vidika gorniškega usposabljanja pa knjiga hodi iz preizkušenega klasičnega vzorca, saj nam predstavi tako (geografske) značilnosti narave kot tudi znanje za varno in doživetij polno obiskovanje. Uvodnemu poglavju z naslovom Gremo!, sledijo še poglavja Govorica gozda, Malica v gozdu, Drevo pripoveduje, Gremo po mah in drevesce, Stopinje v snegu, Znamenja v gozdu, Drobceni koraki pomladi, Drevesa – stari znanci, Čarobni svet živali, Začarani gozd, Gozd pripoveduje tudi ponoči, Od korenine do cveta in sadu, Čisto majčkena narava in V hribe gremo!.

Ob upoštevanju zakonitosti človeškega zaznavanja je zasnovano tudi vsako poglavje: uvede ga nosilno besedilo in ko moč prebranega upade, se znajdemo v vidnem delu, ki ga dopolnjuje nazorna in realna ilustracija, ki včasih prav zadihano pospeši besedilno dogajanje. K aktivnejšemu sprejemanju informacij mestoma vabijo tudi naloge in vprašanja, na koncu vsakega poglavja pa sledi še zgoščeni bonton oziroma napotki: Kako se odpravimo na izlet v naravo?, Kako spoštujemo gozd?, Kako nas narava nahrani in napoji?, Koliko so stara drevesa?, Kaj nam gozd ponuja pozimi?, Čigave so te sledi?, Včasih človek ni prijazen …, Kako se spomladi prebuja narava?, Ali prepoznaš liste, cvetove in plodove dreves?, Kaj naredimo, če srečamo medveda?, In če se v gozdu izgubimo?, Kako prenočiti v naravi?, Odlične igre v naravi, Narava v številkah in Kako se odpravimo v gore?.

Opazna novost so vsebine, ki so v podobnih knjigah ponavadi prezrte. Tako knjiga presega zakoreninjenost, da je narava dostopna predvsem v kopnem delu leta. Letni časi nikakor niso sami sebi namen, pač pa vedno vračajoča se stalnica, ki omogoča spoznavanje sveta in sebe. (V knjigi mogoče pogrešam dežno doživetje, saj so padavine ena izmed kakovostnejših prvin slovenske pokrajine.) Pohvalno je tudi, da imajo nastopajoči liki pri sebi nahrbtnik skoraj pri vseh dejavnostih v naravi. Eno od temeljnih gorniških pravil je, da zahtevnost izletov stopnjujemo (od majhnega k velikemu). Knjiga to načelo v celoti spoštuje, saj se iz domačega gozda odpravijo na izlet v hribe šele v zadnjem poglavju.


Vsakoletna Knjižnica pod krošnjami na Mali planini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ob opisanih odlikah pa se najdejo v knjigi tudi razmišljujoči oprimki:

Najmlajša potepežna junaka »sta od babice in dedka dobila imenitni darili: vsak svoj nahrbtnik. Takega s številnimi žepi za mnogo skrivnosti in nujne pripomočke.« (stran5–6) (Na strani 12 so ti nahrbtniki narisani kot predalčkaste šolske torbe.) Za otroke so – po mojem mnenju – najprimernejši nahrbtniki/vreče, brez kakršnihkoli žepov. Nahrbtnik naj se skrije za telo in naj nima žepnih štrcljev, ki se radi zatikajo za vsakršne izbokline, ki nam hočeš/nočeš pridejo na pot. Tak nahrbtnik sili otroka, da vse, ampak res vse, pospravi vanj in ne v stranske žepe. Ob tem pa otroka ves čas vzpodbujamo, da si odvečnih oblačil ne zavezuje okrog pasu ali jih položene pod pokrov nahrbtnika izpostavlja uničujočemu soncu.

Na strani 25 so omenjeni pohodni čevlji. Zakaj ne zapišemo kar enobesedne gojzarje? (Na strani 80 so omenjeni še planinski čevlji.) Obutev na ilustraciji na strani 42 deluje kot nekaj med uggicami in sobnimi copati.

»Vstali so, pogasili ogenj in zlezli vsak v svojo spalno vrečo.« (stran 63) Nič ne piše – še manj pa je narisano – kako so ogenj pogasili. A iz številnih doživetij vem, da je gašenje z lastno vodo izrazito fantovsko opravilo, ki ostane …


Martin, junak zgodbe o Kamniški Veroniki, se odloči, da bi rad spoznal pastirsko življenje na Veliki planini. Prebral na dušek. (Fotografija: Borut Peršolja)

Med strokovnjaki za ugotavljanje starosti dreves (matematiki, fiziki, kemiki, dendrologi … stran 24) manjkajo vsaj še geografi in palinologi.

»Glej, krajša pot!« je pokazal Žan. »Gremo po njej?« »Krajše poti so pri vzponu napornejše,« ga je zavrnil Anže. (stran 77) Pogosto je krajšnica samo drugo ime za vsem dobro poznane bližnjice (ne pozabimo: bližnjica je še vedno najdaljša razdalja med dvema točkama!), ki so razlog za erozijo na poteh. Takšna pot postane za hojo neprijetna, zato se ji začnemo izogibati. Na obeh straneh nastajajo dodatne poti, rastje propade, poškodovano stanje pa se vse bolj širi. Zato se pri gibanju v gorah držimo obstoječih planinskih poti, kar je najboljša preventiva.

»Dober dan! Dober dan, dober dan, dober …« je bilo slišati, ko so srečali skupino planincev. Prav vsak od njih je odzdravil, kot je navada med hribolazci. (stran 77) Načeloma zapisano drži, drži pa tudi, da v večji skupini prav zaradi domino odmeva pozdravita samo prvi in zadnji, ne pa vsi kolonaši.

Na pot vzamemo samo najnujnejše! (stran 80) Če je najnujnejše v nahrbtniku malica, pijača in osebni dokumenti, pa rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen gorniški zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, železna rezerva hrane, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka, potem je TO TO. Seveda moramo opremo znati pravilno uporabljati! Smotrno naložen nahrbtnik poveča hitrost gibanja in zadovoljstvo na turi.

Čeprav knjiga nagovarja skavte, pa bi jo ob sodelovanju mentorjev planinskih skupin ter vodnikov Planinske zveze Slovenije, z veseljem priporočili tudi članom osnovnošolskih planinskih skupin ter gorniško naravnanim družinam.

In še predlog za drugo, dopolnjeno izdajo (ki jo seveda od srca privoščimo obema avtoricama): glede na to, da je podnaslov knjige kodeks, bi se morda z dvema novima, dodanima poglavjema, obdelal tudi Častni kodeks slovenskih planincev, ki bi z ilustrirano izdajo vsekakor lepo in učinkovito vstopil v šesto desetletje obstoja.

Knjiga, ki sočasno rojeva prihodnost in obuje spomine.


Namesto počivajočih ljudi, natisnjene iskrive črke. Namesto pijače, zgodbe, ki pijejo pozornost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VODNIŠKO ZADOVOLJSTVO

Februar 21st, 2017 by Borut Peršolja

Na današnji dan, 21. februarja 1992, pred petindvajsetimi leti je upravni odbor Planinske zveze Slovenije sprejel Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov Planinske zveze Slovenije. Dogodek, ki je sam po sebi zgolj eden od številnih podobnih, ko se sprejemajo bolj ali manj pomembne odločitve. A po četrt stoletja lahko rečem, da gre za odločitev, ki je sprožila v vseh pogledih obsežno dogajanje in ki je tudi precej spremenila celotno Planinsko zvezo Slovenije. Predvsem pa dogajanje v slovenskih gorah.

Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS (PDF 1,2 MB)

Mineva tudi petindvajset let, odkar je bil uveden enoten naziv vodnik Planinske zveze Slovenije, lani je minilo dvajset let, odkar je bil sprejet nov učni program vodniškega usposabljanja. Ta je izpolnil standarde Gorniške komisije Mednarodne zveze planinskih organizacij (15.–16. 9. 2000), kasneje pa ga je potrdil še Strokovni svet Republike Slovenije za šport (17. 1. 2001).


Znak vodnikov Planinske zveze Slovenije.

Obsežne spremembe v prostovoljnem vodništvu so bile neposreden odgovor na strahovito nesrečo, ki se je zgodila na vodenem izletu PD Ljubljana-Matica 1. junija 1988 na Košutnikovem turnu (2133 m, Karavanke).

Komisija za vzgojo in izobraževanje, ki jo je vodil Tomaž Vrhovec, je hotenja planinske organizacije strnila v »cilje kategorizacije« (povzeto iz pisma Tomaža Vrhovca članom KVIZ, 28. 11. 1990):
- Planinska zveza in planinska društva želijo, da so izleti in ture organizirani in izvedeni varno, strokovno in odgovorno.
- V okviru PZS različne komisije in odbori izobražujejo različne vrste vodnikov. Programi so sorodni, v nekaterih pogledih pa različni in se dopolnjujejo. Vodniki imajo različne nazive.
- Vodnik ni le strokovnjak za varno vodenje izletov, pač pa tudi društveni delavec.
- Tehnična zahtevnost tur je različna. PZS in društva potrebujejo različne vrste vodnikov.
- Vodništvo je treba uskladiti in sicer tako, da bi se ne glede na različen naziv vedelo, kakšnega vodenja je vodnik sposoben. Kategorije bi zajemale le tehnično plat vodenja.
- Kategorizacija naj izhaja iz obstoječega sistema, hkrati pa naj omogoča razvoj in rast.
- Kategorizacija je mogoča le brez vsiljevanja in ob soglasju vseh.
- Vodniška služba je sestavni del turistične ponudbe alpskih držav, zato naj kategorizacija upošteva možnost profesionalne ponudbe.
- Kategorizacija naj ščiti vodnike tako, da natančno ve, kaj sme voditi, ščiti naj ga pred nekvalificirano konkurenco, ščiti naj tudi vodene, ki bi vedeli, kaj lahko od vodnika pričakujejo.
- Kategorizacija naj zajame tudi alpiniste in gorske reševalce, ki sicer sodelujejo pri vodenju.
- Enotna kategorizacija omogoča preglednost, razmejene pristojnosti, specializacijo vodnikov, koordinacijo programov usposabljanja, izdajanje enotnih učbenikov ter dogradnjo obstoječih in razvoj novih vodniških programov.
- Predlog predvideva osem kategorij vodenja, ohranitev različnih izobraževalcev (MK, OPLV, KA, OGV), imenovanje kategorizacijskega odbora v okviru KVIZ PZS in vnovično potrditev posamezne kategorije po desetih letih.


