Razgledi

Jaka Čop je bil rojen 26. oktobra 1911 na Jesenicah, kjer je 5. januarja 2002 tudi umrl. Z natakarskim poklicem se je zaposlil v železarni, kjer je ostal do upokojitve. Tako mu je ostalo več časa za hojo po njemu tako ljubih gorah, ki jih ni obiskoval tako kot njegov stric Joža, znameniti alpinist, preko prepadnih sten, ampak zvečine po planinskih poteh in pastirskih stezicah ter vedno s fotografskim aparatom okoli vratu. Bil je član Skalašev, ki so na vrhunsko raven dvignili ne le slovenski alpinizem, ampak tudi umetniško fotografijo, gorniško literaturo in film.

Jaka Čop

Zasluženo je postal starosta slovenskih planinskih fotografov. Matjaž Kmecl ga je označil za nenavadnega, zaljubljenega umetnika, ki so mu bile gore svete in jim je služil na pobožen način. Njegove fotografije so zbrane v knjigah: leta 1962 je izšel Svet pod vrhovi, leta 1969 Raj pod Triglavom, leto dni pozneje Viharniki, leta 1989 Kraljestvo Zlatoroga – Julijske Alpe, leta 1993 Slovenski kozolec in naposled leta 1996 njegovo življenjsko delo Trenta in Soča. Ves čas delovanja pa je potoval po slovenskih šolah in čarobno Zlatorogovo kraljestvo prikazoval na nešteto predavanjih z diapozitivi.

Jaka Čopa sem osebno spoznal aprila leta 1982, ko je na povabilo domačega (domžalskega) mladinskega odseka prišel na šolo in nam s pravljico o Zlatorogu ukradel eno uro telovadbe. Vedeti je treba, da je telovadba v četrtem razredu zakon, in zgodba je morala biti res nekaj posebnega, da smo kljub vnaprejšnji antipropagandi zdržali v temi šolske projekcijske dvorane. Rezultat je bil očiten: vsi sošolci in sošolke so se hoteli vpisati v planinski krožek in naslednji izlet na Pastirce pod Kamniškim sedlom (ki ga danes izpodriva starejše zemljepisno ime Na stanu) je izgledal kot jara kača z nahrbtniškimi bradavicami.

Ob njegovi smrti sem za Planinski vestnik napisal članek z naslovom Čopozitivi, kjer sem predstavil tudi črnobelo zbirko diapozitivov Razvoj slovenskega planinstva, ki sva jo pripravila skupaj.

Naslovni diapozitiv iz zbirke.

Ob stoletnici njegovega rojstva je oddajo o tej izjemni osebnosti pripravil Jurij Popov. Oddaja Sledi časa je bila prvič na sporedu Radia Slovenija v nedeljo, 11. decembra 2011, ob 10.10 uri. V oddaji smo sodelovali Elizabeta Gradnik, kustosinja Slovenskega planinskega muzeja, Jože Mihelič, vodja službe za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo Triglavskega narodnega parka in Borut Peršolja, inštruktor planinske vzgoje Planinskega društva Domžale.

V oddaji je Elizabeta omenila Jakčeve napotke fotografom, ki jih je lastnoročno napisal ob neznani priložnosti:

Napotki Jake Čopa za fotografiranje. (vir: Slovenski planinski muzej)

Napotki Jake Čopa za fotografiranje. (vir: Slovenski planinski muzej)

Napotki, napisani z njegovo značilno pisavo, so še danes uporabni.

(Ob pravkar končanem 7. strokovnem posvetu Gore in varnost.)

Tečaj za inštruktorje planinske vzgoje se po petih intenzivnih vikendih, v katerih se po dolgem in počez predeluje vodništvo, konča z večdnevno skupno turo. Leta 2000 smo za izhodišče izbrali Bavšico, za cilj pa prečenje Loške stene. Žal vremenska napoved ni bila obetavna, vedeli smo, da celotno prečenje ne bo mogoče, vendar se je kazalo vsaj potruditi in prepustiti naravi, da nas usmeri. Usmerjala je šest prihodnjih inštruktorjev in štiri pretekle inštruktorje.

