ZBORNIK, KI GA NI

November 11th, 2018 by Borut Peršolja

Med vrednotami slovenskega gorništva je tudi zavedanje vloge otrok, mladostnikov in mladih pri doseganju ključnih ciljev gorniškega usposabljanja. Izsledki različnih raziskav potrjujejo, da je prvo obdobje šolanja najprimernejše za učenje bolj zapletenih gibalnih vzorcev, saj otroci zaradi nekoliko upočasnjene telesne rasti, intenzivne rasti mišic in stopnje razvitosti koordinacije gibanja najlažje osvojijo tehnično bolj zapletena gibanja in napredujejo v razvoju gibalnih sposobnosti.

Ob koncu prehojene uvajalne poti gorniškega usposabljanja tako mladostniki dosežejo raven samostojnega varnejšega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Slednje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na gorniške izkušnje, znanje, opremo in pripravljenostjo kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave.


Življenje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Za kakovostno delo z otroki in mladostniki bi rabili celovit vpogled v gorniško dogajanje. Potrebovali bi zbornik vsebin, ki jih navajam spodaj. Z načrtnim usmerjanjem v okviru raziskovalne skupine PZS bi v nekaj letih z lahkoto prišli do večine teh vsebin. Vendar …

***

Razvoj gibalnih sposobnosti otrok za izvedbo gorniške dejavnosti različnih starostnih skupin otrok in mladostnikov (moč, motorična hitrost, koordinacija gibanja, gibljivost, ravnotežje, preciznost, vzdržljivost)

Prilagojena gorniška dejavnost za otroke in mladostnike za različnimi oblikami invalidnostmi in motnjami v razvoju

Gorništvo kot vir medpredmetnih povezav

Sodelovanje vodnika Planinske zveze Slovenije in športnega pedagoga

Vsebinski, organizacijski in finančni vidiki izvedbe športnih dni z gorniško vsebino


Učenje lahko vzbuja ugodje in krepi zanimanje. (Fotografija: Borut Peršolja)

Gorniška šola v naravi

Preverjanje in ocenjevanje znanja gorniških vsebin pri športni vzgoji v devetletni osnovni šoli

Merila za zunanje preverjanje znanja gorniških vsebin po triadah

Standardi znanja gorništva v osnovni šoli

Izbirni predmet gorništvo

Fair play v gorništvu

Izvajanje gorniških vsebin med šolskimi počitnicami

Seminarji za mentorje planinskih skupin

Kakovost v gorništvu

Normativi za vodenje otrok in mladostnikov v gorah

Stališča učiteljev in pedagoških strokovnjakov do gorništva


Usposabljanje je vseživljenjski proces. (Fotografija Borut Peršolja).

***

Več v:
Slovenska šola gorništva

  • Share/Bookmark

SOTESKA PASICA: EDEN OD ŠTEVILNIH ZAČETKOV EVROPE

November 9th, 2018 by Borut Peršolja

(Vse fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

DOLGOHOD

November 8th, 2018 by Borut Peršolja

Jakob J. Kenda:
Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike

Ljubljana 2018: ISPO d. o. o., 260 strani, ISBN: 978-961-288-707-0, cena: 27 €

Knjigo sem kupil.

O hoji je bilo povedano že vse. Skupaj z govorjenjem sta najstarejši zavestni dejavnosti, ki sta nas sooblikovali v ljudi. Hojo se da študirati, ker ima svojo filozofijo. Vendar tudi brez nje – filozofije hoje namreč – ljudje dobro shajamo, dokler smo zdravi. Hoja je grižljaj kruha, požirek pitne vode, odprta pokrajina. Ali kot pravi Gros (2017, 11): »Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja. Tako smo zgolj zver na dveh nogah, ki pač napreduje, zgolj čista sila med veličastnimi drevesi, zgolj krik

Tudi o gorništvu je bilo doma in po svetu veliko povedanega, napisanega, posnetega. Še prej pa – seveda, doživetega, prehojenega, preplezanega, presmučanega. Tudi v domačijski gorniški ustvarjalnici se najdejo priporočilni viri, ki domiselno in osmišljeno osvetljujejo dejavnosti ljudi, ki temeljijo na hoji. Zato obstajajo različni (a še vedno osebni) seznami, lestvice člankov, knjig, referenčnih virov, na katere se človek zanaša in po katerih seže, ko želi ubesediti že zdavnaj povedano, videno in doživeto.

Knjiga Jakoba Kende nedvomno že sodi mednje. Po mojem mnenju se bo v sozvočju s časom uvrstila na sam vrh tovrstne literature.

Gros izkušenjsko in prepričljivo pravi: “Ko se odpravimo na dolgo peš pot, se zgodi nekaj posebnega: povsem se spremeni naše dojemanje časa, izostrijo se vsa čutila in telo postane bolj pozorno do svoje okolice. Hoja je idealno stanje, ki združuje misli, telo in pokrajino. Ti trije sicer ločeni elementi pri hoji komunicirajo med sabo. Ko hodimo, se zelo zavedamo, da smo v svojem telesu in pokrajini, ki je zato naša.”

Besedilo Kende, ki je v enem premišljenem zamahu prehodil 3500 kilometrov Apalaške poti, izjemno berljivo potrjuje zapisano. Spomni nas, podobno kot pri Rousseauju, na številne izkušnje hoje. Tako tiste ob zaspani zori, kot tiste polno razpoložene opoldanske in prijetno utrujene ob večerni zarji. Prepletajo se mladostniški izzivi, polni vznesenosti in gorečnosti, dolgi, meditativni odseki zrelih let in časi samotnih, mračnih sprehodov, ko se izkušnje prevešajo v modrost. To, kar je Kendi prinesla hoja, je vzel za svoje in med hojo učinkovito shranjeval barvita čustva in sončne spomine na doživeto.

»Naše telo se zna braniti bolečine, ki gre z roko v roki s fizično dejavnostjo. Že pri nekoliko daljšem sprehodu se sprostita v telo beta endorfin, ki je opiat, in anandamid, ki je kanabinoid. Od tod tista znana poetizacija, da se duša že ob krajšem pohodu dvigne nad telo. Jasno, da se, saj je zadeta.« (stran 154)

Kendovo pisanje je zato eden od ključnih dokazov evolucije. Naj pojasnim: ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj – ljudje, rastline, živali in pokrajina – preživeli intenziven proces naravne selekcije, zaradi prednosti za preživetje, in uspešno reprodukcijo, ki je zato pač nujna. Iz Darwinove evolucijske teorije izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. Pokrajinska etika, katere najučinkovitejši predstavnik je hoja, ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja. Zgodba štirimesečnega ameriškega življenja v družbi nahrbtnika vse to natančno (in zdi se, da tudi dovolj iskreno) izrisuje.

Knjiga ne sodi med herojska dela, kakršna smo bili navajeni na primer pri začetnih himalajskih epopejah. Je prej pregleden zemljevid odnosov, značajev, življenjskih zgodb dolgohodca in ljudi, ki so se po naključju znašli v obzorju poti. Bralec ali bralka, ki bo za 260 strani dolgo hojo potreboval/a tri lepo izpolnjene večere (na nekaj let podlage v hoji!), bo ob branju užival, hkrati pa z lahkoto ohranil zdravo skepso ali kot pravi De Botoon v Umetnosti potovanja (2003, 198) (5), »da je vsaka realistična slika izbor tistih prvin resničnosti, ki bi jih opazovalec rad poudaril.« Odličnosti knjigi v bran se zato upravičeno postavlja vprašanje, zakaj ji je Planinski vestnik namenil praktično odzadenjske strani (Planinski vestnik 10/2018, strani 64–68) in prav nič uredniško/komentatorske pozornosti.

»Potem se ulije. Ne pada. Ulije se in ne neha. Lije cele ure. Če nekaj minut ne lije, neha samo zato, da zajame sapo. Nato spet lije. Na poti ni skoraj nikogar. Dež vse odplakne. Tisti redki, ki jih srečam, imajo oči, kot bi bile narisane z vodenkami. Šarenice imajo sprane, prisegel bi, da vidim, kako jim barva z njih v nitih mezi z beločnice. V očeh se jim tudi vidi, da za njimi ni nikogar, da so pobegnili pred dežjem, nekam globoko, v temno izbo, v njej so s hrbtom naslonjeni na najbolj oddaljeno steno. S koleni, pokrčenimi k sebi, zrejo v temo, v kateri se proti njim počasi, vztrajno dviguje voda.« (stran 162)

Avtor iz slovenske šole gorništva uporabi vse najboljše – kakovostno pripravo, ustrezno osebno opremo, postopnost pri dosegi cilja, učinkovito sprotno vodljivost po neznanem površju. Vse to temeljno znanje, izkušnje in doma pridobljene veščine racionalno preplete z ameriškostjo: vso nujno opremo kupi čez lužo, saj je le-ta pri enaki ceni za polovico lažja, štirinajstim zveznim državam se odpre z instagram opazovanjem northbounaderjev (to so tisti, ki Apalaško pot jemljejo od juga proti severu), flip-floperjev (tisti, ki prvi del poti zmorejo od juga proti severu, zatem sledi prekinitev in drugi polčas poti od severa proti jugu) in številnih prigod posebnežev, da vsakodnevne komunikacije, ki preseneča s prijaznostjo in odprtostjo sodelujočih z vseh vetrov, niti ne omenjam.