Najprej so bili mladinski planinski vodniki, zatem so se jim pridružili še planinski vodniki. (Fotografija: Milan Jazbec)

Po zapiskih iz mojega arhiva sem zbral imena (po abecednem vrstnem redu) tistih, ki so strokovno sodelovali v začetnem delu projekta:

Tone Golnar, Božo Jordan (†), Marinka Koželj Stepic, dr. Silvo Kristan, Franjo Krpač, Uroš Kunaver, France Malešič, Klemen Medja, Dragan Miklavčič, Miha Mulej (†), Borut Peršolja, Stanko Pinter, Bojan Pollak, Tone Sazonov, Rudolf Skobe, Marko Štremfelj, Tomaž Vrhovec (†) in Brane Žorž.

Upam, da nisem koga pozabil. Če sem, se mu iskreno opravičujem.

Ta in nekaj prihodnjih člankov, v katerih se bom(o) spomnil(i) celotnega dogajanja, namenjam spominu Borisa Mlekužu, dr. Tomaža Vrhovca, Boža Jordana in Mihe Muleja.


Gre za zahtevno, odgovorno in strokovno delo, ki vodenim zagotavlja kakovostno znanje o gorah in najvišjo raven varnosti. (Fotografija: Mateja Peršolja)

S pomočjo kolegice in kolegov bom skušal poiskati odgovore na vprašanja:
1. Kaj so trije glavni dosežki takrat uvedene kategorizacije?
2. Kakšno je slovensko prostovoljno vodništvo videti petindvajset let kasneje?
3. Kako je potekal proces uveljavitve in izvedbe kategorizacije, kje so bile največje težave in napake?
4. Po meni znanih podatkih se na vodenih turah v vsem tem obdobju ni primerila niti ena nesreča s smrtnim izidom, ki bi bila posledica slabe usposobljenosti ali malomarnosti vodnika/vodnice PZS. Komentar?
5. Katere so prednosti in slabosti sedanjega sistema usposabljanja vodnikov PZS (tečaj, izpit, pripravništvo, nadaljnje usposabljanje)?
6. Je vodnik PZS tudi danes še društveni delavec, ki za to delo pridobi znanje na tečaju za vodnike PZS?
7. Kaj pomenijo vodniški standardi UIAA za slovensko prostovoljno vodništvo?
8. Novi zakon o športu ukinja licenciranje. Komentar?
9. Kakšno je razmerje med prostovoljnim in poklicnim vodništvom danes?
10. Kakšno bo prostovoljno vodništvo čez 25 let?

Žalosti me, da se tega pomembnega jubileja ni spomnila niti Vodniška komisija niti njena mati Planinska zveza Slovenije. Verjetno imajo dovolj drugega dela.


Vodniki Planinske zveze Slovenije vodimo organizirane skupine in jim posredujemo gorniško znanje, veščine in izkušnje.(Fotografija: Borut Peršolja)

(Se nadaljuje.)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

POT, KI SE JE NE DA UJETI V TEST

Februar 12th, 2017 by Borut Peršolja

V preteklih štirih člankih sem se ozrl na Državno tekmovanje Mladina in gore. Spomnil sem na prvoten namen tekmovanja, na cilje, ki samo jih z njim želeli doseči. Za marsikoga je osupljivo, da je tekmovanje od takrat, ko sem ga prvič izpeljal na državni ravni (leta 1989), ostalo skorajda nespremenjeno (uvedena so bila regijska srečanja). To nedvomno veliko pove o pretehtani zasnovi in kakovostni izvedbi. A hkrati veliko pove tudi o tistih, ki sedaj skrbijo za tekmovanje. Se res dovolj trudijo za njegov razvoj in kakovost? In ali je Državno tekmovanje Mladina in gore »res zanimivo za nove generacije mladih ljubiteljev gora?«

V zadnjem prispevku na temo tekmovanja se zato lotevam (preverjanja) znanja tekmovalk in tekmovalcev – pisnih testov in ustnih vprašanj.


Zimska gorska pokrajina.
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V začetnem obdobju Državnih tekmovanj Mladina in gore sem počel praktično vse: organiziral in izvedel tekmovanje, pripravil gradivo, napisal vprašanja, pripravil žirijo, poskrbel za priznanja in nagrade … Ker finalni del Državnega tekmovanja Mladina in gore vedno poteka pred občinstvom, sem vsa finalna vprašanja vedno začinil z zanimivim, pripovednim veznim besedilom. To je gledalcem omogočilo boljše vživetje v dogajanje in nenazdanje so se – če so to seveda želeli – tudi kaj novega naučili.


Razmere v dolini ne povedo veliko, še najmanj pa vsega. (Fotografija: Borut Peršolja)

Takrat nisem imel veliko gorniškega znanja, prav tako ne dosti pedagoških izkušenj, imel sem le nekakšno predstavo o tem, kako naj vse skupaj izgleda in imel sem doživetje, vtis, ki sem ga izkusil kot nekajkratni udeleženec društvenega tekmovanja. Zato sem takrat, po prvih izvedbah, veliko časa namenil analizi dogajanja. Prav so mi prišli odzivi tekmovalcev, vodij ekip, gledalcev, najbolj pa sem se lahko zanesel na lastno poglobljeno raziskovanje doseženega.

Iz tega obdobja je analiza gorniškega dela testov (PDF 120 KB) po tekmovanju v Hočah, objavljena tudi v Planinskem vestniku 1995/2 (strani 88–89). V analizi sem napisal, da sem takratni »test sestavil tako, da se pokaže predvsem znanje, ki je pomembno za varno hojo, manj pa je v ospredju znanje, ki na varnost ne vpliva neposredno. Pri odgovorih me je zanimala tudi gorniška naravnanost k raziskovanju, spoznavanju novosti in zavedanju o sobivanju z naravo.« Na podlagi pregleda 53 testov sem ugotavljal, »da veliko znamo predvsem na področjih, ki so statična in kjer ni potrebno vlagati dodatne energije za prebiranje novosti (zgodovina, spoznavanje narave, poznavanje gorstev), precej slabše pa je znanje tam, kjer se gorniška stroka še vedno hitro razvija in dopolnjuje z novimi spoznanji (GRS, oprema, prva pomoč). Za slab pretok informacij in zato slabše znanje pa zagotovo niso krivi samo mentorji. Pomesti bomo morali tudi pred svojim pragom.« Za konec pa sem napisal: »Rezultati zagotovo niso slabi, prav pa bi bilo, da bi temam, kot so gorska reševalna služba, orientacija, oprema, gibanje, izrazoslovje in prva pomoč, namenili več pozornosti. Zato, da bo v gorah več srečnih in zadovoljnih ljudi.«


Članek Mladina in gore ‘94 v Planinskem vestniku 1995/2.

Gre za eno redkih, če ne celo edino tovrstno analizo. Za namene tega prispevka sem po več kot dvajsetih spet nekoliko pobrskal v drobovje testov Državnega tekmovanja Mladina in gore …

Poglejmo nekaj ugotovitev iz pregleda testa, uporabljenega leta 2016.

- Dve točki so bili vredni odgovori na šest vprašanj iz tem: Planinske vrednote, Planinske poti, Orientacija, Družabnost, Prva pomoč in Gorska narava.
- Dvajset odgovorov je bilo vredno po tri točke – med njimi tudi iz tem Zgodovina gorništva, Organizacija planinstva, Spoznavanje gorstev …
- Kar pet točk je bil vreden odgovor iz teme Prehrana, če si ustrezno prepoznal in poimenoval vitamine (»Na črto pri ustreznem vitaminu vpiši črke A, B, C, D, E.«). Pet točk si lahko dobil tudi pri temi Organizacija planinstva (»Vpiši organigram Planinske zveze Slovenije.«)
- Tri točke si dobil, če si pravilno odgovoril, »katero okroglo obletnico praznuje MK PZS«? Za pravilen odgovor – možic (na vprašanje »Kako se imenuje umetno zložen kupček kamenja v obliki piramide, ki označuje pot?«), si dobil dve točki.
- Enako število točk pa si dobil, če si iz opisa prepoznal šok, kot eno od življenjsko ogrožajočih stanj (»Kako imenujemo stanje planinca, ki je posledica odpovedi krvnega obtoka?«). Eno točko več – tri točke – si dobil za dehidracijo (»Kako imenujemo stanje, ko telo izgublja več tekočin, kot jih vnesemo s hrano in pijačo?«).


Igrivost spoznavanja, spoznavanje minljivosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Že na prvi pogled je videti nedoslednosti pri številčnem vrednotenju posameznih odgovorov, če sledimo vodilu »da se pokaže predvsem znanje, ki je pomembno za varno hojo, manj pa je v ospredju znanje, ki na varnost ne vpliva neposredno.« V testu je opaziti tudi kakšno pojmovno nedoslednost, na primer pri omembi vodniške vrvi (9. vprašanje: »Petra je na svoj plezalni pas pritrdila vodniško vrv …), planinskega vodnika (tak vodnik v Sloveniji ne obstaja) in izleta na najvišji slovenski vrh (25. vprašanje).


Rdeče gorništvo se umika … (Fotografija: Borut Peršolja)


… rumenemu pohodništvu! (Fotografija: Borut Peršolja)

V nesistematičen pregled sem vzel šest testov (uporabljenih v letih 1996, 1999, 20101, 2016, 2017), ki so mi bili dosegljivi. Pogledal sem delež zastopanosti posameznih tem Planinske šole v testu glede na delež, ki posamezni temi pripada v predmetniku. Za primer: tema Gibanje v gorah obsega v Planinski šoli skupaj 12 ur (od 64), kar predstavlja 18,8 % delež vseh dogovorjenih učnih ur med vsemi temami. Vseh tem v Planinski šoli je 17.


Primerjava zastopanosti vprašanj po posameznih temah Planinske šole.

