ZELENA OS NE POTREBUJE POSPEŠKA

Maj 24th, 2018 by Borut Peršolja

(Ne gre za impresijo enega dne, niti enega letnega časa.)


Za Bistrico, kot že od nekdaj pravimo Domžalci. (Fotografija: Borut Peršolja)

Zgodnja toplota in deževno spokojni dnevi so ustvarili dihajočo pomlad. Gabri so bili videti kot ploha zastav. Tu in tam je med bledim listjem javorov in slezasto rjavimi hrasti kričala vsiljiva vrba. Sonce je modrosivo sijalo za oblaki, zrak je bil skorajda nepremičen. Dan se je nekako zgostil, kot nanos oljne barve ali kot bi bili zrak, listje in tla meso enega samega organizma. Ivanjščice in zlatice so se cedile iz nepokošenega travnika kot sladki sladoled.

Ob poti so iz leske pognale zelenkaste brčice. Med obvodnim rastjem so v tankem curku tekli potočki Bistrice. Z gladine vode so se dvignile pozne mladoletnice in zaveslale skozi gosti zrak. Iz nasprotnega brega sem zaslišal zvok iz preteklosti, zdaj tako redek v teh koncih – žvižg pasjevodca, ki je želel priklicati svojega psa. Po poti, nasuti z drobnim peskom, sem zavil v zeleni predor visokega drevja, ki me je ločil od tokave in avtoceste.


Živa meja podrhtava v plesu vetra. (Fotografija: Borut Peršolja)

Goščava, poraščena z vrbovjem, črnim topolom, jelšo, gradnom in dobom, se je počasi, usklajeno z mojim enakomernim korakom, dvigala pred menoj. Bolj ko sem se bližal zamolkli večerni svetlobi, bolj so se oddaljevali zvoki mesta. Tla so bila popolnoma zdrgnjena od naporov številnih obiskovalcev. Pod že skoraj preperelim listjem lanske jeseni je ležal zeleni mah in blato. En sam živo oranžen lazar je hitel v moji smeri in kazal vnemo po dolgem potovanju. Povsod koprive, rozga, listi čemaža in nobenega drevesa, starejšega od petdeset let. Debelejše veje hrastov že nekaj časa padlo trohnijo.

Gozd, pravzaprav log, se je začel redčiti v bezeg in robido, nato v mehki travnik z vagonom. Ko sem se oddaljeval po poti, sem na mestih, kjer so bile sledi luž, opazil letnice spranega nečesa, kar je bilo še pred kratkim pelod ali cvetni prah. Na drugi strani brega je čepelo pet rac; to so bile prve ptice, ki sem jih zagledal, odkar sem stopil z asfalta. Ko so me opazile, so odracale v vodo in se nekoliko nejevoljno oddaljile.


Okni, ki s prizorom nikoli ne razočarata. (Fotografija: Borut Peršolja)

Prehod na levi breg sem si olajšal prek mostu ter skozi zatemnjen špalir obrnil smer nazaj proti severu. Redka praprot se je izmenjevala s kresom in grmovnicami, vse se zdaj, po odmerkih močnejše svetlobe, barva v živo zeleno. Še zadnji telohi, ciklame in zvončki so se upogibali na svojih steblih. Prestrašil sem šojo, ki se je z dolgim, visokim zvokom strmoglavo spustila v let skozi krošnje in nad gladino Kamniške Bistrice. Objel me je oblak kresničk in če bi jih lahko, bi jih vzel s seboj.

Zunaj gozda sem imel občutek, da je dan hladnejši. Med drevjem je bilo tako spokojno, tukaj pa je pihal oster, vlažen veter. Hodil sem po poti, ki me je vodila vzdolž hiš, obdanih z ograjami iz količkov in žic. Nobena ptica se ni splašila, niti vrana ali kos ne. Srečal nisem nikogar. Če ne štejem noči, nisem še nikoli videl obvodne bistriške pokrajine, ki bi bila tako opustela. Med ofucano travno rušo, po kateri sem hodil, je kraljeval pesek, ki je z drobljenjem odmeval pod podplati superg.


Ravnina, kjer se pasejo misli. (Fotografija: Borut Peršolja)

Dospel sem do Mostnarjeve brvi. Na moji vzhodni strani se je dvigal Šumberk – miniaturni hrib, ki ob imenskem lepem gozdu skriva pravcato kraško jamo. Zelena trava, ki porašča poplavne nasipe, je bila še vedno posejana z zaplatami svetlo rjave zemlje, ki so jo narinili krti. Nad njo se je raztezala dolga, zabrisana črta hribov, ki so obkrožali siv in povsem obličen Grintovec, najvišji vrh na obzorju. Proti jugu so se hribi z Janč postopoma spuščali globoko proti Ljubljani in pri tem spreminjali barvo iz zeleno v nekakšno modro.

Čeprav je moj pogled segal kilometre daleč, sem se z občutji zmagoslavja, ki so se oklepali najbližjega pogleda strmih Knezovih skal in vrhov najbližjih smrek, počutil varnega. In zadovoljnega. Pokrajina je bila čisto moja. Nekateri ljudje zatrjujejo, da jim je ta delček domovine preveč industrijski in človeško izpraznjen, meni pa je pri srcu. Oziral sem se naokoli v upanju, da bom zagledal prostor, ki mi bo prevzel pozornost, počutil sem se kot mačka, ki sklonjeno čaka na pobeg, brez vsake obrambe pred vetrom in nebom, v brezupnem iskanju zavetišča, a se to k sreči ni zgodilo.

Namenil sem se proti edini točki na zemljevidu, ki bi lahko prekinila to lepotno monotonost, proti domu.


Zlitost barv v pritajenem miru. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Kot vsakodnevni obiskovalec tega izjemnega obvodnega prostora, si želim, da bi pristojni:
- na obstoječih pitnikih (sicer bi kazalo namestiti še kakšnega dodatnega; na primer pri vagonu v Študi, na otroškem igrišču v jugovzhodnem delu Športnega parka Domžale) namestili spodaj še dodatno pipo za umivanje obutve (čevljev/škornjev) in pri odtoku namestili robustne rešetke; pot je slabo nasuta, zato pogosto nastajajo luže – te naj kar ostanejo, saj je hoditi po njih zabavno in namesto stroška z vzdrževanjem/nasutjem poti lahko problem rešimo z umivanjem obutve pred odhodom na relativno čist asfalt;
- z minimalno, diskretno LED svetlobo (vir naj bodo sončni paneli) razsvetlili desni del brega Kamniške Bistrice med brvjo pri Mostnarju do zakritega vhoda na otroško igrišče v jugovzhodnem delu Športnega parka Domžale; ta del je že večji del vsakodnevnega večernega časa svetlobno onesnažen (bodisi zaradi prižganih reflektorjev na nogometnem stadionu, zaradi reflektorjev v skate parku in ob teniških igriščih), luči poleti samodejno ugasnejo ob 23. uri, pozimi pa ob 21. uri;
- na obeh bregovih Kamniške Bistrice, od mosta/nadvoza pri restavraciji Park (nekdanji Repovž) do mosta v Študi, na približno vsakih 250 m odprli pogled na Kamniško Bistrico: s premislekom (in izven gnezditvene sezone rac) razredčili drevje in podrast; žuboreča, svetleča, živa voda, ki se peni na kamnitih pragovih/zadrževalnikih proda, je zanimiva in prijetna;
- na dveh, treh mestih, kjer Kamniška Bistrica z nanosi tradicionalno, redno, stalno tvori mivkasto/prodnate sipine, uredili neposreden dostop do vodnega telesa s stopnicami; zdaj bližnjice v strmem bregu ubirajo in nadelujejo predvsem ribiči (in redki avanturistični obiskovalci),
- razmislili o postavitvi opazovalnice za (vodne) ptice, ki jih lahko opazujemo skozi vse leto in v vsakem letnem času in vedno lahko vidimo kaj zanimivega. Zaradi lažjega prepoznavanja je nek nabor ptic lahko z besedo in fotografijo v opazovalnici tudi predstavljen.