V naslovu knjige omenjeni drugi del – in Amerike, prinaša vzporedno zgodbo spoznavanja ozadij nastanka Apalaške poti, spreminjanja vrednot ljudi, ki živijo v njenem vplivnem območju in reportažne zapise aktualnega dogajanja. Ti izleti delujejo kot razširjene točke Apalaške poti, zato z mirnim srcem lahko poudarim, da me ne mika, da bi se vse, kar se napleta okrog Apalaške poti, preselilo tudi v Evropo. Kenda s prstom pokaže, da z jezikom Amerike ne moremo razumeti duha Evrope, še manj si lahko na ta način pomagamo pri krepitvi turističnih tokov. Če in ko govorimo o evropskih peš poteh, je tudi v prihodnje potrebna natančna osamosvojitev od ameriškega jezikovnega modela.

»Vse pač raste eno prek drugega. Tako skoraj ni perspektive, s kateri bi lahko videl takšnega orjaka v celoti (drevo čuga v Georgii, opomba BP), perspektive, s katere bi dojel, kako orjaški je. Parkovna cesta pa je park. Njeni razgledi so nalašč zasukani tako, da nudijo najboljši, že kar slikarski pogled, tudi na rastje. In, presenetljivo, takšni pejsaži tudi nikdar niso vsiljivi: kar je postavljeno na ogled, bo opazil le dovolj pozoren človek.« (stran 174)

Knjigo odlikuje odličen popotni jezik, izjemen občutek za izostrene prvine v pokrajini, ki v praznem prostoru koraka puščajo sled, pa tudi za prijateljsko neposrednost, ko avtor odkrito prizna, da je posamezen odsek poti popolnoma brezvezen. Sanjajoč bralec, ki si želi prehoditi Aljaško, Pacifiško ali katerokoli drugo daljšo pot, bo v opisih našel dovolj vzpodbud za premik in uresničitev. To, da je Jakoba Kendo prepričala teorija, da lažje nosi težje breme na hrbtu, če ima manj teže na stopalih (privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu), je lahko tista iskra zavori, ki jo v sodobnem svetu hočeš/nočeš nosimo v sebi.

Treba je preprosto iti. In hoditi.

Knjiga, ki ostane v nas tudi ko jo nehamo brati.

  • Share/Bookmark

GOJZARSKO UGLAŠENI KORAKI

November 4th, 2018 by Borut Peršolja

(Objava ni sponzorirana.)

Spomladi sem – po (pre)dolgem odlašanju – kupil nove gojzarje. Stari gojzarji so že zdavnaj odslužili svoje, a negotovost povezana z nakupom novih, je bila očitno prezahtevna. Spoštovani pisec gorniških priročnikov Bine Mlač prepričljivo pravi, da je “nahrbtnik zapletena diferencialna enačba, ki jo tvorijo štirje med seboj soodvisni dejavniki: namenskost, oblika, prostornina in zmožnost prilagajanja obremenitev trupu”. Kako zapletena enačba pa so šele gojzarji, ve vsakdo, ki kolikor toliko resno hodi in pleza.


Zaloteni pri delu. (Fotografija: Borut Peršolja)

Po glavi se ti mota cel kup vprašanj, ki bodo vplivala na izbiro: izbrati gojzarje glede na prevladujočo obliko gibanja, ki se prilagaja zahtevnosti površja, ki jim ga boš namenil pobližje spoznati? Koliko upoštevati lastno izurjenost, obvladovanje hoje/plezanja in kateri časovni dolžini ture se bodo najbolj spočito prilegali? Kaj za noge, dodatno obtežene s težo nahrbtnika, pravzaprav predstavlja udobje? Je s strani proizvajalcev tako opevana vodotesnost res tako zelo, zelo pomembna? Kaj je dejansko dovolj ali pravilno velik gojzar (ob zavedanju, da ima 15 % ljudi najmanj za eno številko različni nogi)? Je ustrezna, dobra zaščita pred zunanjimi udarci povezana z usnjem ali sodobnimi materiali, ki v postopku izdelave ponujajo še številne ojačitve?

Napisano opozarja, da gre za precej kompleksno sliko, ki se je ne da strpati v enostavno zapoved, kot je tista (že davno preživeta), da so samo gojzarji edino ustrezno obuvalo za dejavnosti v gorah. Danes je motivov za obiskovanje gora neprimerno več kot nekoč, zato univerzalni nasvet – pa četudi ga izreče GRS veljak – niti približno ne zaleže več.

Komu torej zaupati pri izbiri – proizvajalcu, prodajalcu ali prohodalcu*?

***

Nakupu je sledilo obdobje uhojanja: sprva sem se z njimi nekajkrat podal na ravninsko, šest kilometrsko razdaljo od bloka, kjer živim, do sprehajalne poti ob Kamniški Bistrici. Trikrat sem se mudil tudi na domačijskem Šumberku, kjer poteka dva kilometra dolga in s 190 m relativne višinske razlike razgibana trim steza. Stopnjevanje postopnosti se je nadaljevalo na delu Domžalske poti in sicer od Domžal do Svete Trojice in nazaj ob Rači. Prvi koraki so prinesli naslednje ugotovitve: izrazita mehkoba, sicer zelo učinkovitega zavezovanja, občutiti je togost podplata (kar mojemu načinu hoje sicer ustreza), občasno – pri spustu – se je pojavljalo tiščanje na zunanjem delu desne noge.


Gojzarski pogled na prehojeno. (Fotografija: Borut Peršolja)

Maj je bil vremensko izjemno nestanoviten, zato sem v tedni dni namesto večdnevne ture lahko izpeljal več enodnevnih. Na eni izmed njih – 29. maja – sem se peš vračal iz Kamniške Bistrice v Domžale in se znašel sredi neurja, ki je zajelo center Kamnika z Mekinjami in Godičem. Premočenemu do kože so nepričakovani slapiči dežja, ki je povsem ušel z vajeti narave, gojzarje izdatno (in zdi se tudi uživaško) zalivali kar z vrha. Sušenje tako na hitro in brezpogojno zmehčane robustnosti je trajalo štiri dni. Dopoldne istega dne, pa sem gojzarje – v do takrat še čudovitem delu dneva – testiral v številnih izvirkih, izvirih in lagunah, ki obrobljajo Koželjevo pot. Ta zunanji test vodotesnosti so gojzarji prestali odlično, morda celo izvrstno.

Temu dogajanju je sledila prva resnejša tura in sicer na Konja. Iz Bele, čez Presedljaj, plezaje po grivi Konja in sestop mimo Mlakarjeve bajte, čez Dol, Kopišča in nazaj do kamnitega mostu. O kakršnemkoli tiščanju, žuljenju … niti sledu. Počutil sem se odlično, gojzarji so v celoti opravili svojo vlogo. Prepričala me je teorija, da lažje nosimo težje breme na hrbtu, če imamo manj teže na stopalih. Privarčevan kilogram teže na stopalih odtehta kar pet do osem kilogramov na hrbtu. Sem pa prvič opazil, da sem imel preznojene nogavice nad gležnji.


Zmorejo tudi brez gojzarjev. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Poglejmo, kako izbrani model predstavlja eden od prodajalcev:

Moški pohodni čevlji
Akcija -25%
157,49 € 209,99 €

TRANGO TRK LEATHER GTX

Blagovna znamka LA SPORTIVA
Masa (g/par) 1440
Membrana Gore-Tex® Performance Comfort
Notranji material Gore-Tex® Performance Comfort
Podplat Vibram®
Surovinska sestava (zunaj/notri/podplat) usnje/tekstil/drugi material
Za vrsto derez univerzalne
Zunanji material usnje, mikrofiber

Pohodniški čevlji so izdelani iz 1,6 mm debelega usnja z okrepitvami iz mikrofibra ter so odlični za hojo v hribih, gozdovih in izletih. So izredno udobni in nepremočljivi, podplat pa nudi stabilnost in odličen oprijem. Na prstih in peti je zaščita z gumo. Zunanji material je vodoodporno usnje z okrepitvami in zaščito z mikrofibra. Notranji material je Gore-Tex® Performance Comfort, ki dodatno zaščiti čevelj pred vodo in snegom. Sistem 3D Flex v predelu gležnja omogoča odlično stabilnost noge. V podplatu je MeMlex EVA pena za odlično blaženje in okrepitev iz poliuretana za dodatno torzijsko stabilnost in prožnost. Podplat je Vibram®, ki nudi odličen oprijem.