Ugotovitve:
- niti en test ni zajel vprašanj iz vseh tem Planinske šole; najmanj vprašanj je iz teme 1.4 Program za delo s planinsko skupino, sledita temi 1.3 Lik planinca in 2.2 Družabnost.
- V vseh testih je dva do trikrat večji delež vprašanj iz teme 1.1 Zgodovina planinstva, 1.2 Organizacija planinstva, 5.1 Planinska pota, 5.2 Orientacija in navigacija ter 8.1 Osebna in tehnična oprema planinca.
- Kar 8,9 x večji delež je bil leta 2017 namenjen vprašanjem iz teme 1.2 Organizacije planinstva, 6,6 x večji delež leta 1999 pri vprašanjih iz 1.1 Zgodovina planinstva, 3,2 x večji pa je bil leta 2011 iz teme 2.1 Prehrana.
- Prva pomoč niti enkrat ne doseže ustreznega ali nadpovprečnega deleža (najmanjši, komaj 0,42 % delež doseže leta 2016, največji, skoraj 0,85 % pa doseže leta 2001).
- Gorska reševalna služba ustrezni delež doseže največkrat (v letih 2001, 2011, 2016), prav tako tema 7.1 Vremenoslovje.
- Z zelo majhnim številom pisno zastavljenih vprašanj in zato popolnoma neustreznim deležem izstopata temi 4.2 Poznavanje in varstvo gorske narave ter 6.1 Priprava na turo.
- Tema 7.2 Nevarnosti v gorah niti enkrat ne doseže ustrezne ravni zastopanosti vprašanj. Prav tako ne tema 8.2 Gibanje v gorah (najmanjši, komaj 0,21 % delež doseže leta 1996, največji, skoraj 0,76 % pa leta 2017).


Štrlenje iz povprečja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pri izvajanju gorništva se moramo zavedati členitve znanja (taksonomij). Taksonomije nam pomagajo pri usmerjanju pozornosti na različne vidike znanja, veščin in spretnosti učnih procesov. Med različnimi taksonomijami se gorništvu najbolje prilega ta, ki znanje, veščine in izkušnje členi na:
- deklarativno,
- proceduralno in
- kondicionalno ali strateško znanje.

Deklarativno znanje predstavljajo podatki, dejstva, prepričanja, mnenja in bolj kompleksna vsebinska znanja, kot so razlage, teorije, interpretacije. V gorništvu so primer takšnega znanja naštevanje posameznih delov osebne planinske opreme, poznavanje rastlinskih pasov in živali, ki živijo v posameznem pasu ali oseb in dogodkov, ki tvorijo planinsko zgodovino.

Proceduralno znanje so postopki za uporabo znanja v določenih procesih ali rutinah in se izkazuje z ustreznimi praktičnimi aktivnostmi. Tovrstno znanje in veščine v gorništvu srečujemo na primer v tesni povezanosti z gibanjem in orientacijo v naravi, pri načrtovanju izbire poti in spremljanju razvoja vremena.

Pri strateškem (kondicionalnem) znanju gre za ugotavljanje kdaj in kje uporabiti proceduralno in deklarativno znanje. Vključuje na primer načrtovanje in kombiniranje strategij za reševanje problemov. V gorništvu strateško znanje povzemajo na primer vsebine Priprave, izvedbe in analize izleta. Gre za preplet različnih vsebin, ki zagotavljajo varno vrnitev domov.


Oprimke znanja je treba videti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Očitno je, da so v obstoječih testih v ospredju deklarativne teme Planinske šole, da »veliko pozornost namenjamo zgodovini« … Hecno pa je, da smo z nerazvojem Državnega tekmovanja Mladina in gore hočeš/nočeš že del te iste zgodovine.

***

Še nekaj teorije:

Ob vseh vpeljanih spremembah v šolstvu, še nobena ni korenito spremenila načina dela v razredu. Še zlasti pa ne preverjanja in ocenjevanja znanja. Še vedno prevladuje izpitna oblika preverjanja in ocenjevanja znanja: pisni test in ustno spraševanje. Žal se tega ne uspemo otresti niti v gorništvu, čeprav imata oba prenovljena programa Ciciban planinec in Mladi planinec nastavke formativnega spremljanja znanja, veščin in izkušenj.


Celota gorniškega znanja je izražena v doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)

Formativno spremljanje znanja omogoča sprotno spremljanje mladostnikovega napredka. Mladostniku omogoča pridobitev kakovostne povratne informacije in nasvet o izboljšanju znanja. Mladostnika spremlja celostno, omogoča celovit vpogled v učenje in znanje, saj znanje ni skrčeno na ozek del pisnega ocenjevanja (test). Pravočasno odkriva vrzeli, nedelo, mladostniki doživijo prednosti sprotnega dela in pasti kampanjskega učenja.

Osebni napredek in gorniški razvoj udeležencev stalno spremljamo. Ker z njimi preživimo aktiven čas na različnih dejavnostih, se nam za to ponuja več kot odlična priložnost. Pri tem uporabljamo osebni pristop, razvijamo gorniške sposobnosti, talente in cilje mladostnika, zato mu prilagodimo tudi način dela, zahtevnost izletov/pohodov/tur in nalog. Vse z namenom, da bi razvil lastne talente in sposobnosti, ne ozirajoč se na razlike in primerjave z ostalimi udeleženci. V pomoč pri spremljanju so tudi dnevniki obeh programov, ki vsebujejo rubrike – kaj znam, kaj sem dosegel/a, kaj bom še lahko dosegel/a …


Vsako priložnost je treba zagrabiti. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vse to z namenom, da bi bil mladostnik bolj aktivno vključen v proces samoocenjevanja in samoregulacije učenja gorništva ter bi na tak način sprejel večjo odgovornost za svoje gorniško znanje (in v določenem obdobju tudi oceno). Skratka, mladostniku dajemo večjo možnost, da vpliva na svoje znanje in ocene in postane aktivnejši in odgovornejši v celotnem učnem procesu. Tako se ¬- v stranski posledici – rešimo tudi začaranega kroga kampanjskega učenja in slabih učnih delovnih navad.

S strani mentorja/vodnika naj bo mladostnik deležen pozitivnih povratnih informacij o napredku in znanju, navodil za izboljšanje in spodbud. Če udeležence spremljamo na ta način, ob koncu starostno prilagojenega programa gorništva ali pri prehodu med različnimi stopnjami, znanja ne bo treba posebej preverjati. Zlasti je nesmiselno, da uporabljamo in izvajamo način ocenjevanja znanja, ki udeležence spodbuja k tekmovalnosti, rivalstvu in zunanji motivaciji. Na ta način veselje do druženja in hoje v gore prej zaviramo kot spodbujamo.

Vsekakor velja, da iščemo gorniško znanje in ne neznanje.


Zima uresničuje svoj namen. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zato govorimo o kompetencah ali usposobljenosti, ko mladostnika poznamo, mu zaupamo in vemo, da je dosegel zastavljene cilje, obvlada gorniško znanje, veščine in spretnosti, ker smo ga spremljali čez celoten proces. Doseženo znanje izkazuje na različne načine, predvsem v obliki kakovostne redne dejavnosti v gorah.

Za poučevanje, učenje in pridobivanje gorniškega znanja vsekakor ni primeren zgolj posredovalni pristop (mentor planinske skupine ali vodnik PZS je edini imetnik in zgolj posredovalec znanja, predavatelj), ampak celovit osebni pristop, ki mlade popelje čez celoten proces pridobivanja gorniškega znanja, veščin in izkušenj (vodnik PZS postane “vodnik” v procesu gorniškega usposabljanja).


Sonce: talilni uničevalec ledote. (Fotografija: Borut Peršolja)

Govorimo o procesnem pristopu, ki je povezan z aktivno vlogo mladih v procesu gorniškega usposabljanja. Pri tem procesu mentor planinske skupine oz. vodnik PZS namenja posebno skrb temu, da mladi s pomočjo različnih dejavnosti (izlet, pohod, tura, plezanje, turno smučanje, orientacijsko tekmovanje, tabor, delavnice, raziskovanje, odkrivanje) in izkušenj izgrajujejo svoja spoznanja.


Izpolnjenost dneva vodi k izpolnjenosti življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

LESTVICA MLADINOGORSKIH VEČNIH ZMAGOVALCEV

Februar 1st, 2017 by Borut Peršolja

Doslej se je na Državnem tekmovanju Mladina in gore (1989-2017) na eno izmed prvih treh mest uvrstilo triintrideset (33) planinskih društev: na prvo se jih je uvrstilo petnajst (15), na drugo dvaindvajset (22) in na tretje sedemnajst (17). Na Državnem tekmovanju Mladina in gore so na regijskih (1704 ekipe) in finalnih delih (474) sodelovale skupno 2178 ekipe s po tri oziroma štirimi člani (od 6312 do 8416 članic in članov). V finalni del je bilo uvrščenih 27,8 % prijavljenih oz. sodelujočih ekip.

2017 pregled Mladina_in_gore (PDF 164 KB)

Med tistimi, ki so doslej zmagali na Državnem tekmovanju Mladina in gore, so prvo mesto največkrat osvojili v PD Onger Trzin (petkrat), štirikrat so zmagali v PD Nova Gorica, trikrat pa v PD Ljubljana matica. Na drugo mesto so se največkrat zavihteli v PD Fram (trikrat), po dvakrat pa so bili tik pod vrhom v PD Onger Trzin, PD Nova Gorica, PD Idrija in PD Vipava. Kar štirikrat so bili na tretjem mestu v PD Domžale.

Največ vseh uvrstitev na zmagovalni oder imajo v PD Onger Trzin in PD Nova Gorica (oboji po osemkrat), sedemkrat so na stopničkah stali v PD Ljubljana matica, PD Fram in PD Idrija. Enkrat so na zmagovalnem odru stali v osemnajstih planinskih društvih. Od skupaj 85 zmagovalnih uvrstitev (leta 1997 sta si – doslej edinkrat – dve ekipi delili tretje mesto), je zgolj deset planinskih društev doseglo kar 55 ali 64,7 % vseh zmagovalnih uvrstitev. Vse tri najboljše uvrstitve je doslej usvojilo osem planinskih društev.