Vrtec za vzgojo iskalcev problemov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Axis mundi. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

POHODNIŠKI IZJAVI TEDNA

Maj 23rd, 2018 by Borut Peršolja

V prispevku (Nelegalna) pot do ene najboljših destinacij za gorske kolesarje na svetu v oddaji Vroči mikrofon (15. maj 2018) na drugem programu Radia Slovenija gorski kolesar in gorski stražar Jože Rovan – Joc v vlogi predsednika PZS = Pohodniške zveze Slovenije razkrije (posnetek na 16 minuti 48 sekund) resnico o 10.000 km bankin, označenih z znakom za prepovedan promet:

»Trenutno, strogo uradno takih poti (planinskih poti za dvonamensko rabo, opomba BP) v Sloveniji ni, ker strogo uradno sploh ni planinskih poti


To seveda ni planinska pot. Niti pod razno. (Fotografija: Borut Peršolja)


To pa je planinska pot, kot se šika. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

V prispevku Ste zares pripravljeni na obisk gora? v oddaji Svetovalni servis (21. maj 2018) na prvem programu Radia Slovenija novinar Jure K. Čokl razpreda o rolling stonesih (zapadnem kamenju) v izvedbi slovenceljskega Rupicapra rupicapra (posnetek na 31 minuti):

»Da torej ne bomo izvedeli, da so planinci na eni strani pregnali gamse na drugo stran, kjer so bili alpinisti, ki so pobrali potem to kamenje, ki bi pravzaprav s strani gamsov moralo prileteti kam drugam.«


Nič ni stalnega, razen The Rolling Stonesov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Najboljši gams, je nagačen muzejski gams, ejga. (Fotografija: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

MATURANTSKO GOSTOVANJE V PARTNERSKIH RAZGLEDIH

Maj 20th, 2018 by Borut Peršolja

V petek, 18. maja 2018 so izšli (po imenu) partnerski Šolski razgledi (strokovnoinformativni časnik za vzgojo, izobraževanje, znanost in kulturo). Glavna in odgovorna urednica Lučka Lešnik mi večkrat prijazno (2015, 2015a) odpre časopisni okvir.


Naslovnica letošnje desete številke. (Fotografija: Borut Peršolja)

Tokrat je poobjavila moj govor na waldorfskem maturantskem plesu (16. generacija, 14. april 2018) z naslovom: Biti ali imeti. Med drugim sem dejal:

“Ob lastnih visokih pričakovanjih so tukaj še vsa pričakovanja drugih, ves ponos in ves strah pred osramotitvijo ali neuspehom. Zdaj že vem, da zgodovina ni učiteljica življenja, in iz lastne izkušnje razbiram, da starševski nasvet v danem trenutku ne šteje skoraj nič. Kot geograf pa dobro vem, da se drobci usedajo na dno in da v plasteh življenja čakajo, da pridejo na površje. Nihče se ne rodi samo enkrat, življenje nam znova in znova ponuja priložnosti. Takrat se bomo zagotovo spomnili, da se je pri vzpenjanju na hrib odraslosti in starosti treba držati dveh preizkušenih, starih pravil pešačenja:
- nikoli ne sledi kozi, saj boš pot končal na robu previsne stene, in
- vedno sledi muli, saj boš do mraka prispel v koče.”


(Fotografiji: Borut Peršolja)

Zato – povabljeni. K branju katerihkoli Razgledov in k hoji na katerikoli Razgled.

  • Share/Bookmark

OMETANA PAJČEVINA S HOJE

Maj 15th, 2018 by Borut Peršolja

(Prvi dan štiridnevne hoje po Domžalski poti spominov.)

Na pot grem kar od doma, čez center Domžal do Mostnarjeve brvi pod Šumberkom. Tu je eden od začetkov Domžalske poti spominov. Z izvedbo v mislih sledim zapisu Franceta Steleta: »Za svojo pot ne potrebuješ nič takega, kar ne premore najbolj ubog revež. Popotno palico lahko odrežeš v leskovem grmu. Lahko greš bos in se spotoma naješ borovnic in malin, lahko se odžejaš v potoku. Spiš na kmetiji ali pod milim nebom, dihaš neskončno zalogo čistega zraka, greješ se na soncu … Samo pojdi, kajti dovolj je bilo izgovorov in preveč pomladi je že odvzonilo mimo tebe!«


Osveženi znak Domžalske poti spominov, avtor Blaž Češka (po predlogi Toneta Jarca).

S KORAKOM DO MIRU IN DOŽIVETJA!

In sem šel (kot že večkrat doslej). Takoj je treba omeniti nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi jutranji koraki. V rokah sem imel zemljevid, odločil sem se za pot, se poslovil od domačih, uravnotežil nahrbtnik, se začel gibati v izbrani smeri. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu. Nato se vendarle odpre pokrajina (ali pa se odprem predvsem sam, kdo bi vedel). Lotim se hoje, padem v ritem, privzdignem glavo in potujem, se zadržujem zunaj.

In sem šel (kot že večkrat doslej). Takoj je treba omeniti nenavadni vtis, ki ga naredijo prvi jutranji koraki. V rokah sem imel zemljevid, odločil sem se za pot, se poslovil od domačih, uravnotežil nahrbtnik in se odpravil na pot. Vse to deluje kot rahlo zastajanje, stopicanje na mestu. Nato se vendarle podviza pokrajina (ali pa se odprem predvsem sam, kdo bi vedel?). Lotim se hoje, padem v ritem, privzdignem glavo in potujem, se zadržujem zunaj.

(Celoten prispevek v prihodnji številki Slamnika.)


Mostnarjeva brv pod Šumberkom: eden od začetkov Domžalske poti spominov. (Fotografija: Borut Peršolja)


Jutranji hlad umirja željo po doživetju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Mimo Vile Satan po obronkih Pustovke. (Fotografija: Borut Peršolja)


Če bi avtor vedel, kaj pomeni suverenost, bi besedo zapisal kot geslo svojega mobilnika. (Fotografija: Borut Peršolja)


Standardna oprema lepega dne, ki ji nikoli ne poteče veljavnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Taborska cerkev je eden od vogalnih temeljev domžalskega življenja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Prva od 19 kontrolnih točk, ki ne kontrolira, temveč vabi in dopušča svobodo gibanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Narava ve, kaj pomenijo bližina, družba in solidarnost. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zelena razglednica, ki skriva prepojenost zemlje s krvjo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Svetloba počasi prehaja v senco/temo medvojnega dogajanja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Oklo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Je spomin zgolj počasno nalaganje plasti ali vendarle tudi premišljeno mešanje časa, prostora in vrednot? (Fotografija: Borut Peršolja)


Nekdanja Judežova domačija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Naprej, a ne proti jugu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Zaveza zavezništvu. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrivnost izjemnega razgleda izvira v energiji pokrajine. (Fotografija: Borut Peršolja)


“To je takšen mlin, ki melje, same nenavadne želje. To je mlin, ki te odpelje, kjer najtišje je veselje.” (Dane Zajc) (Fotografija: Borut Peršolja)


Na Murovici bo počasi zmanjkalo prostora za preprost (gorniški) vrh. (Fotografija: Borut Peršolja)


Analogna sled objavljena v digitalnem mediju. (Fotografija: Borut Peršolja)


Grem za povabilom, prebirat Zakladnico vseh logaritmov (1794, Leipzig). (Fotografija: Borut Peršolja)


Ni kmetijski stroj, preverjeno v Vehovčevi domačiji. (Fotografija: Borut Peršolja)


Skrbno obdelana zaplata zemlje nagovorja obiskovalca: tukaj so doma pridni ljudje! (Fotografija: Borut Peršolja)


Staro (fosilno) melišče na prevoju kvestastega pobočja. (Fotografija: Borut Peršolja)


Ko sem bil zadnjič tukaj, je bila to še ozka, a prijetna steza. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pohodniški nered. (Fotografija: Borut Peršolja)


Vmesni cilj: Moravška dolina. (Fotografija: Borut Peršolja)


Pridne domačinke se po službi vračajo domov v Moravče. (Fotografija: Borut Peršolja)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bil moj korak spomina.