Ocenjevano sorodstvo. (vir: Polet)

***

Čez gležnje segajoči čevlji z rebrastim podplatom so sestavni del osebne opreme vsakega obiskovalca gora. Da so najpomembnejši del gorniške opreme, tudi ni dvoma. Zato je zanimivo, da nastaja dvom, kako jih poimenovati …

Med vzponi in spusti je treba misliti na stik s površjem. V komaj zaznavnem trenutku se izkaže, ali je v podplatu dovolj upora. In nato se v hipu na to stopalno zaupanje opre celotno telo, celotna preteklost in prihodnost, in sproži gibalno reakcijo, ki razveseljuje. Mehkoba gozdne ali travniške prsti boža stopalo, medtem ko ga makedam pretrdi, saj odzvanja kakor prazen boben in odpošilja pretres koraka skozi telo, medtem ko ga prst vpija in pije. Tako uglašeni koraki lomastijo po odpadlem listju, utrip srca pa narekuje godbo vdiha in izdiha.

Enobesedni gojzarji so edini navdih. In ne pohodni čevlji.


Na poti k novi hoji. (Fotografija: Borut Peršolja)

* prohodalec: oseba, ponavadi prijatelj, ki hodi v gore.

  • Share/Bookmark

NAPOLNIMO MUZEJ (2)

November 2nd, 2018 by Borut Peršolja

V Slovenski planinski muzej je – z zadnjo osebno dostavo – romalo več potencialnih muzejskih eksponatov:
- mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka,
- plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992,
- tri spominske diskete 3,5 za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999,
- dve spominski disketi 3,5 na katerih je še vedno shranjen del elektronskega arhiva Mladinske komisije PZS (v obdobju, ko sem jo vodil) in lik Cicibana planinca (v formatu jpg), ki je bil maja 1998 uporabljen za prilogo Cicibana in
- čelade iz Planinskega učnega središča Bavšica.

***

Mast za gojzarje oziroma usnje z imenom Jelka, proizvajalca Mitar Arsena (kot piše na pokrovčku), smo nekoč poznali vsi obiskovalci gora. Ko je za impregnacijo usnjenih gojzarjev zmanjkalo nesoljene živalske masti, kot stranskega proizvoda ob tradicionalnem vsakoletnem klanju prašičev, je prišla ta obrtniško izdelana mast kot naročena … Ko si kupil gojzarje Jaka, si to mast dobil zraven v paketu z zelenim nahrbtnikom. Čeprav je bila mast nevtralne barve, pa je v kombinaciji s povečini rjavimi gojzarji in dežno/snežno mokroto, sčasoma obarvala tudi volnene nogavice. Zadnji primerek masti v originalni embalaži, najden v kleti, je romal v muzej.


Mast za gojzarje Jelka. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Med darovanimi predmeti je tudi črna plastična ovojna mapa z nalepko Gorska reševalna služba PZS Podporni član 1992, ki sem jo uporabljal v pisarniškem poslovanju.


Ovojna mapa z nalepko Podporni član 1992. (Fotografija: Borut Peršolja)

Financiranje delovanja gorske reševalne službe v obdobju pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo sistemsko urejeno. Po zgledu Avstrije je bila leta 1989 uvedena nalepka Podporni član GRS. Pavle Šegula je v Planinskem vestniku napisal: »Uvedba kategorije podporni član GRS je najtesneje povezana s financiranjem Gorske reševalne službe (GRS). O tem povprečen planinec ne ve dosti, večina tistih, ki zahajajo v gore, pa ne veliko več — ali pa sploh ničesar. Večina ve le to, da posegi GRS prizadetih ne stanejo prebite pare; to pa je tudi vse.

Konec aprila letos (leta 1989, opomba BP) je KGRS izdala nalepke v obliki znaka, podobnega uradnemu znaku gorskega reševalca, vendar s pripisom podporni član in letnico veljavnosti. Nalepka je namenjena za pritrditev na osebno ali drugo vozilo, lahko pa jo prilepimo kamorkoli, pač po želji in okusu, vsekakor pa na vidno mesto, saj s tem izkažemo tudi svojo povezanost s svojo samozaščitno organizacijo, ki že od leta 1912 uspešno in nesebično opravlja svoje poslanstvo.

Sredstva, ki jih pridobe PGRS iz prispevkov podpornih članov GRS, so namenjena za nabavo in vzdrževanje tehnične, sanitetne in zaščitne opreme GRS. Na voljo so enotne nalepke, katerih cena bo v letošnji sezoni znašala za zasebnike 30.000 dinarjev, za podjetja, ustanove in druge pravne osebe pa 100.000 dinarjev. Podporni član ob nabavi dobi nalepko, po želji pa še potrdilo, če bi rad svoj izdatek uveljavil pri zahtevku za znižanje davčne osnove. Gorski reševalci po Sloveniji pričakujemo ugoden odziv, vsem podpornim članom GRS pa iskrena hvala v imenu vseh, ki bodo iz kakršnegakoli razloga potrebovali našo pomoč.«

Nalepke so se ohranile do danes. Donacija od posamezne nalepke, ki se jo lahko kupi v pisarni GRZS v Kranju, na društvih in postajah GRS in v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, v vrednosti 5 €, je namenjena delovanju Sklada Okrešelj.

***

Slovenskemu planinskemu muzeju sem predal tri spominske diskete velikosti 3,5 palca (8,8 cm) za namestitev programa iPD, verzija 1.0β, marec 1999.

Jana Racman, nekdanja vodja pisarne Planinske zveze Slovenije, se spomni, da so bili prvi pogovori o nastanku programov iPZS in iPD že v letu 1996. Izvedbeni elaborat se je začel pripravljati že kakšno leto ali dve prej. V startu je bilo v namestitev planinskim društvom posredovanih 46 programov iPD (sprva je program obstajal v Clipperju za DOS, kasneje je bila pripravljena tudi različica za Windowse), ki jih je pripravil Dragan Miklavčič (sicer nekdanji predsednik MK PZS) z ekipo podjetja Infrax. Racmanova ocenjuje, da je s programom delalo okoli 90 planinskih društev, ki so postopoma prehajala na računalniško obdelavo podatkov. Tudi Dragan Miklavčič se spominja, da je bil program še zelo dolgo v uporabi, »ker je ena gospa iz PD Mojstrana še ne toliko let nazaj klicala za podporo.« Tudi razširjena različica iPZS je bila na PZS še nedolgo nazaj v uporabi – vsaj za spremljanje odlikovancev. Program iPD smo s pridom uporabljali tudi v Planinskem društvu Domžale. Nameščenega sem imel na osebnem računalniku do konca mojega predsedniškega mandata, to je do februarja 2010.


Spominske diskete 3,5 program iPD. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zadnje obvestilo o posodobitvi programa je bilo v Obvestilih PZS objavljeno januarja 2007:

»12. 1. 2007

OBVESTILO VSEM UPORABNIKOM PROGRAMA iPD

Vsa PD obveščamo, da je bila narejena posodobitev programa iPD, zaradi spremembe valute in sicer iz SIT v EUR.

V spodnjih vrsticah je napisan potek izvedbe.
1. Najprej je potrebno narediti kopijo celotnega direktorija (PD) kjer se nahajajo podatki.
2. Poženete inštalacijo, ki se nahaja na http://transfer.infrax.si/pd/IPDEUR.exe
3. Izberite obstoječ direktorij, kjer so podatki.

V kolikor vam po inštalaciji program ne bi več deloval (možno je, da bo potrebno prilagoditi še strukturo baze), pošljite »zazipane« podatke (lahko brez *.exe datotek), na naslov podpora@infrax.si ali pokličite skrbnico programa ga. Alenko Štremfelj 05/37 34 184.

Vsa tista PD, ki pa ne uporabljate Interneta, pa prosim, da nam sporočite na PZS in vam bomo poslali disketo s podatki.«

***

CICIBAN PLANINEC je bil maja 1998 skupen projekt uredništva revije Ciciban, Zavoda za šport Slovenije in Planinske zveze Slovenije. Že po prvem sestanku se je prvotna zamisel o sodelovanju pri pripravi »zgolj« Cici Vesele šole ter Priloge za starše razširila kar na celostno predstavitev družinskega gorništva in še posebej CICIBANA PLANINCA.


Spominski disketi 3,5 z arhivom projekta. (Fotografija: Borut Peršolja)

CICI VESELA ŠOLA je s prikupno in vsebinsko polno ilustracijo Sama Jenčiča opozorila na pomen spoštovanja gora. Dario Cortese je zasnoval družinsko turo Cickovih tako, da so spoznali vse tiste občutke, ki gorništvu dajejo posebno vrednost: čisti napor ob vzponu na goro, draž raziskovanja in spoznavanja skrivnosti narave, domačnost in sproščenost ob prenočevanju v planinski koči ter doživljanje gora v spremstvu tistih, ki jih imamo najraje in jim zaupamo.

