VEN V VSAKEM VREMENU (ZNOVA IN ZNOVA)

September 21st, 2016 by Borut Peršolja

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Ciciban novembra 2007. Kasneje je bil še večkrat poobjavljen, zadnjič v spletni aprilski izdaji leta 2015. Z novim šolskim letom je postal spet aktualen – sončnemu jesenskemu vremenu navkljub!

“Zaradi gospodarskih dejavnosti in udobja, ljudje ponavadi vreme opisujemo kot lepo ali slabo. Če bomo naravo doživljali v vsakem vremenu, bomo ugotovili, da slabega vremena ni. Bolj kot slabo vreme nam nagajajo pomanjkljivo znanje, slabe izkušnje in neprimerna oprema.”

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

MORSKO PROSTOVOLJSTVO

Avgust 29th, 2016 by Borut Peršolja

Ob stalnem gorniškem prostovoljstvu, vsako leto ta del dojemanja sveta, prakticiram(o) tudi na morju. Mrtvi morski živelj, ki ga natavham na meni dostopnih globljih plitvinah, ob odhodu večjezično ponudim sodopustnikom na kamnitem zidu našega domovanja (tik ob edinem sprehajališču). Najboljši odjemalci so otroci, katerih fotri in mame, (žal) ne sežejo dlje pod gladino kot do višine lastnega telesa. Vsakič znova se pokaže, da največji ekosistem na Zemlji res poznamo najmanj. In najbolj površno.


Prošnja, ki ni rabila dodatnega oglaševanja, da bi se izpolnila. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pestrost izbire je odraz prilagoditve času, ki se mu reče rodoslovno deblo. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

DVA HIMALAJSKA SAMOTNEŽA

Avgust 29th, 2016 by Borut Peršolja

Nives Meroi:
Ne pustim te čakati

Ljubljana 2016: Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba, 144 strani, ISBN 978-961-278-261-0, cena: 19,50 €

Knjigo sem kupil.

***

Nives Meroi in Roman Benet sta zakonca, alpinista, himalajca. O njunem alpinizmu najbolj zgovorno govori podatek, da sta 12. maja 2016 stala na vrhu svojega trinajstega osemtisočaka – Makaluja. Ostaja jima še Anapurna in množica drugih vrhov in sten. Ostaja jima tudi partnerstvo, ki je tako kot pri vsakem odnosu med dvema, ki se ljubita, razpeto med preizkušnje in darežljivost.

Med zahtevne preizkušnje vsekakor sodijo tri odprave na Kangčendzengo, ki jih tenkočutno, iskreno in doživeto popisuje Nives. Ja, gre za žensko zgodbo v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Če smo v slovenski gorniški literaturi navajeni moških herojskih zgodb, je knjiga Ne pustim te čakati ženska herojska zgodba. Dovolj intimna, da jo lahko kot svojo začutimo vsi, ki nam je dano, da v hribih hodimo, plezamo, smučamo v dvoje. Čeprav greva skupaj, morava vsak korak narediti sama in vsako besedo izgovoriti in slišati sama.

Knjiga vzdržuje napetost, znano vsakomur, ki uživa v vzponu in sestopu. »Tale naš alpinizem je vse kaj drugega kot lahek. Kadar si sključen pod ogromnim nahrbtnikom, te niti med počitkom ne prime želja, da bi opeval lepoto pokrajine. Taka je resničnost, ko ni nič virtualnega. Ko je tvoj odnos z goro fizičen, neposreden in nepopustljiv.« (stran 85)

***

Knjiga mi omogoča to razkošje, da se lahko skozi iztrgane in zelo okleščene odlomke izvrstnega besedila predstavi kar sama.

Žensko samospraševanje o ženskah (110, 74–75)

»Sram me je bilo, ko sem opazovala ti dve deklici, kako sta prenašali tovor, ki sem ga sama s težavo dvignila. Vendar ne zato, ker bi s tem priznala svojo nesposobnost, temveč zato, ker sta na svojih ramah nosili moj tovor, tako nesorazmeren z njuno šibkostjo. Toda če bi se tudi jaz rodila tu, bi se morala privaditi na tako težko življenje.«

»Njen obraz je obsijan s prisrčnim nasmehom, kot topel objem, in v njenem pogledu odseva lepota, ki ji je usojeno biti večna: ogledalo duše starodavne ženskosti.

Kdo ve, kaj si te ženske mislijo o nas, alpinistkah, ki pridemo sem, da bi plezale po gorah in hodimo po igriščih, ki so običajno namenjena moški igri.