Preglednica 1: Skupni vrstni red planinskih društev glede na seštevek vseh uvrstitev na zmagovalni oder.
2017 uvrstitve DMIG (PDF 219 KB)

In seveda: nekateri tekmovalci/zmagovalci se vračajo na Državno tekmovanje Mladina in gore – nekateri kot srednješolci, drugi pa (s čimer so izpolnjeni ustanovitveni cilji tekmovanja) kot vodje ekip in njihovi mentorji.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

K ZGODOVINI DRŽAVNEGA TEKMOVANJA MLADINA IN GORE (2)

Januar 31st, 2017 by Borut Peršolja

Nekaj izsekov, stališč in predlogov iz papirnega in elektronskega arhiva na temo Državnega tekmovanja Mladina in gore (december 1995–2001). Originali dokumentov so dostopni pri meni. (Povezava na prvi del objave.)


Razpokanost kamnine se najbolje odrazi pozimi, ko mezeča voda ošabno kristalizira. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Borut Peršolja, Pripombe k dokumentu z naslovom Reorganizacija tekmovanja Mladina in gore (delovno gradivo), 30. 3. 2000

»Državno tekmovanje Mladina in gore je gledano z današnjega vidika stalnica programa MK PZS. Vendar ni bilo vedno tako, saj se aktivno pojavlja šele dobro desetletje. Tekmovanje je izšlo iz srečanj domžalskih planinskih skupin, ki so delovale na osnovnih šolah pod okriljem Mladinskega odseka PD Domžale. Prvo takšno srečanje je bilo leta 1982, že od samega začetka pa so na njem sodelovali gostje iz sosednjih in prijateljskih PD. Imelo je večplasten namen, ki gledano z današnje perspektive še vedno ostaja nespremenjen, torej večplasten. Zato bi uvodoma kazalo razjasniti to večplastnost in ob koncu razprave določiti posameznim sporočilnim ravnem ustrezno težo.

Poleg dosedanjih vsebinskih pogojev za dosego priznanj v akciji Mladi planinec (izleti, ture, tabori in Planinska šola) bi zaradi zagotavljanja vsebinske pestrosti gorništva bilo treba za dosego posameznih priznanj vključiti še naslednja vsebinska področja:

Posledice takšne vsebinske prenove:

- Celovit razvoj mladih v gorništvu (glede naporov in dosežkov, glede tehničnih znanj, glede širine gorniškega delovanja).

- Planinska šola je sestavni del celotnega dogajanja, vgrajena je torej v sistem, ob zaključku akcije se jim planinska šola tudi formalno prizna brez posebnih dodatnih preverjanj, kasneje pa se ta znanja in izkušnje priznavajo in nadgrajujejo v enotnem sistemu gorniškega usposabljanja.

Državno tekmovanje Mladina in gore se lahko pripravi za vse starostne skupine, saj postane del programa planinskih skupin.

Seznanjanje, razvijanje in vzpodbujanje prostovoljnega delovanja v mladinskem odseku.

Usmerjeno (enotno) usposabljanje mentorjev planinskih skupin.

Program akcije Mladi planinec postane minimalni (enotni) program mladinskega odseka.

Skrb za usposabljanje mentorjev planinskih skupin ter vodnikov PZS.”


Priprava, izvedba in analiza. Zlasti slednja velikokrat izostaja ali pa se je lotimo prepozno: ko že teče voda v grlo. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Borut Peršolja, O izboru teme, april 2000

»Izbor vsakoletne teme zahteva poglobljeno in pretehtano odločitev. Ker gre za strokovne reči, bi moral pri tem imeti odločilno vlogo Odbor za vzgojo in izobraževanje MK PZS. Pri izboru je treba zlasti paziti na:
- Naslov teme mora izražati ali predstavljati izsek iz gorništva, ki je zanimiv zaradi svoje sporočilnosti (npr. Triglavski narodni park), do sedaj zapostavljen (npr. Skalaši) ali po čemerkoli izstopajoč in zato zanimiv za predstavitev gorniški javnosti. Glede na to, da so organizatorji zadnji zmagovalci, je možno temo poiskati tudi na način, ki bo predstavil gorništvo tiste pokrajine v kateri bo potekalo tekmovanje (npr. Kras in gorništvo).
- Gradivo morajo pripraviti ljudje, ki po strokovni (glede na temo), pedagoški in gorniški plati razumejo in poznajo mladega gornika in gornico, za katerega pišejo besedilo. Ni odveč poudariti, da mora biti gradivo oblikovno korektno in jezikovno neoporečno. Gradivo doseže svoj namen šele, če celostno sporoča idejo gorništva mlademu človeku. Vzgled je še vedno najučinkovitejše vzgojno sredstvo. Z eno besedo – delo mora biti opravljeno profesionalno. In temu primerno tudi plačano.
- Gradivo ne sme biti preobsežno, tekmovalce mora navajati tudi k samoizobraževanju (dodatna literatura), omogočiti jim mora, da vnovčijo tudi svoje siceršnje gorniško znanje. To je po mojem mnenju celo pomembnejše od naučene snovi iz poslanega gradiva. Že pri pisanju gradiva je treba misliti na vprašanja, ki bodo sledila gradivu. Če se le da, se je treba izogibati faktografskemu naštevanju podatkov in nastavljanju številčnih zank.
- Gradivo naj se nanaša na projektno delo – če se bomo odločili za takšno obliko.

Če je gradivo pripravljeno iz dveh tem in je druga tema v celoti prepuščena domačinom, se pokaže izjemno velika razlika v vsebini, kakovosti in povezanosti obeh tem. Nekdo bi moral poskrbeti, da se temi dopolnjujeta, nadgrajujeta in s tem dajeta dodatno vsebino in težo.

Ob tem je treba razmišljati tudi o vlogi Odbora za mentorje planinskih skupin. Ali je odbor resnično sestavljen tako, da lahko strokovno zadosti vsem potrebam, ki nastajajo ali pa je morda možna drugačna organizacijska oblika?«


Vse se spreminja. Včasih tudi tekom dneva. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Borut Peršolja, Poročilo o izvrševanju sklepov izredne skupščine Planinske zveze Slovenije z naslovom Vzgoja, izobraževanje in vloga mladih v planinski organizaciji, april 2000

»2.4.3. Državno tekmovanje Mladina in gore
Jesenski Zbor mladinskih odsekov je s sklepom zadolžil Odbor za mentorje planinskih skupin Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije oziroma Upravni odbor Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije, da do februarja 2000 pripravi strokovna izhodišča za prenovo Državnega tekmovanje Mladina in gore in jih da v javno obravnavo.

V razmišljanjih o nadaljnjem razvoju Državnega tekmovanja Mladina in gore so se jasno izoblikovali naslednji poudarki:

V organizacijskem smislu je treba tekmovanje razdeliti na regijska tekmovanja ter državno tekmovanje, v pravilniku tekmovanja pa je ob ohranjanju posebnosti gorniškega delovanja treba v največji meri upoštevati rešitve iz pravilnikov obstoječih tekmovanj iz znanj ter šolskih športnih tekmovanj, ki jih prireja Ministrstvo za šolstvo in šport.

V vsebinskem smislu je treba zadržati celoten spekter gorniškega delovanja, pri čemer je treba v prihodnje večjo težo dati celoletnemu oziroma večletnemu delu v planinski skupini. Tekmovanje naj se zato tudi vključi v vse starostno prilagojene programe za delo s planinskimi skupinami ter v akcijo Mladi planinec.

Zavedamo se, da bo dokončna realizacija teh usmeritev daljši proces, ki ga bomo dosegali postopoma ob vsakoletnem dograjevanju. Zbor mladinskih odsekov se je seznanil s temi poudarki, dokončne odločitve pa so bile prestavljene na čas, ko bodo posamezne rešitve v celoti izoblikovane.«

***

Borut Peršolja, Izhodišča za oblikovanja pravilnika, 6. 4. 2000

- »Gorništvo ni učni predmet v osnovni šoli, pač pa je prostočasna dejavnost, katere nosilci so planinska društva in njihovi strokovni delavci v športu v sodelovanju z osnovnimi šolami, posamezne vsebine gorništva pa so tudi del predmeta športna vzgoja v učnem programu osnovnih šol.
- Gorništvo ne obsega samo znanja, pač pa tudi izkušnje iz dejavnosti v gorah in obvladovanje veščin, nedvomno pa ima v sebi tudi športne vsebine.
- Gorništvo je celovita dejavnost, kar se najbolje kaže z različnimi in številnimi motivi obiskovalcev gorskega sveta. Ti segajo od želje po odkrivanju neznanega, novega, želje po dogodivščinah, pustolovščini, kažejo se kot gospodarski motiv, estetski odnos, strokovno-raziskovalni, znanstveni in umetniški motiv, želja po uveljavljanju, želja po odkrivanju novega, beg v samoto, narodnostni in politični motiv, zdravstveno-higienski motiv, športno-storilnostni, socialni motiv …
- Planinska zveza Slovenije ni članica Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez, ker ohranja samostojnost zaradi celovitosti delovanja.
- Urad Republike Slovenije za mladino priznava Mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa nacionalne mladinske organizacije.


Kam? To vprašanje v nobenem trenutku ne sme biti brez odgovora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Kaj šolskega je v Državnem tekmovanju Mladina in gore?
- Ciljna skupina, to so učenci od 5. do 8. razreda osnovne šole, ki redno sodelujejo pri delu planinskih skupin.
- Dejavnost planinskih skupin usmerjajo mentorji planinskih skupin in vodniki Planinske zveze Slovenije, ki so po izobrazbi večinoma poklicni pedagogi in pogosto zaposleni na isti šoli, na kateri se odvija gorniška dejavnost.
- Usposabljanje mentorjev planinskih skupin (seminarji Srečno v gore) poteka v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo po programu, ki ga je sprejela in na Strokovnem svetu Republike Slovenije za šport verificirala Planinska zveze Slovenije,
- Državno tekmovanje Mladina in gore je Zavod Republike Slovenije za šolstvo ves čas podpiral in vzpodbujal.