PRILOGA ZA STARŠE je bila bolj gostobesedna, saj je staršem ponudila številne poti do zamujenih priložnosti. Srečno v gorah je bil članek, ki je starše popeljal v svet organizirane gorniške dejavnosti pod okriljem planinskih društev ter Planinske zveze Slovenije. Poudarili smo, da je “cilj naše ture vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh je samo vmesni in ne končni cilj!”, kar bi nam utegnilo priti prav tudi kot življenjsko vodilo.

PLAKAT CICIBAN PLANINEC, s povabilom in sporočilom za aktivnosti v naravi, je v neverjetni nakladi 20.000 izvodov izdal in založil Zavod za šport Slovenije. Sponzorja plakata (Mestna občina Ljubljana ter Krka) sta se pridružila sporočilu, naj se najmlajši in njihovi starši, tako kot Cickovi, odpravijo v naravo, kjer naj uživajo, kar nam je dano in naj iz narave odnesejo le sproščene spomine. Plakati marsikje visijo še danes, videvam jih tako v planinskih kočah, kot v marsikaterem vrtcu in šoli.


(Fotografija: Borut Peršolja)


Cici planinec, ilustracija Samo Jenčič.

V četrtek, 14. maja 1998 je bil ob 11. uri v Tivoliju “tiskovni izlet”, kjer so nas obiskali otroci ter mentorice planinskih skupin iz vrtca Hans Christian Andersen iz Ljubljane. Na prijaznem snidenju smo novinarjem ter povabljenim gostom predstavili vse prej naštete aktivnosti in jih poprosili za predstavitev v medijih.

Projekt smo sooblikovali Nataša Bucik, Dario Cortese, Samo Jenčič, dr. Marjeta Kovač, Slavica Remškar in Borut Peršolja.


(Fotografiji: Borut Peršolja)

***

Še predno je bil leta 1999 dograjeno Planinsko učno središče Bavšica, smo v Mladinski komisiji PZS nakupili prvo kompletno tehnično opremo za vse, ki so v Bavšico hodili na gorniška usposabljanja. Oktobra 1996 je bil – na temelju analiz in dejanskih potreb za različne akcije – oblikovan seznam nujne osebne in skupne tehnične in druge opreme. Izhodišče za pripravo seznama je bilo število udeležencev in inštruktorjev: poleti 25 tečajnikov in 6 inštruktorjev, pozimi 20 tečajnikov in 5 inštruktorjev. Oprema je bila z denarjem PZS kupljena v naslednjih dveh letih.

Osebna tehnična oprema tečajnikov in inštruktorjev:
• 31 čelad
• 31 kompletnih plezalnih pasov
• 31 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 62 HMS vponk z matico (hruškaste vponke)
• 15 osmic

Tehnična oprema letnih tečajev:
• 7 plezalnih vrvi (10 mm, 50 m)
• 10 pomožnih vrvic (7 mm, 4–5 m)
• 20 klinov
• 7 plezalnih kladiv
• 15 bivak vreč za dve osebi
• 15 kompasov
• 15 krivinomerov
• 5 višinomerov

Čelade so bile v Planinskem učnem središču Bavšica v uporabi kar dvajset let in so jih šele leta 2017 izločili iz uporabe. Po obvestilu Jureta Brečka, gospodarja PUS Bavšica, da jih bodo zavrgli, sem jih nekaj prevzel in dostavil v muzej.

***

Več v:

ŠE JE PROSTOR

NAPOLNIMO MUZEJ

  • Share/Bookmark

AKCIJA? AKCIJA!

November 1st, 2018 by Borut Peršolja

National Geographic Slovenija je v letošnji junijski številki poročal o tem, kako plastika ogroža življenja živali in da pomeni tveganje za zdravje ljudi. Članek z naslovom Utapljamo se v plastiki je izjemno nazorno razgrnil problem, ki ga ne želimo videti. Od njene iznajdbe pred sto leti je plastika postala del vsakdanjega življenja. Toda vsako leto je v morju konča osem milijonov ton.


Naslovnica junijske številke National Geographic Slovenija.


Justin Hoffman/National Geographic

Kmalu po izidu številke smo reagirali tudi naročniki priljubljene revije, saj smo jo dotlej v nabiralnike dobivali ovite v plastiko. Uredništvo rumenega okvirja je moralo ukrepati in že naslednja številka je prišla zavita v papirnato kuverto.


Kot pravi pregovor: da se, če se hoče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Ja, edino kar šteje je akcija. Je naslednji na potezi Planinski vestnik?

***

Več:

AKCIJA JE EDINO, KAR ZALEŽE

  • Share/Bookmark

S KODEKSOM NAD KODEKS NARAVE

Oktober 30th, 2018 by Borut Peršolja

Pred mesecem dni (27. septembra 2018) je 27 sodelujočih slovenskih organizacij, ustanov in projektov (med njimi je tudi PZS – Pohodniška zveza Slovenije) predstavilo kodeks obnašanja v naravi v Sloveniji, ki so ga poimenovali Obisk v naravi.


Odprta ali priprta vrata?

Kodeks je »neke vrste dogovor med lastniki zemlje, vzgojnimi organizacijami, ki svoje dejavnosti izvajajo v naravi, ostalo civilno družbo in pristojnimi institucijami. Cilj kodeksa je bolje informirati obiskovalce narave ter turiste, kako se v Sloveniji obnašamo v naravi.«

Spomnimo:

slovensko gorništvo je po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva leta 1893 oblikovalo nenapisana pravila obnašanja v gorah. Po vzoru začetnikov in njihovih požrtvovalnih naslednikov – slovenski gornik »ljubi naravo, domovino in gore, ima nesebičen in požrtvovalen odnos do planinskih sotovarišev, je iskren borec za človeške vrednote, ceni bratsko sožitje med ljudmi in vse, kar je napredno in humano.« Skupščina Planinske zveze Slovenije je 2. junija 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev, ki ga je sestavil dr. Teodor Tominšek. Kodeks je postavil merila za presojo lastnega ravnanja in dosežkov.

Medtem so nastali še številni drugi kodeksi, ki bodisi veljajo v zavarovanih območjih, v posameznih pokrajinskih prvinah ali glede na namen obiskovalcev narave (glej spodaj).

Vsakdo mora prevzeti odgovornost za odločitve v vsakdanjem življenju. Vse posamezne odločitve se namreč seštevajo. Kodeksove usedline se nalagajo kot skladi kamninskih usedlin. Kaj nam sporočajo?

***

Kodeks Obisk v naravi je razdeljen na pet sklopov/poglavij: spoštovanje do narave, do sebe, do drugih, do lastnine in do lokalne skupnosti.

Spremno besedilo kodeksa Obisk v naravi govori o »zaslugi pripravljenosti lastnikov gozdov in kmetijskih zemljišč, da sprejmejo prost dostop obiskovalcev …«. Ta ocena zgodovinsko ni točna, o tem največ pove zgodovina razvoja Triglavskega narodnega parka. Lastniki zemljišč so bili ves čas proti (in so še danes), zgolj in samo zakonska zaščita je s prisilo uzakonila sedanje stanje, ki pa ga marsikdaj in marsikje skušajo izpodbijati. Znanih je kar nekaj primerov v sodobnosti, ko so morala planinska društva zapreti ali prestaviti dele starih planinskih poti, ker so (novodobni) lastniki po desetletjih nemotene uporabili onemogočili prost prehod.


Idila življenja, ki osrečuje.

Dokument/kodeks bi moral uvesti pojem souporaba narave. Čeprav so pri njem sodelovala tudi združenja lastnikov zemljišč, pa je kodeks naravnan zgolj na dolžnosti obiskovalcev, ne pa tudi na dolžnosti lastnikov. Zato bi bilo treba definirati tudi pojem skupnosti obiskovalcev narave, ki jo na eni strani sestavljamo (večinoma anonimni) posamezniki, na drugi strani pa vidna in organizirana (z zakonom celo opredeljena kot delujoča v javnem interesu) civilna družba.

• Pri smeteh bi bilo treba poudariti tudi njihovo ustrezno ter dosledno razvrščanje in ne zgolj odlaganje.
• Nikjer ni izpostavljena vloga vodnikov (različnih vrst; tudi glede na (ne)pridobitnost), tistih, ki v naravo vodimo skupine obiskovalcev. Naša vloga je izjemno velika in se začne že z premišljenim načrtovanjem obiska (časovnim, prostorskim, številčnim, organizacijskim …). Naj zgolj spomnim na preživeti pohod Sto žensk na Triglav …
• Posebej bi bilo treba poudariti pomen vzgoje in izobraževanja ter različnega usposabljanja. Zlasti v uradnem šolskem sistemu uveljavljenih oblik gostovanja otrok in mladostnikov v naravi (športni dnevi, šole v naravi , dnevi dejavnosti …) in aktivnih učečih oblik (izleti, tabori …) v okviru prostovoljskih organizacij (taborniki, skavti, gorniki …), katerih delež in pomen je v resnici neprecenljiv.
• Iz kodeksa ne izhaja, da narava prinaša tudi tveganje, pustolovščino. Tveganja ne moremo izključiti, lahko pa ga v veliki meri obvladujemo. O nesrečah v naravi s smrtnim izidom je treba medijsko poročati spoštljivo, zadržano in v luči narave ter odnosov, ki vladajo v njej. Sporočila »narava/strela je ubila …« so neprimerna.