Kot vsepovsod na svetu je tudi v teh vaseh ob vznožju Himalaje življenje žensk trdo in težavno, toda če primerjam z njimi svojo razpetost med močjo in nemočjo, obstaja zame morda drugačna pot: ponovno pogledati vase, v žensko dušo, in spet najti svojo pravo vrednost.«

O gorniških pravicah in dolžnostih (79)

»Gora od nas zahteva, da se zavedamo tveganja in svobodne izbire. Pri tem ne smemo precenjevati sposobnosti ekipe, hkrati pa se moramo zavedati, da je naša moč enakovredna nemoči najšibkejšega v skupini. Prav zato je svoboda združena z disciplino.«

Izostrenost, ki jo izzovejo gore (127, 83)

»V temi mora oko, orodje svetlobe, odstopiti od svoje naloge in prepustiti vodenje telesa drugim čutom: tipu in sluhu, ki občutita in prisluhneta zvokom noči. Mrmranju vetra, drsenju snega, ki polzi s seraka, pokanju leda. To je počasno in globoko dihanje Zemlje, ki prenaša spokojnost bivanja, ki nikoli ne umre. Z zaprtimi očmi se prepuščava gori.«

»In prav danes popoldne, ko sva pospravljala šotor in je moje nosnice dosegel tisti značilni vonj, sem se nenadoma spomnila tistega občutka. Kako je to čudno: začutiš vonj in spomin se ti utrne. Nič ni treba brskati po glavi, v trenutku butne na plano, kot bi izbruhnil vulkan.«

O besedah, izrečenih in zamolčanih (117, 86)

»Po tridesetih letih skupnega življenja sem se že naučila poslušati njegov molk in spoštovati pomen najinih skupnih podvigov, ki jih spremlja zelo malo besed.

Najino sodelovanje mi daje pogum in vrača moč, ki me žene naprej tudi takrat, kadar mi je pot naporna. In celo takrat, ko se Roman oddalji in gre naprej sam, meni pa ne preostane drugega, kot da sledim njegovim stopinjam. Ne počutim se zapuščena, saj stopa pred menoj on, ki je sposoben razbirati govorico gore in zaslutiti pot, ki se vzpenja navkreber po najprimernejši smeri. Po najčistejši.

Dva samotneža sva, ki se v paru vzpenjava proti vrhu.«

»Mlahava kot kakšna marioneta se obesim na vrv in potegnejo me na vrh nad strašen previs. Hlastnem za zrakom. Roman me gleda, razočaran zmaje z glavo in zamrmra: »Nisi več takšna kot včasih: nekam lena in šibka si.«

Razprtih ust in izbuljenih oči od izmučenosti ga ne morem niti poslati k vragu.«

Sooblikovanje narave (133)

»Premikam se s težavo in počasi kot kakšen lenivec, vendar sem zadovoljna: kljub izčrpanosti sem tudi tokrat uspela prinesti sem dol vse smeti. Pri seraku na sedem tisoč šeststo metrih sem dala planinskim kavkam preostalo hrano in pospravila vrečo s smetmi v nahrbtnik skupaj s preostalo opremo. Izjemno težek je bil in tu in tam me je zagrabila želja, da bi smeti vrgla dol s stene, vendar sem se zadržala in vztrajala do konca.

Tako tudi tokrat na tej gori nisva pustila svojih sledi. Po prstih sva hodila do vrha, se malce razgledala naokoli in se brez hrupa spet vrnila navzdol.

Veter je izbrisal celo najine sledi.«

***

Na sedem tisoč petsto metrih Nives reče Romanu: »Ne, sestopiva skupaj. Zdaj. Ne pustim te čakati tu.« (48) Začne se Romanova preizkušnja z boleznijo.

***

Celjska Mohorjeva družba je knjigo sredi junija letos predstavila v knjigarni na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani. Bil sem navzoč na pogovoru, v katerega so bili vpleteni avtorica Nives Meroi, soustvarjalec zgodbe Roman Benet, prevajalka Mateja Gomboc in urednica Alenka Veber.

Nives je povedala, da sta se z Romanom spoznala ob vozlanju. Za poročno darilo sta šla skupaj plezati v Ande. Romanu so odprave všeč, saj mu ni treba kuhati, pospravljati, za vse je poskrbljeno. Z veseljem bi šel na odpravo tudi sam. Oba pa sta se strinjala, da užitek vrha nastopi šele v dolini.

Dogodek, zvest vsebini knjige. Edino, kar je umanjkalo, je bilo branje v živo. V živo, po prostranstvih in dražljajih, ki jih živimo.

Knjiga, ki si jo morate podariti.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PRVIŠKE RAZGLEDNICE

Avgust 26th, 2016 by Borut Peršolja


Menjava domačega okolja ostri čute in spreminja rutino. (Fotografija: Borut Peršolja)


Drugačnost naj bi bogatila. Velikokrat pa odpira vprašanja – o lastnih strahovih. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sedaj in potem. Je tako tudi z ljubeznijo? (Fotografija: Borut Peršolja)


Prepletenost, ki je odraz posameznih odločitev. Vse se da! (Fotografija: Borut Peršolja)


Vulkan v soseščini nikoli ne pomirja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kopno in sanjave ideje: recept za realnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Trdno, tekoče in plinasto: videti vidno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pomirjujoča ustaljenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VZPOREDNICI, MIMOBEŽNICI

Avgust 23rd, 2016 by Borut Peršolja

Bernadette McDonald:
Iskalci svobode
Ljubljana 2015: Sidarta, 256 strani, ISBN 978-961-6027-79-3, cena: 23,90 €

Alpski bojevniki
Ljubljana 2016: Sidarta, 272 strani, ISBN 978-961-6027-80-9, cena: 24,90 €

Knjigo Iskalci svobode sem kupil, drugo pa brezplačno prejel od založbe.