  • Share/Bookmark

ODŽAGANA VEJA, NA KATERI SEDIMO

Maj 10th, 2018 by Borut Peršolja

Obisk Nacionalnega parka Plitvička jezera, najstarejšega in največjega nacionalnega parka na Hrvaškem, parka z reko Korano in šestnajstimi jezeri, ki so ojezerena zaradi hitro rastočih lehnjakovih pregrad, tega Vražjega vrta, kot ga imenujejo domačini, v površini 295 km2, ki je od leta 1979 vpisan na UNESCO-v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine in predstavlja »veličastno delo narave in eno največjih atrakcij v Evropi«, je že sam po sebi nekaj – izjemnega. Tudi lepega.

Toda …


Tipičen plitviški prizor. Poglejte pod steno … (Fotografija: Borut Peršolja)


Prihodnje leto bo štirideset let od vpisa na UNESCO seznam. Bo tudi enainštirideseto leto tako? (Fotografija: Borut Peršolja)

Množica obiskovalcev, pomikanje v zbitih kolonah, nenehno čakanje in vseprisotni žlobudralni nemir, mahanje s palicami za selfije, izogibanje urejenim potem in tacanje vsepovprek, popolna prepuščenost lastni iznajdljivosti, umankanje prisotnosti parkovnih nadzornikov … in še marsikatera druga nevšečnost, nacionalnemu parku jemljejo tako dobro ime, kot izjemno vsebino, pa tudi slavilni glamur, ki ponavadi obdaja dediščinske prvine katerekoli pokrajine.


Večsmerni promet zahteva agresivno iznajdljivost. (Fotografija: Borut Peršolja)

V enem od intervjujev konec lanskega leta je ravnatelj Nacionalnega parka Plitvička jezera Anđelko Novosel samokritično priznal: »Večina obiskovalcev, ki nas v zadnjih letih obiščejo v poletnih mesecih, odhaja iz parka zaradi gneče nezadovoljnih. Po več ur čakajo, da bi na kratko videli slapove. Prepričani smo, da bomo z dnevno omejitvijo obiska in sezonskim usmerjanjem obiskovalcev dosegli, da bo prihodnje leto doživetje Plitvic za vse spet kakovostno«. Spomnil je »da gre denar od prodanih vstopnic za stalno zavarovanje in ureditev plitvičkega bogastva in da je Nacionalni park Plitvička jezera eden redkih na Hrvaškem, ki se financira in vzdržuje sam

/– Većina posjetitelja koji nam posljednjih godina dolazi u vršnim, ljetnim mjesecima iz parka zbog gužvi odlazi nezadovoljna. Čekaju i po nekoliko sati da bi nakratko vidjeli slapove i uvjereni smo da ćemo dnevnim ograničenjem broja i disperzijom posjetitelja od iduće godine svima pružati bolji i kvalitetniji doživljaj Plitvica – kaže ravnatelj Javne ustanove Nacionalni park Plitvička jezera Anđelko Novosel i podsjeća da novac od ulaznica ide za trajnu zaštitu i uređenje plitvičkog bogatstva te da NP Plitvička jezera spada među rijetke parkove u Hrvatskoj koji se sami financiraju. (vir)/


Ena ura in pol za sončen razgled na vhod. (Fotografija: Borut Peršolja)


Sprva smo imeli v načrtu obhod vseh jezer: 18 km, šest ur.
(Fotografija: Borut Peršolja)

Po uradnih podatkih je leta 2015 Nacionalni park Plitvička jezera obiskalo 1.357.304 turistov, leta 2016 je to število naraslo za 5,3 % na skupno 1.429.228 obiskovalcev, leta 2017 pa jih je bilo po ocenah že več kot 1.700.000. (Za primerjavo: vse znamenitosti, ki jih ima v upravljanju podjetje Postojnska jama, je v (že spet rekordnem) letu 2017 obiskalo nekaj več kot 1,2 milijona ljudi. Od tega so v Postojnski jami našteli skoraj 780.000 gostov, kar pomeni 13 % več kot leto prej.) Največje število obiskovalcev tako že presega 15.000 na dan, strokovne analize pa kažejo, da je mejna nosilna sposobnost med 8.–9.000 obiskovalcev dnevno.

Prvi ukrep za zmanjšanje števila obiskovalcev je bila drastična podražitev vstopnic: leta 2017 je bila cena vstopnice izven sezone 110 kun (sedaj 150 kun), v visoki sezoni 180 kun (24 evrov), sedaj pa vrtoglavih 250 kun (več kot 33 evrov).


Vzdušje ni omogočalo vzpostavljanja zanimanja za razlago o nastanku tega ekosistema. (Fotografija: Borut Peršolja)

***
Da imajo Plitvička jezera precej problemov, poročajo tudi hrvaški mediji:

UNESCO SKIDA PLITVICE S POPISA ZAŠTIĆENE BAŠTINE!? ‘Previše turista i apartmana!’ (12. 7. 2016)

UNESCO: Plitvička jezera još nisu ugrožena (12. 7. 2017)

Rješava se gorući problem NP Plitvička jezera (18. 5. 2017)

Šatorom protiv apartmanizacije (26. 9. 2017)


Veliko željnih … (Fotografija: Borut Peršolja)


… a tudi veliko nezadovoljnih, če že ne razočaranih. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Na tovrstne izzive se naravovarstvena stroka povsod po svetu odziva z načrtom upravljanja. Gre za programski dokument, s katerim se določijo razvojne usmeritve ter načini izvajanja (turističnega) obiska v sozvočju z varstvom, trajnostno rabo in učinkovitim upravljanjem celotnega območja z vplivnim zaledjem. Zato je načrt upravljanja eden ključnih dokumentov za ohranjanje in razvoj posameznega območja.

Cilji upravljanja (s turističnim obiskom) so lahko:
- izboljšati dostopnost obiskovalcem,
- izboljšati kakovost doživljanja za obiskovalce,
- zagotoviti varnost obiskovalcev,
- uresničiti interpretacijo pokrajine,
- vzpostaviti krajevno mrežo dodanih vrednosti,
- upoštevati nosilno sposobnost (naravno, socialno) in
- preprečevanje ter zmanjševanje negativnih vplivov (množičnega) obiska.


Počasnost nas ponavadi sili v osredotočenost. A tokrat žal ne na svet okrog sebe, temveč na korak pred sabo. (Fotografija: Borut Peršolja)


Za vkrcanje je bilo treba čakati uro in pol.
(Fotografija: Borut Peršolja)

***

V Sloveniji o načrtu upravljanja govori 60. člen Zakona o ohranjanju narave (ZON-NPB7):

60. člen
(načrt upravljanja)

(1) Načrt upravljanja zavarovanega območja je programski akt, s katerim se določijo razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabe in upravljanja zavarovanega območja ter podrobnejše usmeritve za varstvo naravnih vrednot na zavarovanem območju ob upoštevanju potreb razvoja lokalnega prebivalstva.

(2) Na podlagi akta o zavarovanju sprejme načrt upravljanja zavarovanega območja organ, ki je sprejel akt o zavarovanju.