Kaj športnega je v Državnem tekmovanju Mladina in gore?
- Sama hoja/plezanje/smučanje po gorah je del športne/gibalne aktivnosti.
- Tekmovanje za dosežek, čim boljšo uvrstitev.
- Navijanje za svojo ekipo.
- Ekipno tekmovanje.
- Fair play v povezavi s Častnim kodeksom slovenskih planincev.

Kaj Državno tekmovanje Mladina in gore nima skupnega s tekmovanji iz znanja?
- Večina ciljev je skupnih, razen spodbujanje druženja mladih iz različnih šol in okolij.
- Potek tekmovanja (tekmovanja iz znanja se večinoma odvajajo na treh ravneh: šolsko, regijsko in državno tekmovanje) in podeljevanje priznanj.
- V tekmovanju iz znanja tekmujejo kandidati posamezno, vsak zase, pri Državnem tekmovanju Mladina in gore pa gre za ekipno, skupinsko tekmovanje.
- Državno tekmovanje Mladina in gore ne poteka v okviru šole/šolskega sistema (v ožjem pomenu besede), temveč v okviru civilno družbene planinske organizacije.«

***

Borut Peršolja, definicija Državnega tekmovanja Mladina in gore, 28. 9. 2000

»Državno tekmovanje Mladina in gore je gorniško tekmovanje iz znanja, veščin in izkušenj z vseh področij in oblik gorniškega delovanja. Državno tekmovanje Mladina in gore je hkrati tekmovanje iz znanja in športno tekmovanje, saj gorništvo obe prvini enakovredno združuje. Tekmovalci osvajajo znanje, ki je potrebno za udeležbo na Državnem tekmovanju Mladina in gore, v okviru programov planinskih skupin v planinskih društvih, v okviru vsebin, ki izhajajo iz obveznega programa osnovnih šol (redni pouk, športni dnevi, šole v naravi) ali drugih neformalnih oblik delovanja (družinsko gorništvo).”

***

Borut Peršolja, o nepredpisovanju obvezne literature, 2. 10. 2000

»Letos smo se odločili, da ne bomo predpisali obvezne literature oziroma kataloga znanja. K takšni odločitvi nas je vodilo več razlogov:

Seznam obvezne literature je postal praksa po tekmovanju v Framu leta 1994, ko je prišlo do težav pri vprašanju o prvi pomoči pri kačjem ugrizu. Ekipa, ki je odgovorila napačno, se je sklicevala na odgovor zapisan v knjigi Planinska šola iz leta 1983, čeprav je bila strokovna doktrina med tem že spremenjena. Rezultat tega spora je bila odločitev, da se vsako leto objavi seznam literature. V prid takšni odločitvi so govorile še druge okoliščine: vprašanje mentorjev planinskih skupin ni bilo urejeno, novi sistem usposabljanja vodnikov se je šele uveljavljal, nismo še imeli starostno prilagojenega programa gorništva, pa tudi programske usmeritve Mladinske komisije PZS so bile drugačne.

Danes imamo urejen sistem osnovnega in stalnega dodatnega mentorskega usposabljanja, kjer mentorji planinskih skupin izmenjujejo svoje izkušnje in spoznavajo najnovejša strokovna dognanja z vseh področij gorniškega delovanja. K usposabljanju sodi tudi vzpodbujanje samoizobraževanja oziroma stalno spremljanje doktrine iz različnih virov (priročniki, učbeniki, revije, spletne strani). Enako velja tudi za vodnike Planinske zveze Slovenije. Mentorjem planinskih skupin je v sodelovanju z vodniki Planinske zveze Slovenije v največji meri zaupana skrb za delo z mladimi in vzpodbujanje dela mladih. Ker so – zlasti med mentorji planinskih skupin – številni poklicni pedagogi, je upravičeno pričakovanje, da bodo članom svoje planinske skupine pripravili tak celoletni program dela, ki bo zanimiv, razgiban in usklajen z najnovejšo gorniško doktrino.

Mladinska komisija PZS je v tem času izoblikovala sistem starostno prilagojenega programa gorništva za šest starostnih skupin, katerega osnova je program (ne knjiga!) Planinske šole, ki obsega šestnajst predmetnih področij od Lika planinca do Gorske reševalne službe. V ospredje je postavila člana planinske skupine, ki mu je treba zagotoviti gorniški razvoj od cicibana, osnovnošolca, srednješolca do mentorja ali vodnika. Državno tekmovanje Mladina in gore je gorniško tekmovanje iz znanja, veščin in izkušenj z vseh področij in oblik gorniškega delovanja. Je hkrati tekmovanje iz znanja in športno tekmovanje, saj gorništvo obe prvini enakovredno združuje. Tekmovalci osvajajo znanje za udeležbo na Državnem tekmovanju Mladina in gore v okviru programov planinskih skupin v planinskih društvih, v okviru vsebin, ki izhajajo iz obveznega programa osnovnih šol (redni pouk, športni dnevi, šole v naravi) ali drugih neformalnih oblik delovanja (družinsko gorništvo).

Čas, ki preteče od začetka novega šolskega leta do Državnega tekmovanja Mladina in gore je zaradi jesenskega termina nedvomno prekratek za celovito in poglobljeno učenje snovi Planinske šole. Je pa ta čas dovolj dolg, da se znanje, ki se je v prejšnjih letih nabiralo na izletih, pohodih, turah, taborih in v okviru planinske skupine na sproščen način osveži in utrdi. Izjema je kratek sklop vsebin, ki so regionalno obarvane in jih pripravijo gostitelji državnega tekmovanja.

Sprejete smernice delovanja Mladinske komisije PZS za starostne skupine osnovnošolcev v povezavi z akcijo Mladi planinec govorijo o vzpodbujanju celoletnega dela planinske skupine, o različnih oblikah gibanja v vseh letnih časih in o spoznavanju vseh področij planinskega delovanja. Izostanek seznama obvezne literature bo k uresničevanju teh ciljev pripomogel tudi tako, da bo v najmanjši meri omogočeno učenje v zadnjem trenutku, saj želimo, da se na tekmovanju pokaže predvsem znanje pridobljena v gorah. Tako bodo pripravljeni tudi testi in finalna vprašanja.«


Z leti se nalagajo sloji, ki jih je vsake toliko časa treba očistiti, da spet vidimo, kaj je v središču. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Borut Peršolja, besedilo iz učbenika z naslovom Mentor planinske skupine, ki ga je konec leta 2001 izdala Planinska zveza Slovenije

»Državno tekmovanje Mladina in gore je zelo uveljavljeno in zdaj že tradicionalno gorniško tekmovanje iz znanja, veščin in izkušenj z vseh področij in oblik gorniškega delovanja. Namenjeno je spoznavanju in druženju mladih iz vse Slovenije in preverjanju naučenega teoretičnega in praktičnega gorniškega znanja, pridobljenih izkušenj ter osvojenih veščin štiri članskih ekip planinskih skupin osnovnošolcev od 5. do 8. razreda. V Pravilniku tekmovanja Mladina in gore za osnovne šole so med cilji tekmovanja navedeni še preventivna skrb za varnost v slovenskih gorah, usmerjanje mladih v aktivno in zdravo preživljanje prostega časa, izmenjava izkušenj tistih, ki delajo z mladimi, motivacija za nadaljnje poglabljanje in širitev izkušenj, znanj in veščin iz planinstva in spoznavanje pomena prostovoljnega dela v planinstvu. Tekmovanje ima tudi svoje stalno mesto v koledarju šolskih športnih tekmovanj.

Znanje in veščine, ki jih mladostniki rabijo za (uspešno) udeležbo na Državnem tekmovanju Mladina in gore, pridobijo ob večletnem aktivnem sodelovanju v okviru programa planinskih skupin v planinskih društvih, pa tudi v okviru vsebin, ki so del obveznega programa šol (redni pouk in športni dnevi) ali drugih neformalnih oblik delovanja (družinsko gorništvo). V zadnjih letih se je število sodelujočih ekip povzpelo nad sto, število tekmovalcev in njihovih vodij ekip presega število petsto, h končnemu številu pa je treba dodati tudi vedno bolj številčne navijače.

Prvi zametki Državnega tekmovanja Mladina in gore segajo v leto 1982, ko so se srečale planinske skupine Mladinskega odseka Planinskega društva Domžale z različnih osnovnih šol v Občini Domžale. Srečanje so organizirali zato, da bi planinske skupine predstavile svoje celoletno delo, da bi se ob druženju stkale prijateljske vezi in da bi gorniška prizadevanja opazili tudi drugi. Leta 1988 je Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije akcijo uvrstila v svoj program, leta 1989 pa je bilo tekmovanje prvič izvedeno na državni, takrat še republiški ravni. Tekmovanja v Domžalah se je udeležilo osem ekip, prvi naslov državnih prvakov pa je osvojila ekipa Planinskega društva Jezersko.

V prvih letih je bila vsebina tekmovanja vsakokrat posebej izbrana in pripravljena. Ker pa se je v praksi žal večkrat izkazalo, da je znanje udeležencev bolj posledica intenzivnih priprav zadnjega meseca, kot pa večletnega aktivnega srečevanja z gorami in gorništva kot načina življenja, je bila ta praksa prekinjena. Zadnja štiri leta sta osnovni vsebini tekmovanja program Planinske šole in akcija Mladi planinec, ki ju obogati še dodatek iz teme, ki jo pripravijo gostitelji tekmovanja.

Leto 2000 je bilo z organizacijskega in izvedbenega vidika prelomno, saj je bilo tekmovanje prvič izvedeno na dveh ravneh. Prijavljene ekipe so se najprej srečale na izbirnih regijskih tekmovanjih, tretjina najboljših pa se jih je uvrstila v finalni del tekmovanja. Na izbirnih regijskih tekmovanjih in v prvem delu finalnega tekmovanja ekipe pišejo teste. Najbolj razburljivi del finala na državni ravni, v katerega se ponavadi uvrsti osem najboljših ekip, poteka pred občinstvom in strokovno žirijo v obliki kviza. Člani zmagovalne ekipe prejmejo naziv državnega prvaka, nagrajeni pa so tudi z udeležbo na večdnevnem gorniškem taboru v tujini. Ostale ekipe prejmejo poleg laskavih uvrstitev še lepe in uporabne nagrade.