***

»Ena izmed pomembnejših knjig, napisanih o alpinizmu.« To je bilo prvo, kar sem ob naslovu prebral na platnicah knjige Iskalci svobode, ki je v originalu izšla leta 2011. Ko sem na stojnici v Cankarjevem domu Sidartini Mateji izročal denar, sem si mislil, da gre očitno za knjigo vrste »You must have it!«. Miselni utrinek na drugo žogo pa je bil: »Je alpinistična najpomembnost res lahko vredna zgolj dobrih dvajset evrov?«

Knjigo sem prinesel domov in jo za nekaj mesecev namenoma odložil. Pred njo so v vrsti čakale še številne druge urejene shrambe črk, pa tudi nekateri drugi projekti, ki osmišljajo življenje. Predvsem pa sem čakal sestrski izid slovenske različice z naslovom Alpski bojevniki/Alpine Warriors. Ista avtorica, podobna tematika, vsekakor priložnost za zaporedno/vzporedno branje.

Sem pa knjigo namenoma pustil na vrhu knjižnega kupa, saj je bila naslovnica ves čas dražljiva. Šotorsko prosojno obarvana svetloba. Streha zasilnega bivališča se vzpenja v neznano, v nevidno, v nepredvidljivo himalajsko plezarijo. Oba imata na glavi kapo: Voytekova je ročno spletena, Tadek pa ima verjetno industrijski model, iz katerega se je lahko oblikovala obrazna maska. Puhovki oblivata in hkrati utapljata njuni telesi. V Tadekovih očeh je obviselo vprašanje, ki mu ne razberem vsebine. V Voytekovih pa se zrcali radovednost, ki beži pred nečim, kar je blizu.


Tadek Piotrowski in Voytek Kurtyka v taboru III, 7300 m, v južni steni Lhotseja čakata na izboljšanje vremena med zimsko odpravo 1974. (Fotografija: Bogdan Jankowski/naslovnica knjige)

***

Wanda Rutkiewicz, Jerzy Kukuczka – Jurek in Voytek Kurtyka – Vojtek: tri plezalska imena, troje življenj, trojstvo vzporednih poti, ki so vodile na vrh. Ljudi, ki imajo podobno zastavljeno življenje bodisi v domačih bodisi tujih gorah, ni malo. Številni so, ki preskušajo sebe v gorah v različnih življenjskih obdobjih in izpolnitvi različnih motivov. Zakaj nekatera imena izstopijo iz alpinističnega plemena, kaj jih dela enkratne v njihovi posebnosti?

Avtorica je najprej poskrbela za njihovo skupinsko izstopno žarišče, ki naj bi izviralo iz usedlin države, v kateri so se rodili. Poljska. Država trdega socializma in zapletenega drugosvetovnega dogajanja, ki je krojilo usodo ljudi, ki živijo na tem delu planeta. Ko se oziramo nazaj (nekateri prej, drugi kasneje), se zavemo, kaj vse nas oblikuje. Tudi politični sistem, tudi vrednote izobraževanja, tudi delo cerkve, ki je pogosto prva hierarhična institucija, ki jo zaznamo. Predvsem pa mi sami, v skladu s skrivnostnim nizom odločitev, ki so v kolektivnem svetu vedno drzne, neubogljive, drugačne. Za slovenskega bralca je zato avtoričin uvid v poljske razmere prepovršen, preveč poenostavljen in zato patetičen. Če vemo, da je slovenska različica prevod, ne pa priredba originala, potem to ni očitek, ampak zgolj mimobežni utrinek mojega razumevanja prebranega.

V postavljenem (političnem, organizacijskem) okviru pa živimo ljudje.

Dva med nami –Leszek Cichy in Krzysztof Wielicki – sta 17. februarja 1980 dosegla vrh Everesta. Šlo je za prvi zimski vzpon na katerikoli osemtisočak. Deset mesecev prej smo na njem prvič stali Slovenci, ki smo s Kunaverjevimi idejami in Škarjevo prodornostjo lovili vlak, pa tudi zimo. Ta v enem primeru še vedno ostaja izziv, saj so se letos konec februarja Simone Moro, Alex Txikon in Ali Sadpara povzpeli na Nanga Parbat (8125 m). Osemindvajset let in 31 poskusov je bilo potrebnih za zimski vzpon na Golo goro, od štirinajstih osemtisočakov pa pozimi ostaja nepreplezan samo še K2.

Vsekakor je knjiga Iskalci svobode ena tistih, ki jo preberemo na dušek in katere naslov je treba jemati dobesedno. Ob koncu branja ne zazeva nobena, še tako drobna bralska praznina, temveč v misli privulkanijo vprašanja, primerjave in razmisleki. O alpinizmu, o slovenskem alpinizmu, o ljudeh (»zwierz«, zver, žival). Gre za generacijsko knjigo o dejanjih ljudi, ki niso imeli vzglednega duplikata.