Konec junija smo pozno popoldan oprtani s težkimi nahrbtniki iskali prehode nad Logmi, mimo jame Slapce proti Veliki rupi. Tik pred večerom smo dosegli višino približno 1850 metrov pod Kobilo (2098 m). Dosežena višina je bila hkrati tudi spodnji rob oblačnosti, ki se je ob občutnem ohlajanju zraka vedno bolj gostila. Bili smo sredi burne geološke preteklosti, v tektonskem prelomu, ki se približno na tej višini izrazito vleče vzdolž grebena Loške stene proti Prevali. Posamezni deli te naravne zanimivosti imajo svoja imena (Velika rupa, Predelna, Gorenji Lepoč, Dolnji Lepoč, Lašte), konča se kot Lepoč, ki ga dobro poznajo sestopajoči z Briceljka in Moreža v Lanževico nad Prevalo.

Tektonski prelom, območje srečanja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tisti večer smo se znašli v prostornem svetu razbitih velikih balvanov in tam nas je čakalo presenečenje. Iskali smo najboljši (beri suh in zaveten) prostor za bivak in med stikanjem po divjem skupnem ležišču smo naleteli na ležečo gamsovko z mladičem. Osuplost je bila obojestranska: oboji smo se previdno umaknili. Koza je ob tem zapustila mladiča. Zdel se je zelo nebogljen in prestrašen.

Gamsji mladič. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gamsova mati. (Fotografija: Borut Peršolja)

Medtem se je ozračje še ohladilo in začele so naletavati posamezne snežinke. Bivak smo si uredili, naš pogovor se je sukal predvsem okrog gamska. Izgledalo je, da ga je koza polegla pred kratkim. (Kasnejše preverjanje med lovci in v strokovni literaturi (V Knaus, Schröder 1978, stran 59, po Blauhout 1969, Schröder 1970, Kroit 1971) je potrdilo, da se v Alpah gamsje poleganje začne v drugi polovici maja ter konča v prvih dveh tednih junija. Koza, ki se razploda udeleži z dopolnjenim tretjim letom starosti, povrže kozliča po 24–26 tednih. Prostor za poleganje izbere zelo premišljeno: najbolje je, če je ta na pobočju ali na poraščenem območju, ki je od lahko dostopnega dolinskega območja ločen s skalnatim prepadom in od koder je dober razgled. Območje, kjer smo ju zmotili, je v celoti ustrezal temu opisu.)

Sam samcat, čeprav obkrožen z bitji. (Fotografija: Borut Peršolja)

Marko je kozliča vzel k sebi in ga imel celo noč v spalki. Zunaj je deževalo, vmes je naletaval sneg, prostor pod previsom balvana, pa je ostal suh in zaveten. Kot vsi bivaki, tudi ta ni bil romantičen, bil pa je zelo poučen. V jutranjem svitu smo opazili kozo, ki se je namenila na kraj polega. Marko je kozliča nežno dostavil tja in ga zapustil. Koza ga je podojila in čez čas sta zapustila naravni oder, v katerega so bile uprte naše oči.

Dnevna svetloba je prinesla odločitev, da skupno turo prekinemo in sestopimo v dolino. Nad nami je pobočja pobelil sneg, v nas pa se je naselil preživetveni nemir namenjen gamsjemu paru. Sta v redu?

Pogled z mesta bivaka proti Brežičem. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

In kaj je nauk te zgodbe? Obstajajo določena splošna pravila in teh se ponavadi držimo. Ta pravila človeštvo držijo pokonci, saj upravičeno predvidevajo določeno skrbnost, ki jo lahko pričakujemo od povprečnega človeka v določeni situaciji. Obstajajo pa tudi konkretne življenjske situacije, ko je dopustno ravnanje, ki je varno, ki deluje, ki ga človek obvlada in ki ne ogroža drugih. Opisano dogajanje pod grebenom Loške stene nas je naučilo, da je v naravi vedno možnih nešteto situacij in vsaki od njih ustreza le ena najboljša možnost, ki pa je odvisna od konkretnega človeka. Ravnanje, ki je za nekoga odlično, je lahko za drugega samo dobro, za tretjega pa celo nevarno. Nevarno kot je postelja, v kateri nas večina dočaka svoj konec.