Nahrbtnik je pa kje?

• Lastniki zemljišč bi se v kodeksu morali zavezati k opuščanju dejanj, posegov, ki začasno ali trajno zmanjšujejo doživljajsko in estetsko vrednost narave. O posegih bi bilo treba voditi stalen souporabniški dialog in to ne samo z upravnimi organi (na vseh ravneh in številnih področjih), ki praviloma nesnovnih potreb obiskovalcev v postopkih odločanja ne upoštevajo.
• O obisku narave bi bilo treba poročati pošteno in zadržano. Komercialna sporočila kot na primer narava kot kraljestvo svobode so neumestna.
• Spoznavam in uporabljam lokalna imena. Namesto lokalna (angleško local) bi moralo pisati krajevna, saj so le ta nastala z “opredeljevanjem pojma po imenu in imena po pojmu”. Za večino stvari, ki so ga obdajale, je izbral imena domačin – pastir, poljedelec, ki je po mnenju Badjure »natančen, zelo bistroumen opazovalec narave, obdarjen s tenkim čutom za izražanje raznovrstnih oblik in pisanosti površinske odeje našega sveta«.
• Kodeks ne vključuje zelo pereče problematike kulture sebkov oz. neznosnega, vsiljivega in za vsako ceno doseženega fotografiranja. Med poskusi stvaritve sebkov je iz leta v leto več nepotrebnih smrti – največkrat v vodi in pri padcih. “Killfi”, “ekstremni selfiji”, “smrti zaradi samovšečnosti” so postali odraz neodgovorne in vase zagledane popolne odtujenosti od narave.


Motorji ali avtomobili: kaj je večji problem, to je zdaj vprašanje.

• Nujno bi bilo treba v kodeks vpeljati zagovorništvo narave; etika narave ima za to obliko že dlje časa na voljo ustrezne idejne, teoretične in praktične rešitve.
• Kodeks je v celoti zaobšel problematiko bivakiranja in prenočevanja v naravi zaradi preživetja, vzgoje in izobraževanja/usposabljanja in raziskovanja (pobuda temno nebo, ki opozarja na problem svetlobnega onesnaževanja in njegov negativen vpliv na astronomska opazovanja, zdravje ljudi in okolje nasploh).

Ne glede na veliko število sodelujočih organizacij, ki jim ni mogoče očitati kompetenc, pa je očitno, da so razen tega, da so nekatere pustile nesorazmerno močno sled v besedilu, delovale premalo vključujoče, celostno in aktualno/sodobno.


Obisk v naravi.

***

Kako v kodeksu kljub vsemu prepoznati dobre namene in pomagati, da bo kodeks Obisk v naravi s papirja, ki prenese vse, zaživel v vsej vsebini?

Gre za vsebinske pogoje, kriterije in merila »pravnosti«, med katerimi sta na prvem mestu moralna utemeljenost prava in pravičnost. Predvsem pa ne pozabimo koncepta vladavine prava, o katerem dr. Andraž Teršek pravi:
»Vladavina prava je predvsem vladavina vsebine, ki že v izhodišču pritiče pravu kot konceptu in kot mehanizmu za urejanje skupnega življenja ljudi v družbi. To je vsebina, ki pravo določa, ki pogojuje njegovo zavezujočo moč (ga dela legitimnega ali upravičenega) in ki jo pravo zato mora vsebovati in uresničevati – če želi ostati pravo in legitimno zahtevati poslušnost. Ta vsebina je tisto, kar pravu preprečuje, da bi delovalo kot gola tehnika gospodovanja

***

Več v:

Devet planinskih

Gozdni bonton 1 2

Bonton Triglavskega narodnega parka

Bonton narava

Bonton gore

Bonton kamnine

Častni kodeks slovenskih planincev

Počasi o kodeksu

  • Share/Bookmark

ALJAŽEVI SKRBI ZA VARNOST V GORAH BI MORALI SLEDITI

Oktober 29th, 2018 by Borut Peršolja

(Novinar Večera Aleš Kocjan je pripravil pogovor z mano. Pogovor, ki je bil objavljen v časopisu Večer v ponedeljek, 29. okrobra 2018, poobjavljam z dovoljenjem.)

Gornik, inštruktor planinske vzgoje in magister geografskih znanosti Borut Peršolja govori o okoljskih, varnostnih in drugih vidikih, ki jih v gorah zanemarjamo, in o škodi, ki jo z vnašanjem dolinskih navad v visokogorje povzročamo kraljestvu svobode.

Kakšno visokogorje zapuščamo po še eni, verjetno rekordni gorniški sezoni v slovenskih Alpah?

“Število obiskovalcev slovenskih gora se iz leto v leto povečuje. Natančnih podatkov, koliko je vsako leto obiskovalcev, ni. Ocena izhaja iz stare raziskave slovenskega javnega mnenja, v kateri so Slovence vprašali, koliko ljudi hodi v hribe, in takrat se je izkazalo, da zahaja v hribe 15,7 odstotka prebivalstva. Če ta delež preračunamo v absolutno število, ugotovimo, da približno 325 tisoč ljudi redno hodi v hribe. V zadnjih letih pa se je ob pomoči turističnih pohodniških pobud ta obisk še bistveno povečal, tudi zaradi tujih obiskovalcev. Že leta 1987 je Planinska zveza Slovenije (PZS) sama ugotovila, da stanje v gorah ni več rožnato, da gore niso več le kraljestvo svobode, ampak so v ospredju stvarni problemi množičnega gorništva. Zato je PZS že pred 30 leti sprejela dokument Slovenski gorski svet in planinska organizacija, v katerem se je zelo odločno zavezala k samoomejevanju. Takrat je bila uvedena akcija Odnesimo smeti v dolino. Slovenske gore so s tega vidika čiste. To je predvsem zasluga otrok, ker smo akcijo takoj prenesli v sistem gorniškega usposabljanja mladih. Vsi otroci, ki gredo danes v hribe, se najprej naučijo, da je treba smeti dati v nahrbtnik. Tujci, ki hodijo v slovenske hribe, danes o tem nimajo pojma. Ta del ozaveščanja tujih obiskovalcev manjka, tako z vidika varnosti, spremljanja vremenske napovedi kot z naravovarstvenega vidika. A treba je poudariti, da smeti same po sebi v slovenskem visokogorju niso velik problem.”


Z razgledom na Triglav. (Fotografija: Mateja Peršolja)

“Da so slovenske gore precej čiste, je predvsem zasluga otrok”

Kako da ne? Vsako leto imamo akcijo Očistimo gore in prostovoljci privlečejo iz visokogorja tudi 300 kilogramov smeti.

“Do te akcije sem precej kritičen. Z vidika ozaveščanja je to v redu, vendar nabrati 380 kilogramov več desetletij starih smeti v okolici Triglavskega ledenika in Kredarice ob zavedanju, da s Kredarice vsak mesec odpeljejo deset ton odpadkov, kar pomeni, da Kredarica vsak dan pridela 300 kilogramov odpadkov … To je le vidni del odpadkov. Neviden ostaja del, povezan z onesnaženo vodo, smradom, hrupom in rabo fosilne energije. To so ključni ekološki problemi v slovenskih gorah. Sredi avgusta je Cipra, društvo za varstvo Alp, izvedla akcijo Ogenj v Alpah. Tokrat je bila pozornost usmerjena v pomen čiste vode v gorah. Dvojno jezero je neposredno onesnaženo z odplakami iz Koče pri Triglavskih jezerih. Stane Klemenc je leta 2009 slovenski javnosti posredoval fotografije, na katerih je bilo dobro vidno, da je zaradi dodatnega vnosa hranilnih snovi pospešena razrast alg usmradila celotno jezero. Objavil je tudi fotografije, kako so skrivoma pod plaščem noči praznili greznice v vrtače v bližini koče. Tedaj se je društvo zaradi pritiskov javnosti odločilo investirati v čistilno napravo. Vendar je letošnje sledenje iztoka iz čistilne naprave z barvnim sledilom ponovno potrdilo neposredno povezanost z Dvojnim jezerom.”

Je to posledica povečanega obiska?