Knjigo, ki je prejela številne mednarodne nagrade za gorniško literaturo, sta slovenskim bralcem približala prevajalec Mire Steinbuch (njegovo ime umanjka na naslovnici) in urednica Ines Božič Skok.

***

Knjige Alpski bojevniki mi k sreči ni bilo treba brati dobesedno. Avtoričin slog ostaja enak, njena fascinacija z lastno zamislijo o poteku gazi in Poti, ki naj bi utrla pot njeni knjigi, pa ji jemlje dobršno mero sproščene, neobremenjene berljivosti. Če bi avtorico vprašal – pa je nisem, da ne bo pomote – na primer, kateri zgodovinski poudarek skuša osvetliti v slovenski alpinistični zgodbi, ne dvomim, da bi dobil takle odgovor: »O dvomu, izgubi, antijunakih, o tistih, ki iščejo odgovore, a jih ne najdejo, toda vseeno preživijo, ker imajo prav oni največji smisel za preživetje.« Razumete? Ni se težko vživeti v njene misli, v njen namen, ki pa me ne prepriča.

Ne verjemem namreč, da bi Pot Nejca Zaplotnika res delovala tako inspirativno, tako potisno, tako naspidirano, da bi brez nje slovenski (vrhunski) alpinizem še danes bil brez vsega, kar je imel in kar ima povedati. Da ne bo pomote: o razsvetljeni vlogi Nejčeve poti pa sem na široko spraševal prvo generacijo himalajcev in dobil zmuzljive, a prisrčne odgovore. Če povzamem, potem bi duha odgovorov ujel nekako takole: slovenska skromnost in kanadski/ameriški holivudski imperializem, da ne gresta vštric. Nikakor.

Zdaj vem, da moram tudi na primer pri mojih gostih gorniških večerov mejl zamenjati za osebni pripravljalni obisk. Nujno moram prej pogledati knjižne police svojih gostov, jih povprašati, kaj berejo, kakšne so njihove delovne navade, in jih šele nato opisati zelo iskreno in osebno ter v kasnejšem pogovoru s pronicljivimi vprašanji ujeti njihove značaje. Bom poizkusil, mogoče je to čarobna formula za rešitev zaprašene pogovorne dolgočasnosti?


Zoran Bešlin se počasi vzpenja po vršnem grebenu proti vrhu Makaluja. (Fotografija: Janez Dovžan/naslovnica knjige)

Naj se vrnem h knjigi: besedilo nedvomno govori o tem, kako so slovenski vrhunski alpinisti hkrati ljubili in sovražili, govori o njihovi samoti in samotnosti, govori o znanju, kako fizično in duhovno bolečino oviti v skrivnost uspeha. Dovolj natančno, kronološko sledi izkušnji, njihovemu (različnemu?) načinu odkrivanja te skrivnosti, in, zakaj ne, za marsikoga tudi njenemu izogibanju. Prav nenehno soočanje ljubezni in smrti je resnična energija življenja, njegova sol in sladkor.

Nejc Zaplotnik, Tomaž Humar, Tomo Česen, Marko Prezelj, Silvo Karo in Andrej Štremfelj so osrednje figure pripovedi. Prvi trije svoje gorniške knjige že imajo. Ostali svoje lastne, osebnoizpovedne navdušujoče pripovedi še oblikujejo (vsaj upam, da je tako). Morda tudi zato, ker so še vsi aktivni v gorah, v vseh še gori strast ali – kot je na več mestih napisala Bernadette McDonald – obsedenost.

Knjiga Alpski bojevniki nam pokaže ogledalo: da lepih stvari kratko malo ne znamo vračati, da imamo s tem številni težave in da mnogi s tega sveta odidemo, ne da bi razumeli ta del sebe. Čarobnost življenja mora priti od znotraj. Od družbenega sistema, v katerem živimo, od družine, v katero se rodimo, od dejanja, v katero vlagamo sebe. In od knjig, ki jih beremo.

Samo to? Samo to!

V odličnem prevodu Gorazda Pipenbaherja (njegovega imena ni na platnici knjige) ter v 200 podobah barvnih in črno-belih fotografij bo knjiga nedvomno potešila tuje bralstvo (verjetno podobno, kot je bila meni všeč poljska epopeja). Zlasti tistim, ki ne poznajo enciklopedične angleške različice Slovencev v Himalaji (2013) ali slovensko-angleške knjige Slovensko planinstvo (2011, 2015), ki je bila izdana ob 120. obletnici SPD/PZS z namenom, da zlasti tujo znanstveno, strokovno in splošno gorniško javnost vpelje v slovensko zgodbo, ki se dotika tudi svetovnih razsežnosti.

Knjiga, ki ne pusti nobenega, predvsem pa ne dražečega nemira.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

RODOVITNOST KAMNA

Avgust 21st, 2016 by Borut Peršolja

Otok Krk leži na severu Jadrana v Kvarnerskem zalivu. Krk, Insula Aurea/Zlati otok, je po površini drugi največji hrvaški otok (405,22 km²). Dolga leta je veljal za največjega, vendar so zadnja geodetska merjenja pokazala, da je otok Cres nekoliko večji (405,70 km²). S celino je Krk od leta 1980 povezan s Krškim mostom (bivši Titov most).