Tekmovanje na svojstven način prispeva k varnejšemu obiskovanju gora, še v večji meri pa prispeva k razumevanju kulturnih in etičnih vrednot gorništva med mladimi. V ozadju tekmovanja potekajo tudi številna osebna srečanja mentorjev planinskih skupin, kjer izmenjujejo izkušnje, poglede in mnenja o dogajanju na področju mentorstva mladim planincem.

Leta 1998 je kot spremljevalna dejavnost na prizorišču državnega tekmovanja potekal tudi Gorniški festival mladih, s katerim so organizatorji želeli predstaviti gorniško aktivnost in delo celotne planinske skupine, saj v ekipi na tekmovanju sodelujejo le štirje člani. Gorniški festival mladih je ustvarjalnost in dejavnost mladih, oblika predstavitve pa je rezultat njihovih idej, domislic, razigranosti, znanja in poguma. Spregovorili so plakati, zašumele zgibanke, odprti so bili bilteni in brošure, vrteli so se videofilmi, igrali skeči in opazovali pravi alternativni umetniški dogodki. Poudarjena je bila sproščenost doživljanja gora, ki zna pritegniti in oblikovati iz skupine mladih team in ki vsakokratni generaciji omogoča izražanje v tistem ustvarjalnem jeziku, ki jim je trenutno blizu (video, glasba, gledališče …). Sproščenost je bila namenjena tudi mentorjem, da bi si ob pogledu na zadovoljno mladež nabrali novih moči in vzpodbud za nadaljnje delo. Žal je odlična ideja zaradi lahkotnosti njenega sprejemanja in nerazumevanje njene vloge, hitro utonila v pozabo.«


Tudi zorni kot je pomemben. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

K ZGODOVINI DRŽAVNEGA TEKMOVANJA MLADINA IN GORE (1)

Januar 29th, 2017 by Borut Peršolja

Nekaj izsekov, stališč in predlogov iz papirnega in elektronskega arhiva na temo Državnega tekmovanja Mladina in gore (december 1995–2001). Originali dokumentov so dostopni pri meni.


Tudi obvladovanje mraza je ena od temeljnih gorniških veščin. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Janez Benkovič, gorski vodnik, gorski reševalec, inštruktor alpinizma, profesor športne vzgoje, iz pisma MK PZS, 17. 12. 1995

»Naj povem, da sem bil prijetno presenečen nad dejstvom, da ste organizatorji uspeli pritegniti tolikšno število mladih planincev, kar je daleč preseglo moja najbolj optimistična pričakovanja. Skupaj z odlično pripravljenim gradivom letošnje izbirne teme Kras in zgledno organizacijo prvega (pisnega) dela tekmovanja, me je prav že omenjena množičnost tekmovalcev in ostalih udeležencev zelo razveselila. Za trenutek sem pomislil, da bo naše planinstvo počasi le zaživelo bolj kot doslej in dobilo tisto, oziroma tak družbeni položaj, ki mu tudi pripada.

Naj sklenem pohvalni del z ugotovitvijo, da je po mojem tekmovanje Mladina in gore velik in pomemben prispevek k uresničitvi ciljev sodobnega planinstva in h kvalitetnejšemu delovanju našega planinstva in njegovi popularizaciji.«

***

Borut Peršolja, iz odgovora na pismo Janeza Benkoviča, 10. 2. 1996

»Moje osebno vodilo je, da je teža vprašanj na tistih vsebinah, ki so za varnost najpomembnejša. Tako pride do izraza tudi dejanska usposobljenost tekmovalcev in njihove izkušnje z gorami.

Moje mnenje – ki sem ga zapisal že leta 1994 – je, da so tekmovanja v takšni obliki preživeta. Tak koncept (gradivo, test v kvalifikacijah, finalni del) je bil sprejemljiv na začetku, ko je sodelovalo od osem do največ petindvajset ekip. Takrat je stvar še bila uravnotežena – v finalu je bilo od polovice do tretjine sodelujočih ekip. Danes smo prišli na beračevo desetino.

Takrat je bilo tudi možno pripraviti drugačna vprašanja – takšna, ki so na eni strani pokazala daljšo gorniško dejavnost (izkušnje!!!) kot tudi znanje iz gradiva (tega je možno z drilom absolvirati v kratkem času). Žal se tudi letos kaže podoba, ki sem jo zapisal že ob lanski analizi gorniškega dela testov (PV 2/1995, str. 88). Vse ekipe dosegajo zavidljive rezultate v tistem delu, ki se nanaša na gradivo (in je plod enomesečnega trdega dela in učenja).

Veliko slabši in zaskrbljujoči pa so podatki pri rezultatih iz gorniškega dela testa, kjer se pokažejo znanje, izkušnje in vedenje o gorah, ki se nabira dolgo vrsto let. Na področjih, ki so za varnost vodenega ključnega pomena (gibanje in varnost v gorah, oprema, orientacija in izrazoslovje, prva pomoč in vremenoslovje …) dosegamo zelo nizko raven. Pri tem je seveda treba ponoviti tudi to, da za učinkovit prenos sodobnih znanj in izkušenj, niso odgovorni samo vodniki in vodje skupin.«


Vodni led ima heksagonalno kristalno zgradbo z veliko praznin med molekulami. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Vinko Cedilnik, pismo MK PZS, september 1996

»Mladinski odsek PD Domžale je pred desetimi leti v želji, da bi se mladi planinci družili med seboj tudi v času, ko niso odhajali v gore, pripravili tekmovalno srečanje pod naslovom Mladina in gore. Na prvem srečanju so sodelovale planinske skupine iz osnovnih šol, kjer je imelo PD Domžale svoje skupine. Povabljene so bile tudi skupine iz PD Janez Trdina iz Mengša in znanci iz PD Nova Gorica. Če se prav spomnim, je takrat sodelovalo šest ali osem ekip. Mladi planinci so se pripravljali iz poznavanja znanja Planinske šole.

Tekmovanje je potekalo tako, da so štiričlanske skupine tekmovalcev izbirale ovojnice z vprašanji. Vsak odgovor je bil ocenjen z 10 točkami. Odgovarjali so iz posameznih poglavij Planinske šole. Odgovore je ocenjevala tričlanska komisija. Med posameznimi skupinami vprašanj pa so se predstavile posamezne šole oziroma njihove skupine s kulturno točko na temo planinstva.

V prihodnjih letih smo sistem tekmovanja dograjevali in pripravljali vedno bolj zahtevne tekmovalne teme. Število ekip se je večalo. Pri pripravi vsebine in izpeljavo tekmovanja so imeli največ zaslug tedanji člani mladinskega odseka PD Domžale: Jasna Gnidovec (poročena Kos), Janko Kos, Marina Rugelj, Nada Borštnar, Vinko Cedilnik in Miloš Peršolja.

Ta način druženja in tekmovanja je po zaslugi Boruta Peršolja v naslednjih letih preraslo občinske meje in po zaslugi MK PZS postalo republiško tekmovanje, po osamosvojitvi Slovenije pa je to Državno tekmovanje Mladina in gore.

Sistem tekmovanja v taki obliki je že zastarel in postaja bolj breme kot pa zanimiv način dela z mladimi. Tudi za mlade ni več interesanten, saj v glavnem zahteva od mladih le piflanje določene snovi, ne podpira pa ustvarjalnosti mladih.«

***

Borut Peršolja, januar 1998

»Prednosti Državnega tekmovanja Mladina in gore:
1. Državno tekmovanje Mladina in gore je dodobra uveljavljeno in se ga udeležuje vedno večje število ekip iz vse Slovenije.
2. Mladostniki na tekmovanju podrobneje spoznavajo posamezne izseke gorništva in na ta način utrjujejo svoje znanje in vezi v gorniški organizaciji.
3. Vodje ekip oz. njihovi “mentorji” imajo v okviru tekmovanja priložnost za navezovanje stikov, izmenjavo mnenj in neposreden stik z MK PZS.
4. Državno tekmovanje Mladina in gore je medijsko najbolj odmevna akcija MK PZS.
5. Državno tekmovanje Mladina in gore ima svoje stalno mesto v koledarju šolskih tekmovanj.

Pomanjkljivostmi Državnega tekmovanja Mladina in gore:
1. Težave organizatorjev zaradi velikega števila udeležencev in spremljevalcev prireditve.
2. V dogajanje je vključena le peščica tekmovalcev, ostali člani planinske skupine oz. mladinski odseki so bolj ali manj pasivni.
3. MK PZS razvija gorništvo kot načina življenja, v praksi pa se večkrat izkaže, da je prikazano znanje bolj posledica intenzivnih priprav zadnjega meseca, kot pa dela na daljši rok s ciljem, da bodo mladi ta znanja ohranili za kasnejše gorniško udejstvovanje.«


Mrzli led (= led s temperaturo pod lediščem) je pri nas (vedno bolj) redka dobrina. A ne v tej zimi! (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Borut Peršolja, prispevek o problematiki tekmovanja Mladina in gore, oktober 1999

»Namen domžalskega srečanja je bil večplasten:
- Mladi naj bi pokazali, kaj so med letom delali v okviru planinskih skupin, česa so se tam naučili in na katere vrhove so se povzpeli.
- Šlo je tudi za spoznavanje in druženje mladih, njihovih mentorjev in vodnikov, staršev in članov planinskih društev.
- Hkrati pa smo želeli dejavnost mladih gornikov in gornic predstaviti širši javnosti, ki je o našem delu vedela zelo malo.

Če te cilje strnem, potem smo s tekmovanjem želeli:
- predstaviti celoletno delo mladih v planinskih skupinah,
- pripraviti družabno srečanje in
- na svoje delo opozoriti širšo javnost.

V gorah ni tekmovanja – če zanemarimo boj za obstanek znotraj ekosistema. So samo gore in smo ljudje, ki gore različno sprejemamo, čutimo, spoštujemo, onesnažujemo … Povedati nekomu, da je za pol točke izpadel iz finala ali celo izgubil naslov državnega prvaka, zato ker ne loči stalagmitov od stalaktitov, je presneto naporna in nehvaležna zadeva. Zato sem si tudi obljubil, da pri takšnih tekmovanjih ne bom več sodeloval.