(3) Načrt upravljanja zavarovanega območja, ki ga je ustanovila država, sprejme vlada z uredbo.

(4) Lokalne skupnosti na zavarovanem območju sodelujejo v postopku sprejemanja načrta upravljanja iz prejšnjega odstavka z mnenjem.

(5) Predlog načrta upravljanja zavarovanega območja pripravi upravljavec na podlagi akta o zavarovanju in ob strokovni pomoči organizacije, pristojne za ohranjanje narave.


Utrujenost, podobna tisti ob razprodajah v nakupovalnem središču. (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Primer tovrstnega sprejetega načrta je Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2016–2025, ki je razdeljen v sedem vsebinskih sklopov:
- Uvod.
- Izhodišča za načrt upravljanja.
- Upravljanje narodnega parka.
- Varstveni režimi.
- Varstvene in razvojne usmeritve.
- Program izvajanja načrta upravljanja.
- Spremljanje izvajanja načrta upravljanja.


Kaj počnemo? Si ne bomo odžagali samo veje, temveč tudi korenin? (Fotografija: Borut Peršolja)

***

Se lahko kaj naučimo na tujih napakah? Kako je s tem v gorskem svetu Slovenije? Na Veliki planini? Na Triglavu?

Pogovoriti se moramo o tem kako izoblikovati življenjske strategije za čas obiska narave.


(Vse fotografije: Borut Peršolja)

  • Share/Bookmark

DIREKTNO O ŠLANK GORAH

Maj 8th, 2018 by Borut Peršolja

Silvo Karo:
Alpinist

Črni Kal 2018: Silvo Karo s. p., ISBN 978-961-288-156-6, cena: 25 €

Knjigo s posvetilom sem dobil kot darilo avtorja.

***

V dneh po izidu dolgo pričakovane avtobiografije je bilo v – razmeroma številnih in raznolikih – medijih o knjigi veliko povedanega, zapisanega. Silvo je dal bolj ali manj izčrpne ter (odvisno od vprašanj) zanimive intervjuje, v katerih je predstavil njeno vsebino, odgovoril na dodatne poizvedbe in napovedal izid še druge knjige (čez sedem let …). Zanimanje za knjigo ne preseneča, saj je Silvo eden najboljših alpinistov na svetu, ki je s svojimi vzponi (jasno, s soplezalci), sooblikoval – danes to že vemo! – zgodovino svetovnega alpinizma.

Silvo je nedvomno eden najboljših alpinistov na svetu, ki je – hvala bogu – še živ. Zato je tudi Pričevalec.

***
»Takrat so nam nekateri očitali, da itak nismo alpinisti, ker da samo dirkamo gor in dol po stenah ter gledamo na uro in da so pravi alpinisti tisti, ki prvi dan pridejo do izhodišča, naslednji dan plezajo, tretji dan pa ležijo pred kočo in zapisujejo občutke prejšnjega dne. Mi smo nadvse resno jemali alpinizem, a športni vidik je bil vedno prisoten, saj smo hoteli najprej doseči raven, ki je bila že dosežena, in jo potem preseči, in če si hotel iti v tej smeri, je bilo treba pošteno delati, kajti generacija sedemdesetih je že postavila visoke standarde.« (Alpinist, stran 142)


Cerro Torre. (Fotografija: Borut Peršolja)

»Smo pa vedno polno uživali gore in tudi opazovali, kako veter ziblje gorsko cvetje, se od gamsov in kozorogov učili iskati prehode, bili veseli sončnih vzhodov bolj kot zahodov, predvsem pa pri tem početju nismo bili glasni, tiho in hitro smo se pomikali, le tu pa tam je zapel kak klin ob prvenstvenih smereh.« (Alpinist, stran 142)

***

Silva sem prvič videl v živo po njegovi uspešni alpinistični odpravi v Kolorado (ZDA) leta 1982. Tedanja mentorica planinskega krožka Jasna Gnidovec ga je povabila, da je članom planinskega krožka predaval z diapozitivi v projekcijski dvorani OŠ Venclja Perka. Začaral nas je z diasi (pripoved mu takrat še ni šla gladko od ust, se je pa kasneje retorično lepo naredil, celo večjezično), ki so prikazovali čudežno Ameriko. V spominu mi je ostala zlasti podoba Hudičevega stolpa v Wyomingu, tega črnega okamnelega vulkana, ki me je spominjal na obris hladilnega stolpa termoelektrarne. Bogatenje plezalske izkušnje, s pogumnimi in tveganimi dejanji, se je začelo na polno.


Nalepka, s prodajo katere so zbirali sredstva za odpravo. (arhiv Borut Peršolja)

»Človek se v takih resnih trenutkih spremeni, vsaj jaz tako delujem, resnost situacije mi je vedno dobro dela, dobim dodatno energijo, tisto nagonsko po preživetju, ki se vedno skriva v človeku nekje v rezervi, treba jo je samo večkrat zbezati na dan, da ne zakrni, to pa lahko delaš samo tako, da prideš v take situacije.« (Alpinist, stran 220)

S Silvom in Johanom sem se prvič zares družil leta 1984, ko sem se dvanajstleten udeležil odprave/izmenjave mladinskega odseka Planinskega društva Domžale v Tübingen (Nemčija) in pogorje Rätikon (na meji med Avstrijo in Švico). Domov sem – po moji prvi poti na skrivnostni Zahod – prišel docela spremenjen. Spremembe so bile najmanj všeč moji mami, ki je to nekoč ob snidenju v smehu povedala tudi Johanu in Silvu. Iz mojih ust so namreč neprestano letele besede ful, mačefur, perje in mucki.

Silvo dogajanje opiše takole: »To so bili časi, ko je s prostim plezanjem iz Amerike prišla tudi beseda full, hitro se je prijela.« In to nazorno ponazori z opisom: »Cesta od Planice gor je bila ful razrita. Naslednji dan sva ful zgodaj vstala in zaterala pod Travnik, vstopiva in kmalu sva v oni ful dolgi prečki v kamin, v katerem je bila pa ful jeba, ker je po njem ful curila voda.« (Alpinist, stran 74)


Silvo in Johan na sprejemu pri vodstvu Občine Domžale leta 1986. (arhiv PD Domžale)

Zvest svojemu iskrenemu pogledu, Silvo razstre čas in prostor odraščanja, kjer gora – razen na obzorju, ob vsakodnevni vožnji s kolesom v šolo, ni bilo. Vrednota, ki je poganjala življenje, je bilo delo, delo in delo. Spraševanje o smislu gora, o tem, kako gora spremeni človeka, Silvo izpoveduje z dejanji v gorah. Večinoma brez besed in preračunljivosti, ki jo ponavadi prinese zazrtost v lastne dosežke.

»Ko smo šli prvič v steno, smo rili kot buldožerji, ki na novo odpirajo zemeljsko skorjo.« (Alpinist, stran 101)


Razglednica društvene odprave na Cerro Torre (3128 m) leta 1985 (poštni žig 12. 12. 1985). (arhiv Borut Peršolja)

Silvo je – po mojem vedenju – eden redkih vrhunskih alpinistov, ki je aktivno živel funkcionarsko življenje v planinskem društvu. Več kot dvajset let je bil član upravnega odbora PD Domžale. Res je, da je v prvi vrsti v njem branil svoje, ozke interese, res pa je tudi, da je znal širiti društveno delovanje in je znal na stvari gledati tudi širše.