V bronasti dobi se je začela predelava mleka v sir, zato se je povečalo število glav živine, verjetno pa se je okrepil tudi proces krčenja gozdov na račun pašnikov za živino. To je obdobje velikih sprememb tudi na otoku Krku. (Fotografija: Borut Peršolja)


Na poti na Obzovo (568 m), najvišji Krški vrh. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kamnito površje prebadajo posameznimi grmički in lepo izoblikovane zatrepne grape. V zavetju burje je zraslo višje rastje, ki pa sega samo do obritega roba. (Fotografija: Borut Peršolja)


Delane vrtače kot rezultat preživetja prebivalstva s tistim, kar je imelo. Večina delanih vrtač se žal pod težo časa in neuporabe podira. (Fotografija: Borut Peršolja)

Osrednji del otoka je zgrajen iz apnenca, apnenčaste breče in dolomita spodnje kredne starosti, na katere je čez prehodno območje dolomitnih breč naložen karbonatni kompleks zgornje kredne starosti, ki je sestavljen iz menjave apnenca, dolomita in rudistnega apnenca.


Kam le je odšla vsa prst – ponekod pol metra, marsikje tudi meter debela – ki je zalivala in povezovala kamnite bloke? (Fotografija: Borut Peršolja)


Na otoku so razširjene grobozrnate breče eocenske/oligocenske starosti, ki so nastale med orogenetskim gubanjem po odlaganju fliša. (Fotografija: Borut Peršolja)


Na vrhu smo. Na vrhu česa? (Fotografija: Borut Peršolja)

Kraške kali označujejo biološka produktivnost, nenavadno bogata biotsko raznovrstnost in pokrajinska pestrost, zapleteni biogeokemijskimi cikli in prepleteno kroženje snovi. Kali po definiciji spadajo v mala močvirja. V varstveni biologiji jih označujemo kot vmesne habitate, saj prek njih živi svet medsebojno komunicira ter povezuje svoje bolj ali manj izolirane ter ločene populacije ali išče prehranjevališča ob selitvah. Vsi večji in pomembnejši kali (teh je po nekaterih podatkih kar 317) na z naravno dediščino bogatem Zlatem otoku so predvideni za zaščito kot območja naravnih vrednot.


Kali predstavljajo estetsko nenavadno lepo prvino pokrajine. Njihova pravilna krožna struktura pritegne našo pozornost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ledeniško obrušene skale (eratični bloki) govorijo o obdobju, ko je bila morska gladina nižja vsaj za sto metrov, kot je danes. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sedimentološka raziskovanja – zlasti prisotnost moren (na primer doktorsko delo Ljerke Marjanac iz leta 2012 z naslovom PLEISTOCENE GLACIAL AND PERIGLACIAL SEDIMENTS OF KVARNER, NORTHERN DALMATIA AND SOUTHERN VELEBIT Mt. – EVIDENCE OF DINARIC GLACIATION) dokazujejo Dinarsko poledenitev na širokem območju, ki vključuje otoke Krk, Rab in Pag, velik del severne Dalmacije in celoten Velebitski kanal. Sledi nakazujejo najmanj tri faze napredovanja in umikanja ledu. Radiometrična datiranja sedimentov nakazujejo srednjo pleistocensko starost.


Pobočja, stroka jih v novejšem času imenuje tudi kama-terasa, so vzpetine nepravilnih oblik, ki so nastale iz fluvioglacialnega gradiva odloženega na ledenik ali obenj. (Fotografija: Borut Peršolja)


Reklama za lego kocke (iz danske fraze ”leg godt”, kar v prevodu pomeni ”igraj se dobro”). (Fotografija: Borut Peršolja)


Baščanska Draga: geomorfološki učbenik od A do Ž. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kljubovanje? Uživanje? Izstopanje? (Fotografija: Borut Peršolja)

Otok Krk ima 210,3 km obale. Od tega je 190 km kamnite (90,3 %), 5,4 km debelozrnate (2,6 %), 2,5 km peščene (1,2 %), 1 km močvirne (0,5 %) in 11,4 km umetne (5,4 %). V obalnem pasu prevladujejo karbonatna pobočja, ki jih razrezujejo številne hudourniške grape. Usedline, ki sestavljajo plaže, so zato večinoma debelozrnate. Med kamninami prevladujejo:
– karbonatne kamnine (apnenec, dolomitizirani apnenec in kalcitno–dolomitna breča),
– fliš,
– nanosi in
– drobirske ter peščene plaže.


Za mnoge eden lepših del Jadrana. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kdo varuje koga? Razmršenost frizure ni modna muha, temveč stalnica. (Fotografija: Borut Peršolja)


Kakor v gorah, tako v dolini. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

VODA NI SAMO MODRA

Avgust 17th, 2016 by Borut Peršolja

Ob že objavljenem izrezu barvnega vzdušja otoka Prvić se tokrat podajamo v jugozahodni del barvnega kroga. Od vijolične proti turkizni, z vsemi vmesnimi koraki.