“Tako je. In tudi neprimerne infrastrukture ter velikega hlastanja po dobičku planinskih društev, ki so lastniki planinskih koč. PZS od leta 2014 podeljuje certifikate za okolju prijazne planinske koče. Precej planinskih koč že ima čistilne naprave, a njihovo delovanje ni optimalno. PZS je naročila študijo njihovega delovanja in ta je pokazala, da pri nekaterih planinskih kočah čistilne naprave ne delujejo kakovostno in ne dosegajo zakonsko predpisanih meril. Kljub temu je tem istim planinskim kočam PZS podelila certifikate za okolju prijazne koče. O tem sem pisal v gorniškem blogu Razgledi; novinarka Dela Maja Videmšek Prijatelj je skušala priti do podatkov o tem, katere so koče, pri katerih naprave ne delujejo, a jih PZS ni hotela razkriti. Neverjetno, da civilnodružbena organizacija, ki se razglaša za naravovarstveno, prikriva tovrstne podatke članstvu, predvsem pa vsem nam, obiskovalcem gora.”


Kraljevska barva Triglava. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

OD ENA DO PET
Kdo smo planinci in kdo ste gorniki?

“Planinci in gorniki so sinonim. Oboji razumemo gorništvo kot način življenja. Imamo pa danes v hribih obilo turistov in pohodnikov, ki v gore vnašajo dolinske navade in pričakujejo dolinske standarde v planinskih kočah in na poteh.”

Kaj pri obiskovalcih slovenskih gora pogrešate?
“Pogrešam globlje doživetje. Ob športnem vidiku vzpona naj stopi v ospredje doživetje narave kot učiteljice življenja.”

Bi morali planinsko vzgojo vključiti v izobraževalni proces glede na množično obiskanost slovenskih gora?
“Formalno je že desetletja vključena, vendar je njena izvedba skromna in nekakovostna.”

Kolikokrat ste bili na vrhu Triglava?
“Okrog 40-krat.”

Bi bilo treba omejiti vzpone na Triglav?

“Da! Tudi za take, kot sem jaz. (Smeh.)”

***

Presunljivo število mrtvih v slovenskih gorah

Ohranjati gore kot izjemen naravni ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi ter to vzdrževati v ravnovesju je danes praktično nemogoče.

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma ali z gorsko naravo usklajene gospodarske dejavnosti. Zeleni turizem žal pomeni le prodajanje narave. In narava je v Sloveniji v nasprotju s stanjem v Alpah pri naših sosedih, kjer imajo tudi v visokogorju hotele in ceste, zaradi preteklega nerazvoja dobro ohranjena. Naše skromne planinske koče in odročnost gorskih območij so torej danes naša velika konkurenčna prednost gorniškega, ne pa pohodniškega turizma. To ljudje cenijo, ker toliko neposeljenega sveta, kot ga imamo mi, drugod v Alpah ni. Velik obisk gora pa se zrcali tudi v problemih, ki jih ob odsotnosti javnega prometa prinaša osebni avtomobilski promet v alpske doline, ki so ob lepih dnevih zatrpane s pločevino.”

Tudi vse večje število nesreč je posledica množičnosti obiska slovenskih gora.

“Lani se je po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) zgodilo, da je bilo v gorah več kot 500 intervencij v celem letu. Letos jih je bilo do sredine oktobra že 488, a se zimska sezona sploh še ni začela. Zelo presunljivo pa je število mrtvih v slovenskih gorah. Leta 2016 je umrlo 46 ljudi, od tega je bilo 23 gorniških smrtnih nesreč. Letos je v gorah umrlo 28 ljudi. Vendar je te podatke treba postaviti v drug kontekst. Istega leta je na cestah umrlo 110 ljudi. To razmerje je brutalno glede na to, da smo na cestah praktično vsi, v gore pa zahaja 15 odstotkov slovenske populacije. Poleg tega za slovensko gorništvo velja izrazita sezonskost, kar pomeni, da večina ljudi hodi v gore zlasti poleti. Številka je torej grozljiva, verjetno bi se to potrdilo tudi v primerjavi z alpsko soseščino, vendar takšnih primerjav s tujino žal nimamo.”


Spoštovanje gora se začne s prvim korakom. (Fotografija: Borut Peršolja)

“Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti”

Kaj so ključni vzroki za nesreče?

“Gorska reševalna služba vsako leto ponavlja, kaj so glavni vzroki za nesreče v gorah. Prednjačijo zdrsi in padci. In ti se dogajajo največkrat na planinskih poteh, ki so po mojem prepričanju slabo vzdrževane. Opozoril bi, da imamo v slovenskih gorah deset tisoč kilometrov planinskih poti. Vprašajmo se, kolikokrat smo na naših izletih in turah na planinskih poteh popolnoma slučajno srečali markacista s čopičem ali žago v roki. Verjetno ga je videl malokdo, če je imel res srečo. Zato ocenjujem, da sta slaba skrb in slabo vzdrževanje planinskih poti ena pomembnejših dejavnikov tveganja v slovenskih gorah.”

Toda skoraj vsako planinsko društvo ima svoj markacijski odsek …

“Od 285 planinskih društev v Sloveniji je poročilo o delu na planinskih poteh v letu 2017 oddalo le 147 društev! Po podatkih PZS je bilo tega leta dejavnih približno 670 markacistov. Če imamo deset tisoč kilometrov poti, pride na enega markacista približno 15 kilometrov poti. Po gorniških standardih je to razdaljo mogoče prehoditi v treh do štirih urah. Težava je v tem, da je tudi delo markacistov povsem prostovoljno. Vendar bi tudi za prostovoljstvo morali veljati standardi kakovosti, denimo da morajo planinska društva za vsak odsek poti zadolžiti konkretnega markacista, ta pa ga mora vsaj trikrat na leto prehoditi, poskrbeti za najnujnejše vzdrževanje in poročati o stanju. Seveda bi za popravila in vložen čas nekdo moral tudi zagotoviti denar. Imamo sicer zakon o planinskih poteh, ki pa žal ne govori o financiranju urejanja planinskih poti. Zato ni presenetljivo, da je pot povsem prepuščena posameznemu planinskemu društvu. K sreči se lahko od letos, ko spet pobiramo turistično takso, društva obrnejo na lokalne turistične organizacije in občine ter se dogovorijo za sredstva, ki bi omogočila urejanje planinskih poti.”

“Zeleni turizem ne pomeni naravovarstvenega turizma. Žal pomeni le prodajanje narave”

Za obnovo Aljaževega stolpa 40 tisočakov, za varnost nič

Bi se morala država odločneje vplesti v to področje? Bi potrebovali nacionalni program varnosti v gorah?

“Gorništvo je zelo lepa dejavnost, žal pa ob njem ljudje tudi umiramo. Tudi iz mojega kroga znancev in prijateljev se jih je poslovilo že kar nekaj. Smrt v gorah niti slučajno ni lepa in je še posebej tragična. Mene je presunil dogodek, ko je šel sosed s sinom na Triglav. Oba sta bila izkušena gornika, odlično opremljena, a v gneči se je pri sestopu zgodila nesreča in moj prijatelj je pred očmi sina omahnil z grebena v prepad. Na prehodu z Velikega na Mali Triglav, kjer se ni mogoče varovati, je nekdo mojega prijatelja Slavka med obračanjem z nahrbtnikom potisnil v prepad. Kljub temu da je naredil vse za svojo varnost in da ni ničesar prepuščal naključju, je ne kriv ne dolžen pustil vpričo sina svoje življenje. Ta smrt je bila neposredna posledica prevelike množičnosti in neprimerne opreme za zelo zahtevno plezalno pot. Takrat sem še intenzivneje začel pripravljati predlog nacionalnega programa varnosti v gorah, ki sem ga javnosti prvič predstavil že leta 2011. Leta 2013 sem ga predstavil na posvetu Gore in varnost. Jasno sem povedal, da za varnost v gorah nihče ne prispeva praktično nič – niti z vidika preventive niti z vidika urejanja gorniške infrastrukture. Največ prispevamo prav vodniki s svojim prostovoljnim delovanjem v gorah. Ko se je leta 2016 v parlamentu sprejemala nova resolucija o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, sem skušal v dokument vnesti stavek, da potrebujemo nacionalni program varnosti v gorah. S tem bi prisilili odločevalce, da bi ga nekega dne res sprejeli, a zanimivo je, da za tak dokument ne kažeta interesa niti GRZS niti PZS. Na Triglavu je letos umrlo že sedem ljudi, a se s tem vidikom gorništva tam nihče ne ukvarja. Smo pa letos za obnovo Aljaževega stolpa namenili več kot 40 tisoč evrov.”


Grebenska rez je vez z življenjem, kot je mrak vez dneva in noči. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tudi zgodba z obnovo Aljaževega stolpa je veliko povedala o nas, saj smo spet spoznali, kakšen odnos imamo do gora in kulturne dediščine Slovenci, pregovorno gorniški narod. Izvedeli smo, da je bil stolp poškodovan z derezami, cepini, po njem so bile nalepljene nalepke, vrezana imena … Skratka, planinci in alpinisti, ki vidijo to znamenitost kot živ “pleh z dušo”, so se očitno do njega obnašali zelo nespoštljivo.