»Precej več glasov je k nam v Steno prihajalo od spodaj od skupin sindikalnih kozlov s klobuki, rdečih lic, s frajtonaricami, ki so jim iz žepov nahrbtnikov štrlele steklenice zdravil za gorsko korajžo, ti so vriskaje rajžali čez Prag k drugi postaji, Kredarici. To so bila osemdeseta, ko so tovarne množično organizirale sindikalne izlete največkrat na Triglav, saj so lahko tam počeli vse brez greha, ker nad 2000 metri pravijo, da ga ni. Tako so te v spodnjem delu Stene dosegli veseljaki iz Vrat, v zgornjem pa s Kredarice, kjer je bilo vedno polno zabav, ja, res, takrat smo srečevali na gorskih poteh veliko precej pijanih ljudi in planinske koče so si mele roke, saj je alkohol prinašal društvom največje dobičke.« (Alpinist, stran 142)


Razglednica Jugoslovanske himalajske odprave na Yalung Kang (8505 m) leta 1985. (arhiv Borut Peršolja)

Knjiga je osebno izpovedna, spominska, a hkrati obudi spomin na mojstre alpinizma, ki jih ni več (in ki o sebi tudi niso veliko povedali). Zato si želim izpod Silvovega peresa še več izvedeti o njegovih soplezalcih, še zlasti pa o Johanu in Frančku. Njuna življenjska portreta sta nedvomno zanimiva in še čakata podrobnejše (podobne?) obdelave. Zanimalo bi me dogajanje ob pismu vrhunskih alpinistov ob aferi Česen, Johanovo sodelovanje v volilni kampanji za parlamentarne volitve, pa sodelovanje pri različnih oblikah urbanega plezanja (na stolpnice, 45 metrov visok obelisk na Gospodarskem razstavišču …), v akciji Podarim dobim ter pri pripravi kolekcije oblačil Cerro Torre v domažalskem tekstilnem Univerzalu … Posebno zanimivo poglavje bi bilo tudi osvetlitev Silvove zaposlitve v Slovenski vojski.

»Skratka, ko vidiš, na kakšni ravni si, se odločiš, in odločitev je dostikrat najtežja, saj te vedno grize tisto, da bi vzel še kaj za vsak slučaj, in ko začneš razmišljati v tej smeri, imaš tistega takoj za eno transportno vrečo. Alex Honnold verjetno nikoli ne nosi s seboj za vsak slučaj kompleta prve pomoči.« (Alpinist, stran 219)


Chalten. (Fotografija: Borut Peršolja)


Patagonija. (Fotografija: Borut Peršolja)


Po Silvovih stopinjah. (Fotografija: Borut Peršolja)

V navidez skromnem centru za obiskovalce Nacionalnega parka Los Glaciares (Patagonija, Argentina), ki stoji na začetku El Chalténa, so s fotografijami, skicami in opisi predstavljene smeri in vzponi na znamenite vrhove. Med njimi smo z lahkoto našli tudi dosežke slovenskih alpinistov. Že ko so nas povprašali, od kje smo in ko smo povedali, da smo iz Slovenije, so nas takoj vprašali, če poznamo Silva. Naš odgovor jih je navdušil in običajna prijaznost je hipoma prešla v fazo iskrene gostoljubnosti.


Slovenska imena, slovenske otipljive sledi. (Fotografiji: Borut Peršolja)

Zgodba se je ponovila, ko smo z otrokoma prišli do ledenika Perito Moreno. Parkovna pravila ne dovoljujejo, da bi se lahko na poldnevni ledeniški treking odpravili tudi otroci mlajši od 12 let. Posredoval je Peter Skvarča in že ob prihodu na avtobusno postajo, so vsi vedeli za nas. »A, vi ste prijatelji Pedra in Silva«, so nas pozdravljali tudi parkovni nadzorniki in agencijski vodiči. Vrata na ledenik – in temu primerna razburljiva doživetja – so se nam, prepovedi navkljub, na stežaj odprla. Spoznanje, da so Silvovi uspehi v mrzli, viharni tujini res opaženi in spoštovani je bilo doma izjemno boleče: ko sem se za uresničevanje njegovih načrtov trudil dobiti kakšnega sponzorja ali donatorja, ime Silva Kara ni pomenilo veliko. In vsak podarjeni tolar in evro je zato Silvo priboril in odslužil popolnoma sam. Društvo je večinoma skrbelo le za žigosanje vlog in parkiranje denarja na društvenem računu.

»Nikoli nisem kaj dosti prebiral knjig, ki so opisovale območja, kamor sem odhajal plezat. Ljudje različno čutimo, doživljamo, opisujemo in ni nujno, da bodo moji občutki enaki, saj tudi mraz in toploto zaznavamo različno, in če imaš na dlani že vse informacije, je potem doživetje manjše, saj le slediš že znanemu. (Alpinist, stran 73)


Zazrtost v prihodnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Epizodo o predlaganju in podelitvi državnega odlikovanja Silvo opisuje v knjigi. Moj razmislek pri vložitvi predloga je šel v smeri, da je treba vrhunskim alpinistom zagotoviti – vsaj na stara leta –socialno varnost (roko na srce, za to bi morala skrbeti PZS …), na primer v obliki izjemne pokojnine. Pregled pravnih možnosti in uspešnih dodelitev je pokazal, da je – kakor v znanem vicu – vsekakor treba za to loterijo kupiti srečko. Eden od obveznih pogojev za dodelitev izjemne pokojnine je bil prejem državnega odlikovanja. S to argumentacijo se je nazadnje strinjal tudi Franček Knez in civilna iniciativa je šla v akcijo. Po vložitvi predloga je imela veliko prstov vmes še nekdanja domžalska županja in takratna poslanka Državnega zbora Cveta Zalokar, ki je po svojih poteh in z vplivom, skušala pripeljati zadevo do uspešnega izida. Na koncu se je podelitev tudi zgodila. (Žal pa je ostal trpek okus pri dejanski izpolnitvi socialne varnosti za Frančka Kneza. Sredi postopka pridobitve izjemne pokojnine je Franček lani jeseni nesrečno umrl.)

»Z leti sem spoznal, da človek poleg vlaganja v trening za fizično pripravljenost in z leti nabiranja izkušenj neprestano ostri tudi občutek, ki ti narekuje tempo in ga je dobro poslušati. Sam dobro vem: če bi se odločil, da grem dol, bi to tudi storil.«
(Alpinist, stran 116)

Silvo je Domžale zapustil pred desetimi leti. Vezi z nekoč matičnim alpinističnim odsekom je v formalnem smislu izgubil že prej, jasno, ostale pa so številne osebne vezi. Nove generacije ga niso upoštevale tako, kot je mislil, da bi ga morale, vse bolj pa se je uresničevalo tudi spoznanje, da doma nihče niti približno ni cenjen tako, kot drugje (Silvo je bil vsa leta zaželen gost, žirant, predavatelj širom po svetu). Koliko sem k temu pripomogel tudi sam, kot tedanji predsednik Planinskega društva Domžale, ne znam objektivno oceniti.

***

Naslov Silvove knjige me sploh ni presenetil. Alpinist? Alpinist! Pravzaprav bi me presenetil kakršen koli drug naslov (in verjamem, da bo kdo od tistih, ki še razmišljajo o svoji zapisani alpinistični zgodbi, sedaj jezen, ker jim je Silvo speljal odličen naslov).

»Gore, stene so me vedno privabile vizualno, tako sem si tudi izbiral cilje … Meni so bolj všeč šlank gore …« (Alpinist, stran 73)


Fitz Roy. (Fotografija: Borut Peršolja)


Še na mnoga leta! (Fotografija: Borut Peršolja)

Knjiga je verodostojen dokument minulega časa in delovanja udarne naveze treh mušketirjev. Zato jo je treba prebrati in tudi imeti v domači knjižnici. Mogoče drži, da bralec kasneje ne bo več segal po njej, a po prebranem je kristalno jasno: v tem prehitrem svetu, polnem takšnih in drugačnih zgodb, je Silvova knjižna izpoved neizprosna, neposredna in zato zapisana v jeziku doživetega. Čeprav bi lahko – v Silvovem direktnem slogu – rekel, da je Silvo izjemen egoist (pardon, alpinist), bom zapisal besedo, ki ga opiše precej bolje: osredotočenost. In popolnoma jasno je, da brez tega Silvo ne bi bil to, kar je.