Bela. Zelena. Modra. Siva. Oranžna. Je sploh pomembna posamezna kapljica ali samo voda kot celota? (Fotografija: Borut Peršolja)


Burja nanaša in odnaša zmuzljive, a še kako zapomljive odtenke. (Fotografija: Borut Peršolja)


Bela se skriva povsod. Najlažje pridemo do nje z mešanjem in pljuskanjem. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sivina, ki je odlična za osvetljevanje morskega dne in radoživo potapljanje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mimikrija Tijata s Tijatom. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ugašanje dneva in prižiganje noči. Rjava, ki te ljubim sončno. (Fotografija: Borut Peršolja)


Usklajenost pričakovanj prihoda in čarobnosti odhoda. Pri ljudeh in naravi. (Fotografija: Borut Peršolja)


Spokojnost. Utrujenost. Pričakovanje. (Fotografija: Borut Peršolja)


Dobra mera ali do roba. Kje se začne kič? (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

POVRŠJE

Avgust 15th, 2016 by Borut Peršolja


(Fotografija: Borut Peršolja)

Gledava se.
Polglasno govori tako,
kot da že dolgo
ni imelo stika s podplatom.

Samo z njim molčim
ko si nadenem kapo,
zaprem nahrbtnik
utrem pot in hodim.

Ko se vzpenjam,
me spodbuja
s svojo nagubano oporo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Ko se spuščam,
zadržuje dih razpok
v senci oblačnega nepridiprava.

Ne smem biti površen,
vem, kje kraljuje razkošen stop,
vem, kje razmajano čaka,
da nanj odložim preveč odgovornosti.

Naj nanj naložim karkoli,
samo da začutim živ odriv.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Veliko površja je,
ki diha z mano in drugimi,
in drži pesti za lep razgled.

Veliko površja je,
ki ne sporoča nič.
Je tam samo zato, da je?

Ko se spuščam v dolino
in dovolim mislim,
da veselo švigajo,
preizkušam površje še za druge.

Novi koraki prihajajo.


(Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

PODNEBJE, KI GA NOČE BITI …

Avgust 13th, 2016 by Borut Peršolja

Naomi Klein:
To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju

Ljubljana 2015: Mladinska knjiga, prevod: Polona Martelj, 666 strani, ISBN 978-961-01-3760-3, cena: 37,96 €

Knjigo sem si izposodil v knjižnici.

***

Očitno se je marsikaj zarotilo proti kapitalizmu (ali samo proti neoliberalizmu?). Celo podnebje. Tematika podnebnih sprememb je kot nalašč ustvarjena za t. i. neodvisno, raziskovalno pisanje, saj je v izhodišče postavljena dilema: ali sedimo pri mizi ali pa smo na jedilniku. Meni se – že od geografsko-študentskih let dalje – zdi, da smo vsi skupaj na meniju. Včasih kot glavna jed, včasih se najdemo med sladicami. Vedno pa tudi med ostanki (»i onako bi svinjama bacali.«).

Seveda pa je v to=podnebne spremembe treba verjeti. Brez tega – še zlasti pa ne v Sloveniji (in v tem smo zelo podobni ZDA) – ne gre. Žal.


Kaj je o podnebnih spremembah 6. 11. 2012 rekel Donald Trump.

Obsežna knjiga*, ki je izšla leta 2014, v odličnem slovenskem prevodu pa jeseni 2015, je razdeljena na tri glavne dele: Slabo izbran trenutek, Praznoverje in Začeti kljub vsemu, sledita pa še Epilog in obsežne Opombe. Kleinova opiše zgodovino zavedanja problematike podnebnih sprememb, vse od njene prve omembe. (Šel sem brati tudi originalni vir, dostopen na spletu. Če se ne motim, mi je o njem leta 2003 pravil že argentinsko/slovenski glaciolog Peter Skvarča.) V drugem delu našteje (vsa) dosedanja neustrezna iskanja rešitev, v zadnjem pa predstavi predloge rešitev.

Knjiga To vse spremeni v enaki meri kot o podnebnih spremembah govori tudi o psihologiji zanikanja. Zdi se, da tovrstno obnašanje postaja prevladujoči trend – v družini, v službi, v prostočasnem društvenem udejstvovanju …

Naomi Klein (1970), »četudi marsikje kultna zvezda«, kot osrednjega akterja zgodbe postavlja kapitalizem, ki ga utelešajo multinacionalke, ne pa množic, ki ga podpiramo, ko uživamo njegove privilegije. Njeno – s številnimi in kar se mene tiče prepričljivimi argumenti podprto – delo ostaja v okvirih utemeljene in simpatično zgovorne kritike, ki pa ves čas, stalno in neprekinjeno meri le v eno tarčo.

Ne jemlješ in jemlješ in jemlješ. In ne porabljaš, porabljaš in porabljaš. Vzameš to, kar potrebuješ, nato pa vrneš v zemljo. Tako preprosto je to. A res?