“To je eden mojih ključnih očitkov pri tej zadevi. Sedaj smo dobili ključavničarsko in pleskarsko lepo obnovljen spomenik, naš način obiskovanja Triglava pa ostaja povsem enak. Veliko večino poškodb, ki jih je bilo treba sanirati v dolini, smo stolpu prizadeli ljudje, ne neizprosna narava. Spregledano je eno temeljnih sporočil, zakaj je Jakob Aljaž postavil tja gor stolp. Bil je župnik in njegovemu delovanju danes nihče ne oporeka. Bil je zelo spoštovan, zelo pa ga je bolelo, ko je moral vse umrle v gorah položiti v božjo njivo. Njemu je bilo ob tem zelo težko, zato je na vrhu Triglava naredil Faradeyevo kletko, ki je v neurju obiskovalcem omogočala varno zatočišče. Aljaževi skrbi za varnost v gorah bi morali slediti tudi danes. Bojim se, da smo dobili le obnovljen Aljažev stolp, vendar odnos do njega in do nacionalnega simbola ostaja tak, kot je bil v preteklosti.”

Razprave, ali bi moral biti na strešici križ, ker je bil Aljaž župnik, so torej ob upoštevanju teh razmislekov odveč?

“Absolutno. Tudi na začetku je bila na stolpu zastavica z letnico 1895. Prepričan sem, da je Aljaž s postavitvijo stolpa dal prednost vidiku varnosti pred božjo previdnostjo. Kapelico, ki osrečuje številne, ki nam je duhovni svet blizu, je pozneje postavil na Kredarici.”

V svojem blogu pišete, da je država gornikom vzela stolp s tem, ko ga je razglasila za spomenik državnega pomena. Bi bilo bolje, če bi zanj skrbela Planinska zveza?

“Bil sem še bolj neposreden in sem napisal, da je država ugrabila Aljažev stolp. Treba je vedeti, da je Aljaž najprej kupil zemljo na vrhu Triglava. Za zemljo je dal en goldinar. Nato je na lastne stroške postavil stolp, za kar je porabil 300 goldinarjev. Pozneje je v svojih spominih napisal, da je oboje podaril Slovenskemu planinskemu društvu (SPD). Še nečesa ne smemo pozabiti v današnjem kontekstu: stolp so postavljali leta 1895 in takrat je že dve leti obstajalo SPD, ki je delovalo v Ljubljani. Aljaž ni iskal društvene pomoči, ampak je bila to njegova osebna iniciativa. Žal pa se originalni dokumenti, da je Aljaž dejansko stolp in zemljo podaril planinskemu društvu, niso ohranili. Obstaja velika verjetnost, da so pogoreli v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil požar na sedežu takratne PZS. Zato je mlada slovenska država enostavno stolp razglasila za državni spomenik in na ta način ‘razlastila’ PZS, predvsem pa obiskovalce gora. Kljub temu da so za Aljažev stolp vsa ta leta vendarle skrbela planinska društva, zlasti Ljubljana Matica ob pomoči Zavarovalnice Triglav, ki je dolga leta stolp uporabljala kot enega svojih komercialnih emblemov. Pred dvema letoma pa je država sklenila, da PZS ni dovolj usposobljena, da bi skrbela zanj, in je za to pooblastila Zavod za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani. To se mi zdi celo nesramno, kar se je manifestiralo skozi medijski pomp ob obnovi stolpa.”

Kaj vas je zmotilo?

“Pomanjkanje gorniške vsebine. Zelo poveden je način, kako je država obnovila stolp. Če gre za spomenik kulturnega pomena, potem imamo ob tem tudi nesnovno kulturno dediščino. To pa je način, kako je bil Aljažev stolp sploh postavljen. Spomnimo, da je bil prenesen na hrbtih vodnikov, postavljali so ga nekaj dni, kar Aljaž doživeto opisuje v svojih spominih. Če bi zadevo naredili na enak način, bi to lahko odmevalo tudi v širšem alpskem prostoru. In če nam danes ne uspe najti 15 ljudi, ki bi Aljažev stolp na vrhu razstavili – kasneje se je v dolini v delavnici izkazalo, da je šel gladko narazen – in znosili v dolino, nato bi ga obnovljenega prinesli nazaj gor … S tem bi dali ljudem veliko bolj subtilno gorniško sporočilo o pomenu te dediščine. Kot izhaja iz gorniške etike, sta kakovost gorniškega doživetja in način, kako rešimo problem, pomembnejša od rešitve same. Tako pa je prišel helikopter Slovenske vojske, ki je celo zaprla zračni prostor nad Triglavom in dolino Vrata, in na zelo vehementen način so prestavili stolp v dolino. Bojim se, da s tem nismo dali pravega sporočila. In kaj se je dogajalo v šestindvajsetih dneh, ko na vrhu ni bilo stolpa? Namesto da bi PZS praznino zapolnila z gorniškimi sporočili, smo to prepustili obiskovalcem in njihovi neokusni iznajdljivosti. Kar je videti na družbenih omrežjih, ko so ljudje znosili na vrh vse mogoče neumnosti in so sami zapolnili to mitološko praznino. Zgodilo se je celo, da je nekdo prinesel repliko Kipa svobode in se z njim slikal. To se mi je od vsega zdelo še najbolj posrečeno. Sicer pa smo videli torte, plastične okraske … In ne pozabimo, na vrhu je svoje mesto našla tudi miniaturna replika Aljaževega stolpa, ki pa predstavlja tradicijo neke druge planinske organizacije. Malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji kar dve planinski organizaciji. Poleg PZS (od 1893) še zvezo gorniških klubov Skala (od 1997), ki je menda zaradi tedanje enostranske politične usmeritve PZS nastala pod patronatom ene od političnih strank. In vsi ti miniaturni Aljaževi stolpi so se začeli pojavljati po slovenskih gorah – ne da bi združevali, temveč da bi spet delili. Nekdo si je torej tudi s tem miniaturnim Aljaževim stolpom prisvojil naš vrh, naš simbol. Na to nihče ne reagira. Niti država, ki je originalni stolp – kot sam pravim – ugrabila.”


Uresničenost. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Dodano 31. 10. 2018, objavljeno v Dnevniku 30. 10. 2018:

  • Share/Bookmark

HODIFOTO PODVIG

Oktober 28th, 2018 by Borut Peršolja

Petra Draškovič Pelc, Luka Esenko, Jošt Gantar:
Slikovita Slovenija: # 100 # najlepših # razgledov

Ljubljana 2018: Mladinska knjiga, 218 strani, ISBN: 978-961-01-5119-7, cena: 19,99 €

Knjigo sem dobil od založbe Mladinska knjiga brezplačno – kot recenzijski izvod.

Naša hoja
je samotna molitev –
vrača trdnost in mir.

(Uroš Zupan, pesem XX, S prsti premikamo topel zrak, 2018)

Verz, ki ga objavljam z izrecnim pesnikovim prijateljskem dovoljenjem, se prilega marsikateri fotografiji iz knjige, ki je skoraj Instagram – tudi po obliki je knjiga skoraj kvadrat (16 x 17 cm). Vendar Slikovita Slovenija ne »laže, zavaja in pretirava« (kot kritiki očitajo Instagramu), prej nasprotno: želi biti stvarna kot popotni vodnik, natančna kot zemljevid in pregledna kot razgled.

Pokrajino, sledi človeka, dinamičnost, barvitost in kompozicijo … knjiga dokumentira v Alpski Sloveniji (43 x), Ljubljani in osrednji Sloveniji (31 x), Vzhodni vinorodni (15 x) ter Sredozemski in kraški Sloveniji (11 x). Najmanj stokrat nam je lahko v pomoč šest opisnikov – vsebinskih razdelkov: z lupo je označen geografski opis posamezne fotografije, s fotoaparatom njena natančna geografska lega ter opis fotogeničnih zornih kotov, s cesto in ciljem način dostopa do fotostojišča, z uro najprimernejši letni in dnevni čas za obisk ter fotografiranje, z aha lučko namig in s ključnikom (kako pak drugače) ključne besede. (Kot zanimivost: prelaz Predel ima najkrajši opis, Slemenova špica pa enega najdaljših.)


70 Korita Mostnice. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Sanja in Zoran Leban Trojar, ustanovitelja profila IgSlovenia, v spremni besedi prepričljivo pravita: »Marsikatera lokacija v knjigi bi morala ostati skrita.« Kot bi rekel: tukaj sem sam. To ni seveda nikakršno odkritje, a spoznanje, da se tisti samostni trenutek navzočnosti nobeno tuje telo in nobena tuja misel ne vriva v moj svet, je vendarle zlata vredno. Nekakšno zadoščenje doživljam, ko v tišini in samoti obnovim nekdanje in sedanje življenje tega edinstvenega koščka Zemlje. Hkrati pa sem svoboden popotnik. Še več, zavedam se ne samo ugodja, marveč prave slasti ob soglasju svobodne misli in prostega telesa.