Hvala, Silvo!

  • Share/Bookmark

BABJEPOLSKO KOLO SREČE

Maj 6th, 2018 by Borut Peršolja

Alenka Veber:
Kolo sreče. 67 babjepolskih iveri

Babje Polje 2018: Zavod Rihtarjeva domačija, 232 strani, ISBN: 978-961-93590-2-0, cena: 17,50 €

Knjigo sem kupil pri avtorici.

Alenkina odlična knjiga vsebuje duhovne misli, ki so bile predvajane od 1. marca 2015 do 28. februarja 2018 v oddaji Duhovna misel: Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma na Prvem programu Radia Slovenija.

***

Naj kar takoj povem, da gre za izjemno lepo oblikovano in dovršeno knjigo (oblikovalka Pavla Bonča). Taka bi morala biti vsaka knjiga. Kolo sreče z vsakim listom, tipično stranjo, izbrano barvo, povedno fotografijo, izžareva Alenko in njeno strast do knjig. V črtici Stopi pod nebo. Alenka zapiše: »Ne želim biti človek množice. Nočem misliti tako, kakor mislijo vsi, in početi, kar vsi počnejo. Človek sem, s svojim lastnim obrazom in lastnim razumom. Hočem postati jaz sama. Imam nekaj, kar lahko dam. Imam nekaj, kar lahko povem.«

S to knjigo je Alenka Veber povedala veliko o sebi in svetu, ki ga živimo. Ne pa še vsega. Črtice so živ, mestoma pretresljiv, a tudi navdihujoč odsev Alenkinega življenjskega loka, in čeprav so vse, od prve do zadnje lepo berljive, izkušenjske, pa izstopa vrhunska črtica z naslovom Tako boš našel sebe. (štiriinpetdeseta po vrsti). Naj z iztrganim odlomkom spregovori kar Alenka sama: »Bojim se tiste mučne notranje praznine in nemira, ki se naselita v moje telo in misli. Zato moram kdaj pa kdaj stopiti pod nebo, da spet najdem sebe. Da začnem znova živeti in se čuditi.«

Ne vem, ali je to del premišljenega načrta izkušene urednice, tokrat avtorice, a približna polovica črtic govori o ljudeh in druga polovica o naravi. »V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljave med Njim in menoj krajša. Zdi se, da se tudi stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepote, ki jih je raztrosil ondod.« V črtici Gore. Alenka opiše tudi svojo nesrečo na Bavškem Grintovcu.

In čeprav je Alenka odlična reportažna in portretna fotografinja (tako sem jo tudi prvič srečal, na straneh Ognjišča) je dala besedi/vsebini prednost pred fotografijo/podobo. Upor vsakdanjemu žurnalizmu razbije naslovna fotografija legendarnega vrhunskega fotografa Joca Žnidaršiča, na kateri je Alenka v otroštvu. Fotka, ki bi z lahkoto krasila naslovnico National Geografphica.

***

Neobičajni Karel Gržan v uvodu Alenkine knjige zapiše, da gre »razvoj ženske v smeri dekle → žena →baba – baba v najžlahtnejšem pomenu besede. Izraz baba je bil eden najbolj vzvišenih. Ta prava baba je bila celo pred modrecem – je usmerjevalka modrosti. Baba je v življenju (pre)izkušena ženska, obdarjena s srčnostjo in intuicijo, ki zna speljevati moško bojevitost, pa tudi modrost v konstruktivnost za dom tako v ožjem kot v širšem – družbenem pomenu.« Omeni tudi, da Babno Polje že z imenom navaja na prebujene ženske. Ni dvoma, da je Alenka ena izmed njih.

V peti črtici s pomenljivim naslovom Pokopljite me v škornjih Alenka zapiše: »Verjetno (Alenkina zgodba, opomba BP) nikoli ne bo zašla med knjižne platnice, niti ne bom z njo nagovorila milijon ljudi. Pa čeprav se mi zdi, da bi si to zaslužila.«

Z izdano knjigo je Alenka prebila ta urok. Zdaj je na nas, bralcih in bralkah, da jo ponesemo med ljudi. Miljonom in več naproti.

  • Share/Bookmark

MUZEJSKI VEČER: ZGODBE Z GORA, 27. 4. ob 17. uri

April 21st, 2018 by Borut Peršolja

Slovenski planinski muzej in Zavod ALFA 3P v petek, 27. aprila 2018, ob 17. uri vabita na muzejski večer:

Zgodbe z gora.

***

Ob 17. uri
BORUT PERŠOLJA: POHODNIŠTVO? NE, HVALA!


(Fotografija: Borut Peršolja)

mag. Borut Peršolja je geograf, vodnik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje, soavtor učbenikov Planinska šola (2005) in Vodniški učbenik (2006), avtor zasnove Vzpon na goro v Slovenskem planinskem muzeju, prejemnik priznanje časnika Delo za najboljši prispevek v prilogi Znanost (o nekajletnem raziskovanju Triglavskega ledenika), nekdanji podpredsednik Planinske zveze Slovenije, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za šport in ustanovni član društva CIPRA Slovenija, nevladne organizacije za varstvo Alp.

Več o tematiki.

***

Ob 18.30
MARIJA IN ANDREJ ŠTREMFELJ: NAJINI OBISKI GORA.


(vir: www.stremfelj.si)

Marija in Andrej Štremfelj sta prvi zakonski par, ki se je skupaj povzpel na Everest. Za Andreja, ki se z alpinizmom ukvarja že več kot 40 let, je bil to že drugi vzpon na najvišjo goro na svetu (prvič mu je to uspelo leta 1979 skupaj z Nejcem Zaplotnikom, kar je bil prvi jugoslovanski in slovenski vzpon na Everest) in je še vedno edini Slovenec, ki mu je uspel takšen podvig. Marija pa je med drugim prva Slovenka, ki je splezala na osemtisočak (Broad Peak, leta 1986) in je še vedno edina Slovenka, ki je splezala na Everest.

Vstopnina: 7,00 €

Rezervacije sprejemajo na info@planinskimuzej.si ali +386 (0)8 380 67 30

  • Share/Bookmark

TIŠINA V FEBRUARJU IN MARCU. TUDI V APRILU?

April 19th, 2018 by Borut Peršolja

Po odlični zimi je vzniknila dehteča pomlad.

Hitimo, da ne zamudimo čarobnosti trenutka. Sonca in njegove božajoče toplote se nikoli ne naveličamo.

V pričakovanju dehtenja nismo sami: vse okrog nas se otepa otrdelosti in zamrznjene spokojnosti. Čas je za radoživost!


Zeleno: razprta vsakoletna pomladna skrivnost. (Fotografija: Borut Peršolja)

Premagamo otopelost, dvigamo se in za seboj vlečemo nevidno črto pomladi. Nekaj nerazložljivega se strne v prešerno svobodo.

A pomladi ni čutiti povsod. Še najmanj jo je zaznati v PZS – Pohodniški zvezi Sloveniji.

***

Lani jeseni je PZS začela z volilnimi opravili. Vrhunec so seveda volitve, a planinskodruštveniki bodo zanje prikrajšani. Tako smo v odločni podpori domačijskemu, klientelističnemu volilnemu poslovanju v dvanajsti številki elektronskih novic PZS prebrali: »Trinajst jih je že bilo, zdaj čakamo na štirinajstega. Dobili ga bomo čez mesec dni, točneje na Skupščini Planinske zveze Slovenije, ki bo potekala v soboto, 21. aprila v Šoštanju. Pisec E-novic PZS prizna, da je vprašaj na sliki “retorične” narave. Kajti ne moremo več trditi, da je bodoče novo ime na čelu naše organizacije skrivnost …«


Zaslonska slika.