Naomi Klein je bojno knjigo spremenila v svetovni atlas zgodb iz različnih pokrajin, različnih družbenih sistemov ter različnih skupin ljudi, ki se vsi borijo proti nekomu na svoj lasten način. Zgodbe o brezobzirnem nakupovanju zemljišč – virov pitne vode, o krinkah z vlaganjem v zeleno tehnologijo visoko tehnoloških podjetij ter navidezno drznih posameznikov, o čudaško spornem trgovanju z emisijami ter absurdnih domislicah reševanja nakopičenih težav z geoinženiringom so … Poučne? Zgovorne? Navdihujoče?

Morda bi si celo upal trditi, da so optimistične. Ja, knjiga To vse spremeni je optimistična, saj kaže uresničljive (stran)poti vrenja, ki ga sicer še ne vidimo v celoti, vendar bo nedvomno obrnilo tok svetovne zgodovine. Ali bo tempo narekovala narava, ali človek, ta trenutek še ni jasno. Niti ni pomembno. Jasno pa je, da se je treba boriti. Treba se je učiti in treba se je prilagajati.

Slovenski predgovor h knjigi je napisal dr. Luka Omladič, ki bi v Platonovi vladi zasedal položaj ministra za okolje. Slovenski prispevek se vrti okrog gospodarske rasti in dobička. Vse skupaj pa je v domačijski senci TEŠ6, ki bi – 2° C navkljub – koristila tudi Triglavskemu ledeniku.

Kar ne morem verjeti, da je minilo že več kot dvajset let, od kar je izšla Umanoterina knjiga Agenda 21 za Slovenijo (1995). Da, gre za isto zgodbo, povedano na drug način. S tem, da je minilo dvajset let, v katerih smo vsi skupaj naredili premalo.

Skrajni čas za uvid in akcijo.

***

* Knjiga ima 666 strani. Zgolj slučaj? Število 666 je ime zveri s sedmimi glavami in desetimi rogovi, ki se dviga iz morja. (Razodetje 13:1, 17, 18) Ta zver predstavlja svetovni politični sistem, ki vlada »vsakemu rodu, ljudstvu, jeziku in narodu«. (Razodetje 13:7) Ime 666 se nanaša na politični sistem, ki v Božjih očeh velja za pravo polomijo.

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

  • Share/Bookmark

NAKLADA IN GORSKE NESREČE

Avgust 12th, 2016 by Borut Peršolja

Marko Marinko končuje študij sociologije kulture z diplomskim delom na temo novinarskih žanrov z naslovom Poročanje o nesrečah v gorah. Poslal mi je prošnjo za sodelovanje ter vprašalnik, ki ga z njegovim dovoljenjem poobjavljam skupaj z mojimi odgovori.

***
1. Kakšen način poročanja oziroma katere novinarske žanre ocenjujete kot naj primernejše za obravnavo nesreč v gorah? Kateri žanri, ki se uporabljajo v medijih, se vam ne zdijo primerni in zakaj? Zakaj ste takšnega mnenja?

Prednost bi dal interpretativnim zvrstem, pred informativnimi (če upoštevam členitev dr. Mance Košir). Ker pa brez informativnih ne gre, dajem prednost poročevalski pred vestičarsko zvrstjo. Vsekakor se mi zdi, da je sedanje povzemanje obvestil (in ne novic!) – zdi se, da večinoma kar po biltenu Uprave za zaščito in reševanje oz. portalu SPIN – z vsemi stvarnimi in pravopisnimi napakami vred, popolnoma neprimerno.


Večina nesreč v gorah se začne v dolini. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. Kako sami vrednotite novinarsko delo v tem pogledu? Kako v tem pogledu vrednotite dnevni tisk in internetne strani (npr. Delo inp.) in kako medije namenjeni širši zainteresirani javnosti (Planinski vestnik)?

Kakšne posebne razlike med različnimi medijskimi hišami (splet, časopisi, radio, TV …) ne opazim. Skupna značilnost praktično vseh je, da v Sloveniji nimamo novinarjev, ki bi (novinarsko) strokovno relevantno poročali o nesrečah v gorah. Žal to velja tudi za Planinski vestnik, ki – kot mesečnik (!?) – prevečkrat ostaja na površini (že) povedanega.


Vrh, ki ga ni brez korenin in debla. (Fotografija: Borut Peršolja)

3. Ali so načini ozaveščanja in edukativna raven ob tovrstnem poročanju pri nas na primernem nivoju? Kaj bi bilo potrebo izboljšati?

Ker nisem novinar, ne poznam celote njihovega delovanja. Zdi pa se mi, da je v ospredju predvsem želja hitro, hitreje, najhitreje informirati javnost o nekem dogodku v gorah in to na način, ki smo ga spoznali že pred drugo svetovno vojno. Takrat so (po nesreči Karla Tauzherja v severni steni Turske gore* mladega Petriča na grebenu Križ–Skuta) časopisni mediji (!) na primer Turistovski klub Skala preimenovali v TKS – trapasti klub samomorilcev.