Ja, narava nam omogoča gibanje, pomeni pa nam tudi posebno vrednoto zaradi doživljajske, estetske in poučne vrednosti. Naravne prvine, zlasti vidno doživljanje oblik pokrajine, posameznih pojavov in pokrajinskih sestavin, njihove razsežnosti in barve, imajo doživljajsko ali spoznavno zmožnost, ki sprošča prijetna, tudi lepa čutna doživetja. Po različnih raziskavah doživljajskih sestavin pokrajine izstopajo predvsem oblike vrhov, soteske, naravni mostovi, balvani, rečna prodišča, morene, slapovi, brzice in kraški izviri. Vse to potrjuje tudi knjiga treh fotografskih velemojstrov, saj iz nje odmevajo: »Popoln razgled! Najbolj priljubljen! Najbolj prepoznaven!« In spet in spet razkrivajo večno resnico: »Vse leto. Jutranja ali večerna svetloba je najlepša.« (Zdi pa se, da je bila uredničina roka zelo ohlapna, saj je dovolila le 14 ledeno zimskih motivov (vendar niti enega v primorskem delu)).

»Sončni zahodi s te točke so najlepši, ko so oblaki obarvani rdeče. V redkih primerih so zanimiva tudi jutra, zlasti ko je mesto pokrito z meglicami …« (stran 16)

»… manevrskega prostora za hojo sem in tja je kar nekaj …« (stran 78) »… treba bo stopiti prav na rob ceste in čim bolj dvigniti fotoaparat …« (stran 94)

Pokrajina pa ni le pokrajina, ampak je doživetje!


95 Kog – Prlekija. (Fotografija: Luka Esenko)

In tu nastopi Instagram, aplikacija za pametne telefone, ki jo lahko kdor koli (brez plačila) naloži na svoj telefon. Zahteva škatlasto fotografijo, kjer so vse stranice enako dolge. Večina senzorjev v digitalnih fotoaparatih ni kvadratnih, ampak so v razmerju 3 : 2, 4 : 3 in 16 : 9. Podoba na razmerju stranic 1 : 1 spominja na fotografije, narejene s polaroidom ali Kodakovim Instamatikom (na katere spominjata tudi Instagramovo ime in ikona aplikacije). Če nekdo vzame škarje in izreže natiskano fotografijo, se to zdi grob poseg v fotografijo – v Instagramu pa je to povsem sprejeto, celo ustvarjalno dejanje.

Kvadratno razmerje stranic fotografije spodbuja preprosto kompozicijo, saj ima drugačne geometrične principe kot klasično razmerje 3 : 2. Kvadratni vidik ima zelo močno poudarjen center in diagonale. Zato se v klasični fotografski maniri uči, da se subjekt nikoli ne postavi v sredino, ampak vedno na presečišče linij tretjin (na fokusno točko zlatega reza). Pri 1 : 1 pa je postavitev subjekta na sredino skoraj nujna, zaradi česar so fotografije manj kompleksne in imajo veliko močnejši poudarek na samem subjektu. Tudi postavitev horizonta in splošno ravnotežje fotografije so drugačni, saj tak vidik močneje vodi pozornost gledalca po preprostih linijah (namesto kompleksnih spiral zlatega reza).


60 Mojstrana. (Fotografija: Jošt Gantar)

Profesionalni fotografi, kamor se upravičeno visoko uvrščajo tako Petra, kot Luka in tudi Jošt, so pokazali, kako najti nenavadne poglede na objekte, ki jih fotografirajo. Kako uporabljati širokokotne objektive, fotografirati iz nenavadnih zornih kotov, biti tam ob ravno pravem času, da so barve čim bolj udarne. Fotografski natečaji k sreči še vedno zahtevajo fizično kakovost fotografij – velikost, resolucijo – nekaj, čemur Instagram običajno ne zadosti.

Seveda so fotografije, narejene z Instagramom, danes razstavljene tudi v galerijah in muzejih. In prav lahko bi se zgodilo, da bi knjiga nastala kot cvetober noname instagramerjev. Zato hvaležnost mene, kot bralca in gledalca knjige, da so projekt izpeljali zares vrhunska fotoreporterka in fotoreporterja. O čeri, ki se ji reče verodostojnost, Pulitzerjev nagrajenec Bobo pravi:

»Fotografijo lahko posname slehernik in vsakdo jo lahko tudi objavi na spletu. Vsaka zgodba pa ima tudi svoje ozadje, vsaka se tudi še razvija, dogaja v prihodnosti, in tu je še vedno prvinski in avtonomen prostor profesionalnih fotoreporterjev. Mi nastopamo z imenom in priimkom, z imenom agencije, za katero delamo, s svojim dolgoletnim profesionalnim odnosom. Tako nastane verodostojnost. Ki pa – žal – velike večine ljudi (bralcev, gledalcev in ne nazadnje urednikov) ne zanima …«


74 Zgornja Sorica (Fotografija: Jošt Gantar)

Dovolj stranpoti, nazaj h knjigi:

Delo človeških rok motivno izrazito prevladuje, saj lahko gledamo zgolj petino diapozitivov s podivljeno vsebino (torej brez zgradb, cest, spomenikov …). Nekdo, ki mu bo knjiga prišla v roke, ne da bi prej poznal našo domovino (in srčnost njenih prebivalk in prebivalcev), bo ob tem, da smo ljudje navzoči zgolj na osmih fotografijah, živali pa na približno 1 2/3 fotografij, pomislil, da je Slovenija sinonim za vsaj na hitro zapuščeno, če že ne kar srhljivo opustošeno pokrajino. Ste zaznali nasprotujočo si dvojnost v teh dveh ugotovitvah?

Prav to je čar naše slikovite Slovenije. Da zna presenetiti, na vsakem koraku, ob vsakem letnem času in – kar je še posebej pomembno – v katerem koli življenjskem obdobju!


11 Planinsko polje. (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Poznavanje pokrajine izboljšuje našo varnost in njeno doživljanje. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost po površju. Izvrstni in okusni skupki takšnih doživetij so lahko tudi fotoizleti, zato je na dlani, da fotografsko zanimiva območja marsikoga vzpodbudijo k samostojnim hodilnim dejavnostim. Problem, ki ga Instagram v večini ni rešil, to je vprašanje, kako najti opažene lokacije, je knjiga lepo rešila. QR koda, nas preizkušeno, prek natančnih koordinat s spletno natančnostjo postavi na otipljivo površje Google Ertha.

Izkušeni avtorji pa iz lastne izkušnje vedo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. Previdnost zato res nikoli ni odveč in zato v startni izjavi o omejitvi odgovornosti beremo: »Pri hoji in fotografiranju se zavedajte svoje odgovornosti. Pri hoji in fotografiranju bodite previdni! … se vedno lahko pojavijo okoliščine, nad katerimi nimamo nadzora, kot so vremenske razmere, posameznikova telesna pripravljenost in njegovo zdravstveno stanje …«

Sebkom, zlasti potencialnim umrljivcem (kilifom), je v opozorilo dodana še nazorna legenda s pet stopenjsko lestvico zahtevnosti celotnega hodifoto podviga. Za najzahtevnejšo, za katero je nujna velika previdnost, v knjigi sicer na koncu ni bilo prostora (?), v četrto stopnjo (»zelo zahteven teren, lahko je spolzko«) pa so se uvrstili Pokljuka – Planina Zajamniki, Slap Peričnik, Slemenova špica, Slapovi Fratarice, Šunikov vodni gaj, Velika korita Soče, Slap Kozjak, Tolminska korita in Rakov Škocjan.


34 Sečoveljske soline (Fotografija: Luka Esenko)

Mojih deset najboljših (pri čemer sem zavestno ignoriral vse, kar je povezano z gorami, s katerimi sem okužen čez in čez) fotografij v knjigi se skriva v nič kaj LOTO kombinaciji: 11, 28, 34, 51, 60, 70, 74, 89, 95 in 98. Nedvomna zmagovalka, pravzaprav zmagovalec pa je grad Kostel (št. 28) , avtorice dr. Petre Draškovič Pelc. Noro ujeta se mi zdi tudi svetloba na Rudniškem jezeru (25) – iste (meni nadvse ljube) avtorice.


28 Kostel (Fotografija: Petra Draškovič Pelc)

Knjiga Slikovita Slovenija ni nekaj, kar bi v smislu prve pomoči morali imeti vsi na dosegu roke, je pa vsekakor knjiga, ki si zasluži pozornost tistih, ki želijo spoznati Slovenijo. Pa naj bo ta v vlogi domovine ali I feel love destinacije.

***

Se še spomnite verza z začetka?

Naš instagram
je hrupno kričanje –
odvrača intimnost in spokoj.

(Borut Peršolja, Nedokončana pesem, 2018)

  • Share/Bookmark

Z OTROKI V GORE (4)

Oktober 25th, 2018 by Borut Peršolja

Pravzaprav v nederje Zemlje. Briška jama, znana tudi kot jama pri Briščikih (italijansko Grotta Gigante ali Grotta di Brisciachi).

Vse fotografije Borut Peršolja.

  • Share/Bookmark