“Kralj je mrtev, živel kralj!” so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Angleži, ko so kronali Charlesa VII. in so krsto njegovega predhodnika Charlesa VI. položili v grob bazilike Saint Denis. V PZS pa niti več ne vzklikajo, pač pa dedni prenos oblasti enostavno dokumentirajo s fotografijo in stvar je opravljena: gorskokolesarski kralj je ustoličen – tri mesece pred volitvami. Tako vedno znova dokazujejo, kako malo je vreden demokratični proces za »harmonično delujoč organizem PZS«.


vir: www.pzs.si

Zapuščina trinajstke ne pušča nobenega dvoma: ne vsebuje sprememb in dosežkov, ki so bili sicer programsko napovedani, nasprotno, v bistvu je nastopil zgolj prosti tek. PZS vegetira, zadnja leta jo upravlja tok potrošništva, energetske učinkovitosti in odkritega konformizma. Popolnoma jasno je, da smo PZS-jevci odgovorni sami zase in da ni pomembno, kaj počnejo drugi z nami, marveč kaj počnemo sami s sabo. V tej luči je zato glavna težava popolno uničenje avtonomnosti različnih, temeljnih gorniških struktur.

Z negativno kadrovsko selekcije so se na večino položajev prebile konformistične osebe, osebe brez avtonomnosti. Med gorniškimi odločevalci ni velikih vsebinskih razlik, ne vidim nobene osebnosti, ki bi imela prepričljivo predstavo o razvoju. Zato je logično, da bo PZS po Ekarju dobila znova ekarja, le da tokrat z doktorskim nazivom. (O njuni povezanosti sem že pisal na primeru bliskovitega vznika gorskega kolesarjenja, pod potuhnjeno skrivanko turnega kolesarjenja, v statutu PZS.)

***

Z oddaljenostjo zdaj že lahko rečemo, da smo v preteklosti imeli srečo. Iz te sreče in okoliščin imamo pravico do lastnih gora in lastnega domoljubja. Zato lahko danes od vseh, ki hodijo v gore, zahtevamo, da spoštujejo našo srečo in naše pravice. Agresivnost se že kaže navzven, kot pohodništvo, gorsko kolesarjenje, kmalu pa se bo (če se že ni?) obrnila navznoter, zlasti do gorništva in alpinizma. Zato je skrajni čas, da namesto pohodništva terjamo gorništvo.

PZS je javnost pozivala tudi k izpolnjevanju vprašalnika z 38 vprašanji, ki bi dal odgovore »o ekonomskih in družbenih učinkih planinskih poti in planinskih koč ter planinstva«. PZS je namreč pri Inštitutu za ekonomska raziskovanja naročila študijo, s katero želi pridobiti »ustrezne in primerno argumentirane podatke o ekonomskih in družbenih učinkih planinstva … o vplivih obiskovanja hribov in gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi … za podlage za sprejemanje prihodnjih ukrepov in poslovne politike PZS … za politične odločevalce, financerje in uporabnike planinskih storitev«. Tako zbrane informacije bi lahko »ustvarile realno sliko«. Realno sliko? Hm …


Zaslonska slika.

Na moč presenetljivo je, da se je PZS lotila tovrstne raziskave. Vsi odgovori so namreč popolnoma na dlani, v priročnikih, učbenikih, člankih, diplomskih delih, magistrskih in doktorskih delih. Na mestu je zato vprašanje, ali je še neizvoljeni, vendar že ustoličeni štirinajsti zrihtal spodoben posel svojim ekonomskim kolegom?

Zelo, če ne celo najbolj bode v oči, da je med ekonomskimi učinki v celoti izpadlo prostovoljstvo (pa tudi socialne komponente skoraj ni nič). Ljudje, še zlasti usposobljeni kader PZS, smo največji ekonomski uresničevalec, pa tudi izjemen potencial PZS. »Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, smo vir njene moči, kar se kaže v znanju, izkušnjah, prizadevanjih in doseženih rezultatih. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih vse življenje.«


Zaslonska slika.


Zaslonska slika.

V enem od vprašanj – v nasprotju s kodeksom – avtorji celo sprašujejo, če hodimo na verske obrede! Četudi gre zgolj za kontrolno vprašanje, je treba vedeti, da »kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno ali drugo razlikovanje ni združljivo s pravim planinstvom.«

Pojdimo po vrsti:
- Cilji raziskave niso jasni: želi PZS priti do »ocene ekonomskih in drugih družbenih učinkov planinskih poti in planinskih koč ter planinstva« na ljudi, na planinska društva, na PZS, na skupnost, ki ji pripadamo?
- Poleg ekonomskih učinkov (kaj, kdo je subjekt učinka?, je učinek poraba ali učinkovitejše delo?) ima raziskava očitno ambicijo oceniti tudi vpliv obiskovanja gora na zdravje in zadovoljstvo ljudi (ali jih obiskujejo zdravi in zadovoljni, ali postajajo krepkejši in odpornejši zaradi obiskovanja?)
- Vprašanje, ki skuša ločiti pogosto nedeljive in med seboj tesno povezane dejavnosti (hoja, plezanje, smučanje), takoj izpusti športno plezanje, ki ga zatem obravnava ločeno od ostalih, enakovrednih dejavnosti. Ne preseneča, da sta planinarjenje in pohodništvo po mnenju dobro plačanih avtorjev sinonima …
- Višina obiskovalcev gora verjetno ni posledica obiskovanja, lahko pa je telesna masa (mogoče bodo računali BMI?).
- Raziskovalci bi morali ugotoviti dolgost oz. staž planinarjenja, ne pa samo, kaj se je dogajalo v zadnjem letu.
- Zelo površni so bili pri motivih za gore, manjka užitek, potreba po gibanju, zaradi navade, spoznavanje novih krajev.
- Vedno samostojno? Vedno z vodnikom? Sam sem jih večino vodil, domnevam, da je odgovore posredovalo veliko vodnikov PZS.
- Za večdnevni izlet, bi veliko povedala tudi frekvenca, kaj jim pomeni, če ali da gredo večkrat na večdnevno turo in kaj je drugače, da se je to zgodilo le, zgolj, samo enkrat?

Verjetno je vprašalnik le del širše raziskave, zagotovo pa je izbrani vzorec zaradi internetne uporabe nereprezentativen, saj v izbranem načinu pridobivanja odgovorov obstaja določena (celo zavestna?) selekcija. (Danes nekatera planinska društva delujejo le še neformalno, saj jim je formalno delovanje v breme kot v korist.)

Ko sem o vprašalniku spraševal strokovnjake, sem med drugimi dobil tudi tale odgovor: »Ne vem sicer kako bodo na podlagi take ankete lahko izluščili kaj uporabnega. Resda je vprašanja sestavljal strokovnjak (to se vidi po tem, da se številna vprašanja o zdravju in počutju prepletajo, da se z obdelavo lahko izločijo lažne, izkrivljene navedbe), a ni bil poleg strokovnjak za gorništvo. Ne vem sicer kako bi se lahko vsak dan ukvarjal s planinstvom? Druga resna zadrega pa je nereprezentativnost vzorca.«

***

Odnos PZS do lastnega članstva in širšega okolja lepo kaže velikonočna, prvoaprilska objava na spletišču PZS. Sprva se je res zdelo, da gre za neokusno prvoaprilsko šalo, a se je hitro pokazalo, da PZS namesto voščila na največji in najpomembnejši krščanski praznik (in ob hvaležnem spominu na (gorniško) dediščino Aljaža, Lavtižarja, Abrama, Finžgarja in sodobnikov, kakršen je tudi France Urbanija) na naslovnici spleta neokusno triumvira s promocijo neodložljive, nujno potrebne in s ciljem, da se preprečijo težko popravljive posledice za PZS, ankete Sanitarije v višje ležečih planinskih kočah v Sloveniji. Čestitke PZS, za dober okus!