O vzgojnem, učečem se pomenu novinarskih poročil nimam posebnega mnenja, saj nisem prepričan, da je to (resnična) naloga medijev. To je predvsem naloga civilne družbe (= planinske organizacije), šolskega sistema in družinskega gorništva.


Tenčica, ki zakriva pravo podobo gora. (Fotografija: Borut Peršolja)

Vzgojni vidik pa vsako leto predvidljivo vedno pride na dan v poročilih z novinarskih konferenc pred poletno sezono (grem stavit, da bo to v naslednjih 14 dneh … (Opomba: vprašalnik sem izpolnjeval junija letos)) in ob obilnem sneženju (povečana nevarnost snežnih plazov). Takrat se delijo univerzalni nasveti kar povprek, čeprav je danes motivov za obiskovanje gora neprimerno več kot nekoč in generalne zapovedi (na primer o obvezni rabi gojzarjev) niti približno ne zaležejo več.

Stanje najbolje ponazori dilema: je »boljša« novinarska novica, ko se je deset gorskih reševalcev trudilo z enim ponesrečencem ali novica, ko en vodnik Planinske zveze Slovenije kot prostovoljec ves dan preživi v gorah z desetimi otroci, mladostniki in mladimi in jih usposablja za varnejše gibanje v gorah?


Poti ni? Pot je! (Fotografija: Borut Peršolja)

4. Je etika dovolj prisotna v poročanju, ko gre za tako specifično temo informiranja javnosti?

Verjetno je tu pomembna temeljna ločnica: če gre za popolnoma nakladni medij (ki »naklada« v polnem pomenu te besede in se hrani ter preživlja s totalno (raz)prodajo na trgu) ali pa za medij recimo »nacionalnega« tipa, ki ob delu spoštuje osnovne standarde novinarskega in javnega dela. Pri prvem tipu medijev etika vsekakor ni v ospredju. Pri drugem tipu medijev pa gre pogosto za splošno nerazgledanost, ki zato zahaja v stereotipnosti tipa »gore kot kraljestvo svobode«.


Nasmeh, ki izginja. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zelo sem kritičen tudi do sprotnega, vestičnega pisanja neposredno vpletenih akterjev, večinoma samih gorskih reševalcev. Lep primer neustrezne prakse so številne »aktualne« novice na spletiščih postaj GRS. Od GRS pričakujem strokovnost “odnosov z javnostmi”, predvsem pa objektiven podatkovnik v skladu z gorniško doktrino oz. odgovore na vprašanja: KRAJ in ČAS nesreče, STANJE ponesrečenca, KJE je, KAKO je poškodovan in KDO je (slednje lahko izključuje osebne podatke, ne izključuje pa njegove zvrstnosti, gorniške usposobljenosti, izkušenosti …). Od GRS pričakujem strokovno, objektivno analizo dogodka, ki je namenjena pravi preventivi, ne pa zgolj polnjenju medijskih novic. Vendar je to samo izjema, ne pa pravilo.


Oglati robovi, mehki pogledi. (Fotografija: Borut Peršolja)

5. Na vašem blogu sem zasledil navodila za odgovorno medijsko poročanje o nesrečah v gorah. Predvidevam, da ste vi avtor teh navodil?

Da, jaz sem v celoti avtor tega besedila.

6. Na kakšen način ste prišli do takšnih zaključkov oziroma kako se izbrali poante, ki jih sporočajo? So bila takšna navodila tudi kakšna vodila za kakšen pravilnik, kodeks oziroma kam bi jih aplicirali sami?

Vodila so nastala kot del projekta Nacionalnega programa varnosti v gorah, ki ga sam pripravljam že nekaj let (in za katerega ne Planinska zveza Slovenije, ne Gorska reševalna služba Slovenije ne kažeta niti kančka zanimanja). Če boste vodila prebrali pozorno, boste na koncu našli tudi posvetilo. Slavkova smrt v gorah – in sprotno opazovanje medijskega poročanja o njegovi tragediji – je bila neposredni povod za mojo objavo.


Sladko, ki ni vedno sladko. (Fotografija: Borut Peršolja)

Sicer pa sem nekaj let shranjeval članke, do katerih sem prišel naključno (žal člankov nisem zbiral sistematično v vseh dosegljivih medijih) in sem sproti analiziral, kaj se dogaja.

Vodila so zato nekakšno ogledalo, odgovor na dejansko prakso, videno in prebrano v slovenskih medijih.

Vodil nikoli nisem želel preliti v nek pravilnik ali kodeks. Sem pa občasno poslal povezavo do besedila posameznim novinarjem ob njihovih člankih o nesrečah v gorah. Vendar niti v enem primeru nisem dobil nobenega odziva, prav tako pa kasneje nisem ugotovil kakršnegakoli upoštevanja ali spremembe piščevega odnosa – po prebranih vodilih.

Očitno smo v gorah res radi sami. Žal, tudi takrat, ko v gorah umremo.”

***

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.

* Na napako me je po objavi opozoril Peter Mikša.

  • Share/Bookmark