MK PZS naj predvsem išče znanje in neznanje pri tekmovalcih, zavzema naj se za širitev gorništva kot celovite dejavnosti in zaščiti naj mlade tekmovalce pred ambicioznimi mentoricami, ki jim včasih prav preteče žarijo oči. Vse to sem že doživel in videl na lastne oči …

Prednost za sodelovanje v sklepnem delu tekmovanja naj imajo člani tistih planinskih skupin, ki celo leto sodelujejo v delu planinskih skupin, redno hodijo na izlete in ki se bodo lotili dogovorjenega projektnega dela.


V trdnosti ledu je ujeta zahrbtna ogledalska krhkost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorništvo je celovita dejavnost, ki zahteva od človeka znanje s številnih področij. Tega se ne da v celoti pridobiti mimogrede, ali deset minut pred izletom. Nujno je načrtno in dolgotrajno delo. Tak pristop je v gorniški organizaciji prej izjema kot pravilo. Rezultati iz analize testov zadnjih let kažejo na to, da je gorništvo za večino mentorjev projekt, ki se odvija od izleta do izleta, od tekmovanja do tekmovanja … Spirala se sicer počasi dviguje na višjo, kakovostnejšo raven, vendar je napredek ponavadi prepočasen in ne dohiteva rasti in življenjskega razvoja/odraščanja otrok in mladostnikov. Ko so mladi že v srednji šoli, ugotovimo da delamo napako.

Za samostojno varno hojo, prijazen odnos do narave in za pridobivanje občutka za prostovoljno delo v planinskem društvu, je pomembno stalno vodeno delo in stalno preverjanje doseženih vmesnih ciljev.

Državno tekmovanje Mladina in gore zato ne sme in ne more biti enomesečen projekt. To na zanimiv način dokazujejo tudi zmagovalci zadnjih let. Vsa ta društva so znana po tem, da imajo delo z mladimi urejeno. Uspeh torej ni naključen in ni rezultat enomesečnega trdega dela.

Zato sem tudi vztrajal pri dvojnosti testa v kvalifikacijah. Zlasti v gorniškem delu testov se pokažejo izkušnje iz življenja in doživljanja gora. Tega se ne da v celoti naučiti iz knjig. Gore je treba doživeti. Obe analizi rezultatov sta pokazali, da v delu testa, ki se nanaša na gradivo, praktično vse ekipe poberejo vse možne točke. Pri znanju o gorah, pa so rezultati bistveno, bistveno slabši. In to nas mora skrbeti – pa nas zgleda ne.

MK PZS naj torej v prvi vrsti vzpodbuja redno, celoletno aktivnost planinskih skupin, samo tekmovanje naj bo kvečjemu vrh ali še bolje vzpodbuda, za poglobljeno spoznavanje enega izmed izsekov gorništva.

Razpoznavna lastnost mladih gornikov in gornic so veselje, družabnost, igrivost … Lastnosti, ki delajo mladega človeka mladega in ga razlikujejo od “zrelega” odraslega. Tudi tu se odraža šolski sistem – zapetost, tekmovalnost, nesproščenost, čakanje na avtoriteto … Vsakdo od nas pa pozna vzdušje z izletov, taborov, vreščanje in razposajenost, ki nam velikokrat dela tudi težave. Pa vendar zmoremo!

Državno tekmovanje Mladina in gore naj bo torej mesto, kjer se srečajo mladi iz cele Slovenije, ki s seboj prinašajo sporočilo svojih ravnin, goric, gričev, hribov in gora. Različni smo in to moramo spoštovati in ceniti. Cenili pa bomo le, če se bomo spoznali. Danes spoznamo kvečjemu ime zmagovalne ekipe in ime tiste ekipe, zaradi katere smo izpadli iz finala … Vinko Cedilnik je zapisal, da gre za neizkoriščeno ustvarjalnost mladih. In to je to: obliko »delo z mladimi« je treba zamenjati z »delo mladih«. Letošnji natečaj za literarne in likovne prispevke je odličen dokaz za to, kaj potrebujemo.«


Zobotrebci naravne velikosti v (običajno vodnem) okolju. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Borut Peršolja, gradivo za Izredno skupščino Planinske zveze Slovenije, Ljubljana, 23. oktobra 1999

»2.3. Državno tekmovanje Mladina in gore

Prvi zametki tekmovanja Mladina in gore segajo v leto 1982, ko so pri PD Domžale organizirali srečanje vseh planinskih skupin, ki so v tistem obdobju delovale pod okriljem mladinskega odseka po domžalskih osnovnih šolah. Srečanja, ki so imela namen predvsem v spoznavanju in utrjevanju gorniških in prijateljskih vezi, so v Domžalah pripravljali do leta 1988. Istega leta je MK PZS ugotovila, da je akcija tako kakovostna, da bi se jo splačalo razširiti na območje celotne Slovenije. To se je naslednje leto tudi zgodilo.

PD Domžale je leta 1989 organiziralo 1. republiško tekmovanje Mladina in gore, tekmovanja se je udeležilo 8 ekip. Leta 1991 se je na temo »Spoznavanje in varstvo gorske narave« prijavilo kar 25 ekip. MK PZS je pripravila dvoje izbirnih tekmovanj v Mariboru in Ljubljani. Žal pa imajo »deljena« tekmovanja to slabo lastnost, da se ne morejo srečati mentorji, za katere je to še vedno edina oblika druženja. Mentorji si na teh tekmovanjih lahko izmenjajo svoje bogate izkušnje.

Leta 1995 je MK PZS sprejela sklep, da ima posamezno planinsko društvo na tekmovanju lahko največ dve ekipi.

Vsebinsko je vsako tekmovanje sestavljeno iz dveh delov: v prvem delu mladi tekmovalci odgovarjajo na vprašanja iz Planinske šole, v drugem, finalnem delu, ki poteka pred občinstvom in žirijo, pa odgovarjajo na vprašanja, zastavljena iz posebnih tem, sestavljenih za vsako tekmovanje posebej.

Način tekmovanja je v zadnjih letih tak, da vse ekipe pišejo test. Na osnovi rezultatov se najboljših osem ekip uvrsti v finale (na 10. jubilejnem tekmovanju se je v finale uvrstilo 10 najboljših ekip). Medtem, ko se mladi gorniki potijo ob testih, se mentorji pogovorijo o problemih pri svojem delu. Tekmovanje je že tradicionalno in na vsak način prispeva k varnejšemu obiskovanju gora naših mladih članov, še v večji meri pa prispeva k razumevanju kulturnih in etičnih vrednot gorništva.

Državno tekmovanje Mladina in gore je medijsko najodmevnejša akcija mladih v planinski organizaciji. Lansko leto so v medijih proglasili Državno tekmovanje Mladina in gore za: »Veličasten praznik mladih«, »Planinsko rajanje« … Skratka to je dogodek, ki tako mladim, kot malo manj mladim, veliko pomeni.


Menda imamo malo slovenskih besed za sneg. Škripavček je ena od tistih, ki je zelo povedna. (Fotografija: Borut Peršolja)

Projekt se organizira v sodelovanju z Odborom za šolska športna tekmovanja Ministrstva za šolstvo in šport. Samo tekmovanje pa je uvrščeno v seznam šolskih športnih tekmovanj. Financerji tekmovanja so Planinska zveza Slovenije, Odbor za šolska športna tekmovanja MŠŠ, večji del stroškov pa pokrijejo sponzorji, ki jih dobijo organizatorji.

In kako v naprej?

Lansko leto smo bili soočeni z velikim številom prijavljenih ekip. Rešilo nas je dejstvo, da je v okolici Nove Gorice dovolj primerne infrastrukture za tako veliko tekmovanje.

Število sodelujočih ekip se je od 8 leta 1989 povzdignilo na 95 v letu 1998. Glede na to, da ekipo sestavlja 5 tekmovalcev (4 tekmovalci + rezerva) in pa še mentorji ter ostali spremljevalci je število le teh krepko čez 500. Pri tej številki pa kmalu postane večina krajev premajhnih za organizacijo tako velikega tekmovanja, kot je postalo Državno tekmovanje Mladina in gore. V letu 1999 smo zato omejili število prijavljenih ekip na 70, saj v bližnji okolici organizatorja letošnjega tekmovanja (PD Fram) preprosto ni dovolj velikega objekta, ki bi sprejel večje število ekip in vsega spremljevalnega osebja.

Sedaj pridemo do dveh možnih rešitev:
- organizacija samih tekmovanj v nespremenjeni obliki,
- področna/regijska tekmovanja + finalno tekmovanje za najboljše ekipe s področnih tekmovanj.

Ne bom razlagal prve opcije, saj nam je proces poznan. Sedanja tekmovanja se razvijajo v velik organizacijski zalogaj z zelo velikimi finančnimi potrebami. Mogoče je rešitev v uresničitvi druge možnosti z organizacijo posebnega državnega srečanja mladih, v smislu »rajanja« in »praznika« mladih. S tem pa bo po vsej verjetnosti izgubljen dosedanji čar tekmovanj. Trenutna organiziranost je taka, da se vsi, ki delamo z mladimi srečujemo na raznih srečanjih mladih v sklopu pokrajinskih odborov in pa na planinskih orientacijskih tekmovanjih.

Če bi se odločili za regijska tekmovanja, se bo pojavil (velik) problem financiranja. Pokrajinski odbori ne dobivajo nikakršnih financ, meddruštveni odbori dobijo le toliko denarja, da lahko preživijo …

Izredni skupščini PZS predlagam naslednje sklepe:

1. Da so Državna tekmovanja Mladina in gore izredno pomembna za razvoj dejavnosti mladih na gorniškem področju v Sloveniji in bo zato PZS v finančnem in organizacijskem pogledu podpirala ta tekmovanja.
2. Da se bo na vseh ravneh organiziranja planinske organizacije (PZS, MDO in PD) vzpodbujalo in podpiralo Državno tekmovanje Mladina in gore in se ga hkrati sofinanciralo v okviru zmožnosti.
3. Da se naj pripravi reorganizacija tekmovanja, saj v obstoječi obliki tekmovanj ni več možno organizirati. Reorganizacija naj prinese množičnost (ni omejitev za prijavo ekip) in racionalizacijo (stroški organiziranja tekmovanja se morajo bolje prerazporediti). V razpravo o reorganizaciji je potrebno vključiti kar največ mentorjev planinskih skupin, ki s svojimi ekipami sodelujejo na tekmovanjih.
«


Belo platno riše številna tihožitja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

GORNIŠKEMU PROGRAMČKU V OPRIMEK

Januar 24th, 2017 by Borut Peršolja

Včeraj je v elektronski in tiskani obliki izšla dvanajsta različica Gorniškega programčka (PDF 4 MB), ki ga za svojih 542 članic in članov (od tega 33 % otrok, mladostnikov in mladih) ter neznano število prijateljev in podpornic izdaja Planinsko društvo Domžale.