  • Share/Bookmark

BITI ALI IMETI

April 15th, 2018 by Borut Peršolja

(Očetovski govor na waldorfskem maturantskem plesu, 16. generacija, 14. april 2018)

Drage maturantke in dragi maturantje,

spoštovane profesorice in spoštovani profesorji Waldorfske šole Ljubljana,

cenjeni starši, prijatelji in vsi, ki sooblikujemo nocojšnji večer!

Lepo vas je videti ob tako slovesni priložnosti, ob tako pomembnem trenutku. Čeprav je minilo že več kot četrt stoletja, se tudi sam še dobro spominjam obdobja, ko sem zaključeval gimnazijo. Nanjo imam lepe spomine, prežete z dogajanjem življenja s sošolci, občasnega strahu pred spraševanjem in kontrolnimi nalogami, z veseljem ob prejetih odličnih in z žalostjo ob usvojenih slabih ocenah. Spomnim pa se tudi pričakovanja ob začetku študija ter premlevanja, kaj bom delal in tudi sicer počel v življenju.

Tisti, ki še ne veste, postal sem geograf.

»Kaj je to geograf?« je vprašal Mali princ.

»Geograf je učenjak, ki ve, kje so morja, reke, mesta, gore in puščave.«

»To je pa zelo zanimivo!« je rekel Mali princ. Naposled vendarle spodoben poklic. In se je ozrl po geografovem planetu. Svoj živi dan še ni videl tako veličastnega planeta.

Čas, ko nekaj dosežeš, ko nekaj postaneš, je res prav poseben. Vsakdo od nas je že kdaj občutil to izpolnjenost, ko je srce polno sreče in zadovoljstva. Zakaj torej nismo tako zadovoljni in srečni ob preprostem dejstvu, da smo enkrat postali človek? Zakaj tega prijaznega občutka, zagona in idealizma ne vgradimo v svoje življenje?

Znanost ima za to več odgovorov. A rad bi vam raje kot o biokemičnih procesih ali nevrologiji govoril o občutjih. Na primer o tem, kako čutimo navzočnost nekoga. Kadar se vrnem v prazno stanovanje, v naš intimni prostor bivanja, ima vsaka soba v njem svoj značaj. V teh sobah zaznavam zevajoče življenje. Nekdo prostore napolnjuje z nemirom in ustvarjalnostjo, drugi z milino, potrpežljivostjo, tretji z veseljem, raziskovanjem. Če na primer zaspim, preden se žena vrne domov, in se sredi noči zdramim, vem, da je doma. Nekaj se spremeni, čeprav ne morem zagotovo reči, kaj; in to me pomirja. Ljubezen res dela čudeže.

Izzive pa prinaša tudi življenje samo. Tako danes po poklicu nisem več raziskovalec, niti geograf, temveč v službi počnem nekaj čisto drugega. Danes dopoldan sem tako preživel v družbi šestih predsednikov parlamentov sosednjih držav. Vse to čaka tudi vas, ali kot pravi pregovor: nič ni stalnega, razen spreminjanja.

Otroška vprašanja, ¬ali je nebo dobro pritrjeno in ali jesen lahko kaj ustavi, so me venomer spomnila, da imamo ljudje lastnosti, ki se jih ne da meriti s testi zmogljivosti in sposobnosti. To so lahko igrivost, ustvarjalnost in srčnost. Karkoli vam že povedo neizogibni testi o vaši uvrstitvi na ocenjevalni lestvici, vam to ne sme vzeti poguma. Človeku lahko tak izid celo pove, da ne bo nič iz njega. Starši vemo, da ni nujno, da bi bilo tako. Zato naj vas takšne tekme ne odvrnejo od ognja prizadevanj po visokih dosežkih.

Velikokrat pa bo potrebne nekaj potrpežljivosti, kajti potrpežljivost je genij. Če vas ne bo takoj zapustila dobra volja, mladostni zagon, idealizem, pozitivna energija, ki jo nosite s sabo, boste vztrajali in vzdržali. V to sem prepričan. Kar je za nami in kar je pred nami, so nepomembne stvari v primerjavi s tistim, kar je v nas.

Ob lastnih visokih pričakovanjih so tukaj še vsa pričakovanja drugih, ves ponos in ves strah pred osramotitvijo ali neuspehom. Zdaj že vem, da zgodovina ni učiteljica življenja, in iz lastne izkušnje razbiram, da starševski nasvet v danem trenutku ne šteje skoraj nič. Kot geograf pa dobro vem, da se drobci usedajo na dno in da v plasteh življenja čakajo, da pridejo na površje. Nihče se ne rodi samo enkrat, življenje nam znova in znova ponuja priložnosti. Takrat se bomo zagotovo spomnili, da se je pri vzpenjanju na hrib odraslosti in starosti treba držati dveh preizkušenih, starih pravil pešačenja:
- nikoli ne sledi kozi, saj boš pot končal na robu previsne stene, in
- vedno sledi muli, saj boš do mraka prispel v koče.

Ruski pesnik in esejist Josif Brodski, dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1987, je ob podobni priložnosti mladim menda dejal: »Vaš in naš čas je omejen. Ne zapravite ga tako, da živite življenje nekoga drugega. Ne ujemite se v hotenje slediti tujim navodilom in mnenjem. Naj glas ostalih ne preglasi vašega notranjega glasu intuicije. Imejte pogum, da sledite svojemu srcu in intuiciji. Nekako naravno vesta, kaj je najboljše za vas. Vse ostalo je nepomembno.«

Erik Fromm je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja napisal knjigo z naslovom To have or to be. Biti ali imeti. Napovedal je premik v temeljnih vrednotah, pozornost pa je usmeril v nenehen preplet dela in izobraževanja, saj nam oboje nenehno polzi skozi prste.

Medtem ko obnavljamo znanje maternega jezika, se spominjamo svoje prihodnosti. Medtem ko obnavljamo znanje matematike, se spominjamo preteklosti človeštva. Medtem ko obnavljamo napor gibanja, se spominjamo lastne silovite moči. Medtem ko pa obnavljamo prijateljske vezi s sošolci in sošolkami, se spominjamo lastnega bitja srca in resničnega nasmeha.

Vaše znanje – šestnajste ljubljanske waldorfske generacije – na številnih področjih neprimerljivo prekaša moje znanje ali znanje kogarkoli iz več tisoč generacij staršev. Imam vas za skupino mladih, lepih in razumno egoističnih duš sredi dolgega in razburljivega potovanja. Ob misli na dolžino življenja, ki je pred vami, sem vesel, da ste štiri leta imeli ob sebi učitelje, ki so bili vaši vodniki. Bodite spoštljivi do njih – zdaj, ko se približujete eni od ciljnih črt, pa tudi kasneje, ko boste po njihovih vzpodbudah in zgledu ravnali svoje odločitve.

Nasploh poskušajte spoštovati življenje, saj je življenje predvsem ogledalo nas samih.

Želim vam, da bi bili čim bolj uspešni pri svojem delu v prihodnje, da bi znali napraviti svoj poklic čim bolj privlačen, da bi vnesli vanj novo kakovost, drugačnost, ki bo boljša.

Učiteljskemu zboru, ki z vsako generacijo najde skrivnostni in edini jezik, ki ga le-ta obvlada, ni treba reči drugega, naj ostane čuječ, odprt in zahteven do samega sebe.

In mi, dragi starši? Mi pa bomo vse povedali v nadaljevanju večera.

Uživajmo v druženju!

  • Share/Bookmark