V njem je napovedanih 105 društvenih akcij, ki so namenjene različnim ciljnim skupinam: 19 jih ponuja mladinski odsek, 21 vodniški odsek, 21 alpinistični odsek, eno gospodarski odsek, 22 športnoplezalni odsek, 9 markacijski odsek in 14 upravni odbor. Ob tem pa obstaja več kot deset celoletnih programov, ki sledijo programom Planinske, Alpinistične in Športnoplezalne šole.

Gorniški programček za leto 2017: z lani preplezano Alpamayo na naslovnici. (Fotografija: Aleš Ipavec)

Gorniški programček 2017 bodo vsi članice in člani ter tudi tisti, ki bodo to želeli, dobili brezplačno tudi v tiskani obliki. S programom, s katerim vstopamo v 69. leto delovanja, v najboljši meri izpolnjujemo svoje poslanstvo:

“Planinsko društvo Domžale je društvo po meri gora. Združujemo članice in člane, ki iščejo lepoto gora, se zavedajo odgovornosti do njih in jim namenjajo zvestobo.”

Dvanajstič zapored vabi v gore. (Fotografiji: Borut Peršolja in Aleš Ipavec)

***
Izdalo: Planinsko društvo Domžale

Zaporedje: dvanajsta izdaja

Besedilo: Borut Peršolja

Fotografije: Blaž Češka, Aleš Ipavec, Aleš Janžekovič, Helena Kermauner, Borut Peršolja, Mateja Peršolja, Alojz Pirnat, Lojze Popelar, osebni arhiv Janka Vodlana

Naslovnica: Aleš Ipavec

Uredil: Borut Peršolja

Oblikovanje in prelom: Oblikovalnica Sokler, Urška Sokler, Zalog pod Sv. Trojico

Tisk: Tiskarna Ravnikar, Marko Ravnikar s. p., Domžale

Naklada: 1000 izvodov, januar 2017

Uživati v letnih časih. (Fotografiji: Borut Peršolja in Helena Kermauner)

***

Trudili se bomo čim bolj varno izpeljati raznolike društvene dejavnosti ter poskrbeti za naravi prijazno izvedbo.

Dokumentirali bomo svoje gorniške rezultate, da bi se lahko tudi drugi učili od nas.

Prizadevali si bomo za prostovoljno delo in čim širšo dostopnost lastnega programa.

Iskali bomo inovativne poti za vključitev novih ter vztrajanje dosedanjih članic in članov.

Sodelovali bomo s starši, da bi otrokom, mladostnikom in mladim zagotovili gorniško pismenost, in z vsemi, ki nam lahko pomagajo pri širjenju gorništva.

Skrbeli bomo za kakovostne vodnike PZS, alpiniste, inštruktorje, markaciste ter jih celovito podpirali.

Poiskali bomo učinkovite načine za to, da bomo članstvu predstavljali svoje delo z novicami, fotografijami in gorniškimi večeri.

Tako kot doslej bomo potrebovali vašo pomoč in podporo.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

TAKSA NA POHODNIŠTVO

Januar 23rd, 2017 by Borut Peršolja

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je decembra lani dalo v javno obravnavo predlog Zakona o spodbujanju razvoja turizma-1 (ZSRT-1).

Poslal sem jim svoj predlog v zvezi z (ne)plačevanjem turistične takse ob prenočevanju v planinskih kočah.


Dilema: h koči ali mimo nje? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V zvezi s predlogom Zakona o spodbujanju razvoja turizma-1 (ZSRT-1) predlagam, da se v 18. členu (oprostitev plačila turistične takse) črta zadnja vrstica prvega odstavka:
- osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih.

Obrazložitev:

Po sedanjem besedilu zakona so plačila turistične takse oproščeni »člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«. Besedilo osnutka zakona (ZSRT-1) dosedanjo izjemo širi celo na vse obiskovalce, ki bodo prenočevali v planinski koči (po podatkih PZS= pohodniška zveza planinska društva upravljajo s 179 planinskimi kočami, zavetišči in bivaki z okoli 7400 ležišči). Za uveljavitev v osnutku zakona (ZSRT-1) predlagane rešitve (»osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih«) ni nobenih utemeljenih razlogov.

Ko je bila uveljavljena sedanja rešitev (»oproščeni člani Planinske zveze Slovenije …«) so občine in v njihovem imenu lokalne turistične organizacije marsikje prenehale sofinancirati (do takrat uveljavljeno in utečeno) vzdrževanje planinskih poti, saj gorništvo (prek plačila turističnih taks v planinskih kočah) ni v ničemer (razen z davkom na dodano vrednost ob izvajanju pridobitne dejavnosti planinskih koč) prispevalo v sklad turistične takse. Spomnimo: planinska pot je namenjena hoji in/ali plezanju obiskovalcev gora do planinske koče oziroma vrha gore ali do kakšnega drugega želenega cilja v gorskem svetu. Za vzdrževanje planinskih poti nihče v Sloveniji ne prispeva niti evra, saj je zakon o planinskih poteh to vsebino popolnoma prezrl.


(Ilustracija: Zvonko Čoh)

Gorništvo (oz. planinska društva so) je zaradi sedanje neustrezne rešitve z vidika »načrtovanja, organiziranja in izvajanja spodbujanja razvoja turizma« v vseh teh letih izgubilo več kot milijon evrov potencialnega razvojnega denarja za izboljšanje infrastrukture gorniškega turizma, saj drugega sistemskega vira za vzdrževanje planinskih poti (in planinskih koč) v Sloveniji preprosto ni.

Z odpravo sedanje izjeme (»člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«) in ne uveljavitvijo v osnutku predlagane izjeme (»osebe, ki prenočujejo v planinskih domovih«) se bo izboljšala (beri: približala realnemu stanju) tudi uradna statistika prenočevanja v planinskih kočah, saj v marsikaterem planinskem društvu, ki so lastniki (in v večjem delu tudi upravniki) planinskih koč, oproščenih plačila (»člani Planinske zveze Slovenije v planinskih postojankah, na podlagi veljavne članske izkaznice«) niso niti beležili/prijavljali SURS.


Statistika pravi: samo eden je član. (Fotografija: Borut Peršolja)

Iz objavljenih analiz izhaja:

- Število ležišč v planinskih kočah narašča, število prenočitev pa je med letoma 2008–2014 upadalo.
- Število domačih prenočevalcev je podobno številu odraslih (B) članov planinskih društev, ki so včlanjena v PZS.
- V planinskih kočah ne prenočujejo niti vsi člani planinske organizacije. Če polovica domačih prenočevalcev v kočah spi dvakrat letno, potem je tistih, ki prenočujejo in jim je oproščena turistična taksa namenjena/pomembna, manj kot 20.000.
- Delež prenočitev tujih obiskovalcev se veča, dolžina njihovega bivanja pa ostaja enaka.
- Tudi otroci, mladostniki in mladi spijo v kočah zelo malo: raje spijo pod šotori (10.920 nočitev = 39 gorniških taborov x 40 udeležencev x 7 dni).

Ali lahko iz doslej povedanega izpeljemo optimistični scenarij prihodnjega razvoja/stanja na področju planinskih koč? Bojim se, da ob sedanjem ekonomskem modelu poslovanja, ob sedanjem sistemskem položaju planinskih koč v turizmu, ob sedanjem izgledu, opremljenosti in domačnosti, to ni mogoče.


Kupljena domačnost ne obstaja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zakaj bo prenočevanj v planinskih kočah v prihodnje še manj kot doslej?
- Obiskovalci gora – gre za največjo skupino mlajših odraslih – bodo kondicijsko še bolje pripravljeni, športni vidik bo še bolj prevladal kot doslej. Enodnevno obiskovanje gora bo preraslo v poldnevno, hkrati pa bodo zaradi neprimerne storitve ponudbe hrane in pijače obisk planinske koče raje izpustili.
- Ljubitelji samote – ta skupina obiskovalcev gora se bo povečala – se bodo še bolj umikali s planinskih poti, stran od planinskih koč. Informacij o brezpotjih je že sedaj veliko, z digitalno podporo bodo dejanska brezpotja izginila. Ljubitelji samote bodo sčasoma (a hitro) opustili tudi članstvo v planinskih društvih, saj gorniške infrastrukture in najbolj opevanega privilegija – popusta za prenočevanje – ne bodo več potrebovali.
- Planinske koče bodo zatočišče za dve skupini domačih obiskovalcev: za družine in za upokojence. Specializacija planinskih koč, ki se je z dirko za osvojitev certifikatov že začela (in hkrati tudi končala, saj novih planinskih koč, ki bi se zanje potegovali, preprosto ni več), ni podprta s celovitimi ukrepi.
- V prenočevanje bodo prisiljeni predvsem tujci. Ti so gostje v polnem pomenu besede, saj potrebujejo polno penzionsko storitev. Žal pa od njih ne gre pričakovati (aktivnega) članstva, saj bodo predvsem koristniki prostovoljskega dela PZS, ki ga turizem ne podpira.


Meglena prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Od srednjega veka velja, da od vajenca do mojstra mine 10.000 ur dela. Pravilo, ki ga je obelodanil Malcolm Gladwell, govori o predanosti in osredotočenosti, ki ustreza desetim letom vsakodnevnega celodnevnega dela. Priložnostno oskrbništvo, ki traja nekaj let po tri mesece na leto, ne izpolnjuje enega od sestavnih delov formule za uspeh.

Vsekakor pa bo zanimivo videti, kaj je predlagala PZS (=pohodniška zveza).

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark